Jedro

Če se o premoženju, ki je predmet denacionalizacije, vodi pred pristojnim sodiščem spor, v katerem se zatrjuje ničnost pogodbe v smislu 88. člena ZDen, gre za predhodno vprašanje, do rešitve katerega je treba denacionalizacijski postopek prekiniti, če rešitev spora vpliva na določitev denacionalizacijskega zavezanca in na možnost vrnitve premoženja v naravi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1840/99-10 z dne 7.3.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožbi tožečih strank in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 30.11.1999, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. S to odločbo je tožena stranka odpravila sklep Upravne enote L., Izpostave V. R. z dne 19.10.1999, s katerim je bil prekinjen postopek za denacionalizacijo stavbnega zemljišča parc. št. 1711/4, 1711/5, 1711/6, 1711/1, 1711/2, 1712 in 1714/1, 1714/3, del 2027/6, vse k.o. V., do rešitve veljavnosti pogodbe z dne 12.7.1996 med Gradbenim podjetjem G. d.d. L. (prizadeta stranka) in ISC S.c. d.o.o., L.; pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča o območju urejanja z dne 21.2.1995 med Skladom stavbnih zemljišč Mesta Ljubljana in prizadeto stranko in aneksa z dne 31.1.1996 k pogodbi o urejanju, menjavi in oddaji stavbnega zemljišča v industrijski coni z dne 4.8.1972, sklenjeni med Skladom stavbnih zemljišč Mesta Ljubljane in prizadeto stranko.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje in posledično kršila določbe postopka in materialne predpise. Iz upravnih spisov je razvidno, da je Sklad stavbnih zemljišč Mesta Ljubljane sklenil s prizadeto stranko dne 21.2.1995 pogodbo in dne 31.1.1996 aneks h pogodbi o urejanju, menjavi, in oddaji stavbnega zemljišča v industrijski coni z dne 4.8.1972 in so v last prizadete stranke prešle tudi parcele, ki so predmet denacionalizacije, nato pa jih je prizadeta stranka prodala ISC S.c. d. o. o., L. Sklad stavbnih zemljišč mesta Ljubljane je navedeno pogodbo in aneks sklenil po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in po vložitvi denacionalizacijskega zahtevka. Zato so tožniki pravilno začeli postopek za ugotovitev ničnosti v smislu 88. člena ZDen in vložili tožbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Ničnost pogodb se ugotavlja v predpisanem postopku pred pristojnim organom, kar sodišče splošne pristojnosti nedvomno je. Ker se v obravnavanem primeru pred pristojnim organom odloča o vprašanju, ki je predhodno glede na postopek denacionalizacije, je treba postopek denacionalizacije prekiniti do pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju. Stališče tožene stranke, da za navedena zemljišča ni bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe v smislu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) je pravno nepomembno, saj je prizadeta stranka pridobila sporna zemljišča leta 1995 in 1996 od Sklada stavbnih zemljišč mesta Ljubljane, ki pa ni pravna oseba, ki bi se lastninila po ZLPP.

V pritožbi uveljavlja prizadeta stranka pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je navedena zemljišča pridobila že v letu 1972 s pogodbo o urejanju, menjavi in oddaji stavbnega zemljišča v industrijski coni z dne 4.8.1972. Pogodba iz leta 1995 in aneks iz leta 1996 sta bila sklenjena le zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem. O istem dejanskem in pravnem vprašanju je bilo že odločeno v zadevi "K.", opr. št. III P 331/99. Zato bi tožniki morali za zavarovanje zahtevka za denacionalizacijo vložiti zahtevo za izdajo začasne odredbe po ZLPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbo oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožeča in tožena stranka ter Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna prekinitev postopka denacionalizacije do rešitve vprašanja veljavnosti navedenih pogodb in aneksa oziroma njihove ničnosti, ki jo uveljavljajo tožeče stranke s tožbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, s katero zatrjujejo ničnost v smislu 88. člena ZDen. Da bi zakonodajalec zavaroval pravice denacionalizacijskih upravičencev, je v 1. odstavku 88. člena ZDen določil, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Uvedena prepoved se nanaša na vsakršno razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja oziroma s katerim bi se poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije. Po 2. odstavku 88. člena ZDen so nični pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka odločila na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar niso bila upoštevana pravila postopka in ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Odločilnega pomena za presojo, ali je v obravnavanem primeru treba prekiniti denacionalizacijski postopek, so okoliščine, ali je vprašanje ničnosti navedenih pogodb in aneksa predhodno vprašanje, torej takšno, ki je sicer samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, toda brez njegove rešitve ni mogoče rešiti denacionalizacije, niti ga ni mogoče rešiti samo za namen denacionalizacije. Glede na navedeno bi tožena stranka morala presojati obstoj navedenih okoliščin, kar pa ni storila, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje. Svojo odločitev je oprla na okoliščino, da tožniki niso zavarovali denacionalizacijskega zahtevka z začasno odredbo v smislu ZLPP. Ta okoliščina pa ni v nobeni zvezi s presojo, ali je vprašanje ničnosti navedenih pogodb in aneksa predhodno vprašanje. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je vprašanje ničnosti navedenih pogodb in aneksa pomembno za denacionalizacijo, ker je od njegove rešitve odvisno, v čigavem premoženju so navedene nepremičnine, kar po določbah ZDen vpliva na določitev denacionalizacijskega zavezanca. Vprašanje ničnosti navedenih pogodb in aneksa je pomembno za denacionalizacijo tudi zato, ker po podatkih upravnih spisov niso vse navedene nepremičnine pozidane in bi bilo torej, glede na določbe ZDen, mogoče tiste od njih, ki so nezazidane, vrniti v naravi v primeru, če bi bile navedene pogodbe in aneks izrečene za nične v sodnem postopku. Zato bo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožena stranka morala ponovno odločiti o pritožbi prizadete stranke zoper navedeni sklep o prekinitvi postopka.

Glede na navedeno na drugačno presojo ne more vplivati pritožbeni ugovor, s katerim pritožnik pritrjuje stališču tožene stranke, da bi tožniki morali zavarovati denacionalizacijski zahtevek z začasno odredbo v smislu ZLPP. Na drugačno presojo tudi ne more vplivati pritožbeni ugovor, da naj bi navedeni pogodbi in aneks ne bili nični pravni posli, kar naj bi dokazovala odločitev v pravdni zadevi "K.". Vprašanja v zvezi z zatrjevano ničnostjo navedenih pogodb in aneksa namreč niso stvar presoje obravnavanega upravnega spora, ampak pravdne zadeve, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani na podlagi tožbe tožnikov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.