Jedro

Ker je sodišče določilo mejo izven ugotovljenega spornega mejnega prostora, je tak izrek v nasprotju z obrazložitvijo in v nasprotju z razlogi sklepa.

Za ugotovljeno priposestvovanje je vsekakor bistveno ugotoviti, kdaj je priposestvovanje začelo teči in kdaj je nastal spor med udeleženci postopka zaradi meje, saj vsaj v času spora priposestvovalna doba ni tekla.

Pritožbeno sodišče uradoma kršitve ugotavlja le glede pritožnikov, ne pa tudi glede tistih strank, ki se sploh niso pritožile. Seveda pa se učinek vložene pritožbe, ki sta jo vložila ostala udeleženca, razteza tudi nanj v tem smislu, da odločitev pritožbenega sodišča velja tudi zanj. Nujno enotno sosporništvo namreč pomeni le, da aktivno in koristno dejanje enega sospornika učinkuje za vse sospornike in da morajo na aktivni ali pasivni strani nastopati vsi sosporniki skupaj, saj sicer v postopku ne nastopa aktivno ali pasivno legitimirana oseba, ter da so sosporniki glede na sporni element v pravni skupnosti in je mogoče le za vse sospornike izdati enako sodbo oziroma sklep.

Izrek

Pritožbi prvega in drugega nasprotnega udeleženca se ugodi in se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko 1. izreka določilo mejo med parcelo št. 1/1, vl. štev. 52, k.o. R., v lasti predlagateljice in parcelama 1/5 in 81, obe vl. štev. 51 k.o. R., v solasti nasprotnih udeležencev v točkah A2-A5-A6 po močnejši pravici predlagateljice in v točkah A6-A7-C3 po močnejši pravici nasprotnih udeležencev, kot je to razvidno v skici izmere izvedenca geometra z dne 12.7.2004, katera je sestavni del izreka sklepa. Pod točko 2. izreka je odločilo, da se v navedenih točkah postavijo trajna mejna znamenja, pod točko 3. izreka je ugotovilo, da sporni mejni svet meri 73 m2 in da njegova vrednost ne presega zneska 200.000,00 SIT. Pod točko 4. izreka je odločilo, da so nasprotni udeleženci dolžni povrniti predlagateljici 134.686,73 SIT pravdnih stroškov, v 15. dneh, pod izvršbo, pod točko 5. izreka pa je zavrnilo predlog predlagateljice za izločitev izvedenca geometra.

Proti sklepu sta po pooblaščencu vložila pritožbo prvi in drugi nasprotni udeleženec. Pritožnika navajata, da izpodbijata sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in v celoti, tudi v delu, ko je meja določena v točkah A6-A7-C3, in tudi v odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je mejo določilo dne 23.6.2004, dokaze pa izvajalo še potem, ko je bila meja že določena in je narok opravilo še 11.10.2004. Izvajanje dokazov po tem, ko je o zadevi že odločeno je po mnenju pritožbe nezakonito in pomeni kršitev načel postopka, zlasti kontradiktornosti; s takim postopanjem je sodišče smiselno zagrešilo kršitev iz 10. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Bistvena kršitev navedenih določb ZPP, vendar iz 8. točke, ki jo je po mnenju pritožbe tudi zagrešilo sodišče prve stopnje, pa je v tem, ko na obravnavo dne 23.6.2004 sodišče ni povabilo tretjega nasprotnega udeleženca, kljub temu je na tej obravnavi odločilo in v naravi postavilo mejo. Gre za absolutno bistveno kršitev določb ZPP, za katero smiselno uporabo v nepravdnem postopku določa 37. člen Zakona o nepravdnem postopku - ZNP, na katero je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi te kršitve stranki z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, na tem naroku pa je sodišče odločilo v zadevi. Ob smiselni uporabi določbe 196. člena ZPP se učinki te pritožbe raztezajo tudi na tretjega nasprotnega udeleženca, saj so udeleženci vsi enotni sosporniki, kajti meja je lahko določena le za vse enako. Sicer pa je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ključni očitki v zvezi s tem se nanašajo na potek meje, saj je sodišče mejo določilo celo bolj v škodo nasprotnih udeležencev, kot jo je zatrjevala predlagateljica, razlogi sodišča o tem pa so nerazumljivi in celo v nasprotju z ostalimi razlogi sklepa, saj sodišče verjame, da je predlagateljica lastnica več sveta in preko meje, do katere naj bi ga po lastni izjavi uživala. Ob zmotni ugotovitvi dejanskega stanja je zato zagrešena še absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožba nadalje meni, da je enaki kršitvi sodišče zagrešilo tudi v očitku nasprotnim udeležencem, da so dvakrat pokazali različno mejo in pri ugotavljanju pomena skice, ki je predstavljala dogovor o poteku posestne meje. Prvi očitek je nekorekten zato, ker je prvi nasprotni udeleženec najprej pokazal mejo, kot teče po skici, ki so jo neposredni posestniki predlagateljičine parcele in nasprotni udeleženci izdelali ob dogovoru o poteku posestne meje, saj je bil v dobri veri, da je s sklenitvijo takega izvensodnega dogovora, ki ga je predlagateljičin zet nato narisal v skici, rešil spor, in da morajo ta dogovor vsi spoštovati. Šele, ko so si predlagateljica in njeni premislili in izjavili, da dogovor ne velja, je postalo nesmiselno, da bi prvi nasprotni udeleženec spoštoval dogovor, ki je bil sklenjen celo v njegovo škodo , zato je na drugem naroku pokazal mejo, kot je zemljišče užival pred dogovorom o poteku posestne meje. Sodišče dogovora o poteku posestne meje in skice, ki je bila ob tem napravljena, ni upoštevalo, ker da so ga sklenili brez pooblastila predlagateljice njeni otroci, pri tem pa je prezrlo navedbo predlagateljice v motenjski tožbi v pravdnem spisu, ki ga je sodišče vpogledalo in predlagateljica tam trdi, da ima svojo parcelo v posesti preko svojih otrok. Pritožnika sta prepričana, da ima zato dogovor o poteku posestne meje pomembno dokazno vrednost in izpostavlja vprašanje, čemu predlagateljica in njeni sorodniki sedaj zatrjujejo uživanje zemljišča do hleva, če so v dogovoru o meji nasprotnemu udeležencu priznali , da meja poteka na vrhu ob poti 2.30 m od hleva, v vogalu hleva 3.40 m od vogala in na skrajnem spodnjem delu 2,45 m od hleva. Nobeno sodišče ne more verjeti tistemu, ki eno zapiše drugo pa izpoveduje. Pritožnika opozarjata na pomembne izpovedi predlagateljice na naroku dne 23.6.2004, ki je povedala, da spora, preden je nasprotni udeleženec porušil zid ob poti, ni bilo; meja je potekala po bodeči žici, ki jo je tam postavil predlagateljičin mož, taka izpoved pa kaže, da že zaradi lastne žice niso mogli uživati sveta do hleva. Tudi stanje v naravi prav tako kaže, da meja nikoli ni potekala v oddaljenosti le meter do hleva, kar so potrdile tudi priče D.S., E.I. in D.K., ki jih je sodišče zaslišalo šele po tem, ko je že določilo mejo v naravi, zaradi česar njihovih izpovedi pač ni moglo upoštevati drugače, kot da jih ne sprejema. Vendar ostaja dejstvo, da je so nasprotni udeleženci hodili v svinjak in nosili travo iz vrta v hlev, ki se nahaja južno od sporne meje, poleg tega so imeli ob hlevu zložene strešnike, ki so tam še danes in so hodili mimo njih. Teren je res strm, vendar drugega dostopa ni, ta pa se nahaja neposredno ob hiši nasprotnih udeležencev, vmes pa je le sorazmerno ozka vaška ulica. Zemljišče je sedaj kamnito, a zato, ker je tam podrt zid, ki ga je podrl nasprotni udeleženec. Slednjemu je sedaj po določitvi meje ostala neuporabna ožina ob hlevu, razvidna pa je iz priloženih fotografij in skice. Opozarja, da po sklepu sodišča meja ob poti (točka A2) poteka 1m od hleva, dejansko pa le 25 cm zaradi česar prehod v tem delu sploh ni mogoč, čeprav bi iz skice sklepa izhajalo, da je. kar je razvidno tudi iz skice in fotografij, ki jih je priložil pritožbi. Nadalje navaja, da v skici napadenega sklepa ni merila, da je skica zgrešena, ker zob hleva, ki je iz fotografij lepo viden, ni niti vrisan in tudi ne upoštevan in ker iz skice izhaja, da je v tem delu prehod mogoč, v resnici pa prehod sploh ni mogoč,in ker na njej ni prikazana katastrska meja. Pritožnika pa menita, da je slednja sedaj pomembna, saj bi sodišče glede na 2. odstavek SPZ moralo ugotoviti, ali je bila meja dokončno urejena v katastrskem postopku. Pritožba meni, da je močnejšo pravico sodišče povsem zmotno ugotovilo iz protislovnih izpovedi predlagateljice in njenih otrok ter prič, ki so vsi sorodniki. Tudi J.J. je predlagateljičin bratranec, izpovedi vseh pa so prilagojene interesu, da predlagateljica uspe, so pa v nasprotju z izpovedbami vseh ostalih neprizadetih prič - sovaščanov in dejstvu, da drugega dostopa na jugozahod svojega vrta in do svinjaka za hlevom nasprotni udeleženci nimajo, dejstvu, da so taiste priče z nasprotnimi udeleženci sklenili in zarisali ter podpisali dogovor o poteku posestne meje in ta dogovor je bil povsem nasproten njihovim sedanjim izpovedim. Sploh pa napadeni sklep ne pove, kakšno močnejšo pravico ima predlagateljica. Atribut lastninske pravice je posest, posestno pravdo pa je predlagateljica izgubila, saj so nasprotni udeleženci posest svoje parcele izvrševali v skladu z dogovorom o meji, ta pa tudi gotovo ni bil drugačen od dejanskega uživanja, čer so ga podpisali neposredni posestniki. Ob tem sodišče katastrske meje, ki bi ob takem posestnem stanju edina lahko izkazovala lastnino in s tem močnejšo pravico, zaradi zmotne uporabe materialnega prava niti ne ugotavlja in napadeni sklep o tem nima razlogov, kar je glede na določanje meje po močnejši pravici absolutna bistvena kršitev določb postopka. Pritožnika zaradi vsega navedenega predlagata, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Nazadnje pa sta pritožnika še prepričana, da mora sodišče predlagateljici naložiti, da nasprotnim udeležencem povrne stroške postopka, ker je ta nepotreben, saj je bila meja pred tem urejena s pogodbo. V primeru zamude, zahtevata tudi zakonite zamudne obresti od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, ob tem pa pazilo po uradni dolžnosti na tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona in 37. členom ZNP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato ga ni mogoče preizkusiti, podano pa je tudi nasprotje med izrekom sklepa in njegovo obrazložitvijo.

Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje pri izdaji sklepa zagrešilo navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je mejo določilo izven ugotovljenega spornega mejnega prostora oziroma bolj v škodo nasprotnih udeležencev, kot pa je to trdila predlagateljica. Kot je razvidno iz zapisnika z naroka na kraju samem dne 23.6.2004 (list. štev. 79 spisa in naslednje) in skice izvedenca geometra z dne 23.6.2004 (na list. štev. 112 spisa), je predlagateljica zatrjevala mejo med svojo parcelo štev. 1/1 ter parcelama, last nasprotnih udeležencev štev. 81 in 1/5, vse k.o. R., v točkah A2-B2-C2, pri čemer je točka B2 oddaljena od skrajnega severovzhodnega vogala gospodarskega poslopja na parceli nasprotnih udeležencev 1,25m, v sklepu o določitvi meje pa je mejo določilo v točkah A2-A5-A6 po močnejši pravici predlagateljice, pri čemer je točka A5 oddaljena le 1m od gospodarskega poslopja nasprotnih udeležencev. Na tak način je po celotni mejni liniji, ki jo omejujejo točke A2-A5-A6 predlagateljica postala lastnica več sveta, kot ji po lastnem prepričanju gre. Res da je predlagateljica na prvem naroku, ki ga je sodišče opravilo na kraju dne 24.11.2000, pokazala mejo v točkah A-B-C, pri čemer linija med točkami poteka v oddaljenosti manj kot en meter in približno en meter (v točki B) od gospodarskega poslopja nasprotnih udeležencev, in je tudi predlagateljica v izpovedi zatrjevala, da je nasprotni udeleženec užival ob gospodarskem poslopju le metrski pas, vendar so take navedbe v nasprotju s pokazano mejo v točkah A2-B2-C2, ki pa jo je sodišče vzelo za izhodišče pri ugotavljanju spornega mejnega prostora in pri ugotavljanju vrednosti le tega. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da je sporni mejni svet omejen s točkami A2-B2-C2, kot je mejo zatrjevala predlagateljica na naroku dne 23.6.2004, je lahko mejo določilo le v okviru teh točk. Ker pa je sodišče določilo mejo izven ugotovljenega spornega mejnega prostora, je tak izrek v nasprotju z obrazložitvijo in v nasprotju z razlogi sklepa. Ta istovrstna absolutna bistvena kršitev določb postopka pa je podana tudi s tem, ker v obrazložitvi sklepa niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je mejo določilo na podlagi močnejše pravice predlagateljice in nasprotnih udeležencev in navedlo, da je predlagateljica sporni mejni svet do točk A2-A5-A6 zaradi več kot dvajsetletne posesti priposestvovala, prav tako pa je navedlo, da so nasprotni udeleženci sporni mejni svet do točk A6-A7-C3 priposestvovali kot dobroverni posestniki, za tak zaključek pa navedlo zgolj pavšalne razloge, saj je navedlo, da je predlagateljica svet v določenem obsegu uživala več kot 40 let, nasprotni udeleženci pa so sporni svet uživali v določenem obsegu več kot dvajset let. Za ugotovljeno priposestvovanje je vsekakor bistveno ugotoviti, kdaj je priposestvovanje začelo teči in kdaj je nastal spor med udeleženci postopka zaradi meje, saj vsaj v času spora priposestvovalna doba ni tekla; teh ugotovitev pa izpodbijani sklep nima. Višje sodišče pritrjuje pritožnikoma, da je v zvezi s tem potrebno oceniti tudi dogovor o poteku posestne meje, ki so ga sklenili otroci predlagateljice in podatke iz pravdnega spisa opr. štev. P , za katerega je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sicer navedlo, da ga je vpogledalo, vendar ga ni ocenilo, saj ni navedlo, katera dejstva iz tega spisa ugotavlja in kako jih ocenjuje, oziroma zakaj podatki iz pravdnega spisa niso pomembni za postopek zaradi določitve meje. Pravilno je sicer sodišče prve stopnje presodilo, da dogovor o posestni meji ne določa meje med parcelami strank, ker ga kasneje predlagateljica kot lastnica mejne parcele ni odobrila, vendar pa je pritrditi tudi pritožnikoma, ki opozarjata, da ima tudi tak dogovor pomembno dokazno moč, saj so ga sklenili otroci predlagateljice, preko katerih predlagateljica izvaja neposredno posest na zemljišču, saj je sama v domu upokojencev. Pritožnikovo nestrinjanje z obrazložitvijo sklepa je zato v obrazloženem obsegu popolnoma upravičeno, saj sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Zmotno pa je prepričanje pritožnikov, da je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 10. in 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Res je, da je sodišče narok na kraju samem dne 23.6.2004 opravilo, kljub temu, da nanj ni bil pravilno povabljen 3. nasprotni udeleženec in je na tem naroku zaslišalo predlagateljico, priče, ugotovilo sporni mejni prostor in določilo mejo, vendar tretji nasprotni udeleženec ni vložil pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje, pritožba ostalih dveh nasprotnih udeležencev pa nima učinkov tudi nanj v uveljavljanju te konkretne kršitve. Nasprotni udeleženci so res v tem mejnem sporu nujni enotni sosporniki, to pa pomeni, da so se izjave in dejanja prvega in drugega nasprotnega udeleženca, ki sta na naroku bila prisotna raztezala tudi na J.K., ki ga tam ni bilo in so se dejanja ostalih dveh in njunega pooblaščenca štela, kot da jih je opravil tudi J.K., vendar pa tak položaj nujnega enotnega sosporništva ne daje pooblastila posameznemu sosporniku, da v imenu drugega vlaga pravna sredstva. J.K. je sklep sodišča o določeni meji prejel 11.12.2004, in pritožbe ni vložil, kar dovoljuje sklep, da sprejema oziroma odobrava postopek in odločitev sodišča. Pri uveljavljani kršitvi sicer gre za kršitev, ki jo sodišče ugotavlja po uradni dolžnosti, vendar pritožbeno sodišče uradoma kršitve ugotavlja le glede pritožnikov, ne pa tudi glede tistih strank, ki se sploh niso pritožile. Seveda pa se učinek vložene pritožbe, ki sta jo vložila ostala udeleženca, razteza tudi nanj v tem smislu, da odločitev pritožbenega sodišča velja tudi zanj. Nujno enotno sosporništvo namreč pomeni le, da aktivno in koristno dejanje enega sospornika učinkuje za vse sospornike in da morajo na aktivni ali pasivni strani nastopati vsi sosporniki skupaj, saj sicer v postopku ne nastopa aktivno ali pasivno legitimirana oseba, ter da so sosporniki glede na sporni element v pravni skupnosti in je mogoče le za vse sospornike izdati le enako sodbo oziroma sklepa.

Prav tako pritožbeno sodišče ne sprejema mnenja pritožnikov, da je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ker je izvajalo dokaze še po tem, ko je že določilo mejo. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje mejo določilo na naroku na kraju dne 23.6.2004 in narok zaključilo, vendar je še pred pisno izdelavo sklepa odločilo, da se narok ponovno začne zaradi zaslišanja prič, ki jih je predlagal nasprotni udeleženec, po njihovem zaslišanju dne 11.10.2004 pa narok zaključilo in odločilo, da sklep izide pisno. S takim postopanjem sodišče ni zagrešilo uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb ZPP, saj je ta kršitev podana le v primeru, če sodišče v mejnem sporu sploh ne bi opravilo glavne obravnave oziroma naroka (člen 135 ZNP). Tudi načelo kontradiktornosti ni bilo prizadeto, saj sta na (ponovno odprtem) naroku bila prisotna prvi in drugi nasprotni udeleženec osebno, tretji nasprotni udeleženec pa je svojo odsotnost opravičil in za zastopanje na naroku pooblastil prvega nasprotnega udeleženca. Pri postopanju sodišča prve stopnje, gre le za relativne kršitve določb ZPP, glede katerih pa pritožnika nista niti trdila niti izkazala, da so vplivale na zakonitost in pravilnost odločitve. Vprašanje dokazne ocene kasneje zaslišanih prič, glede česar pritožnika menita, da jih sodišče ni niti moglo oceniti drugače, kot da jih ne upošteva glede na predhodno odločitev o poteku meje, pa je vprašanje dejanskega stanja, prav tako vprašanje, ali imajo nasprotni udeleženci možnost dostopa ali ne, kakor tudi dejanska oddaljenost postavljenih mejnikov od gospodarskega poslopja nasprotnih udeležencev in ali je skica, ki je sestavni del sklepa zgrešena, v presojo pravilnosti katerega pa se pritožbeno sodišče v tem primeru ni spuščalo, saj je že zaradi ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka potrebno izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema pritožbenega očitka o zmotni uporabi materialnega prava. Materialno pravno izhodišče za odločanje v predmetni zadevi je člen 136 ZNP in ne 77. člen SPZ. Po prehodni določbi iz 268. člena SPZ se namreč vsi postopki, ki so začeli pred uveljavitvijo tega zakona, zaključijo po določilih prejšnjih predpisov, zato kriterij katastrske meje nima takšnega pomena kot mu ga daje 2. odstavek 77. člena SPZ.

Ker je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je bilo potrebno pritožbi prvega in drugega nasprotnega udeleženca ugoditi in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje bo v novem postopku ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva glede na materialne določbe 136. člena ZNP, pri določitvi meje bo izhajalo iz spornega mejnega prostora, navedlo bo razloge o vseh odločilnih dejstvih, presoditi pa bo potrebno tudi, ali so dejstva kot izhajajo iz skice izmere skladna z dejstvi na kraju samem.