Jedro

Telesna oslabelost lahko vpliva na posameznikove umske sposobnosti (razsodnost), vendar glede pokojnega A. A. ta povezava ni izkazana.

Čeprav je bila toženka ob sklenitvi pogodbe v celoti seznanjena s pokojnikovim zdravstvenim stanjem (vedela je za jetrno cirozo, zaradi zdravstvenih težav, izvirajočih iz bolezni, je moral pokojni v dobrem mesecu pred smrtjo dvakrat poiskati nujno medicinsko pomoč), to dejstvo ne vodi avtomatično k sklepu, da je bila njegova smrt skoraj takoj po sklenitvi pogodbe zanjo pričakovana. Zaradi nedoločljivosti trenutka preživljančeve smrti ni mogla vedeti, kolikšne bodo njene obveznosti (po trajanju in obsegu) v bodoče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 10. 6. 2019 (I. točka izreka odločbe) in zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval (1) ugotovitev ničnosti pogodbe o ustanovitvi služnosti stanovanja z dne 27. 2. 2014, sklenjene med A. A. in tožencema, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe služnosti in njen izbris, (2) ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 18. 3. 2014, sklenjene med A. A. in toženko, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist toženke pri ½ nepremičnine z ID znakom 000, ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (vpis lastninske pravice nazaj na pokojnega A. A.) (II. točka izreka odločbe). Do povrnitve stroškov postopka v tožnikovo breme sta upravičena toženca, pri čemer bo sklep o višini stroškov izdan po pravnomočno končanem postopku (III. točka izreka odločbe).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Primarno predlaga ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, pred drugega sodnika.

Tožnik sodišču očita, da v tretjem sojenju ponovno ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča. S tem ko mu ni omogočilo, da se v dodatnem roku opredeli do ustne dopolnitve izvedenskega mnenja, je kršilo njegovo pravico do sodelovanja v postopku. Zaključek, da bi dodatni rok nedopustno podaljšal postopek, je ostal nepojasnjen. Izvedenec je na naroku 6. 5. 2021 odprl več vidikov strokovne narave, na katere sam, ker nima ustreznega strokovnega znanja, ne more odgovoriti. Čeprav mu je bilo omogočeno postavljanje vprašanj, je odločitev sodišča nezakonita. Če bi držalo, da je imelo izvedensko mnenje zahtevane kvalitete že davno pred zadnjim zaslišanjem izvedenca, ne bi bil opravljen še dodaten narok. Zaslišanje izvedenca na naroku 6. 5. 2021 je razkrilo, da obstaja več nerazčiščenih strokovnih pomislekov. Izvedenec ni pojasnil, kakšen pomen ima alkoholna ketoacidoza kot vzrok smrti za presojo ohranjenosti kognitivnih funkcij pokojnega teden oziroma mesec pred smrtjo.

Ni se mogoče strinjati s stališčem, da zapisi iz listin (zdravniško potrdilo z dne 21. 2. 2014, obvestilo izbranemu zdravniku z dne 22. 3. 2014, obdukcijski zapisnik) temeljijo na tem, kar je povedal pokojnik, in da torej ne gre za podatke, ki bi jih podpisniki listin neposredno ugotovili. Gre za selektivno izbiranje dokazov za utemeljitev vnaprej izoblikovane odločitve (rezultatsko sojenje). Četudi so vse priče izpovedale, da je bil pokojnik bolan, enako pa izhaja tudi iz medicinske dokumentacije, je sodišče arbitrarno odločilo, da verjame tožencema, da je pokojnik še zmogel pot do notarja. Nepravilna je argumentacija, da fizična onemoglost sama po sebi ne more voditi v nerazsodnost, ker bi to pomenilo, da so nične vse pogodbe, ki jih sklepajo bolni ljudje.

S sklenitvijo pogodbe o brezplačni služnosti uporabe stanovanja je pokojnik izgubil edini vir dohodkov (najemnino), hkrati pa se je zavezal, da bo kril tretjino vseh stroškov za hišo, kar kaže na kognitivno okrnjenost. Toženca nista znala pojasniti, zakaj je bila pogodba o brezplačni služnosti sklenjena namesto najemne pogodbe. Dokazni postopek je pokazal, da se obveznosti, dogovorjene s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, niso izvrševale. Pokojnik je hiral, bil je živ okostnjak. Pogodba o dosmrtnem preživljanju ni namenjena reševanju bivanjskih težav. Verižna sklenitev obeh pogodb je omogočila učinke, ki niso skladni z namenom zakonodajalca. Časovno sosledje dogodkov ruši argument sodišča, da je bil pokojnik razsoden in sposoben poskrbeti za svoje preživetje.

Zaključek, da pokojnikovo slabo zdravstveno stanje ni povzročilo njegove nerazsodnosti, saj obdukcijski zapisnik ne potrjuje poškodb, ki jih je izvedenec navajal ob zaslišanju 13. 5. 2019, temelji na mnenju po stroki neprimernega izvedenca - izvedenca psihiatra (ne na mnenju izvedenca za sodno medicino). Na zapis v obdukcijskem zapisniku se sodišče ne bi smelo opreti brez ustrezne interpretacije primernega izvedenca. Pokojnikovi padci kažejo na njegovo splošno zdravstveno stanje, hkrati pa napeljujejo k sklepu, da je trpel za (zaradi nepopolnega izvedenskega mnenja) neugotovljeno boleznijo, ki je padce povzročala. Izvedenec je zavrnil povezavo med padci in demenco, hkrati pa je pojasnil, da osebe z demenco pogosteje padejo. Izvedensko mnenje je v tem delu nerazumljivo. Sklep, da ni linearne povezave med strukturnimi spremembami in okrnjenostjo možganskih funkcij, temelji na splošnem mnenju, ne na mnenju, ki bi ga izvedenec apliciral na stanje pokojnika.

Tožnik je predlagal izvedbo dokaza z izvedencem alkohologom, za izvedenca pa je bil imenovan psihiater. Napačna je presoja, da telesna teža pokojnika in količina popitega alkohola nista odločilni dejstvi. Izvedenec je pojasnil, da so se tudi v času podpisa spornih pogodb pojavljala obdobja akutne intoksikacije z alkoholom. Telesna teža je pokazatelj stopnje bolezni posameznika, pa tudi znak, da pokojnik ni jedel. Dokazni postopek (vrednosti K-MCV) je potrdil konstantno zlorabljanje alkohola. Izvedenec mnenja ni dopolnil v smeri, da bi na podlagi vrednosti K-MCV pojasnil, koliko alkohola je pokojnik spil v času sklepanja obeh pogodb. Okoliščina, ali je pokojnik pred smrtjo in v času sklepanja pogodb še užival alkohol, je odločilnega pomena pri presoji stanja pokojnika in vplivov, ki so posledica tega stanja. Alkohol je vplival na pokojnikovo sposobnost razsojanja preko težnje po izvajanju aktivnosti, usmerjenih v nadaljnjo zlorabo alkohola. Pokojnik ni imel svobodne volje glede sklepanja pogodb, saj je nanj vplival sindrom odvisnosti od alkohola. Zaključek sodišča, da lahko oseba s sindromom odvisnosti od alkohola ustrezno ovrednoti podatke, ki so do rabe alkohola nevtralni, temelji na skonstruirani podlagi, da sta bili za pokojnika obe pogodbi "do rabe alkohola nevtralni".

Ker je ugotavljanje kognitivne sposobnosti večplasten proces, je vprašljiva uporabljivost izpovedi prič o kognitivni sposobnosti soseda. Na podlagi površnih sosedskih pogovorov ni mogoče ugotoviti upada sogovornikovih kognitivnih sposobnosti. Na drugi strani sta tožnik in zlasti njegova mati, ki je pokojnika poznala več kot 30 let, na podlagi pogovorov s pokojnikom lahko ocenila, da je njegov možganski domet zaradi zlorabe alkohola upadal. Sodišče je tožnikovi izpovedi in izpovedi njegove mame odreklo dokazno vrednost zgolj na podlagi dejstva, da sta stranka oziroma priča z interesom za izid postopka. Glede tožencev ni sledilo enakemu dokaznemu standardu. Dokaze je interpretiralo na arbitraren način.

Razlog za prenehanje obrtne dejavnosti v letu 2008 je pravno pomembno dejstvo, saj je pokojnik prenehal z obrtjo prav zaradi svoje odvisnosti od alkohola. Pokojnikovo kognitivno nazadovanje potrjuje tudi dejstvo, da je že leta 2000 izgubil vozniško dovoljenje, ki ga ni več uspel pridobiti. Eden od pokojnikovih dolgov (do zavarovalnice) izvira iz dejstva, da zaradi alkohola ni več mogel delati.

V izvedenskem mnenju so napake in protislovja. Mnenje je nepopolno, nestrokovno, pristransko in neobrazloženo. Izvedenec je možnost hitrega razvoja demence zaradi zlorabe alkohola ocenil za manj verjetno, ni je pa izključil (zato je tudi sodišče ne bi smelo). Izvedenec ni pojasnil, ali je alkohol v enaki meri kot na razvoj jetrne ciroze vplival tudi na kognitivne sposobnosti. Izvedenec tudi ni pojasnil, na katere meta analize je oprl svoje zaključke.

Oba izvedenca sta potrdila, da so bile pokojnikove kognitivne sposobnosti odvisne tudi od stanja ob podpisu pogodb – če je bil v stanju akutne intoksikacije z alkoholom, so bile njegove višje živčne funkcije okrnjene. Sodišče je ocenilo, da to za postopek ni pomembno. Oprlo se je na izpoved notarja, ki se pokojnika ne spominja, in izpovedi tožencev, ki jih ne bi smelo upoštevati. Glede na zapis v zapisniku o mrliškem ogledu, da pokojnik že 14 dni ni hodil, ni jasno, kako je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju 18. 3. 2014 sklenjena v notarski pisarni.

Pogodbo o dosmrtnem preživljanju je sestavila odvetnica B. B. Sodišče je spregledalo, da morajo biti skladno z 49. členom ZN2 pogodbe podpisane in ožigosane s strani sestavljavca. Nobena od pogodb nima zahtevanega žiga, zato sta obe neveljavni.

Z zavrnitvijo dokaznega predloga za imenovanje izvedenca grafologa je sodišče kršilo tožnikovo pravico do sodelovanja v postopku. Ker sodišče nima ustreznih strokovnih znanj, ni moglo izključiti možnosti, da je bil pokojnik ob sklepanju pogodbe v delirantnem stanju. Tožnik je šele na podlagi mnenja izvedenca psihiatra izvedel, da je klinični znak delirija tresenje rok. Ne drži presoja, da situacije (kar zadeva pravočasnost dokaznega predloga) ni mogoče primerjati z zaslišanjem priče H. Nelogično je tudi stališče, ki ga je sodišče v okviru presoje o pokojnikovi razsodnosti zavzelo glede njegovega jemanja diuretika Edemit. Če zdravnik posamezniku prepove nadaljnje jemanje zdravila, je edino razumno, da posameznik s svojim početjem preneha.

Pokojnik je imel ob smrti hlače umazane z blatom in urinom. Priča E. E. ni izključila možnosti, da je bilo tako že pred smrtjo. Ključno je vprašanje, ali okoliščina, da ni pazil na osnovno higieno, kaže na pokojnikovo pomanjkanje kontrole nad osnovnimi življenjskimi navadami.

Pokojnik je bil v roku petih mesecev, ko sta toženca stanovala v njegovi hiši, kar dvakrat na urgenci. Toženka je bila v celoti seznanjena s pokojnikovim zdravstvenim stanjem, zato ni dvoma, da je bila smrt pričakovana v zelo kratkem času. Pogodba o dosmrtnem preživljanju se ni izvrševala in ni bila sklenjena z namenom preživljanja, temveč z namenom pridobitve premoženja. Toženca sta izkoristila pokojnikovo stisko in težko premoženjsko stanje.

Napačno je stališče, da je imel pokojnik pravico, da toženki zapusti le neobremenjeni solastniški delež. Zloraba napake zemljiške knjige, zaradi katere pokojnik ni bil vpisan kot izključni lastnik, ne uživa varstva. Če bi želel pokojnik razpolagati s stanovanjem v prvi etaži, bi bilo treba predhodno izvesti etažiranje. Le v tem primeru bi bil predmet pogodbe dopusten.

3. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o ustanovitvi služnosti stanovanja, ki jo je s tožencema 27. 2. 2014, mesec dni pred svojo smrtjo, sklenil tožnikov oče A. A., in zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je pokojni sklenil s toženko 18. 3. 2014, torej devet dni pred svojo smrtjo, temeljita na trditvah, da A. A. ob sklenitvi pogodb zaradi posledic dolgoletnega prekomernega uživanja alkohola ni bil poslovno sposoben. Ničnost druge pogodbe je tožnik utemeljeval tudi s trditvami o nedopustni podlagi in nedopustnem predmetu.

6. Izhodišče poslovne sposobnosti (tj. pravno priznane sposobnosti izjavljati poslovno voljo), ki je predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe (prvi odstavek 41. člena OZ3), je sposobnost razsojanja, to je dejanska sposobnost razumeti pomen in pravne posledice izjavljene poslovne volje. Če pogodbenik nima sposobnosti razsojanja, da bi lahko oblikoval pravno relevantno poslovno voljo, do soglasja volj ne pride (15. člen OZ), kar ima za posledico neobstoj oziroma ničnost pogodbe.4 V novem sojenju5 je sodišče prve stopnje na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka z izvedencem psihiatrične stroke C. C. zaključilo enako kot v prvih dveh sojenjih, in sicer, da tožnik ni dokazal, da pokojni A. A. ob sklenitvi obeh spornih pogodb ni bil sposoben razumeti pomena in pravnih posledic izjavljene poslovne volje. Vprašanje sposobnosti razsojanja pokojnega A. A. v času sklepanja pogodb ostaja sporno tudi na pritožbeni stopnji. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tožniku s pritožbenimi navedbami ni uspelo vzbuditi dvoma o pravilnosti dejanskih ugotovitev (temelječih predvsem na mnenju izvedenca psihiatrične stroke) in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe. V zvezi s pritožbenim očitkom o posegu izvedenca v polje pravnega odločanja, velja poudariti, da je bil izvedenec psihiatrične stroke pomočnik sodišča izključno pri reševanju dejanskih vprašanj; njegova naloga je bila ugotoviti zdravstveno stanje pokojnega A. A. v času sklenitve spornih pogodb ter vpliv tega stanja na njegovo sposobnost razumevanja vsebine in pomena teh pogodb in sposobnost odločanja.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o selektivni obravnavi dokazov (o rezultatskem sojenju).6 Zapis v obdukcijskem zapisniku (da iz zapisnika o mrliškem pregledu izhaja, da pokojni A. A. že 14 dni ni hodil) po naravi stvari ni nastal na podlagi neposredne zaznave podpisnika zapisnika. Ker že dejstvo, da je bil pokojni A. A. devet dni pred smrtjo v notarjevi pisarni (notar je tedaj preveril njegovo identiteto7), vzbuja dvom o resničnosti zapisanega, je sodišče prve stopnje pravilno tudi s pomočjo drugih izvedenih dokazov poskušalo ugotoviti, kakšno je bilo pokojnikovo zdravstveno stanje v času sklepanja spornih pogodb. Pritožnik pokojnikovo telesno oslabelost nepravilno povezuje (enači) z nerazsodnostjo. Njegovo stališče v mnenju izvedenca C. C., ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno pripisalo kvalitete jasnega in popolnega mnenja (kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju), nima opore. Telesna oslabelost lahko vpliva na posameznikove umske sposobnosti (razsodnost), vendar glede pokojnega A. A. ta povezava ni izkazana.

8. V pritožbenem postopku ni sporno dejstvo, da je bil pokojni A. A. dolgoletni odvisnik od alkohola, prav tako ne dejstvo, da je bil pred sklenitvijo spornih pogodb zelo bolan (21. 10. 2012 mu je bila diagnosticirana alkoholna ciroza jeter) in posledično telesno oslabljen (zelo suh, z obsežno zmanjšanimi gibalnimi sposobnostmi in težavami pri hoji). Na podlagi teze, da (zgolj) posameznikova fizična oslabelost, ki je posledica alkoholizma, ne pomeni tudi njegove nerazsodnosti, je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke ugotavljalo, ali je dolgoletno prekomerno uživanje alkohola vplivalo na kognitivne sposobnosti pokojnega A. A. Nutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo biti dejansko stanje raziskano s pomočjo izvedenca alkohologa. Po presoji pritožbenega sodišča ima izvedenec medicinske stroke s področja psihiatrije ustrezno specialistično strokovno znanje za podajo odgovorov, ki se nanašajo na posameznikove sposobnosti mišljenja in razumevanja (vključujoč odgovore o vplivu zlorabe alkohola na te sposobnosti).

9. Izvedenec C. C. je ugotovil: - da je bila pri pokojnem A. A. v času sklepanja pogodb prisotna psihična motnja – sindrom odvisnosti od alkohola, in da je malo verjetno, da je pokojni brez zdravljenja opustil rabo alkohola in vzdrževal trajnejšo abstinenco (verjetneje je, da so se pojavljala obdobja akutne intoksikacije, tudi v času sklepanja pogodb, kar je skladno z diagnozo ob smrti – alkoholna ketoacidoza), - da je oseba s sindromom odvisnosti od alkohola sposobna ovrednotiti in dati pravilen pomen podatkom, ki so do rabe alkohola nevtralni, - da medicinska dokumentacija ne izkazuje nobenih drugih organskih duševnih motenj (npr. alkoholna demenca, amnestični sindrom), ki bi pri pokojnem kazale na okrnjenost višjih živčnih funkcij, - da se vpliv sindroma odvisnosti od alkohola na višje živčne funkcije izkazuje v primeru akutne intoksikacije ali delirija (v primeru odtegnitve od alkohola), pri čemer lahko obe stanji prepozna že laik.

Srž izvedenskega mnenja je v ugotovitvi, da dolgoletno prekomerno uživanje alkohola pri posamezniku načeloma (teoretično) lahko privede do upada kognitivnih sposobnosti (izvedenec razlikuje med akutno intoksikacijo, ki vedno negativno vpliva na kognitivne sposobnosti, in dolgoročnimi posledicami zlorabe alkohola), vendar takšen upad sposobnosti umevanja in razumevanja, ki je v veliki meri odvisen od posameznikove individualne ranljivosti, pri pokojnem A. A. glede na razpoložljive medicinske podatke ni izkazan.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju ni sledilo napotkom višjega sodišča (prvi odstavek 362. člena ZPP). Višje sodišče je v razveljavitvenih sklepih opozorilo na pomanjkljivosti in nejasnosti v mnenju izvedenca D. D. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v postopek pritegnilo izvedenca C. C., ravnalo skladno s določbo tretjega odstavka 254. člena ZPP, po kateri se v primeru, ko nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti pa se ne da odpraviti z novim zaslišanjem, zahteva mnenje drugih izvedencev. Sodišče prve stopnje je torej ponovilo dokazovanje z novim izvedencem, z namenom razjasnitve oziroma odprave dvomov, ki so nastali po prvi izvedbi dokaza.8 Izvedenec C. C. je izdelano pisno mnenje na podlagi poziva sodišča petkrat (dvakrat ustno in trikrat pisno) dopolnil z odgovori na tožnikove pripombe. Zadnjič je to storil na naroku 6. 5. 2021. Neutemeljeno je pritožbeno problematiziranje ocene sodišča prve stopnje, da je bilo mnenje jasno in popolno "že davno pred zadnjim zaslišanjem izvedenca". Pomembno je, da je izvedensko mnenje pridobilo kvalitete jasnega in popolnega mnenja do zaključka obravnave.

11. S tem, ko mu ni omogočilo, da v določenem roku preuči izvedenčeve odgovore in ponovno poda pripombe na dopolnjeno izvedensko mnenje, sodišče prve stopnje tožniku ni kratilo pravice do sodelovanja v postopku. Pravica stranke do izjave se izkazuje v možnosti, da se stranka seznani z mnenjem in se do njega opredeli. Pritožnik je imel vpliv na rezultat dokaznega postopka – izvedencu je na naroku postavljal vprašanja (drugi odstavek 289. člena ZPP). Izvedenec v svojih odgovorih ni odpiral novih strokovnih vprašanj, zato ni bilo potrebe po (novi) dopolnitvi izvedenskega mnenja. Drugačna presoja sodišča prve stopnje bi bila v nasprotju z zahtevami po učinkovitosti, pospešitvi in ekonomičnosti postopka. Ne drži pritožbeni očitek, da je po zaslišanju več strokovnih pomislekov ostalo nerazčiščenih. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje, ki temelji na dejstvih (priloženi medicinski dokumentaciji) in medicinski doktrini, izčrpno, notranje skladno, jasno in razumljivo. Izvedenec se je obrazloženo opredelil do vseh okoliščin, ki naj bi po pritožnikovem mnenju izkazovale pokojnikovo okrnjenost kognitivnih sposobnosti v času sklepanja pogodb. Ker pritožnik s svojimi pripombami ni vzbudil dvoma o strokovni usposobljenosti izvedenca, dvoma ne more vzbuditi niti okoliščina, da izvedenec ni poimenoval meta analiz,9 na izsledke katerih se je oprl. Ključno je, da izvedenec v tem postopku ni ugotavljal vzročne povezave med zlorabo alkohola in upadom kognitivnih sposobnosti pri posamezniku na abstraktni oziroma hipotetični ravni, temveč je takšno povezavo ugotavljal za konkretno osebo, na podlagi objektivnih medicinskih podatkov. Sodišče prve stopnje je (predvsem v točkah 17, 19 do 25, 27 do 30, 33, 36 do 38 obrazložitve izpodbijane sodbe) navedlo izčrpne in prepričljive razloge, zakaj sledi ugotovitvam izvedenca C. C., oziroma zakaj šteje, da ni pogojev za imenovanje novega izvedenca (iste ali podobne stroke). Tem razlogom pritožbeno sodišče dodaja, da v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ko bi bilo mnenje izvedenca jasno in popolno, a bi pritožnik uspel vzpostaviti indic, da v dokazni temi obstaja realno znanstveno tveganje za napako in bi bil zato predlog za novega izvedenca iste stroke (na podlagi prvega odstavka 245. člena ZPP) izjemoma utemeljen.10

12. Glede alkoholne ketoacidoze, ki je bila poleg obojestranske pljučnice neposreden vzrok za smrt A. A., je izvedenec pojasnil, da je bila v hudi intenzivnosti prisotna dva do tri dni pred smrtjo ali pa celo manj (en dan). Bistvo njegovega pojasnila, ki mu pritožnik neutemeljeno pripisuje nekonsistentnost, je v izključitvi možnosti, da je bilo takšno stanje obsežno izraženo že devet dni pred smrtjo. V tem primeru bi se namreč pojavile druge motnje v delovanju živčevja (negativen vpliv na višje živčne funkcije bi se izkazoval v obliki katere od psihičnih motenj), kar bi zaradi zapletov že prej vodilo v smrt. 13. Mnenje, da pokojni ni imel demence, je izvedenec oprl na ugotovitvi: - da bi bila alkoholna demenca (taka, ki bi pomembno krnila sposobnost oblikovati in izraziti voljo) prepoznana ob stiku pokojnega z zdravstvenim osebjem, in - da je pri alkoholni demenci mogoče pričakovati atrofijo osrednjega živčevja ali spremembe na ožilju, kar bi bilo zabeleženo v obdukcijskem zapisniku (pa ni bilo). V zvezi s prvo ugotovitvijo iz medicinske dokumentacije (priloge A9, A14, A15) izhaja podatek, da je bil pokojni v stiku z zdravstvenim osebjem tako nekaj dni pred kot tudi nekaj dni po sklenitvi spornih pogodb, obakrat - 21. 2. 2014 in 22. oziroma 23. 3. 2014 je bil s strani zdravstvenega osebja opisan kot "orientiran, neprizadet, pogovorljiv". V kratkem obdobju pred smrtjo (februar 2014) je bil v stiku tudi s svojim osebnim zdravnikom, ki je ob zaslišanju izrazil mnenje, da bi pri pokojniku, ki ga je obravnaval izključno zaradi njegovih telesnih težav (jetrne odpovedi), opazil okrnjenost kognitivnih funkcij.

14. Mnenje, da (na splošno) ni linearne povezave med strukturnimi spremembami v osrednjem živčevju (zglajenostjo možganskih vijug in stisnjenost brazd med njimi) in okrnjenostjo funkcij osrednjega živčevja, je izvedenec ustrezno konkretiziral (apliciral na stanje pokojnika) z ugotovitvijo, da manjših strukturnih sprememb v osrednjem živčevju ni mogoče povezati s pojavom demence, večje strukturne spremembe (npr. atrofija osrednjega živčevja) pa pri pokojnem niso bile ugotovljene. Vsebina obdukcijskega zapisnika, ki ga je sestavila strokovnjakinja s področja sodne medicine (E. E., tudi zaslišana kot priča), v postopku ni bila sporna. Pritožbena navedba, da bi lahko zapise v obdukcijskem zapisniku interpretiral le izvedenec za sodno medicino (ne pa tudi drug izvedenec medicinske stroke), je navržena (nekonkretizirana).

15. Pojasnilo izvedenca, da osebe z demenco večkrat padejo, ni v nasprotju z njegovim mnenjem, da pokojni ni imel demence. Velja sicer izpostaviti, da je v medicinski dokumentaciji zabeležen en padec, zaradi katerega je pokojni tudi poiskal nujno medicinsko pomoč, in sicer v izvidu z dne 21. 2. 2014 (priloga A9). V obvestilu izbranemu zdravniku z dne 22. 3. 2014 (priloga A14) ni zapisa o padcu pred tremi dnevi (19. 3.). V njem so pod rubriko anamneza zapisi, da je pacient 3 dni povsem brez moči, utrujen, da zanika bolečine v trebuhu in da je povedal, "da je tedaj padel". Jasnost temu zapisu daje izvid z dne 23. 3. 2014 (A15), v katerem je povzeta pokojnikova izjava, da je pred 14 dnevi padel. Očitno je, da je v obvestilu izbranemu zdravniku in izvidu z dne 23. 3. 201411 omenjen padec in posledičen udarec v glavo, zaradi katerega je pokojni 21. 2. 2014 poiskal nujno medicinsko pomoč. Po razlagi izvedenca bi bilo ob obdukciji zaznano, če bi zaradi udarca nastale funkcionalne motnje v delovanju osrednjega živčevja. Izvedenec je možnost hitrega razvoja demence pri pokojnem zaradi zlorabe alkohola (pri hudi intoksikaciji) ocenil za manj verjetno, sodišče prve stopnje pa je to možnost glede na stike pokojnega z zdravstvenim osebjem pred in po sklenitvi zadnje pogodbe utemeljeno izključilo. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da hipotetična možnost, da je imel pokojni nezaznano demenco, ki bi krnila njegove kognitivne sposobnosti, ne zadošča za zaključek o pokojnikovi nerazsodnosti.

16. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da pokojnikova telesna teža in količina popitega alkohola nista pravno odločilni dejstvi. Takšno presojo utemeljujejo v dokaznem postopku ugotovljena dejstva: - da pokojni tudi v obdobju sklenitve spornih pogodb ni vzdrževal abstinence od alkohola (tudi v tem obdobju so se pri njem pojavljala stanja akutne intoksikacije), - da ne na podlagi podatka o koncentraciji alkohola v času smrti (vrednost 0) ne na podlagi podatka o vrednosti k-MCV12 (iz vrednosti volumna eritrocitov ni mogoče sklepati na trenuten vnos alkohola v telo) ni mogoče ugotoviti, kakšen je bil vnos alkohola devet dni pred smrtjo, in - da bi že medicinski laik (notar) prepoznal stanji akutne intoksikacije ali delirija (ker takšnega stanja pri pokojnem ni zaznal, ga očitno ni bilo).

17. V novembru 2013 sklenjeno najemno pogodbo so pokojni A. A. in toženca nadomestili z dne 27. 2. 2014 sklenjeno pogodbo o ustanovitvi služnosti stanovanja, na podlagi katere sta se toženca zavezala k plačevanju dveh tretjin vseh stroškov rednega vzdrževanja stanovanjske hiše. Pokojni A. A. je čez tri tedne s toženko sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero ji je prepustil solastniški delež na nepremičnini (v naravi označen kot zgornja in podstrešna etaža stanovanjske hiše) v zameno za: - pomoč pri gospodinjskih delih, vzdrževanju in pospravljanju stanovanja, - ogrevanje stanovanja, - oskrbo in dostavo hrane, - potrebno nego in postrežbo v primeru bolezni ali starostne onemoglosti ter oskrbo zdravnika, - prevoze k zdravniku in v bolnišnico, - dosmrtni mesečni priboljšek 50 EUR, - dostojen, krajevno običajen pogreb ter označbo na nagrobniku. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno tezo, da ustanovitev dosmrtne brezplačne služnosti stanovanja v korist tožencev (in posledična izguba dohodka iz naslova najemnine) že sama po sebi dokazuje okrnjenost pokojnikovih kognitivnih sposobnosti. Časovno sosledje dogodkov (pogodb) je skladno z argumentacijo sodišča prve stopnje o pokojnikovi kognitivni sposobnosti (je ne ruši, kot trdi pritožnik). Toženca sta z obema spornima pogodbama res rešila svojo bivalno stisko, vendar pritožnik zanemarja dejstvo, da si je pokojni A. A. s pogodbama zagotovil protidajatev. Na podlagi časovnega sosledja sklenjenih pogodb ter vsebine pogodbenega razmerja, presojanega kot celota, je mogoče ugotoviti vsaj dvoje, prvič, da se je med pokojnim A. A. in tožencema od sklenitve najemne pogodbe dalje (kar časovno sovpada tudi z njegovo prekinitvijo odnosov s tožnikom in njegovo mamo) razvijalo zaupno, osebno razmerje (toženca A. A. nista obsojala zaradi njegovega alkoholizma, lahko je nadaljeval s svojim življenjskim slogom), in drugič, da se je začel pokojni zavedati svoje življenjske situacije (da nima družine, ki bi zanj skrbela), v povezavi z dejstvom, da zaradi svoje telesne oslabelosti potrebuje pomoč in oskrbo. Dokazni postopek je pokazal nasprotno od tega, kar trdi pritožnik, in sicer, da so se obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju izvrševale. Toženka je že pred sklenitvijo pogodbe za pokojnega kuhala, ga peljala v trgovino; toženca sta urejala okolico hiše in skrbela za ogrevanje. Pogodbeni namen iz prvega odstavka 557. člena OZ izraža prav toženkina pretekla skrb za pokojnega. Izguba teže, zabeležena že v izvidu z dne 21. 10. 2012 (priloga A12), ki se je nadaljevala tudi v letih 2013, 2014, je bila posledica pokojnikove bolezni (jetrne ciroze), ne toženkine pomanjkljive skrbi. Vse navedeno omogoča zaključek, da je bil pokojni kljub sindromu alkoholne odvisnosti sposoben prepoznati in ovrednotiti svoje potrebe in interese ter jih ustrezno zavarovati in da tožnik ni dokazal pokojnikove voljne ali intelektualne sposobnosti.

18. Čeprav se je mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da površni sosedski pogovori niso dokaz o tem, da so sogovornikove kognitivne sposobnosti neokrnjene, je odločilno, da sodišče prve stopnje svojega prepričanja o neokrnjenosti pokojnikovih kognitivnih sposobnostih ni gradilo zgolj na izpovedih tožencev in prič, ki so pokojnega videvale v času pred smrtjo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da dokazna ocena izpovedi (tožencev na eni strani ter tožnika in njegove mame na drugi strani) ne temelji na dovolj skrbnih dokaznih merilih, enakih za obe stranki. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je vrednost dokaza odvisna tako od njegove notranje konsistentnosti kot tudi od njegove prepričljivosti v odnosu do ostalih dokazov. S tem, ko je v okviru dokazne ocene večjo dokazno težo pripisalo izpovedi tožencev, ki imata sicer enako kot tožnik interes za končni izid postopka, sodišče prve stopnje ni ravnalo arbitrarno. Pravilno je ovrednotilo dejstvo, da tožnik in njegova mati s pokojnim več mesecev pred njegovo smrtjo nista bila ne v osebnem ne v telefonskem stiku. Četudi sta zelo dobro poznala njegov več desetletij trajajoč življenjski slog, podrejen odvisnosti od alkohola, sta o pokojnikovih kognitivnih sposobnostih v času sklenitve spornih pogodb lahko zgolj domnevala. Tudi telefonski klici pred novembrom 2013, v katerih je bil po izpovedi tožnikove mame pokojni vedno zelo pijan, ne povedo ničesar o dolgoročnih posledicah zlorabe alkohola pri pokojnem. Na drugi strani je sodišče prve stopnje izpovedi tožencev dokazno ovrednotilo vsako posebej, nato pa še v povezavi z ostalimi dokazi (med drugim z izpovedmi prič, ki jim ni mogoče očitati zainteresiranosti za izid postopka, o zadovoljstvu pokojnega A. A. s skrbjo tožencev13).

19. Sodišče prve stopnje je v dokazno oceno prepričljivo vpelo tudi presojo, da pokojnikova pomanjkljiva skrb za osebno higieno in čistočo bivalnega prostora in neupoštevanje zdravnikovih navodil glede jemanja zdravila (diuretika) Edemit sami po sebi ne dokazujeta upada pokojnikovih kognitivnih sposobnosti (točki 34 in 35 obrazložitve izpodbijane sodbe). Priča E. E. je potrdila, da je pokojni umrl v lastnih iztrebkih, ne pa tudi, da je bil v lastnih iztrebkih že pred smrtjo (ker je bilo blato sveže, je to možnost dejansko izključila). Glede na v postopku ugotovljeno dejstvo, da je bil pokojni A. A. dolgoletni odvisnik od alkohola, ki mu je njegova odvisnost krojila vsakodnevno življenje, se sodišču prve stopnje ni bilo treba dokazno opredeliti do razlogov za pokojnikovo opustitev obrtne dejavnosti v letu 2008, niti do okoliščine, da je pokojni leta 2000 izgubil vozniško dovoljenje. Kot izhaja iz izpovedi priče F. F.,14 je bil pokojni še decembra 2013 sposoben za občasno, priložnostno delo, kar je pomemben indic o njegovi (tedanji) sposobnosti miselnega funkcioniranja.

20. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za imenovanje izvedenca grafologa ni kršilo tožnikove pravice do izjave. Dokazni predlog, s katerim je želel dokazati, da so se pokojnemu pri podpisovanju pogodb tresle roke, kar je znak delirija, je bil pravilno zavrnjen. V dokaznem postopku je bilo s pomočjo izvedenca psihiatra ugotovljeno, da tremor ni specifičen znak delirija (lahko se pojavi tudi ob telesni oslabelosti) in da lahko stanje delirija, katerega tipična znaka sta skaljena zavest in motena pozornost, prepozna tudi medicinski laik. Izvedenec grafolog bi torej lahko potrdil zgolj tremor, ne pa tudi vzroka zanj. Da vzrok morebitnega tremorja ni bil delirij, pa sicer izhaja iz prepričljivega sklepanja, da bi notar takšno stanje zaznal in odklonil sklenitev pravnega posla. Notar se sicer ob zaslišanju ni spomnil pogodbenih strank in okoliščin konkretnega pravnega posla, je pa prepričljivo opisal, kako običajno poteka sklepanje pogodb v notarskem zapisu.15 Pritožnik ne ponudi razlogov za dvom, da je na enak način potekala tudi sklenitev sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

21. Trditev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju nična, ker ni podpisana in ožigosana s strani sestavljavca listina (kar je v nasprotju z določbo 49. člena ZN16), je nedopustna in posledično neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnik je bil dolžan takšno trditev v skladu z 286. členom ZPP podati že pravočasno v postopku na prvi stopnji.17

22. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi argumentaciji sodišča prve stopnje, na kateri temelji pravni zaključek, da ima pogodba o dosmrtnem preživljanju dopustno pogodbeno podlago (kavzo) (prvi odstavek 39. člena OZ). Pritožnik ne oporeka ugotovljeni zaupnosti razmerja med pokojnim A. A. in toženko, nasprotuje pa presoji, da pogodba o dosmrtnem preživljanju vsebuje tudi drugo tipično pogodbeno prvino – aleatornost (in s tem element odplačnosti). Meni namreč, da pogodba za toženko ni bila tvegana.

23. Prvina tveganosti izhaja iz dejstva, da je trenutek smrti vselej negotov. Razen v izjemnih primerih (ko npr. preživljancu smrt že gleda v obraz in je le še vprašanje dni, kdaj bo nastopila), je vselej prisotna vsaj določena mera tveganja, da bodo dajatve preživljalca manjše ali večje od vrednosti izročenega premoženja.18 Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni šlo za takšen izjemen primer. Čeprav je bila toženka ob sklenitvi pogodbe v celoti seznanjena s pokojnikovim zdravstvenim stanjem (vedela je za jetrno cirozo, zaradi zdravstvenih težav, izvirajočih iz bolezni, je moral pokojni v dobrem mesecu pred smrtjo dvakrat poiskati nujno medicinsko pomoč), to dejstvo ne vodi avtomatično k sklepu, da je bila njegova smrt skoraj takoj po sklenitvi pogodbe zanjo pričakovana. Zaradi nedoločljivosti trenutka preživljančeve smrti ni mogla vedeti, kolikšne bodo njene obveznosti (po trajanju in obsegu) v bodoče. Jedro dokazne presoje o nevednosti toženke, da bo izvrševanje pogodbe kratkotrajno, s katero se pritožnik konkretizirano niti ne sooči, sta ugotovitvi: - da so se pri pokojnem posledice jetrne ciroze (hujšanje, slab apetit, splošna oslabelost) izražale že dalj časa (vsaj od 21. 10. 2012 dalje) in - da niti zapisi v izvidu z dne 23. 3. 201419 (štiri dni pred smrtjo) ne izražajo pričakovanj o skorajšnji smrti. Pritožbeno sodišče izpostavlja še izpoved priče E. E. (da je obdukcijo odredila, ker ni bil znan vzrok smrti), iz katere je razbrati, da vzrok smrti ni bil očiten (ugotovljen je bil šele na podlagi obdukcije). Osebe, ki so pokojnega videvale v kratkem obdobju pred njegovo smrtjo, so ga res opisovale kot zelo shujšanega in bolnega, kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljuje zaključka, da je toženka vedela, da je pri preživljancu bolezen v terminalni fazi (da je njegova smrt blizu). Z očitkom, da sta toženca izkoristila pokojnikovo stisko oziroma težko premoženjsko stanje, pa pritožnica uveljavlja izpodbojnost, ne ničnost pogodbe (prevara v smislu 49. člena OZ).

24. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališčem sodišča prve stopnje, da razpolaganje zgolj z neobremenjenim solastniškim deležem na nepremičnini, čeprav je bil pokojni A. A. dejanski lastnik nepremičnine do celote, samo po sebi ni nedopustno in da si je pokojni protidajatev (preživljanje) lahko zagotovil le s takšnim razpolaganjem. Za presojo utemeljenosti zahtevka, s katerim tožnik uveljavlja neveljavnost pravnega posla proti sopogodbeniku svojega pravnega prednika, vprašanje oškodovanja morebitnih upnikov20 ni pravno relevantno. Enako velja glede vprašanja, kaj posamezni solastniški delež na nepremičnini predstavlja v naravi. To vprašanje bo stvar urejanja razmerji med solastniki. Argumentacijo sodišča prve stopnje, da je bil tožnik s trditvami o nedopustnem pogodbenem predmetu (pokojni ne bi smel razpolagati s stanovanjem, saj nepremičnina ni etažirana) prekludiran (točka 47 obrazložitve sodbe), pritožba graja zgolj s pavšalno navedbo o rezultatskem sojenju, brez utemeljitve stališča o pravočasnosti trditev. Pritožbeni odgovor na ta sklop prepoznih trditev torej ni bil potreben.

25. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, da je pravilno uporabilo materialno pravo in da ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

26. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške v zvezi z njo. Toženca v odgovoru na pritožbo stroškov nista zneskovno opredelila (zapisala sta le, da zahtevata povračilo stroškov), zato do njihove povrnitve nista upravičena.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Zakon o notariatu, Ur. l. RS, št. 13/1994, s spremembami in dopolnitvami. 3 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami. 4 Za neobstoječ obligacijskopravni posel pridejo v poštev le enake sankcije kot pri absolutno neveljavnem obligacijskopravnem poslu. Glej sodbo VS RS II Ips 176/2018 z dne 6. 12. 2018. 5 V prvem sojenju je sodišče prve stopnje 11. 11. 2016 izdalo sodbo P 611/2015-II, ki jo je pritožbeno sodišče s sklepom I Cp 115/2017 z dne 11. 5. 2017 razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V drugem sojenju je sodišče prve stopnje 8. 11. 2017 izdalo sodbo P 1290/2017-II, ki jo je pritožbeno sodišče s sklepom I Cp 300/2018 z dne 6. 6. 2018 razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje pred drugim sodnikom. 6 Takšen očitek pritožnik podaja na več mestih pritožbe. 7 Pritožnik direktno ne oporeka pristnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma zapisom v njej, zgolj navrže, da ni jasno, kako je glede na zapis v zapisniku o mrliškem pregledu (da pokojnik že 14 dni ni hodil) možno, da je bila pogodba sklenjena v notarski pisarni. 8 Po stališču pravne teorije (J. Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 501 do 503) in sodne prakse (npr. odločba US RS Up-680/14 z dne 5. 5. 2016 in sklep VS RS II Ips 120/2018 z dne 7. 5. 2018) dokazovanje z novim (drugim) izvedencem ni nov dokaz. 9 Te združujejo podatke različnih raziskav, ugotavljajo njihovo medsebojno skladnost in podajajo zaključke na podlagi tako zbranih podatkov. 10 Glej sodbi VS RS II Ips 171/2017 z dne 13. 7. 2017 in II Ips 138/2018 z dne 4. 10. 2018. 11 Pokojni je poiskal nujno medicinsko pomoč 22. 3. 2014, odpuščen pa je bil 23. 3. 2014 (ob 00:24). 12 Pri pokojnem je pri krvni preiskavi vrednost MCV 21. 2. 2014 znašala 100,9, 23. 3. 2014 pa 97,2. 13 Priča G. G. je izpovedal, da mu je pokojni A. A. povedal, da je bajto podaril in da ima končno eno familijo pri sebi, priča H. H. pa je izpovedal, da mu je pokojni pred smrtjo rekel, da je zdaj rešen te zgodbe, odkar ima tožence in da mu I. I. kuha. 14 F. F. je povedal, da je bil pokojni vodovodar in da je včasih, nazadnje še pred novim letom (2014), potreboval njegovo pomoč, kadar je z rovokopačem pretrgal vodovodno cev. 15 Notar J. J. je pojasnil, da se pri notarskem zapisu poskuša prepričati, ali stranke razumejo vsebino pogodbe, zato bi zaznal, če stranka ne bi razumela kaj sklepa, prav tako pa bi zaznal, če bi bila pod vplivom alkohola. V tem primeru bi posel odklonil. 16 Listino, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo in listino, na podlagi katere se pridobi lastninska ali kakšna druga stvarna pravica na nepremičnini, sme notar potrditi samo, če listino sestavi notar ali odvetnik (drugi odstavek 49. člena ZN). Sestavljavec listine iz prejšnjega odstavka mora listino podpisati in žigosati s svojim žigom (tretji odstavek 49. člena ZN). 17 Da bi bila pogodba o dosmrtnem preživljanju neveljavna, ker s strani sestavljavca ni bila ožigosana oziroma podpisana, tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje v svojih vlogah ni navajal. Na naroku 17. 5. 2016 je zgolj v okviru vprašanja notarju J. J., ali je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sestavljena v skladu s pogoji ZN (na katerega sodišče prve stopnje ni dopustilo odgovora), pojasnil, da sprašuje zato, ker na pogodbi, ki jo je sestavila odvetnica, ni njenega žiga. 18 Aleatornost pomeni prevzem rizika (povezanega s preživljančevo starostjo in zdravjem), da izpolnjene obveznosti preživljavca po vrednosti morebiti ne bodo ekvivalentne izročenemu premoženju. Pogodbe o dosmrtnem preživljanju zato ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Glej II Ips 284/2013 in II Ips 381/2006. 19 Bolnik je bil odpuščen domov z navodilom, da se naroči na kontrolo v gastroenterološko ambulanto in da abstinira od alkohola. 20 Po pritožbeni navedbi se zaradi napake zemljiške knjige njihove pravice niso vpisale v breme celotne nepremičnine.