Jedro

Ne glede na to, ali sodišče izvršilni postopek ustavi zaradi umika predloga za izvršbo ali zaradi realizacije izvršbe, ustavitev izvršilnega postopka ne pomeni nujno tudi konca izvršilnega postopka, ampak zgolj konec oprave izvršbe, torej konec opravljanja neposrednih dejanj izvršbe, za katera bodisi zaradi umika bodisi zaradi realizacije izvršbe ni več podlage. Če v takem primeru sodišče še ni odločilo o predhodno vloženih pravnih sredstvih, se postopek konča šele po tem, ko je pravnomočno odločeno o pravnih sredstvih, ki so bila vložena do trenutka ustavitve izvršbe, in ko stranke v postopku ne morejo več opravljati procesnih dejanj. Če o pravnih sredstvih stranke, torej tudi o ugovoru dolžnika, pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka še ni bilo odločeno, izdani sklep o ustavitvi postopka ne pomeni ovire za odločanje o ugovoru dolžnika. Dejstvo ustavitve postopka samo po sebi tudi ne pomeni prenehanja dolžnikovega pravnega interesa za vsebinsko odločitev o ugovoru, ampak je odgovor na vprašanje, ali dolžnik kljub ustavitvi postopka še ima pravni interes za odločitev o ugovoru, odvisna od okoliščin konkretnega primera. Dolžniku ni mogoče odreči pravnega interesa za vsebinsko odločitev o ugovoru, če je bila izvršba že opravljena (kot je to bilo tudi v obravnavanem primeru). Ob takem ravnanju bi bila namreč dolžniku nedopustno odvzeta možnost za nasprotno izvršbo, saj bi bilo treba ugovor, za katerega dolžnik nima pravnega interesa, zavreči, sklep o izvršbi pa bi posledično ostal v veljavi in postal pravnomočen.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo izvršilni postopek.

2. Zoper citirani sklep je pravočasno pritožbo po pooblaščencu vložil dolžnik. Sodišču prve stopnje je očital bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil ugovor, v katerem je zatrjeval, da upnici ne dolguje ničesar, opozoril na stroškovno nejasnost sklepa in predlagal razveljavitev sklepa o izvršbi in opravljenih izvršilnih dejanj ter zahteval povrnitev ugovornih stroškov. Menil je, da sodišče ne sme ustaviti postopka, dokler ni odločeno o vseh zahtevkih strank, saj bi bilo s tem poseženo v ustavno pravico strank do sodnega varstva in do enakega varstva pravic. Izpostavil je, da je bila izvršba že realizirana, in sicer mu je banka odtegnila in upnici nakazala 986,83 EUR. Glede na vloženi ugovor bo v izvršilnem postopku treba razčistiti, ali je bila izvršba sploh utemeljeno dovoljena, dolžnik pa bo nato v nasprotni izvršbi ali v posebni pravdi lahko dosegel vrnitev tistega, kar je upnica neutemeljeno prejela. Sodišču druge stopnje je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi, upnici pa v plačilo naloži njegove pritožbene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Upnica je v odgovoru na pritožbo tej nasprotovala, predlagala njeno zavrnitev in zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot neutemeljene je označila razloge, zaradi katerih je dolžnik izpodbijal sklep o izvršbi in se sklicevala na svoje navedbe v odgovoru na ugovor.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi z dne 8. 3. 2022 na podlagi izvršilnega naslova – sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd 130/2019 z dne 3. 6. 2021, dovolilo izvršbo za izterjavo denarne terjatve v višini 870,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2022 dalje in izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila. Izvršilne stroške je odmerilo v višini 105,20 EUR in jih dolžniku naložilo v plačilo v roku 8 dni od vročitve sklepa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 8 dnevnega roka za izpolnitev dalje. Dolžnik je 15. 3. 2022 vložil ugovor zoper sklep o izvršbi, v katerem je zatrjeval, da je terjatev, ki je predmet izterjave, prenehala na podlagi pobotne izjave, ki jo je upnici poslal 19. 2. 2022, ta pa jo je prejela še isti dan. Prav tako je trdil, da je izvršilni naslov, na podlagi katerega je upnica predlagala izvršbo, postal izvršljiv šele 24. 2. 2022 in ne že 11. 2. 2022, kot je napačno potrdilo Delovno sodišče v Mariboru. Grajal je tudi nezadostono določnost sklepa o izvršbi in nejasnost odločitve o stroških. L. d.d. je sodišče 17. 3. 2022 obvestil, da so 14. 3. 2022 dokončno poravnali sklep o izvršbi, upnica pa je 18. 3. 2022 zaradi popolnega poplačila terjatve umaknila predlog za izvršbo in predlagala, da sodišče postopek ustavi. Sodišče prve stopnje je 24. 3. 2022 nato izdalo izpodbijani sklep.

6. ZIZ v prvem in tretjem odstavku 43. člena izrecno določa, da lahko upnik med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo in da v takšnem primeru sodišče postopek ustavi. Odločitev sodišča o ustavitvi postopka je tako skladna citirano določbo. Sodišče druge stopnje pa k temu še dodaja, da bi bila izvršba, glede na dejstvo, da je bila terjatev upnika, za izterjavo katere je bila dovoljena izvršba, v predmetnem postopku v celoti poplačana v okviru izvrševanja sklepa o izvršbi pri organizaciji za plačilni promet tudi brez podanega umika predloga za izvršbo v posledici realizacije izvršbe že sama po sebi ustavljena. S popolnim poplačilom upničine terjatve je bil namreč v celoti dosežen namen, zaradi katerega je bila dovoljena izvršba, in za nadaljnjo izvršbo ni več podlage.1

7. Ne glede na to, ali sodišče izvršilni postopek ustavi zaradi umika predloga za izvršbo ali zaradi realizacije izvršbe, ustavitev izvršilnega postopka ne pomeni nujno tudi konca izvršilnega postopka, ampak zgolj konec oprave izvršbe, torej konec opravljanja neposrednih dejanj izvršbe, za katera bodisi zaradi umika bodisi zaradi realizacije izvršbe ni več podlage. Če v takem primeru sodišče še ni odločilo o predhodno vloženih pravnih sredstvih, se postopek konča šele po tem, ko je pravnomočno odločeno o pravnih sredstvih, ki so bila vložena do trenutka ustavitve izvršbe,2 in ko stranke v postopku ne morejo več opravljati procesnih dejanj.3 Če o pravnih sredstvih stranke, torej tudi o ugovoru dolžnika, pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka še ni bilo odločeno, izdani sklep o ustavitvi postopka ne pomeni ovire za odločanje o ugovoru dolžnika.4 To pa pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju ne glede na izdani sklep o ustavitvi postopka odločiti tudi o dolžnikovem ugovoru. Pri tem bo moralo upoštevati, da dejstvo ustavitve postopka samo po sebi ne pomeni prenehanja dolžnikovega pravnega interesa za vsebinsko odločitev o ugovoru, ampak je odgovor na vprašanje, ali dolžnik kljub ustavitvi postopka še ima pravni interes za odločitev o ugovoru, odvisna od okoliščin konkretnega primera. Dolžniku ni mogoče odreči pravnega interesa za vsebinsko odločitev o ugovoru, če je bila izvršba že opravljena (kot je to bilo tudi v obravnavanem primeru). Ob takem ravnanju bi bila namreč dolžniku nedopustno odvzeta možnost za nasprotno izvršbo, saj bi bilo treba ugovor, za katerega dolžnik nima pravnega interesa, zavreči, sklep o izvršbi pa bi posledično ostal v veljavi in postal pravnomočen. Nenazadnje pa bi bil dolžnik, če bi se njegov ugovor izkazal za utemeljen, (lahko) upravičen tudi do povrnitve ugovornih stroškov.5

8. Ker torej odločitev o ustavitvi postopka ne preprečuje (meritornega) odločanja o dolžnikovem ugovoru, pravni učinki sklepa o ustavitvi postopka (tj. prenehanje opravljanja neposrednih dejanj izvršbe) pa so dolžniku v korist in zase ugodnejše rešitve zadeve z obravnavano pritožbo ne more doseči, dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep. Pritožbeno sodišče je zato njegovo pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

9. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj ne gre za stroške, ki bi mu jih upnica neutemeljeno povzročila (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Svoje stroške pritožbenega postopka pa mora sama kriti tudi upnica. V odgovoru na pritožbo je namreč zgolj pojasnila razloge, zaradi katerih naj bi bil dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi neutemeljen, kar pa za odločanje o obravnavani pritožbi ni bistveno, zaradi česar njenega odgovora na pritožbo ni mogoče šteti kot potrebnega za postopek (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 V ZIZ za tak primer ni izrecno predpisana izdaja sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka, je pa zaradi jasnosti izdaja takšnega sklepa (ki ima zgolj deklaratorni učinek) primerna in smotrna (prim. VSC sklep I Cpg 597/2007 z dne 8. 11. 2007). 2 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-1273/07-11 z dne 22. 5. 2008, 10. točka obrazložitve; VSL sklep II Ip 643/2017 z dne 6. 4. 2017; VSL Sklep II Ip 70/2020 z dne 17. 2. 2020; VSL sklep II Ip 4441/2015 z dne 26. 1. 2016; VSL sklep II Ip 2430/2016 z dne 8. 9. 2016. 3 Nenazadnje tudi iz določb osmega in devetega odstavka 38. člena ZIZ, ki urejajo odločanje o izvršilnih stroških po ustavitvi postopka, izrecno izhaja, da lahko stranke opravljajo določena procesna dejanja, sodišče pa vsebinsko odloča tudi po ustavitvi izvršilnega postopka. 4 VSL sklep II Ip 643/2017 z dne 6. 4. 2017. 5 VSC Sklep I Ip 379/2016 z dne 14. 10. 2016, VSM Sklep I Ip 458/2020 z dne 7. 9. 2020.