Jedro

Da se lahko strankam zagotovi pravica do izjavljanja, jim mora biti kot predpogoj zagotovljena pravica do informacije. To pravico sodišče omogoči (med drugim tudi) tako, da vloge pravdnih strank vroča vsem preostalim strankam v postopku. Toženki iz tega postopka sta navadni sospornici, vsaka s svojim pooblaščencem, zato bi moralo sodišče vloge vsake izmed njiju vročati tudi drugi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu (v IV. in VIII. točki izreka) sodba razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče (I.) ugotovilo, da obstaja solidarna obveznost prve toženke (z drugo toženko) do tožeče stranke na dan 21.6.2012 v višini 1.441.023,91 EUR; (II.) višji ugotovitveni zahtevek zoper to stranko je sodišče zavrnilo; (III.) zavrnilo je tudi zahtevek zoper to stranko iz prvega in drugega podrednega zahtevka v višjem obsegu od priznanega po točki I; (IV.) drugi toženki je naložilo v plačilo 1.441.023,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2015 dalje, in sicer kot solidarno obveznost skupaj z obveznostjo prve toženke; (V.) višji zahtevek zoper drugo toženko je zavrnilo; (VI.) zavrnilo je tudi prvi podredni zahtevek in (VII.) drugi podredni zahtevek zoper drugo toženko ter (VIII.) toženima strankama naložilo, da solidarno v 15 dneh povrneta tožeči stranki stroške postopka v višini 20.490,00 EUR, prva toženka pa še v višini 154,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je sodišče s sklepom delni umik tožbe v višini 149.120,09 EUR vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo. Iz razlogov sodbe izhaja, da so razpoke na talni plošči na objektu (distribucijski center), za katerega je bila investitor tožeča stranka, izvajalec del prvi toženec, dela projektanta in projektantskega nadzora pa je opravljal drugi toženec, posledica pomanjkljivosti pri delu obeh tožencev. Projektant ni opravil oziroma je nepravilno opravil statične izračune, izvajalec pa je delo opravil slabo. Zato sta solidarno odgovorni tožeči stranki in jima je sodišče naložilo v plačilo stroške sanacije ugotovljenih napak.

Zoper sodbo je v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče drugemu tožencu naložilo v plačilo 1.441.023,91 EUR s pp (IV. točka izreka) in posledično glede pravdnih stroškov, pritožbo vložil drugi toženec. Prvostopenjskemu sodišču je očital vrsto bistvenih kršitev določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ter zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tako je sodišču očital, da ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu o postavitvi novega izvedenca gradbene stroke in zahtevi, da se izvedenca M. neposredno zasliši, in da se zaslišijo predlagane priče G.Š., A.P., A.M., B.H. in C.R.. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno in zgrešeno ugotovljeno. Pritožba je tudi očitala bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, ker je drugi toženec od prvostopenjskega sodišča 17.1.2012 zahteval, da mu vroči vse vloge prvega toženca, da bi se lahko do njih opredelil, a sodišče temu ni sledilo. Zato drugi toženec ni prejel nobene vloge prvega toženca in se do njegovih navedb ni mogel opredeliti. V tem primeru prvi in drugi toženec nista stranki, ki bi imeli isti interes, ali bi bili na isti strani, ampak gre dejansko med njima za konflikt interesov in sta si tudi nasprotni stranki. Zato bi sodišče moralo vse vloge prvotožene stranke vročiti tudi drugotoženi stranki. Tudi zato je prišlo do bistvenih kršitev določb ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe. Pritožba je opozorila tudi na napačno ravnanje sodišča, ker je odločalo o primarnem in o podrejenih zahtevkih. V zvezi s samo odločitvijo pa je navedla, da zahtevek tožeče stranke proti drugi toženki ni bil pravočasno postavljen, da druga toženka tudi ni prijela nobene pisne notifikacije s strani tožeče stranke in njene zahteve za odpravo napak v postavljenem roku, o čemer sodba tudi nima nobenih razlogov, da bi se lahko presojalo, od kdaj teče rok za vložitev tožbe (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Nato je druga tožena stranka podala (ponovila in še dodatno obrazložila) obsežne trditve o tem, da ni bila projektant za spremenjeno in nato izvedeno mikroarmirano ploščo (spremembe ni niti sprožila, niti potrdila, niti nadzirala, niti izvedla), in da je projekt, ki ga je izdelala po pogodbi z investitorjem, izdelala in predala investitorju pred pričetkom izvedbe del, s čemer so bile vse pogodbene obveznosti drugega toženca zaključene, da je bil za mikroarmirano ploščo (MA ploščo) projekt naročen in plačan drugemu projektantu, in da je opravljanje nalog projektantskega nadzora predvsem svetovalna in ne odločevalna funkcija. Po mnenju pritožbe je sodišče tudi napačno ocenilo projektno nalogo „master design criteria“. Opozorila je, da eventualne napake na talni plošči ne sodijo v solidnost zgradbe, za katero bi projektant moral odgovarjati. Trditev sodnega izvedenca, da bi AB ploščo doletela enaka usoda, kot MA ploščo, je neresnična, kar je hotela druga toženka tudi razčistiti prek zaslišanja izvedenca, pa ji ni bilo omogočeno. Če bi takšna sodba vzdržala, bi bil tožnik na račun toženih strank neupravičeno obogaten, saj bi glede na večjo debelino plošče prejel nekaj, česar ni naročil in plačal. Po mnenju pritožbe razlogi sodbe nasprotujejo tudi sami sebi, saj po eni strani sodišče utemeljuje, da je tožeča stranka upravičena do plačila škode, ne glede na to, da gre za bodočo škodo, in da se še ne ve, ali bo tožeča stranka z dosojenim zneskom sanirala škodo, v nasprotju s tem pa sodišče zapiše, da gre za bodočo škodo in to utemeljuje na 637. in 639. členu OZ.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev. Med drugim je navedla, da vlog prve toženke ni bilo potrebno vročati pritožnici, saj ni šlo za nasprotno stranko v smislu 106. člena ZPP, in da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi jo sodišče oprlo na navedbe prve tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je prvostopenjsko sodišče odgovor na tožbo in nadaljnje pripravljalne vloge prve tožnice vročalo zgolj tožeči stranki(1), in da je druga toženka takšno postopanje sodišča grajala(2) tudi z opozorilom, da ji je s tem onemogočeno izjavljanje glede navedb prve toženke, saj je pričakovati, da bo prva toženka poskušala krivdo za nepravilnosti prevaliti nanjo. To opozorilo je mogoče šteti kot uveljavljanje kršitev določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 286.b člena ZPP, ki sodišču omogoča, da kršitev postopka z nadaljnjim postopanjem odpravi. Vendar prvostopenjsko sodišče se na to opozorilo in zahtevo za vročitev vlog prve toženke ni odzvalo in tudi nadaljnjih vlog toženk ni izmenjevalo. S tem je tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče kršilo pravico druge toženke do izjavljanja v postopku.

Pravica do izjavljanja izhaja že iz ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Vsaki pravdni stranki mora namreč biti zagotovljena pravica, da se seznani z navedbami, dokaznimi predlogi in stališči, vendar ne le od nasprotne stranke (v tem primeru tožeče stranke)(3), ampak z navedbami in predlogi vsakogar, ki mu je v postopku zagotovljena vloga, da lahko vpliva na odločitev sodišča(4). Takšno jasno stališče je zavzela tudi pravna teorija, za katero je pravica do kontradiktornega postopka, in v okviru nje pravica do izjavljanja, eno od temeljnih načel pravnega postopka, ki zagotavlja strankam, da se v postopku opredelijo do vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev, po drugi strani pa zagotavlja tudi enakopravnost ljudi pred zakonom(5).

Da se lahko strankam zagotovi pravica do izjavljanja, jim mora biti kot predpogoj zagotovljena pravica do informacije. To pravico sodišče omogoči (med drugim tudi) tako, da vloge pravdnih strank vroča vsem preostalim strankam v postopku. Toženki iz tega postopka sta navadni sospornici, vsaka s svojim pooblaščencem, zato bi moralo sodišče vloge vsake izmed njiju vročati tudi drugi(6). Ker tako ni ravnalo, je drugi toženki, pritožnici, odvzelo možnost, da se opredeli do navedb in dokaznih predlogov prve toženke(7). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi druge toženke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, ker je bila zagrešena takšna kršitev postopka, ki je samo ni moglo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem sojenje bo sodišče moralo vloge prve toženke poslati drugi toženki in obratno, ter morebitne njune navedbe oz. dokazne predloge, ki bodo podane kot odgovor na tako prejete vloge, pri ponovnem sojenju upoštevati in se do njih opredeliti. Pri tem naj bo pozorno tudi na utemeljeno opozarjanje pritožbe o načinu odločanja v primeru kumulacije zahtevkov (tretji odstavek 182. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

op. št. 1: enako je ravnalo tudi z vlogami druge toženke, ki jih je prav tako vročalo le tožeči stranki, ne pa tudi prvi toženki op. št. 2: z vlogo, z dne 17. 1. 2012 op. št. 3: kot to tolmači tožeča stranka v svojem odgovoru op. št. 4: odločba Ustavnega sodišča RS, Up 108/00-18, z dne 20. 2. 2003, sledeč odločbam Evropskega sodišča za človekove pravice op. št. 5: več o tem: A. Galič, PP s komentarjem, 1. knjiga, str. 53 in nasled.

op. št. 6: v primeru, ko imata iz materialnopravnega vidika nasprotujoče si interese, na kar opozarja pritožba, je to še toliko bolj pomembno op. št. 7: Nevzdržno je navedba tožeče stranke, da se je sodišče opredelilo le do njenih navedb. Pa tudi sicer pri takšni procesni situaciji ni na sodišču (ne prvostopnem, pa tudi ne pritožbenem), da ocenjuje, ali bi bilo pravdno dejanje ene stranke lahko relevantno za odločitev in ali naj zato drugo stranki z njim seznani, ali ne. Odločitev, ali bo stranka odgovorila na navedbe druge stranke, je le njena (glej J. Zobec, PP s komentarjem, 3. knjiga, str.290 in nasled.)