Jedro

Toženka oziroma občina, ki posreduje podatke davčnemu organu, razlikuje kmetijsko rabo v ožjem pomenu in rabo objekta v okviru kmetijske dejavnosti, kjer dopolnilno dejavnost predelave mleka šteje za poslovno dejavnost, kar pomeni nekmetijsko rabo objekta. Razlog za to razlikovanje ni jasen oziroma spoznaven na prvi pogled, zato bi morala toženka pojasniti, kje ima podlago zanj oziroma katere fizične osebe kot zavezanke in v katerih primerih le „kmetijsko rabijo“ objekt. To velja toliko bolj, ker k „poslovni rabi“ objektov poleg predelave očitno šteje tudi pridelavo mleka, ki jo je smiselno težko izključiti iz kmetijske rabe, neglede na to, kako ozko je opredeljena. Šele na podlagi ustrezne obrazložitve navedenih okoliščin bo tožniku omogočeno, da se opredeli do tega, da zaradi ukvarjanja s kmetijsko dejavnostjo proizvodnje in predelave mleka utemeljeno ni bil deležen oprostitve plačila NUSZ, sodišču pa, da preizkusi pravilnost in zakonitost take odločitve.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Postojna, št. DT 4224-06143/2013 z dne 11. 2. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 239,88 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2013 odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) v višini 3.330,86 EUR, in sicer za več poslovnih prostorov na zemljišču z naslovom ... ter za nezazidano zemljišče parc. št. 1433 k.o. ... V obrazložitvi odločbe so navedene pravne podlage za njeno izdajo ter povzete njihove bistvene določbe, ki se nanašajo na določitev višine nadomestila, način plačila, posledice neplačila in možnosti ter pravne posledice pritožbe.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in med drugim poudaril, da se tožnik glede objektov, za katere je bilo odmerjeno NUSZ, ne more sklicevati na 15. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v občini Postojna (v nadaljevanju Odlok), po katerem nadomestila ne plačujejo fizične osebe – lastniki gospodarskih objektov, kot so silosi, shrambe za orodje, kozolci, kašče, lope za shrambo krme in stelje, lope za hrambo kmetijske mehanizacije, objekti za rejo živali, čebelnjaki in drvarnice, kolikor se našteti objekti uporabljajo samo za te namene. Sklicuje se na mnenje Občine Postojna, s katerim je bil seznanjen tudi tožnik, po katerem gre za objekte, ki se ne uporabljajo izključno za navedene namene, saj se tožnik ne ukvarja le z rejo živali, temveč predvsem s poslovno dejavnostjo proizvodnje in prodaje mleka. Zato ne gre za izključno kmetijsko temveč za poslovno rabo kmetijskih objektov. Poleg tega se upravni organ sklicuje na gradbeno dovoljenje za navedene objekte za dne 28. 9. 1978, ki se nanaša na „mlečno farmo za 260 krav molznic“ s spremljajočimi objekti. Zato ni mogoče slediti tožnikovim navedbam v zapisniku z dne 20. 3. 2013, da v njegovem primeru ne gre za farmo.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je fizična oseba in nosilec kmetijske dejavnosti, kjer osnovno dejavnost predstavlja živinoreja, dopolnilno pa predelava mleka, kar v skladu z zakonodajo spada k osnovni dejavnosti. Objekti, za katere je bilo odmerjeno NUSZ, se uporabljajo izključno za potrebe te dejavnosti, torej za namene, določene v šestem odstavku 15. člena Odloka. Tožnik zato meni, da izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila NUSZ po tej določbi, drugačne navedbe toženke pa označuje za pavšalne, saj toženka sploh ne navaja, za kakšne namene naj bi tožnik navedene objekte po njenem mnenju sploh uporabljal, kar pomeni, da je dejansko stanje ostalo neugotovljeno.

Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na kakšen način je toženka določila število točk za tožnikove objekte in s tem višino NUSZ, niti to, katere komunalne in druge objekte je pri tem upoštevala. Zato meni, da tožbe ni mogoče preizkusiti. Poleg tega se drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na mnenje prvostopenjskega organa, ki ga ta ni nikoli zavzel in listine (gradbeno dovoljenje), ki v postopku niso bile pridobljene.

Nesprejemljivo je ločevanje proizvodnje mleka od kmetijske dejavnosti, saj vsaka reja živali nujno pomeni tudi proizvodnjo mleka oziroma mesa, stališče toženke pa bi pomenilo, da noben objekt za rejo živali ne bi mogel biti oproščen plačila NUSZ, saj se s trenutkom molže ali zakola tak objekt ne uporablja več zgolj za rejo, temveč za proizvodnjo. Tožnik opozarja še, da termina „mlečna farma“, na katero se sklicuje toženka, po vsebini ne opredeljuje ne Odlok, ne katerikoli drug veljaven predpis, zato toženka na njem ne more graditi obrazložitve. Tožnik dodatno pojasnjuje še, da gre pri njegovem gospodarstvu za kmetijo in ne farmo, kmetijstvo pa je v skladu z zakonskimi kriteriji ekstenzivno, saj goji manj kot eno žival na hektar obdelovalne površine. Meni tudi, da so vse kmetije tržne, pri čemer dohodek nekaterih predstavlja zgolj del dohodka njihovih nosilcev, pri drugih pa njihov celoten dohodek.

Opozarja še, da ni dobil možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ter na vrsto ustavnih pravic, ki so mu bile kršene z izdajo izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se tožniku nadomestilo ne odmeri, podrejeno, naj se pritožbena odločba spremeni tako, da se tožnikovi pritožbi ugodi, prvostopenjska odločba razveljavi in zadeva vrne v ponovni postopek. Zahteva povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvah upravnih aktov obeh stopenj in podarja, da je tožnik z dopisom občini z dne 19. 1. 2013 sam predložil gradbeno dovoljenje z dne 28. 9. 1978 za gradnjo mlečne farme za 260 krav molznic, to dovoljenje pa je bilo kot eden od dokazov uporabljeno v predmetnem postopku. Zato je nerazumljiva tožbena navedba, da tožnik ni predlagal vpogleda v gradbeno dovoljenje.

Tožba je utemeljena.

V skladu s 6. členom Odloka se za določitev višine nadomestila upoštevajo opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami; lega in namembnost stavbnega zemljišča; smotrna uporaba stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka. Po prvem odstavku 7. člena se opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami ovrednoti glede na prisotno število naprav v naselju. V drugem odstavku je našteta komunalna oprema, v tretjem pa določeno, da se točkuje dejansko število prisotnih komunalnih in drugih objektov in naprav iz drugega odstavka tega člena, in sicer po 20 točk za vsako tako napravo oziroma objekt. Iz izreka izpodbijane odločbe je razvidno, da je bilo tožnikovo zemljišče pri merilu komunalne opremljenosti ovrednoteno s 380 točkami pri vsakem od tam naštetih objektov. Katere komunalne in druge objekte in naprave je toženka pri tem upoštevala, ni razvidno, te pomanjkljivosti pa ni odpravil niti drugostopenjski upravni organ. Zato je tožbeni ugovor, da je odločba v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti, utemeljen.

V zadevi je sporno tudi, ali bi moral biti v tožnikovem primeru uporabljen šesti odstavek 15. člena Odloka, ki določa, da nadomestila ne plačujejo fizične osebe – lastniki gospodarskih objektov, kot so: silosi, shrambe za orodje, kozolci, kašče, lope za hrambo krme in stelje, lope za hrambo kmetijske mehanizacije, objekti za rejo živali, čebelnjaki in drvarnice, kolikor se našteti objekti uporabljajo samo za te namene. V primeru intenzivnega tržnega kmetijstva, farmske reje živali, intenzivne pridelave pridelkov, predelave in prodaje izdelkov, se nadomestilo za gospodarske objekte odmeri.

V skladu s šestim v zvezi z 8. členom Odloka se nadomestilo plačuje tudi za uporabo stavbnega zemljišča, ki se uporablja za kmetijstvo (skupina G). V zadevi ni sporno, da je tožnik nosilec kmetijske dejavnosti, da se ukvarja z živinorejo in z dopolnilno dejavnostjo predelave mleka. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da občina meni, da pri objektih, za katere se odmerja NUSZ, ne gre za izključno kmetijsko rabo, ker se tožnik ukvarja s proizvodnjo in predelavo mleka, kar pomeni poslovno rabo kmetijskih objektov.

To omogoča sklepanje, da toženka oziroma občina, ki posreduje podatke davčnemu organu, razlikuje kmetijsko rabo v ožjem pomenu (v smislu uporabe „samo za te namene“ iz šestega odstavka 15. člena Odloka) in rabo objekta v okviru kmetijske dejavnosti, kjer dopolnilno dejavnost predelave mleka šteje za poslovno dejavnost, kar pomeni nekmetijsko rabo objekta. Razlog za to razlikovanje ni jasen oziroma spoznaven na prvi pogled, zato bi morala toženka pojasniti, kje ima podlago zanj oziroma katere fizične osebe kot zavezanke in v katerih primerih le „kmetijsko rabijo“ objekt. To velja toliko bolj, ker k „poslovni rabi“ objektov poleg predelave očitno šteje tudi pridelavo mleka, ki jo je smiselno težko izključiti iz kmetijske rabe, neglede na to, kako ozko je opredeljena. Šele na podlagi ustrezne obrazložitve navedenih okoliščin bo tožniku omogočeno, da se opredeli do tega, da zaradi ukvarjanja s kmetijsko dejavnostjo proizvodnje in predelave mleka utemeljeno ni bil deležen oprostitve plačila NUSZ, sodišču pa, da preizkusi pravilnost in zakonitost take odločitve.

Kot že navedeno, šesti odstavek 15. člena Odloka iz oprostitve plačila NUSZ izključuje tudi intenzivno, tržno kmetijstvo, farmsko rejo živali, intenzivno pridelavo pridelkov, predelavo ali prodajo izdelkov. Vendar pa se toženka na ta del besedila Odloka sploh ne sklicuje, tako da ne iz obrazložitve prvostopenjske, ne drugostopenjske odločbe ni mogoče ugotoviti, ali je svojo odločitev oprla nanj. To bi bilo sicer mogoče sklepati iz njenega sklicevanja na gradbeno dovoljenje iz leta 1978, po katerem gre za „mlečno farmo za 260 krav molznic“, vendar zgolj iz te navedbe ne izhaja, na kateri kriterij iz navedene določbe Odloka je toženka oprla svojo odločitev in zakaj. Zgolj uporaba izraza „farma“ v gradbenem dovoljenju izpred več kot 30 let namreč sama po sebi, brez navedbe dodatnih razlogov, še ne omogoča sklepanja, da ta „farma“ ni sestavljena iz objektov, naštetih v šestem odstavku 15. člena, niti da se ti objekti uporabljajo na način, ki po navedeni določbi izključuje oprostitev plačila NUSZ.

Enako velja tudi za že omenjeno, sicer povsem pavšalno navedbo toženke, da se tožnik ukvarja tudi s predelavo mleka. Kot je bilo že obrazloženo, toženka ni navedla, zakaj to dejavnost izvzema iz kmetijske, oziroma kdaj šteje, da taka dejavnost ni več del „izključno kmetijske“ rabe objektov, temveč postane vzrok za izključitev oprostitve plačila NUSZ. Izrazi, uporabljeni v Odloku, namreč zaradi svoje splošnosti tudi v tem pogledu ne omogočajo očitne razmejitve, ki ne bi potrebovala nobene nadaljnje obrazložitve. Izpodbijana odločba je torej tudi v tem pogledu ostala neobrazložena, kar pomeni, da je ni mogoče preizkusiti.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, bi bil po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR. Ker pa je v tožbi priglasil nagrado za postopek (159,90 EUR), pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov (20,00 EUR), pavšalni znesek za plačilo PTT storitev (20,00 EUR) in 20 % DDV, v skupni višini 239,88 EUR, mu je sodišče priznalo stroške v tej višini, saj bi v nasprotnem primeru odločilo preko zahtevka. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakona; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od odmere stroškov dalje, kot je zahteval tožnik.