Jedro

Ker je bila upravna odločba, zoper katero je dovoljeno vložiti tožbo pred Delovnim in socialnim sodiščem, tožniku vročena 2.7.2002, torej pred sodnimi počitnicami, se je 30. dnevni rok za vložitev tožbe iztekel prvi delovni dan po izteku sodnih počitnic, torej dne 16.8.2002. Tek zakonsko določenega roka za vložitev tožbe zoper upravno odločbo med sodnimi počitnicami ni bil prekinjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in sicer iz razloga, ker je ugotovilo, da je bila tožba vložena po izteku zakonsko določenega 30 dnevnega roka za vložitev tožbe, torej prepozno.

Zoper sklep se pritožujejo tožniki, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov. Iz pritožbenih navedb izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo 3. odst. 83. člena novele Zakona o sodiščih, kjer je določeno, da v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, kar pomeni, da mirujejo ves čas sodnih počitnic. Glede na navedeno pa je bila po mnenju tožnikov predmetna tožba vložena v zakonitem roku. Prvotožnik je namreč dokončno odločbo toženca prejel dne 2.7.2002, rok za tožbo je priče teči s 3.7.2002. Do pričetka sodnih počitnic, torej do vključno 14.7.2002 je preteklo 12 dni zakonitega roka. V času sodnih počitnic do vključno 15.8.2002 rok ni tekel in je ponovno začel teči s 16.8.2002. Od 16.8.2002 pa je po dodatnih 18 dneh od zaustavitve rokov, 30 dnevni rok potekel dne 2.9.2002. Tožniki pa so tožbo zoper izpodbijano dokončno odločbo toženca vložili že dne 27.8.2002, torej po njihovem mnenju pravočasno. Tudi toženec v odgovoru na tožbo nikjer ne omenja, da bi bili zakoniti roki za vložitev tožbe zamujeni. Nadalje drugo in tretjetožnik ugotavljata, da s strani toženca sploh nista bila obveščena o izpodbijani dokončni odločbi toženca z dne 24.6.2002, čeprav bi jo po mnenju tožnikov morala prejeti, saj sta bila stranki v postopku. Toženec je namreč koristil podatke staršev prvotožnika. S tem v zvezi je toženec zapisal, da je drugo in tretjetožniku iz krivdnih razlogov prenehalo delovno razmerje, ne oziraje se na to, da ni bila dokazana krivda. Z dokončno odločbo sta bila seznanjena šele potem, ko sta jo dne 1.8.2002 prejela od prvotožnika in je glede na navedeno tožba bila vložena v odprtem roku. Tožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

V odgovoru na pritožbo toženec navaja, da je skladno z upravnim postopkom, po katerem se odloča o pravici do republiške štipendije, imela lastnost stranke samo oseba o katere pravici, obveznosti ali pravni koristi se v konkretnem upravnem postopku odloča. Vlogo oziroma zahtevek za priznanje republiške štipendije je vložila prvotožeča stranka. Ker starša prvotožeče stranke v postopku nista imela položaj zakonitega zastopnika niti nista vložila zahteve za vstop v postopek, je imela lastnost stranke, kateri je bilo potrebno vročiti odločbo v postopku pri tožencu le prvotožeča stranka. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Z novelo Zakona o sodiščih (Ur.l. RS št. 28/2000 - ZS-C) je bil spremenjen 83. člen ZS in sicer tako, da je bilo v noveliranem 3. odst. 83. člena določeno, da razen v nujnih zadevah, v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja. Če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice. V predmetni zadevi pa ni šlo za sodno pisanje, temveč za upravno odločbo, ki jo je izdal toženec na podlagi 5. odst. 59. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS št. 5/91, z nadaljnjimi spremembami - ZZZPB). Kot to izhaja iz povratnice v upravnem spisu in kar med strankama tudi ni sporno, je bila dokončna odločba toženca opr.št. 390-215/02-214 z dne 24.6.2002 vročena prvotožniku dne 2.7.2002. 30 dnevni rok za vložitev tožbe je zato pričel teči naslednji dan po vročitvi omenjene dokončne odločbe, torej 3.7.2002. Upravna odločba ni bila vročena v času sodnih počitnic, rok za vložitev tožbe je torej začel teči že pred sodnimi počitnicami, iztekel pa se je prvi delovni dan po sodnih počitnicah, kot je to tudi utemeljevalo že prvostopno sodišče in se v zvezi s tem sklicevalo na sodno prakso. Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) namreč v 4. odst. 111. člena določa, da če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa Zakon o praznikih, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika. V omenjenem členu niso izrecno navedene sodne počitnice, vendar pa je sodna praksa razlagala (pravno mnenje, sprejeto na Občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 18.12.1996), da gre v primeru sodnih počitnic za čas, ko sodišče ne dela, razen če gre za nujne primere. V tem primeru se torej rok za vložitev tožbe izteče prvi delovni dan po izteku sodnih počitnic, torej dne 16.8.2002. Ker je bila tožba vložena šele dne 29.8.2002, je bila vložena prepozno, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo z izpodbijanim sklepom. Glede na navedeno je zmotno zavzemanje v pritožbi, da naj bi bil rok za vložitev tožbe v času sodnih počitnic prekinjen in naj bi se štetje roka nadaljevalo šele po izteku sodnih počitnic. Po mnenju pritožbenega sodišča 30 dnevni rok za vložitev tožbe začne teči od vročitve upravne odločbe in teče tudi v času med sodnimi počitnicami. S tem v zvezi tudi iz že citiranega noveliranega 3. odst. 83. člena ZS ne izhaja, da bi bil tek rokov, ki se je začel že pred sodnimi počitnicami, v času sodnih počitnic prekinjen in da bi se nadaljeval po izteku sodnih počitnic.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe in sicer, da sta drugo in tretjetožeča stranka izpodbijano dokončno odločbo prejela šele dne 1.8.2002 in da naj bi bila glede na navedeno tožba pravočasna. Izpodbijana dokončna odločba je bila pravilno vročena prvotožeči stranki, ki je tudi uveljavljala priznanje pravice do republiške štipendije, sama odločba pa se tudi glasi na prvotožečo stranko. V predmetni zadevi tudi očitno ni šlo za pooblastilno razmerje, prav tako pa tudi ni šlo za zakonito zastopanje, kajti prvotožnik je bil v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca že polnoleten.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.