Jedro

Delavec mora pred vložitvijo tožbe pri delodajalcu uveljavljati ustrezno prijavo v poklicno zavarovanje kot procesno predpostavko (po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1) le, če mu poklicno zavarovanje še ni bilo priznano in vanj še ni bil vključen, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo podano.

Toženka ne more zaobiti zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, 174,33 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da tožnika od 1. 11. 2014 prijavi v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi in s Kapitalsko družbo sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje tožnika oziroma tožnika vključi v nov pokojninski načrt za čas od 1. 11. 2014 dalje (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da na račun tožnika pri Kapitalski družbi vplača mesečne prispevke za poklicno zavarovanje v višinah, kot izhajajo iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sicer za obdobje od novembra 2014 do novembra 2019 (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja od 1. 8. 2011 do 30. 10. 2014 in zahtevek za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za obdobje od 1. 8. 2011 do 30. 10. 2014 (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 34,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka) in da je toženka zavezana za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v deležu 49,67 % (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka ter plačilu sodne takse se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne ali pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

V pritožbi, vloženi po Odvetniški pisarni A., navaja, da bi sodišče moralo pravno praznino, ki je nastala zaradi neoblikovanja nove komisije pri Ministrstvu za delo, napolniti tako, da bi v postopek pritegnilo izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu ter na ta način ugotoviti, ali so pri tožniku v vtoževanem obdobju obstajali pogoji, ki bi utemeljevali njegovo vključitev v poklicno zavarovanje. Zaradi potrebnega individualnega pristopa v zvezi s kriteriji za priznanje poklicnega zavarovanja bi bilo treba zaslišati tudi s strani toženke predlagane priče B. B., C. C. in D. D.. Sodišče je navedene dokazne predloge zavrnilo, pri čemer so jasni razlogi za tako odločitev izostali. Meni, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker so izostali razlogi o odločilnih dejstvih, hkrati pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Dodatno meni, da bi bilo treba tožbo zaradi neizpolnitve procesnih predpostavk kot preuranjeno zavreči. Nasprotuje stališču sodišča, da strokovna komisija ZPIZ, ki je v zadevi podala odločitev z dne 10. 4. 2013, da pri tožniku ne obstojijo zakonsko zahtevani pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje, ni pristojna za vprašanja, ki so ključna v tem postopku. Nadalje sodišču očita, da se sklicuje na judikat Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 30/2019, a te odločitve ne pojasni, kot tudi ne pojasni, zakaj ni sprejelo stališča Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 579/2018. Končno sodišču očita, da ne pojasni, kako je upoštevalo pogoj 80 % delovnega časa v posameznem letu. Meni, da bi bilo ta pogoj treba ugotoviti individualno za tožnika in za vsako leto posebej.

V pritožbi, vloženi po odvetniški pisarni E., pa obširno navaja, da bi moralo sodišče tožbo zavreči; glede temelja zahtevka pa, da bi moralo sodišče napolniti pravno praznino in tako samo ugotoviti, ali je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal posebno težka in zdravju škodljiva dela. Zato bi moralo sodišče v zvezi s tem izvesti dokazni postopek in postaviti izvedenca. Ker ga ni, je kršilo pravila postopka. Poudarja, da je delovno mesto, na katerem se priznava poklicno zavarovanje, določil 40 let star sklep, in da so se pogoji dela na delovnem mestu voznik avtobusa v tem času bistveno spremenili ter da je komisija odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za zavarovalno dobo s povečanjem. Nadalje izpostavlja, da je za odločitev pomemben odgovor na vprašanje, kaj predstavlja "dejanski delovni čas", katerega 80 % bi moralo biti prebitega na delu delovnega mesta voznik avtobusa. Meni, da kriterij opravljanja 80 % delovnega časa v predmetni zadevi ni izpolnjen. Nadalje sodišču očita kršitev postopka, ker ni postavilo izvedenca finančne stroke, saj je bila sporna višina zahtevka. Nasprotuje višini posameznih dosojenih mesečnih zneskov prispevkov za poklicno zavarovanje. Trdi, da iz sodbe ne izhaja izračun, kako je sodišče prišlo do dosojenih zneskov, zato je podana nadaljnja postopkovna kršitev. V zvezi s sodno takso pa navaja, da je tožnik tisti, katerega uspeh v postopku je bil manjši od 50 %. Končno se pritožuje še zoper odločitev o stroških postopka. Kljub temu, da je vložila šest pripravljalnih vlog, ji je sodišče priznalo stroške le za eno vlogo. Glede na to, da je tožnik dvakrat spremenil tožbeni zahtevek, meni, da bi ji morali biti priznani vsaj stroški za odgovora na spremenjena zahtevka. Pritožuje se tudi zaradi nepriznanja potnih stroškov. Iz sodbe le pavšalno izhaja, da ti niso bili potrebni, zato je ponovno podana kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnik v obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, ker naj za vložitev tožbe ne bi bile izpolnjene procesne predpostavke oziroma, ker naj bi bila vložena preuranjeno glede na določili prvega in drugega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki urejata predhodno uveljavljanje pravic delavca pri delodajalcu. Res je sicer, kar poudarja pritožba, da tožnik s tožbo ni uveljavljal le denarnega zahtevka (za katerega je skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 dopustno neposredno sodno varstvo), pač pa tudi tožbeni zahtevek za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri KAD in za sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje oziroma za vključitev tožnika v nov pokojninski načrt, kar pa ni narekovalo drugačne odločitve sodišča. V primerljivi zadevi VIII Ips 30/2019 je Vrhovno sodišče RS ob upoštevanju podobnih okoliščin (delodajalec je za delavce - šoferje avtobusov do 31. 1. 2013 plačeval prispevke za poklicno zavarovanje; po tem datumu se za delavce glede dejanskega opravljanja dela ni spremenilo nič, a jim je te prispevke delodajalec prenehal plačevati) obrazložilo, da delavci pred vložitvijo tožbe za plačilo zapadlih prispevkov niso dolžni posebej zahtevati priznanja pravice do poklicnega zavarovanja, saj so na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadaljnji) ohranili pravico do vključitve v poklicno zavarovanje, kar obenem pomeni obveznost delodajalca, da zanje še naprej plačuje te prispevke. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da gre v primerih tožb, kot je obravnavana, ko so torej delavci na podlagi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 ohranili pravico do vključitve v poklicno zavarovanje, za vprašanje plačila prispevkov, torej za denarne zahtevke, in ne za odločanje o priznanju pravice do poklicnega zavarovanja. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v zadevah VIII Ips 48/2021 in VIII Ips 27/2021, na kateri se sklicuje pritožba. Delavec mora torej pred vložitvijo tožbe pri delodajalcu uveljavljati ustrezno prijavo v poklicno zavarovanje kot procesno predpostavko (po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1) le, če mu poklicno zavarovanje še ni bilo priznano in vanj še ni bil vključen, kar pa v obravnavani zadevi, kot rečeno, ni bilo podano, saj je bilo tožniku poklicno zavarovanje že priznano in je bil že vključen vanj.

7. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja neobrazloženost izpodbijane sodbe. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijano sodbo se da preizkusiti, saj opisanih pomanjkljivosti in nasprotij nima.

8. V zvezi s pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh ugovorov toženke, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišče ni dolžno opredeliti do vseh trditev strank, temveč samo do trditev, ki so za odločitev pravno relevantne. Če sodišče pojasni svojo odločitev in to ustrezno ter prepričljivo obrazloži, ni mogoče trditi, da je s tem, ko ni izrecno navedlo, zakaj ni upoštevalo oziroma se ni opredelilo do nekaterih pravnih ugovorov stranke, kršilo določbe postopka. Jasno je torej, da je sodišče prve stopnje navedbe in (pravne) ugovore toženke štelo za nerelevantne.

9. Tožnik je bil pri toženki od 1. 8. 2011 dalje zaposlen kot voznik mestnega avtobusa, pred tem datumom pa je bil zaposlen pri pravni prednici toženke, od katere je toženka prevzela delavce, ki so bili zaposleni na delovnih mestih, povezanih z javnim mestnim avtobusnim prevozom. Pravna prednica toženke mu je pravico do poklicnega zavarovanja priznavala in zanj plačevala prispevke pri KAD do 31. 7. 2011, po prevzemu pa je toženka s tem prenehala. Zato je nadaljnje obdobje (do vključno meseca novembra 2019) predmet tega spora.

10. Sodišče prve stopnje je (sklicujoč se na stališča iz že omenjenega judikata VSRS VIII Ips 30/2019,1 ki daje odgovore na bistvena vprašanja v tem istovrstnem sporu) pravilno upoštevalo, da je v vtoževanem obdobju poklicno zavarovanje urejal ZPIZ-2, ki v prvem odstavku 201. člena predvideva, da minister, pristojen za delo, imenuje komisijo, pristojno za določitev delovnih mest, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, ki pa še ni bila imenovana. Prav tako vlada v soglasju s socialnimi partnerji še ni določila meril in kriterijev za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena ZPIZ-2 ter načina in financiranja dela navedene komisije. Zato je skladno s prehodno določbo 413. člena ZPIZ-2 treba pri ugotavljanju delovnih mest, glede katerih obstaja obveznost vključitve v poklicno zavarovanje (t. i. generičnih delovnih mest), upoštevati stanje pred uveljavitvijo ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 109/2006 in nasl.). Tako je še vedno odločilen Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/1975), ki je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu. Na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet, pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu.

11. Pritožbene navedbe o pravni praznini so torej neutemeljene. Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so delodajalci oziroma zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Toženka je bila že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bi bila za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Komisija ZPIZ, na katere odločitev z dne 10. 4. 2013 se sklicuje pritožba, za odločanje ni imela pooblastil ne v prej veljavnih predpisih ne v sedaj veljavnem ZPIZ-22. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve. Tako se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek glede neizvedenega dokaza s postavitvijo izvedenca za varnost in zdravje pri delu in zaslišanja prič, ki so bile (tako kot izvedenec) predlagane glede ugotavljanja kriterijev, ali so pri tožniku v vtoževanem obdobju obstajali pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Sodišče prve stopnje je obrazložilo zavrnitev teh dokazov, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem.

12. Pogoja, da posamezni voznik avtobusa v mestnem prometu (npr. tožnik) prebije na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu, ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanske vožnje (premikanje vozila) morale obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa. Prav tako ni dopustno preverjanje v sodnem postopku, ali posamezni voznik avtobusa izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da bi bilo nepotrebno ugotavljanje, ali je tožnik v posameznih letih izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa, za kar se zavzema toženka. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 8. 2011 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje razlagalnega kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, saj za izračun višine tožbenega zahtevka oziroma med strankama spornih zneskov višin prispevkov za poklicno zavarovanje ni bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da med strankama prispevne stopnje in višine plač, ki jih je za svoj izračun uporabil tožnik, niso bile sporne. Sporno je bilo očitno le, ali je tožnik prispevne stopnje in plače za določene mesece pravilno zmnožil, kar je jasno razvidno iz izpodbijane sodbe, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da naj ne bi bil jasen izračun spornih zneskov. Sodišče prve stopnje je pravilno preizkusilo tožnikove izračune višin vtoževanih prispevkov za sporne mesece3 in pravilno ugotovilo, da je tožnikov izračun pravilen. Toženka tako v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svojih zneskih višin prispevkov, pri čemer konkretneje ne pojasni, zakaj naj bi bil izračun tožnika in sodišča prve stopnje, ki ju je preizkusilo tudi pritožbeno sodišče, napačen. Pritožbeni očitki o napačnem izračunu za meseca oktober 2015 in avgust 2017 pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj za ta dva meseca toženka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje izračunu ni ugovarjala (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14. V zvezi z v pritožbi izpostavljenim zneskom dosojenega prispevka za mesec december 2015 v višini 1224,04 EUR pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje skladno s 328. členom ZPP kadarkoli popravi z izdajo popravnega sklepa. Višina prispevka za mesec december 2015 (v znesku 124,04 EUR) namreč med strankama tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna.

15. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je pri odločitvi o plačilu sodne takse bistveno, da je bil tožnikov uspeh v postopku manjši od 50 %. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da v skladu z drugim odstavkom 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/08 in nasl.) v postopku o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje plača takso tisti, ki ga kot zavezanca za plačilo takse s smiselno uporabo določb o povrnitvi stroškov zakona, ki ureja pravdni postopek, določi sodišče v odločbi o stroških postopka. V skladu z opombo 2.2 b in 2.3 a tarifne priloge ZST-1 sodne takse ne plača delavec kot tožnik. Zato ga sodišče prve stopnje pravilno ni določilo kot zavezanca za plačilo sodne takse, kljub njegovem delnem neuspehu v postopku. Posledično je za zavezanko določilo le toženko, in sicer v višini njenega neuspeha v postopku, to je v višini 49,67 %.

16. V zvezi s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje toženki pravilno ni priznalo potnih stroškov za prihod njene pooblaščenke, katere odvetniška pisarna ima sedež v Ljubljani, na narok za glavno obravnavo, ki je bil na sedežu sodišča v Mariboru, ker ti niso bili potrebni. Na naroku je bil namreč za toženko prisoten tudi odvetnik iz druge pooblaščene odvetniške pisarne, ki ima sedež v Mariboru. Toženka ima seveda pravico, da za zastopanje na naroku pooblasti dva pooblaščenca iz različnih odvetniških pisarn, tudi iz pisarn, ki imajo sedež izven območja sodišča, vendar pa teh dodatnih stroškov, ki v zvezi s tem nastanejo, ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov za postopek in jih kot takih naložiti v plačilo nasprotni stranki (prvi odstavek 155. člena ZPP).

17. Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da se ji kot potreben strošek prizna sestava zgolj ene pripravljalne vloge. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je tožnik v svojih pripravljalnih vlogah dvakrat spremenil oziroma konkretiziral zahtevek, na kar je toženka odgovorila s pripravljalnima vlogama, zato bi ji moralo sodišče priznati stroške za dve pripravljalni vlogi. Nenazadnje je sodišče prve stopnje tudi tožniku priznalo stroške za dve pripravljalni vlogi. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in toženki priznalo stroške za sestavo še ene pripravljalne vloge, ne pa tudi za preostale vloge, ki so bile dejansko nepotrebne, saj so se toženkine navedbe v njih ponavljale, oziroma bi navedbe iz kasnejših vlog lahko podala že v predhodnih vlogah. Pritožbeno sodišče je tako toženki za sestavo še ene pripravljalne vloge skladno z določili Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo 375 točk, kar (upoštevaje še materialne stroške in DDV za to vlogo ter uspeh strank v postopku) pomeni, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške v znesku 174,33 EUR (namesto s strani sodišča prve stopnje dosojenih 34,79 EUR). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v njeni stroškovni odločitvi (v IV. točki izreka) zneskovno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP).

18. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

19. Ker je toženka uspela le s sorazmerno majhnim delom pritožbe, ki se tudi sicer nanaša le na del pravdnih stroškov in ne na odločitev o glavni stvari, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z določili OT in upoštevaje vrednost izpodbijanega dela sodbe priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 279,99 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1 Z navedeno odločbo je Vrhovno sodišče RS delno razveljavilo odločbo nižje stopnje Pdp 579/2018, zato je v luči načela instančnosti sojenja pritožbeno navajanje v smeri, da bi sodišče prve stopnje moralo pojasnjevati, zakaj ni sprejelo in povzelo stališč pritožbenega sodišča iz te zadeve, neutemeljeno. 2 Glej sodbo in sklep VSRS VIII Ips 30/2019, točke 34 do 38 obrazložitve. 3 Toženka je namreč ugovarjala izračunu le za določene mesece.