Jedro

Nagrada za narok po tarifni številki 3102 ZOdvT vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka, Okrožno sodišče v Kopru, Organ za BPP, je s sklepom Bpp 743/2010 z dne 22. 4. 2011 priznalo tožeči stranki potrebne izdatke in nagrado v višini 649,24 EUR. Z odločbo Bpp 743/2010 z dne 22. 10. 2010 je bila tožnica kot odvetnica določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) prosilcu A.A. iz Ankarana, za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku na prvi stopnji in oprostitev plačila stroškov pravdnega postopka, razen plačila sodnih taks. V presežku je bil zahtevek zavrnjen kot neutemeljen. Odvetnica je priglasila stroške pravnega svetovanja in zastopanja v višini 1.862,64 EUR, povišanih za 20 % DDV. Sodišče je odvetnici stroške postopka odmerilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Sodišče je ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in 36. člen ZOdvT določilo nagrado za odvetnico v znesku 649,24 EUR. Tožena stranka je skladno z veljavno odvetniško tarifo nagrado za narok tožnici priznala samo enkrat, glede kilometrine pa je upoštevala 30 % maloprodajne cene bencina na dan, ko se je pot opravila ter razdaljo 16 km2 v eno smer. Glede na nižji priznan znesek za odvetniške storitve pa je bila višina povračila DDV-ja tudi sorazmerno nižja.

2. Tožnica v vloženi tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Tožeča stranka odločbo izpodbija iz razloga, da naj bi se skladno z veljavno odvetniško tarifo nagrada za narok priznala samo enkrat in ne za vsak narok posebej, zaradi česar tožena stranka tožnici ni priznala nagrade za en narok v višini 188,40 EUR. Tožnica poudarja, da je tolmačenje ZOdvT napačno ter opozarja na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2385/2010 z dne 1. 9. 2010. Če bi zakon določal, da pripada le ena nagrada za vse naroke, bi bilo v skladu z jezikovno razlago v zakonu tudi napisano, da nagrada za narok nastane za zastopanje stranke na narokih in ne na naroku. Tožeča stranka meni, da je sodišče dolžno uporabiti člene v zakonu tako, kot so napisani, ni pa pristojno dikcije zakona spreminjati. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v zavrnilnem delu odpravi ter vrne zadevo v ponovno odločanje, podrejeno pa, da sodišče izpodbijani sklep v celoti odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Poleg tega tožnica zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V konkretni zadevi je sporna razlaga tarifne številke 3102 ZOdvT. To tarifno številko je že presojalo Vrhovno sodišče RS, ki je v sklepu št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011 glede besedne zveze „nagrado za narok“ po tarifni številki 3102 Tarife sprejelo razlago, da nagrada za narok vključuje nagrado za vse naroke. Odločitev je utemeljilo s teleološko in zgodovinsko razlago in upoštevalo pravilo, da je treba izjeme razlagati zožujoče. Tako je Vrhovno sodišče RS upoštevalo namen, ki ga je z ZOdvT prepisal zakonodajalec, to je čim hitreje rešiti spor, tudi z določitvijo ene nagrade za vse naroke. Pojasnilo je tudi, da je v opombi 3.1 k prvemu poglavju tretjega dela Tarife določeno, da nastanejo nagrade v prvem poglavju (tudi nagrada za narok, tarifna številka 3102) v vseh postopkih, razen v primerih iz četrtega in petega poglavja. Tako je v petem poglavju (kot ena od izjem) urejen primer, ko je pooblastilo za zastopanje omejeno na en narok (tarifna številka 3500 in 3501) in samo v primeru, ko na odvetnika ni preneseno pooblastilo za zastopanje v celotnem postopku, nastanejo nagrade za vsako opravilo posebej. Po presoji Vrhovnega sodišča RS tega pravila, ki je izjema glede na splošno pravilo, ne gre širiti tudi na primere, ki z njimi niso jasno in določno zajeti (kot torej pooblastilo za zastopanje ni omejeno na en narok).

6. Glede na navedeno razlago je Vrhovno sodišče RS, ki v primeru neenotne prakse Višjega sodišča ali v primeru, ko prakse ni, zagotavlja enotno uporabo prava, presodilo, da je bil v obravnavni zadevi postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

7. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.