Jedro

Pri osebi je prisoten upad osnovnih kognitivnih funkcij (orientacije, pozornosti, prostorske orientacije). Upad višjih kognitivnih funkcij je še bolj občutljiv in prisoten v še večji meri. Gre za upad sposobnosti načrtovanja, inhibicije, posploševanja, abstrakcije in splošnega razumevanja. Ni dvoma, da je torej duševna motnja pri osebi podana.

Vprašanje (ne)obstoja duševne motnje je vprašanje strokovne narave in v domnevi izvedenca psihiatrične stroke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se pridržana oseba A. A., roj. ... 1939, proti volji zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice X do dne 3. 3. 2025. Stroški postopka bremenijo proračun sodišča.

2.Zoper sklep se pritožuje pridržana oseba po odvetnici. Pritožnica se ne strinja z zaključki sodišča, da pridržana oseba (oseba) huje ogroža svoje zdravje in življenje kot tudi zdravje in življenje drugih. Pri osebi je bila prvič diagnosticirana duševna motnja (demenca) dne 16. 1. 2025, ko ob pregledu pri specialistu medicine dela, prometa in športa zaradi podaljšanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni opravila psihološkega testa. Ne zanika, da bi bili pri osebi morda podani nekateri znaki, ki kažejo na demenco, vendar ni ugotovljeno, da bi šlo za tako hudo obliko, da bi bila potrebna takojšnja prisilna hospitalizacija. Po oceni sodne izvedenke naj bi bila demenca prisotna že pet let, v tem času pa je oseba sama skrbela za vse in torej ni ogrožala ne sebe ne drugih, ni kazala znakov, da bi potrebovala nujno zdravniško pomoč. Kljub diagnosticirani duševni motnji, tj. demenci, ni ugotovljeno, da je ta tako huda, da bi imela oseba hudo motnjo presoje realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Ni izkazano, da se ne bi zavedala, da ima demenco. Sodišče je le navedlo, da ima demenco, zaradi katere je podana huda motnja presoje realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje. Ker ni znano, za kako hudo demenco gre in koliko je napredovala, se odločitve ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Glede ugotovitve, da oseba huje ogroža svoje zdravje in življenje ter zdravje in življenje drugih, pritožnica navaja, da je do prisilne hospitalizacije dne 31. 1. 2025 kljub visoki starosti oseba živela sama v hiši ter urejala vse zadeve, sama je skrbela zase. Tudi iz izpovedi njene hčerke ni razvidno, da bi se oseba ogrožala. Očitno jo je negativno presenetilo oziroma ujezilo, ker ni dobila podaljšanja vozniškega dovoljenja, ni pa delala prekrškov v cestnem prometu oziroma ogrožala varnosti cestnega prometa. Vožnja brez izpita sama po sebi še ni nevarna. Splošno znano je, da več oseb vozi vozila brez veljavnega vozniškega izpita, pa ne končajo v PB X, ampak pri sodniku za prekrške. Ne oseba ne njena hčerka ne vidita ovire, da bi sedaj opravke z avtom za osebo opravila njena hčerka ali njen zet. Oseba tudi razume, da če ji je zdravnik rekel, da ne sme več voziti vozila, da ga ne bo več vozila in ne gre za motnje presoje realnosti. Izvedenka je tudi ugotovila, da pri osebi niso podana avtoagresivna in heteroagresivna nagnjenja, kar je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da oseba ogroža svoje zdravje in življenje kot tudi zdravje in življenje drugih.

Razlogov, zakaj naj bi si oseba povzročala hudo škodo za zdravje, sodišče ni obrazložilo, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgolj to, da naj bi bila oseba nanašalna do svoje hčerke, še ne pomeni, da si povzroča hudo škodo na zdravju. Da naj bi oseba shujšala, je navedba hčerke, ki z osebo že več kot eno leto ni imela stikov. Tudi ni razlogov, koliko naj bi oseba shujšala, to se kar domneva. Ali je res shujšala, se ne da preveriti, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče nadalje pripiše redno opuščanje zdravil kot vzrok za visok krvni pritisk, česar se tudi ne da preveriti. Iz sprejemnega zapisnika v PB X je razvidno, da je oseba sprejeta, ker je treba šele diagnosticirati težave.

Tudi pogoj, da vzrokov in ogrožanja ne bi bilo mogoče odpraviti drugače, ni podan. Uvedbo in kontrolo zdravljenja z zdravili je mogoče izvajati tudi z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom ali ambulantnim zdravljenjem. Oseba živi v bližini PB X, zato je pretresena, da so jo proti njeni volji zaprli. Ali jemlje zdravila po navodilih zdravnika, je možno nadzirati z milejšim ukrepom. Zlasti je to pereče, če so edina zdravila, ki naj bi jih jemala oseba, zdravila proti visokemu krvnemu pritisku. Enako velja za kontrolo telesne teže. Izrečen ukrep je nesorazmeren. Z rednimi kontrolami v ambulanti se lahko nadzira jemanje zdravil, pritisk in tudi prehranjevanje. Tudi diagnosticiranje vrste in stopnje demence je mogoče brez sprejema na zdravljenje na oddelek psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom v nujnem primeru.

Pritožnica predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter ostalim udeležencem naloži v plačilo stroške tega postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V skladu s 53. členom Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) je lahko oseba sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja, oziroma prepreči stik z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena zakona. Po 39. členu ZDZdr mora biti alternativno izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev: da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim (prva alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Nadaljnji pogoj za sprejem na zdravljenje brez privolitve je, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zadnji pa, da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (druga in tretja alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr).

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi potrebni pogoji, medtem, ko pritožnica trdi, da pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr niso podani.

6.Glede obstoja duševne motnje pritožnica ne zanika, da so pri osebi podani nekateri znaki demence, a trdi, da demenca ni tako huda in da ni izkazano, da se oseba ne zaveda, da ima demenco. Zatrjuje, da se odločitve (tudi v tem delu) ne da preizkusiti, a neutemeljeno. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke psihiatrične stroke, je namreč pri osebi podana duševna motnja (demenca), izvedenka je pojasnila, da gre za neopredeljeno demenco. Pri demenci gre za splošen intelektualni upad, ki najpogosteje nastane zaradi nevrodegenerativnih ali vaskularnih bolezenskih dogajanj. Pri osebi je prisoten upad osnovnih kognitivnih funkcij (orientacije, pozornosti, prostorske orientacije). Upad višjih kognitivnih funkcij je še bolj občutljiv in prisoten v še večji meri. Gre za upad sposobnosti načrtovanja, inhibicije, posploševanja, abstrakcije in splošnega razumevanja. Ni dvoma, da je torej duševna motnja pri osebi podana, zato ne drži, da se odločitve ne da preizkusiti, ker še ni znano, za kako hudo obliko demence gre in koliko je napredovala. Vprašanje (ne)obstoja duševne motnje je vprašanje strokovne narave in v domnevi izvedenca psihiatrične stroke. Na izvedeniško mnenje pa pritožnica ni imela pripomb.

7.Obstoj duševne motnje je torej s pomočjo izvedenke pravilno ugotovljen, utemeljen pa je tudi zaključek, da gre pri osebi (posledično) za hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja. Sodišče je glede tega ugotovilo, da oseba ne razume, da je bolna, da ima demenco in kakšne so posledice te bolezni ter kako vplivajo na njeno doživljanje in funkcioniranje, potem ko je izvedenka, kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa na straneh 4 in 6, pojasnila, da ima oseba zaradi prej opisanega upada osnovnih kognitivnih funkcij ter višjih kognitivnih funkcij hudo moteno presojo realnosti in ni sposobna obvladovati svojih ravnanj. Do svojega kognitivnega stanja je bila nekritična tudi na način, da ni upoštevala navodil zdravnikov, da ne sme več voziti motornih vozil, tudi do svojega zdravstvenega stanja nima kritičnosti. Stika z realnostjo tudi nima v odnosu do hčerke oziroma je ta odnos pod vplivom njenega bolezenskega doživljanja. Pritožbene navedbe, da demenca ni tako huda, da bi imela pridržana oseba hudo motnjo presoje realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, se tako ob podanem izvedeniškem mnenju izkažejo za neutemeljene. Prav tako je neutemeljena navedba, da ni izkazano, da se oseba ne zaveda, da ima demenco, saj iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je do zmernega kognitivnega upada pridržana oseba nekritična, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da ne razume, da je bolna, utemeljen, očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1, pa ni utemeljen.

8.Pritožnica neutemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča, da je izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno ugotovilo, da oseba huje ogroža svoje zdravje in življenje pa tudi zdravje in življenje drugih. Zaključek je utemeljilo na več ugotovljenih dejstvih, ki jih pritožnica izpodbija neutemeljeno. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je oseba nekritično vozila avto, čeprav ji vozniško dovoljenje ni bilo več podaljšano in je bilo na podlagi psihološkega pregleda na Medicini dela, prometa in športa dne 16. 1. 2025 izdano mnenje, da za voznico v prihodnje ni več sposobna. Pritožnica navaja, da je splošno znano, da več oseb vozi vozila brez vozniškega dovoljenja, pa to še ni razlog za prisilno pridržanje, kar sicer drži. V konkretnem primeru pa je odločilno, da oseba zaradi okrnjenosti višjih živčnih funkcij ni sposobna prepoznavati različnih nevarnosti v okolju in se nanje ustrezno odzvati ter tudi ni sposobna prilagajati lastnega vedenja različnim varnostnim priporočilom. Ker je bilo torej za osebo s psihološkim mnenjem ugotovljeno, da za voznico ni več sposobna, je ob upoštevanju upada njenih osnovnih kognitivnih funkcij (orientacije, pozornosti, prostorske orientacije) in višjih kognitivnih funkcij sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je sebe in druge ogrožala tudi z udeležbo v cestnem prometu (vožnjo avta). Oseba je ob pregledu res zanikala, da bi še nameravala voziti avto, a je izvedenka pojasnila, da je treba upoštevati, da ob pregledu zelo želi napraviti dober vtis in prepričati udeležene o svojih dobrih namerah, zato tega ni mogoče upoštevati.

9.Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da zaradi nanašalnosti do svojcev in nesodelovanja pri skrbi za osnovne življenjske aktivnosti oseba huje ogroža tudi svoje zdravje. Gre za hujšanje zaradi pomanjkljivega prehranjevanja, pri čemer oseba svojcem hkrati ne dovoli, da bi ji pri skrbi za hrano pomagali ali jo nadzorovali, pa tudi neredno jemanje medikamentozne terapije za visok pritisk, saj je splošno znana posledica previsokega krvnega tlaka lahko tudi možganska ali srčna kap. Glede hujšanja je sodišče sledilo hčerki osebe, pa tudi izvedenka je pojasnila, da lahko hujšanje povežemo s tem, da oseba ne je, kar je posledica nehranjenja ob demenci. Da je prisotno neredno jemanje medikamentozne terapije za visok pritisk, pa je sodišče ugotovilo glede na visoke krvne tlake v temperaturni listi.

10.Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče razlogov ni obrazložilo in da se obrazložitve sodišča ne da preveriti, s čimer naj bi sodišče storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Odločitev sodišča prve stopnje se da preizkusiti tudi v tem delu, tj. glede pogoja za sprejem iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Glede na že obrazloženo vsebino ogrožanja pa tudi ni utemeljen očitek, da je ugotovitev, da pri osebi niso podana avtoagresivna in heteroagresivna nagnjenja, v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da oseba ogroža svoje zdravje in življenje kot tudi zdravje in življenje drugih.

11.Ob upoštevanju izvedeniškega mnenja in ugotovitev sodišča je nadalje izpolnjen tudi pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, ki mu pritožnica tudi nasprotuje. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, namreč ugotovljenih vzrokov in ogrožanja zaenkrat ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Milejše oblike zdravljenja (na odprtem oddelku, ambulantno, v nadzorovani obravnavi) v tem trenutku niso zadostne, ker oseba zaradi kognitivnih disfunkcij v njih ni sposobna sodelovati. Neutemeljene so zato navedbe, da je uvedbo in kontrolo zdravljenja z zdravili ter kontrolo telesne teže v konkretnem primeru možno izvajati tudi izven oddelka pod posebnim nadzorom ali z ambulantnim zdravljenjem. Za to bi oseba morala biti sposobna sodelovati, a ni in te ugotovitve pritožnica tudi ne izpodbija. Tudi ne drži, da so edina zdravila, ki naj bi jih jemala oseba, le zdravila proti visokemu krvnemu pritisku. Sodišče je namreč navedlo ne le, da se mora oseba telesno okrepiti ter da je treba urediti krvni pritisk in je zato nujen nenehni zdravniški nadzor nad osebo, pač pa je ugotovilo tudi, da je potrebna tudi diagnostika in ureditev zdravljenja, vključno s tovrstno potrebno medikamentozno terapijo. Izvedenka je namreč pojasnila, da je hospitalizacija na oddelku pod posebnim nadzorom potrebna zato, da se bo psihično stanje nanašalnosti, ki je psihičen simptom ob demenci, umaknilo, tako da bo oseba sposobna sodelovanja z bližnjimi. Zdravljenje teh psihičnih motenj je postopno, zdravila je treba postopno uvajati, preverjati bo treba tudi učinek, druge oblike zdravljenja pa trenutno ne pridejo v poštev.

12.Glede na navedeno so torej pritožbene navedbe o neobstoju pogojev iz 39. člena ZDZdr neutemeljene. Utemeljene tudi niso navedbe o absolutno bistvenih kršitvah določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 42. členom ZNP-1, kot je bilo že obrazloženo. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom ZNP-1)

13.O stroških, ki jih je priglasila odvetnica osebe, postavljena po uradni dolžnosti, bo odločilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da se na podlagi 68. člena ZDZdr takšni postopki krijejo iz sredstev sodišča, pa je neutemeljen tudi predlog, da naj sodišče odloči, da se ti stroški naložijo v plačilo ostalim udeležencem postopka.

Na vprašanje odvetnika je izvedenka dodatno pojasnila, da je zaradi nanašalnega odnosa osebe do hčerke nemogoče pričakovati, da se bo odnos spremenil v okolju, kjer oseba živi. Ljudje z demenco ne vedo, da zdravila dobijo zaradi problematičnega odnosa do bližnjih in takšnih zdravil ne jemljejo, na zdravila so tudi zelo občutljivi in je treba zdravila uvajati postopoma, preverjati njihov učinek in stranske učinke.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 39, 53

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.