Jedro

Čeprav odlok posredno pove, da je interna razdelitev stroškov obveznost uporabnikov vode (iz istega priključka), pa s tem še ne daje upravljalcu materialnopravnega upravičenja, da uveljavlja plačilo porabljene vode proti posameznemu uporabniku kot solidarnemu dolžniku, saj ne določa solidarne odgovornosti uporabnikov in tudi ne more biti podlaga zanjo. Večosebne deljive obveznosti so solidarne samo, kadar tako določa zakon ali če se o tem dogovorita stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v izpodbijani: - točki I/1 izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Ig 147/95 z dne 28.2.1995 razveljavi v 1. in 3. točki izreka tudi v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko T. d.o.o., tožbeni zahtevek tožeče stranke pa se zavrne; - v točki I/2 izreka pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna plačati drugotoženi stranki T. d.o.o., 99.979,00 SIT pravdnih stroškov in 83.409,00 SIT pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, tožeča stranka pa nosi sama svoje pravdne stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Ig /95 z dne 28.2.1995, v 1. in 3. točki izreka v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko T.d.o.o., (točkaI/1 izreka). Drugotoženi stranki je naložilo, da mora plačati tožeči stranki 2.831,00 SIT pravdnih stroškov (točka I/2 izreka).

Drugotožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zgoraj navedeni sklep o izvršbi razveljavi v 1. in 3. točki izreka ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka dobavljala vodo uporabnikom enega priključka (odjemno mesto 1338), da je imela drugotožena stranka v za spor relevantnem obdobju poslovni prostor v stanovanjski hiši (na odjemnem mestu 1338), da je bila v obravnavanem obdobju uporabnica vode v navedenem objektu ter da je del vode, ki je bila v obravnavanem obdobju dobavljena lokalom na odjemnem mestu 1338, že plačala. Ugotovilo je, da je bil med uporabniki vode na sklenjen dogovor o delitvi stroškov porabljene vode, po katerem bremeni 60% le-teh stanovalce, 40% pa obrt oziroma lastnike lokalov ter da tožnica zahteva od drugotožene stranke plačilo neplačanega dela od 40% deleža porabljene vode (torej le tistega, ki odpade na lokale oziroma obrt). Zaključilo je, da bi tudi v primeru neobstoja dogovora o delilnem razmerju tožeča stranka lahko na podlagi 25. člena Odloka o oskrbi z vodo (Uradni list RS št. 11/87, v nadaljevanju Odlok) zahtevala plačilo celotnega neplačanega zneska porabljene vode (torej od 100%) od kateregakoli uporabnika. Takšno stališče prvostopenjskega sodišča je zmotno.

Prvostopno sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je dejanska situacija, kot je obravnavana, urejena v 25. členu Odloka, po katerem v primeru, če je v objektu več uporabnikov vode iz istega priključka, le-ti določijo z medsebojnim sporazumom, kdo sprejema in plačuje račune za porabljeno vodo v objektu (1. odst. 25. člena). Zmotno pa je zaključilo, da je 2. odst. 25. člena Odloka, ki določa, da „interna delitev stroškov za porabljeno vodo posameznim uporabnikom ni obveznost upravljalca“ podlaga za nerazdelno, solidarno odgovornost uporabnikov vode iz istega priključka. Čeprav odlok posredno pove, da je interna razdelitev stroškov obveznost uporabnikov vode (iz istega priključka), pa s tem še ne daje upravljalcu materialnopravnega upravičenja, da uveljavlja plačilo porabljene vode proti posameznemu uporabniku kot solidarnemu dolžniku, saj ne določa solidarne odgovornosti uporabnikov in tudi ne more biti podlaga zanjo. Večosebne deljive obveznosti so solidarne samo, kadar tako določa zakon ali če se o tem dogovorita stranki (oziroma je tako naloženo v oporoki; tako dr. Ada Polajnar Pavčnik., komentar člena 393 Obligacijskega zakonika, ki je identičen s členom 412 ZOR, ki se v danem primeru uporablja glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika; stran 554).

Uporabniki vode nedvomno so z upravljalcem v obveznostnem razmerju, vendar pa tožeča stranka ni izkazala obstoja dogovora, ki bi toženo stranko zavezoval kot solidarnega dolžnika (niti za plačilo 100% porabljene vode, niti 40% te). V danem primeru pa tudi ne gre za domnevo solidarnosti po 413. členu ZOR, saj uporabniki vode iz istega priključka v danem primeru niso le gospodarski subjekti, temveč tudi fizične osebe.

Ker torej 2. odst. 25. člena Odloka ne določa solidarne odgovornosti za plačilo obveznosti uporabnikov vode iz istega priključka in ker tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi bila takšna obveznost dogovorjena oziroma bi se štela za tako, obveznost uporabnikov pa je deljiva (1. odst. 412. člena ZOR), bi tožeča stranka lahko zahtevala plačilo v skladu z 2. odst. 412. člena ZOR od posameznega uporabnika po enakih delih. Ker tega tako ni storila, njen tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Ker je torej prvostopno sodišče na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Ig 147/95 z dne 28.2.1995 v 1. in 3. točki izreka razveljavilo tudi v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko T. d.o.o. ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano odločbo, je odločilo o stroških vsega postopka (3. odst. 165. člena ZPP).

Ker tožeča stranka v pravdi zoper drugotoženo stranko ni uspela, ji je v skladu z določbo 1. odst. 154. člena ZPP dolžna povrniti vse njene pravdne stroške. Ti znašajo 99.979,00 SIT in predstavljajo nagrado odvetniku tožene stranke za zastopanje na naroku dne 8.11.2002 (75 odvetniških točk), na naroku dne 8.10.2004 (300 odvetniških točk), za pristop na naroku 12.12.2002 (50 odvetniških točk), za sestavo pripravljalne vloge 300 odvetniških točk, za končno poročilo stranki 20 odvetniških točk, skupaj torej 745 odvetniških točk, kar znese 81.950,00 SIT, administrativne stroške v znesku 1.639,00 SIT (2%), ter 20% DDV v znesku 16.390,00 SIT. Tožeča stranka glede na neuspeh v pravdi nosi sama svoje pravdne stroške.

Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi njene pritožbene stroške. Ti znašajo 83.409,00 SIT in predstavljajo nagrado odvetniku tožene stranke za sestavo pritožbe 375 odvetniških točk ter za končno poročilo stranki (20 točk), kar znese 43.450,00 SIT, administrativne stroške v znesku 869,00 SIT (2%), 20% DDV v znesku 8.690,00 SIT ter takso za pritožbo v znesku 30.400,00 SIT.

Ni pa pritožbeno sodišče priznalo toženi stranki priglašenih točk za konferenco s stranko, saj je nagrada za to storitev že vsebovana v nagradi za sestavo vlog, pritožbe in zastopanje na narokih. Stroški tožene stranke so odmerjeni po specificiranih stroškovnikih, v skladu z določili Taksne in Odvetniške tarife.