Jedro

Tožnikov denar si je namreč izposodila prva tožnica in prva tožnica je z izročitvijo denarja na njem pridobila lastninsko pravico (drugi odstavek 569. člena OZ), zato je lahko na podlagi posojilne pogodbe le ona tista, ki mu je dolžna vrniti enak znesek denarja (prvi odstavek omenjene določbe). Tožnik ima torej pravno podlago za vračilo posojenega (in ne svojega) denarja v posojilni pogodbi, ki jo je sklenil s prvo toženko. Kako je prva toženka nato izposojeni (svoj) denar porabila, je stvar, ki za tožnika ni pravno relevantna, oziroma gre za razmerje med prvo in drugo toženko, v katero tožnik ob zgoraj izpostavljenem dejanskem stanju ne more uspešno poseči. Povedano drugače, prva toženka je tista, ki je drugi toženki izročila svoj denar in ne tožnikovega, zato ni prišlo do prehoda premoženja med tožnikom in drugo toženko oziroma do nezakonitega prisvajanja tožnikovega denarja s strani druge toženke.

Izrek

Pritožbi druge toženke zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana delna zamudna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: ″Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženko za plačilo 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2015 dalje do plačila.″

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke (tožnika) zoper drugo toženko, in sicer je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2015 dalje do plačila ter odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je druga toženka dolžna tožniku v 15 dneh plačati 169,45 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper predmetno sodbo je druga toženka vložila pravočasno pritožbo, v kateri je izpostavila, da je bila po posojilni pogodbi samo priča tožniku. K pritožbi je priložila posojilno pogodbo. Ker je bil že pred vložitvijo predmetne pritožbe nad drugo toženko uveden postopek osebnega stečaja in je bil predmetni pravdni postopek posledično prekinjen, tožničin zakoniti zastopnik pa je postal stečajni upravitelj, je sodišče prve stopnje stečajnega upravitelja druge toženke pozvalo k odobritvi vložene pritožbe. Stečajni upravitelj je pritožbo druge toženke odobril in, ker je bil postopek prekinjen, k njej še pravočasno dodal, da je tožnik sklenil posojilno pogodbo s prvo toženko in da mora denar tožniku vrniti tisti, ki si ga je izposodil. Nerelevantno je, komu je posojilojemalka (prva toženka) izposojeni denar morda kasneje izročila. To dejstvo ne more med tožnikom in drugo toženko vzpostaviti posojilnega (ali drugega pravnega) razmerja.

3. Tožnik na pritožbo druge toženke z dopolnitvijo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Ker se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), so pritožbene navedbe in dokazi o tem, da je bil druga toženka po posojilni pogodbi le priča za tožnika, neupoštevni.

6. Iz izpodbijane sodbe (oziroma iz tožnikovih prvotnih in po pozivu sodišča dopolnjenih ter deloma spremenjenih tožbenih trditev) med drugim izhajajo naslednje dejanske okoliščine primera: - da je tožnik na podlagi posojilne pogodbe z dne 16.9.2014 prvi toženki posodil 14.000,00 EUR do 16.3.2015; - in da je druga toženka 16.9.2014 od prve toženke prejela 2.000,00 EUR, in sicer iz denarja, ki ga je tega dne prvi toženki posodil tožnik, ter je torej prva toženka takrat drugi toženki izročila 2.000,00 EUR.

7. Ob takšnih dejanskih okoliščinah je sodišče prve stopnje zmotno sledilo tožnikovim pravnim zaključkom, da je prva toženka drugi toženki izročila „tožnikov“ denar in da si je na zgoraj opisani način druga toženka povsem nezakonito prisvojila „tožnikovih“ 2.000,00 EUR, ter nato napačno presodilo, da mu jih je zato dolžna vrniti na podlagi neupravičene obogatitve iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Po presoji pritožbenega sodišča je torej sodišče prve stopnje, kot pravilno izpostavlja pritožba, zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 569. člen OZ ter posledično 190. člen OZ. Tožnikov denar si je namreč izposodila prva tožnica in prva tožnica je z izročitvijo denarja na njem pridobila lastninsko pravico (drugi odstavek 569. člena OZ), zato je lahko na podlagi posojilne pogodbe le ona tista, ki mu je dolžna vrniti enak znesek denarja (prvi odstavek omenjene določbe). Tožnik ima torej pravno podlago za vračilo posojenega (in ne svojega) denarja v posojilni pogodbi, ki jo je sklenil s prvo toženko. Kako je prva toženka nato izposojeni (svoj) denar porabila, je stvar, ki za tožnika ni pravno relevantna, oziroma gre za razmerje med prvo in drugo toženko, v katero tožnik ob zgoraj izpostavljenem dejanskem stanju ne more uspešno poseči. Povedano drugače, prva toženka je tista, ki je drugi toženki izročila svoj denar in ne tožnikovega, zato ni prišlo do prehoda premoženja med tožnikom in drugo toženko oziroma do nezakonitega prisvajanja tožnikovega denarja s strani druge toženke.

8. Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in dejansko stanje iz tega razloga ni bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP) oziroma ker je tožnikova tožba zoper drugo toženko (po pozivu sodišča prve stopnje in njeni dopolnitvi) tako imenovano neodpravljivo nesklepčna (četrti odstavek 318. člena ZPP), je pritožbeno sodišče upoštevaje zgoraj navedeno pritožbi druge toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko zavrnilo. Nesklepčnost tožbe je podana, ko iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (tretji odstavek 318. člena ZPP), neodpravljiva nesklepčnost pa, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (četrti odstavek omenjene določbe). Tožnikova tožba zoper drugo toženko je po dopolnitvi navedb neodpravljivo nesklepčna, zato je bilo treba izpodbijano delno (ugodilno) zamudno sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava na pritožbeni stopnji sojenja spremeniti v tako imenovano nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo.