Jedro

Prekop groba ter izkop in prenos posmrtnih ostankov ne more biti predmet prostega razpolaganja strank.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek B. M. (v nadaljevanju tožeča stranka), ki je od S. Ž. (v nadaljevanju tožena stranka) zahtevala plačilo 141.879,48 EUR odškodnine s pripadki. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Proti delu, s katerim ni uspela, se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Graja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka ni dokazala, da je spoštovala moževo voljo. Ni ponudila razlage, zakaj ni spoštovala te volje deset let, ampak sedaj, ko je prišlo do sklenitve dednega dogovora. Trdila je, da je prišlo do nesporazuma z Ministrstvom za zdravstvo. Tožeče stranke ni obvestila o raztrosu in tudi ne o tem, da domneva voljo pokojnega glede načina pokopa. Sodišče se je zmotno oprlo na izpovedbo I. K., saj gre za pričo, ki je zaposlena pri toženki in od nje eksistencionalno odvisna. Tožnica je skrbela za družinski grob, ki je obstajal več kot 40 let. Plačala je stroške pogreba in je prepustila najem toženki le zato, ker so ji povedali na Komunali, da se leto in pol po smrti moža toženka pritožuje in zahteva najem. Sicer pa je tožnica ves čas skrbela za grob in prihajala na grob vsakih 14 dni. Zato je bila šokirana, ko je ugotovila, kaj se je zgodilo. Toženka je pisala 19.2.1997 Komunali X, da je njena želja, da bi bil mož pokopan v svojem grobu in ne o tem, da želi raztros. Tudi Ministrstvu za zdravstvo je pisala o prekopu žare oziroma prestavitve v lasten grob. Sodišče bi moralo zaslišati sestro pokojnega kot pričo, to je E. D., katero je tožnica predlagala kot pričo. Enako velja za N. A., O. M. in B. B., ki bi vedeli povedati o želji pokojnika. Toženka ni pridobila odločbe za prekop in 10 let svoje volje ni izkazala. Gre le za zaključek zapuščinskega postopka. Na naroku 9.5.2008 je izpovedala, da tožnice o razsutju ni obvestila, ker naj bi jo ignorirala. To pomeni, da ni šlo za spoštovanje pokojnikove volje, ampak za odnose med sorodniki. Direktor komunale pa je zainteresiran za izid postopka, saj je komunala narobe dovolila prekop. Postopek je bil nezakonit, saj ni bilo odločbe upravnega organa. Sodišče sicer ugotavlja, da gre za kolizijo pravic pravdnih strank. Vendar toženka je posegla s prekopom v družinski grob in pietetna čustva tožnice, ne da bi se poslužila ustreznih pravnih sredstev, to je samovoljno. Tožnica pa bi razsutju vedno nasprotovala. Sodišče je zmotno uporabilo 9. člen ZPPDUP. Toženka je bila napotena na Občinsko upravo zaradi pridobitve dovoljenja in Vrhovno sodišče je v sodbi U 327/94 poudarilo, da iz zakona izhaja namen, da se po smrti osebe varuje integriteta trupla, podoba in čast umrlega ter pietetna čustva svojcev in najemnika groba. To so osebnostne pravice. Sodišče zmotno razlaga, da gredo pietetna čustva samo najemniku groba, ne pa tudi svojcem. Po 15. členu je izrecno določeno, da je pokop v smislu zakona, pokop posmrtnih ostankov oziroma upepeljenih ostankov umrlega ter druga dela, ki je potrebno opraviti v zvezi s pokopom. Sodišče zmotno presoja zakonitost pokopa in spregleda 19. člen Zakona, ki določa, da se po volji umrlega opravi anonimen pokop. Pokop se opravi s pokopom krste ali žare oziroma z raztrositvijo pepela brez oznak imena umrlega. V tem primeru je bil torej hkrati s prekopom opravljen anonimni pokop. Pogoj za to pa ni zgolj soglasje najemnika in upravnega organa, pač pa tudi mora biti ugotovljena volja umrlega. Te sodišče ni ugotovilo. Vsi svojci umrlega imajo pravico do izražanja svojih pietetnih čustev do pokojnega. Svoje pravice svojec pa lahko izvršuje tako, da ne posega v pieteto čustva drugega svojca. S tem je tožnici povzročila tožena stranka dodatno trpljenje, ko je šele na pokopališču zvedela kaj se je zgodilo. Opozarja na bistvene kršitve določb ZPP iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni zaslišalo predlagane priče tožeče stranke, ki so že naštete. Zakaj sodišče to zavrne, pa ne obrazloži in s tem je podana tudi bistvena kršitev iz 14. in 15. točke.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Meni, da je odločilno, da je toženka življenjska sopotnica pokojnika in da po 15. členu izhaja, da je potrebno pogreb opraviti z voljo umrlega, če pa le-ta volje ni izrazil, pa odloča ta, ki je z njim živel. To pa je toženka. Če je bilo kaj narobe, je za odškodnino pasivno legitimirana le Komunala X d.o.o. Ta mora paziti, da ne poseže v osebnostne pravice sorodnikov pokojnega.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno opredeli pravno podlago za odločanje v tem sporu, in sicer 35. člen Ustave RS, 179. člen Obligacijskega zakonika in pravilno ugotavlja, da za odškodnino v tem primeru morajo biti izpolnjene predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti. Pri tem sodišče tudi pravilno šteje za pravno podlago pri presoji protipravnosti določbe Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (Ur. l. SRS, št. 34/84, 26/90, v nadaljevanju ZPPDUP). Sporno v tej zadevi je, ali je sodišče pravilno uporabilo 9. člen citiranega zakona, ki določa, da na zahtevo svojcev ali drugih fizičnih ali pravnih oseb, ki imajo za to interes, se lahko umrli izkoplje in prenese na drugo pokopališče ali v drug grob na istem pokopališču, in sicer s poprejšnjim soglasjem najemnika groba in z dovoljenjem za zadeve zdravstvenega varstva pristojnega občinskega upravnega organa. Sodišče prve stopnje namreč šteje za odločilno, da je tožena stranka bila v času spornega prekopa najemnica groba in da manjkajoča odločba upravnega organa ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Ker je za tožečo stranko sporno ne le prekop žare, ampak tudi raztros posmrtnih ostankov, je sodišče v zvezi s tem uporabilo določbo 15. člena ZPPDUP, ki ureja način pokopa in pogrebnih svečanosti v zvezi z voljo umrlega. Pri tem šteje, da če umrli ni izrazil svoje volje, odloča o tem oseba, ki je stalno živela z njim. Sodišče šteje, da je tožena stranka dokazala, da je umrli izrazil voljo, da se njegov pepel raztrosi in da je toženka, kot njegova partnerica, to željo izpolnila. Pri tem sodišče šteje, da ni pomembno, da se je to zgodilo 10 let po pokopu, saj je tožena stranka po mnenju sodišča prve stopnje dokazala, da je bila v zmoti, da ne sme žare izkopati in naročiti raztrosa prej kot v desetih letih.

Tožeča stranka v pravdi trdi, da je tožena stranka posegla v njeno varovano osebno čustvovanje in notranje duševno življenje, ki je bilo zaradi ravnanja tožene stranke porušeno. Trditvena podlaga tožeče stranke je, da je ob obisku pokopališča in ob zatečenem stanju doživela hud šok, saj o opustošeni grobni parceli ni nič vedela, ni bila nanjo pripravljena, saj je tožena stranka o tem ni obvestila. Druga podlaga pa je, da je trpela tudi njena pieteta do umrlega, saj je tožena stranka naročila raztros posmrtnih ostankov, ne da bi o tem tožnico obvestila. Tožeča stranka trdi, da je oče bil pokopan v družinskem grobu, katerega najemnik je bil on sam in da tožena stranka tedaj načinu pokopa ni nasprotovala.

Pritožbeno sodišče se je najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je v primeru, ko je pokojnik pokopan 10 let, sploh dopustno prekopavanje groba in če je, kdo mora o tem dati soglasje. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je prekop lahko dopusten, saj ga ureja 9. člen ZPPDUP. Vendar je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo ta člen tako, da je za zahtevo dovolj, da jo poda najemnik groba, to je tožena stranka. 9. člen namreč glasi „na zahtevo svojcev ali drugih fizičnih oseb ali pravnih oseb, ki imajo za to interes“. To pomeni, da tožena stranka mora ob obstoju bližnjih svojcev, kamor sodi pokojnikova hči, o tem njo najprej obvestiti. Pritožba pravilno opozarja, da bi v primeru spora morala tožena stranka vložiti ustrezno tožbo in tožnici dopustiti, da izrazi svoje nestrinjanje oziroma poda v pravdi argumente. Tako pa je tožnica prišla na pokopališče in tam izvedela, da v grobu ni več žare pokojnega očeta. Že iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Tako je bilo treba že zaradi zmotne uporabe 9. člena ZPPDUP sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Dejansko stanje je v zvezi s tem tako ostalo nepopolno ugotovljeno.

Drugi pravni problem, ki je v tej pravdi pa je, ali je tožena stranka ravnala ustrezno, če je sploh imela pravico žaro izkopati, da je odredila drugačen pokop pokojnika. Tožeča stranka dokazuje, da je pred desetimi leti prišlo do soglasnega načina pokopa, to je žarnega. Tožena stranka pa v pravdi trdi, da je bila v zmoti in da je šele sedaj izvedela, da lahko uresniči pokojnikovo voljo o načinu pokopa. Tu gre za vprašanje pravilne uporabe 15. člena citiranega zakona. Ustavno sodišče je v zadnji odločbi v zvezi s kršitvijo 35. člena Ustave (Up 2155/2008) med drugim navedlo, da morajo biti res zaščiteni osebni interesi svojcev v okviru njihove pravice do pietete pokojnika, vendar mora biti upoštevan tudi interes umrlega. 15. člen citiranega zakona ravno dopušča, da sodišče ugotavlja voljo sedaj pokojnega. Ker očitno tega ni izrazil v obliki oporoke ali na drugi oblični način, je sodišče dopustilo dokazovanje s pričami. Pri tem je tožeča stranka na list. št. 84 predlagala zaslišanje sestre pokojnika E. D. in prič N. A., O. M. in B. B., ki naj bi ravno povedali o tem, kakšna je bila volja V. Ž. o tem, na kakšen način naj bo pokopan. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo, zakaj ni dopustilo teh dokazov. Gre za substanciran dokaz tožeče stranke in za priče, ki so lahko vedele o tem (zlasti sestra in sestrična umrlega). Ta predlog je bil podan po dopolnjeni podlagi obrambe in zato pravočasen. S tem je sodišče prve stopnje odvzelo tožeči stranki možnost sodelovanja v postopku glede dokazovanja tega pravno relevantnega dejstva in sodbo je bilo tudi iz tega razloga razveljaviti v izpodbijanem delu in vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

V nadaljevanju postopka naj torej sodišče prve stopnje glede pravilne uporabe 9. člena zakona ugotovi, kakšna bi bila pravna situacija, če bi tožena stranka tožila tožnico na dovolitev prekopa in pridobila ustrezno soglasje upravnega organa. Odločilnega pomena pa bo tudi, ali bo po opravljenem dokaznem postopku toženi stranki res uspelo dokazati, da je bila prava volja umrlega, da se njegov pepel raztrosi. Pri razlagi pojmov osebnostne pravice do pietete pa naj sodišče prve stopnje tudi upošteva zadnjo odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 2155/08, z dne 1.10.2009. Tožeča stranka namreč utemeljeno opozarja, da je bilo ravnanje tožene stranke vsaj samovoljno in da je ni obvestila v skladu z 9. členom Zakona o nameravanem posegu v grobno parcelo, katerega najemnica je sicer res bila tožena stranka. Sodišče tudi zmotno šteje, da toženki ni bilo treba pridobiti odločbe upravnega organa, ker je šlo za prekop žare in nato tresenje posmrtnih ostankov. Prekop groba ter izkop in prenos posmrtnih ostankov ne more biti predmet prostega razpolaganja strank (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 384/2006). Tožeča stranka namreč zatrjuje tako „šok“ ob prihodu na pokopališče in ob ugotovitvi stanja kot tudi, da toženka ne bi sploh uspela z utemeljenostjo zahtevka, ko bi vložila ustrezno tožbo.

Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.