Jedro

Ker je podlaga za izračun višine odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča le lokacijsko dovoljenje, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bi moral tožnik, če se s površino pripadajoče gradbene parcele ni strinjal, to uveljavljati že v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja in ne v postopku odmere odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 56/96-8 z dne 29.3.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 5.12.1995, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Upravne enote K. z dne 27.2.1995. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ tožniku odmeril odškodnino zaradi spremembe namembnosti zemljišča za gradbeno parcelo v izmeri 500 m2, sadovnjak 3. kategorije I. katastrskega okraja, na zemljišču, parc. št. 520/2 k.o. V., v znesku 416.400,00 SIT in odločil, da je odškodnino treba plačati v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je Upravna enota K. dne 27.2.1995 izdala lokacijsko dovoljenje za stanovanjski objekt v gradnji na zemljišču parc. št. 520/2 k.o. V. Gradbena parcela po lokacijskem dovoljenju znaša 500 m2, in sicer predstavlja stavbno zemljišče, na katerem bo objekt stal in funkcionalno zemljišče, potrebno za njegovo redno rabo. Prvostopni organ in tožena stranka sta pravilno ugotovila, da je ob upoštevanju 3. odstavka 14. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86 in RS, št. 9/90, 5/91, v nadaljevanju ZKZ) tožnik dolžan odškodnino za spremembo namembnosti plačati za navedeno površino. Tožnikov ugovor, da bi se moralo pri določitvi višine odškodnine upoštevati dejstvo, da gre za stanovanjski problem mlade družine, zavrača. ZKZ te okoliščine kot kriterija za določitev višine odškodnine ne določa. V lokacijskem dovoljenju je pravni pouk, zato zavrača tožbeni ugovor, da stranki ni bila dana možnost, da se pritoži. V lokacijskem dovoljenju je izrecno določena velikost gradbene parcele v izmeri 500 m2, kot jo je ugotovila tožena stranka, zato tožbeni ugovor, glede velikosti gradbene parcele ni upošteven.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Smiselno ponovi tožbene navedbe. Navaja, da v lokacijski dokumentaciji ni bilo pravnega pouka, da bi lahko ugovarjal kakšnemu dejstvu v tej dokumentaciji, česar ne tožena stranka ne sodišče nista upoštevala. V lokacijski dokumentaciji je navedeno, da gradbena parcela (stavbišče in funkcionalno zemljišče) obsega del zemljišča, parc. št. 520/2 k.o. V., s površino "cca. 500 m2". Izraz "cca" lahko pomeni tudi odstopanja od te površine. Meni, da bi bila lahko velikost gradbene parcele, za katero bi bila odmerjena odškodnina za spremembo namembnosti zemljišča največ 370 m2. Izračune bi po njegovem mnenju lahko naredili tudi upravni organi in sodišče iz obstoječe dokumentacije, lahko pa bi opravili tudi ogled na kraju samem. Šele z vročitvijo lokacijskega dovoljenja in odločbe o plačilu odškodnine za spremembo namembnosti zemljišča, ki imata pravni pouk, mu je bilo pravno formalno omogočeno, da poda svoje nestrinjanje z odločitvijo upravnega organa. Zoper odločbo o višini plačila odškodnine zaradi spremembe namembnosti zemljišča se je v zakonitem roku pritožil. Dne 17.3.2001 mu je bila vročena še odločba o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora, zoper katero se ni pritožil in je že plačal prvo tretjino višine nadomestila. Ne strinja se z zavrnitvijo tožbenega ugovora glede velikosti gradbene parcele. Ves čas postopka pred upravnim organom in v upravnem sporu je bila v spisu vsa dokumentacija, na podlagi katere bi se lahko ugotovilo pravično velikost gradbene parcele. Kljub temu prilaga situacijski načrt in pošten izračun zelenih površin oziroma velikosti gradbene parcele na parc. št. 520/2 k.o. V., kar niso nova dejstva, saj gre za dokumentacijo, ki je bila ves čas v spisu. Predlaga, da se pristojnim organom odredi, da se velikost gradbene parcele zmanjša na pravično velikost, kot jo je sam predlagal, to je 370 m2. Za tako veliko parcelo je pripravljen takoj plačati odškodnino zaradi spremembe namembnosti zemljišča. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih ne ponavlja.

Po določbi 1. odstavka 14. člena ZKZ odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča plača, kdor spremeni namembnost kmetijskega zemljišča ali gozda na podlagi lokacijskega dovoljenja ali drugega upravnega akta ali če spremeni namembnost tega zemljišča brez takega akta zato, ker ta ni predpisan, ali pa je v nasprotju s predpisi tako, da se to zemljišče ne uporablja za kmetijsko ali gozdno proizvodnjo. Odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča se plača od površine zemljišča, ki je po lokacijskem dovoljenju določeno za gradnjo objekta in od površine zemljišča, ki je z lokacijskim dovoljenjem namenjeno za redno rabo objekta. Iz izpodbijane sodbe in podatkov spisa izhaja, da je v lokacijskem dovoljenju za stanovanjski objekt na zemljišču parc. št. 520/2 k.o. V. izrecno določena velikost gradbene parcele v površini 500 m2. Ker je podlaga za izračun višine odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča le lokacijsko dovoljenje, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bi moral tožnik, če se s površino pripadajoče gradbene parcele ni strinjal, to uveljavljati že v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja in ne v postopku odmere odškodnine. Glede na navedeno, je bilo po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno, pritožbeni ugovori pa niso upoštevni.

Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanje pa je po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS dopustno uveljavljati le, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V tem upravnem sporu je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku (1. odstavek 51. člena ZUS). Zato tega pritožbenega razloga pritožbeno sodišče ni preizkušalo.

Ker niso podani uveljavljani in ne pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.