Jedro

ZP-1 nima posebnih določb o zastopanju oseb, ki jim je (delno ali v celoti) odvzeta poslovna sposobnost. Sodišče mora to pravno praznino zapolniti z uporabo analogije legis ter smiselno uporabiti določbe ZP-1, ki urejajo položaj mladoletnih storilcev prekrškov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1.

Okrajno sodišče v Črnomlju je s sodbo PR 112/2010 z dne 22. 6. 2011 storilca prekrška J. Z. spoznalo za odgovornega prekrška po drugem odstavku 44. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izreklo globo v višini 300,00 EUR in pet kazenskih točk v cestnem prometu. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo PRp 969/2011 z dne 6. 9. 2011 obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta storilcu prekrška naložili plačilo sodne takse.

2.

Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da je bila storilcu prekrška z odločbo Temeljnega sodišča v Mariboru, Enota Slovenj Gradec, N 188/83 z dne 6. 8. 1987 zaradi kverulantstva delno odvzeta poslovna sposobnost, z odločbo Centra za socialno delo Slovenj Gradec 57-72/79 z dne 17. 12. 2012 pa mu je bila za stalno skrbnico imenovana B. Z., katere naloga je, da J. Z. zastopa v vseh pravnih opravilih. V obravnavanem postopku se je storilec prekrška branil sam, ker sodiščema odločba Centra za socialno delo Slovenj Gradec ni bila znana. Storilec prekrška svojih pravic do obrambe v postopku pred sodiščem sam ni bil sposoben ustrezno uveljavljati, za to bi morala poskrbeti njegova skrbnica, ki ga sicer zastopa v vseh pravnih opravilih. Ker njegova skrbnica v zadevo o prekršku ni bila pritegnjena in o zadevi sploh ni bila seznanjena, storilca prekrška ni mogla zastopati in uveljavljati njegove pravice do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost sodnih odločb. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Črnomlju v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilcu, ki pošiljke ni dvignil in se o njej ni izjavil. B.

4. Iz podatkov spisa Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu PRuz 492/2012, ki se nanaša na določitev uklonilnega zapora, izhaja, da je bila storilcu prekrška s sklepom N 188/83 z dne 6. 8. 1987 delno odvzeta poslovna sposobnost. Iz razlogov navedenega sklepa je razvidno, da J. Z. že vrsto let izkazuje okupiranost s pisanjem najrazličnejših vlog in pritožb na sodišče (kverulantstvo), ki je posledica preganjalnih in megalomanskih blodenj. Sicer pa je J. Z. nadpovprečno splošno poučena in razgledana oseba, ki je sposobna skrbeti za svoje koristi. Z odločbo Centra za socialno delo Slovenj Gradec (listovna številka 8 spisa Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu PRuz 492/2012) je bila J. Z. za stalno skrbnico namesto Centra za socialno delo Slovenj Gradec imenovana njegova hči B. Z., katere naloga je, da varovanca zastopa v vseh pravnih opravilih.

5. Pritrditi je potrebno vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišče v postopku o prekršku z delnim odvzemom storilčeve poslovne sposobnosti in odločbo centra za socialno delo v skladu s katero je za njegovo zastopanje v vseh pravnih opravilih imenovanja njegova hči B. Z., ni bilo seznanjeno, zato je tudi ni povabilo k sodelovanju v postopku, ne pa tudi, da je navedena opustitev sodišča vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. ZP-1 nima posebnih določb o zastopanju oseb, ki jim je (delno ali v celoti) odvzeta poslovna sposobnost, kakor tudi ne določb o obvezni obrambi storilcev prekrškov po zagovorniku, vsebuje pa (12. poglavje ZP-1) posebne določbe, ki urejajo položaj mladoletnikov v postopku o prekršku.

6.

V skladu z drugim odstavkom 208. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je posameznik, ki mu je delno odvzeta poslovna sposobnost v položaju mladoletnika, ki dopolni 15 let starosti, kar pomeni, da je za veljavnost njegovih pravnih poslov potrebno soglasje skrbnika (203. člen ZZZDR). V obravnavanem primeru bi moralo sodišče (če bi vedelo za delni odvzem storilčeve poslovne sposobnosti in postavitev njegove skrbnice) pravno praznino ZP-1, ki ne ureja položaja oseb, ki jim je delno odvzeta poslovna sposobnost zapolniti z uporabo analogije legis

ter v postopku zoper storilca prekrška smiselno uporabiti določbe ZP-1, ki urejajo položaj mladoletnih storilcev prekrškov. Po določbi prvega odstavka 177. člena ZP-1 o začetku postopka o prekršku proti mladoletniku obvesti sodišče starše, posvojitelja, rejnika oziroma skrbnika mladoletnika ter pooblaščen organ socialnega varstva, razen v primeru, ko je globa za prekršek predpisana v določenem znesku, po določbi 183. člena ZP-1 pa imajo pooblaščeni organ socialnega varstva in starši, posvojitelj, rejnik in skrbnik mladoletnika poleg pravic, ki so jim izrecno dane v 12. poglavju ZP-1, tudi pravico, seznaniti se s potekom postopka, dajati med postopkom predloge in opozarjati na dejstva in dokaze, ki so pomembni za pravilno odločitev.

7. Pritrditi je torej potrebno vrhovnemu državnemu tožilcu, da bi sodišče v obravnavanem primeru o začetku postopka o prekršku moralo seznaniti skrbnico storilca prekrška B. Z. ter ji omogočiti aktivno sodelovanje v postopku o prekršku, ne pa tudi, da je navedena (relativna bistvena) kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Vložnik zahteve zgolj trdi, da storilec prekrška pravice do obrambe ni mogel uveljavljati, kar primeroma utemeljuje z dejstvom, da se ni udeležil zaslišanja obeh prič, da ni ustrezno utemeljil svojega zagovora ter da ni ustrezno utemeljil dokaznega predloga, ki se nanaša na ravnanje policijske patrulje, ne pojasni pa, kako so navedene opustitve oziroma (po njegovi presoji neustrezna) procesna ravnanja storilca prekrška vplivali na zakonitost izpodbijane sodbe. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je storilec prekrška na glavni obravnavi dne 14. 10. 2010 v spis vložil pisni zagovor, v katerem je zanikal krivdo za povzročitev prometne nesreče, nato pa relativno obširno in smiselno odgovarjal na vprašanja sodišča, zoper sodbo sodišča prve stopnje pa je pravočasno vložil pritožbo, v kateri je predlagal postavitev izvedenca cestnoprometne stroke in izvedbo rekonstrukcije dogodka.

C.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.