Jedro

Možnost, da bi vsa v tožnico včlanjena društva imela okroglo število članov, največje društvo pa celo zaokroženo na tisoč, je tako zelo malo verjetna, da je toženka v take podatke upravičeno podvomila. Tožnica je tista, ki se poteguje za sofinanciranje v obliki dodelitve javnih sredstev, za to mora biti podatke, na katere je oprla svojo vlogo, tudi sposobna izkazati.

Sodišče se strinja s toženko, da posamezni eno- ali nekajdnevni dogodki v različnih panogah (vlečenje vrvi, namizni tenis, mali nogomet) ne ustrezajo opredelitvi celoletnega športno-rekreativnega programa v smislu prvega odstavka 54. člena Pravilnika o merilih za sofinanciranje izvajanja letnega programa športa na državni ravni, saj v takem primeru ne gre za programe, katerih trajanje bi bilo enakomerno razporejeno čez desetmesečno obdobje, v kumulativi pa najmanj 60 ur športne vadbe letno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožničin predlog za sofinanciranje programov: „A.“ in „B.“

2. V obrazložitvi navaja, da je izpodbijani sklep izdan v ponovljenem postopku potem, ko je to sodišče s sodbo I U 1241/2015 z dne 10. 3. 2016 odpravilo sklep št. 6712-3/2015/276 z dne 11. 6. 2015 in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V zvezi s programom „A.“ iz obrazložitve izhaja, da je financiranje odvisno tudi od števila individualnih članov posameznih društev, da je glede na okrogle podatke o številu članov v posameznih društvih v tožničini prijavi podvomila v resničnost prijavljenih podatkov in da tožnica kljub ponovnemu pozivu na dopolnitev vloge ni predložila želenih in potrebnih natančnih podatkov o številu individualnih članov s plačano članarino. Ker zato ni bilo mogoče ugotoviti dejanskega stanja (reprezentativnosti prijavitelja in števila individualnih članov) ter zaradi zagotavljanja racionalne namenske rabe javnih sredstev, je vlogo v tem delu zavrnila.

3. Glede tožničine prijave s programom „B.“ pa ugotavlja, da prijavljen program ni celoleten športno rekreativni program na nacionalni ravni v obsegu 60 ur športne vadbe, enakomerno razporejene v obdobju 10 mesecev, temveč gre predvsem za posamezne enkratne športne rekreacijske prireditve. Ker tožnica tudi po pozivu, da posreduje podrobnejše podatke o prijavljenih projektih, zaprošenih podatkov, ki so pogoj in osnova za odločanje, ni posredovala, je vlogo tudi v temu delu zavrnila.

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Navaja, da je na toženkin poziv odgovorila z dopisom z dne 27. 4. 2016, v katerem je toženki pojasnila, da nima zahtevanih evidenc in dokazil, in ji predlagala, da naj s postopkom nadaljuje. Če pa toženka dvomi v podatke, naj bi po njenem to morala razčistiti sama „v okviru pravnega sistema in z uporabo pravnih sredstev“, ne pa da tožnici nalaga nekaj, česar ne more izpolniti. Navaja, da je v dopisu še zatrdila, da je toženki dala na voljo le „točne, resnične ter preverljive podatke, ki so zavedeni v javnih evidencah državnih organov“. V nadaljevanju tožbe navaja, da njena vloga glede financiranja programa „A.“ ni bila nepopolna, saj je vlogi priložila obrazec LPŠ 2015 št. 4 in tam navedla število včlanjenih športnih društev in drugih organizacijskih oblik ter število vseh individualnih članov v teh društvih oziroma organizacijah, s čimer je storila vse, kar je treba.

5. Glede sofinanciranja programa „B.“ pa navaja, da je napačna tudi ugotovitev toženke, da so v njeni prijavi razvidne le neke splošne navedbe posameznih aktivnosti in disciplin in da na podlagi teh navedb toženka ni mogla ugotoviti izpolnjevanja pogojev za sofinanciranje. Meni, da je toženka sklep sprejela na podlagi napačno ugotovljenih dejstev, ob zmotni uporabi materialnega prava in kršitev pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Trdi, da je toženka napačno razumela njeno „navidezno pasivnost“, saj je v svoji vlogi z dne 27. 4. 2016 pojasnila, da ji obseg podatkov in evidenc ne omogoča zahtevane dopolnitve vloge, ti podatki pa tudi niso predpisani v zakonu kot pogoj za izdajo pozitivne vloge.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je izpolnila navodila sodišča, da je tožničino vlogo obravnavala kot popolno, vendar pa glede na podatke v vlogi sofinanciranju ni mogla ugoditi. Navaja tudi, da so nerazumljive tožničine navedbe, da nima zaprošenih evidenc. Glede na to, da naj bi iz Pravilnika o merilih za sofinanciranje in izvajanje letnega programa športa na državni ravni (Uradni list RS št. 22/15, v nadaljevanju Pravilnik o merilih) izhajalo, da se sofinancira zveza z največjim številom individualnih članov s plačano članarino in urejenim registrom članstva, naj bi se namreč to predpostavljalo. Glede programa „B.“ dodaja, da je ob tem, da ji tožnica ni posredovala zahtevanih podrobnejših podatkov, odločila na podlagi podatkov v obrazcu LPŠ 2015 št. 18 in priloženih pogodb z izvajalci programov. Predlaga zavrnitev tožbe.

7. V vlogi z dne 26. 9. 2016 tožnica med drugim navaja, da toženka določbe Pravilnika in javnega razpisa kljub napotilom sodišča razlaga v njeno škodo. Trdi, da so ji podatke o številu članov posredovala včlanjena društva in da dejstvo, da gre za številke, zaokrožene na desetino, stotino in tisočino, samo po sebi ne more vnašati dvoma o njihovi pravilnosti. Navaja še, da nima možnosti nadzora v društvih, niti ga ne more izvajati. Glede programa „B.“ še navaja, da se ne strinja z ugotovitvami toženke. Trdi, da ni dvoma, da so izpolnjeni pogoji iz 54. člena Pravilnika in da je lahko predložila le takšne listine in dokaze, ki jih poseduje. Sodišču predlaga izvedbo drugih dokazov, zlasti pa zaslišanje priče C.C., ki je imel stike z vodji posameznih društev pri organizaciji programov in posameznih prireditev.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V zadevi je sporno, ali je pravilna ugotovitev toženke, da tožničina vloga za sofinanciranje programov „A.“ in “B.“ ne izpolnjuje pogojev, ki jih za navedena programa določa Pravilnik.

10. Gre za vlogo, s katero se je tožnica odzvala na Javni razpis za izbor izvajalcev letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji v letu 2015, ki ga je toženka objavila na podlagi 7. in 10. člena Zakona o športu (v nadaljevanju ZSpo) in 4. člena Pravilnika, v skladu z Letnim programom športa v Republiki Sloveniji objavila. V njem so med drugim navedene vsebine ter strokovne in razvojne naloge v športu, ki so predmet javnega razpisa, med katere sodi med drugim Športna rekreacija (točka F), pod katero so uvrščeni Celoletni športno rekreacijski programi, ki imajo visoko pozitiven zdravstveni učinek ter Delovanje športnih organizacij (točka H), kamor je uvrščeno tudi Delovanje nacionalnih športnih zvez na področju športne rekreacije (3. točka razpisa). V 4. točki razpisa je navedeno, da so pogoji in merila, po katerih se izberejo izvajalci letnega programa športa na državni ravni v letu 2015 za razpisane vsebine, določeni v Pravilniku. Pravilnik po pooblastilu iz 9. člena ZSpo določi minister, pristojen za šport, po predhodnem mnenju Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport. 11. Sodišče je že v navedeni sodbi I U 1241/2015 pojasnilo (na to pa opozarja tudi tožnica sama), da so postopki javnega razpisa - sofinanciranje iz javnih sredstev specifičen tip upravnega spora. Odločanje na podlagi javnega razpisa namreč nima značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP in gre za odločanje o drugi javnopravni stvari. To predvsem pomeni, da se pri odločanju o taki stvari določbe ZUP uporabljajo primeroma in kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev je glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, pri strokovno tehničnih vprašanjih pa zadržana v tem smislu, da se sodišče ne spušča v presojo, ali gre za bolj ali manj upravičeno oziroma primerno odločitev. Tudi izpolnjevanje razpisnih kriterijev sodišče presoja zadržano in se ne spušča v primernost strokovne presoje tistih kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja.1

12. V tem upravnem sporu izpodbijani sklep je izdan v ponovnem postopku, potem ko je sodišče z navedeno sodbo I U 1241/2015 z dne 10. 3. 2016 prejšnji sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V delu, ki se nanaša na sofinanciranje programov delovanja nacionalnih zvez na področju športne rekreacije, je sodišče ob prejšnjem sojenju tako razsodilo ob ugotovitvi, da je bila tožničina vloga z vidika zahtev razpisne dokumentacije popolna ter da zato ni bilo podlage za poziv k njeni dopolnitvi in posledično zavrženje vloge. V delu, ki se nanaša na financiranje celoletnih športnih rekreativnih programov, pa je ugotovilo, da se takrat izpodbijani sklep v temu delu ni dal preizkusiti.

13. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da upravni organ ni sledil stališču sodišča ob prvem sojenju, to je, da prijava ni nepopolna, če vsebuje vse v Pravilniku in razpisu zahtevane podatke. Toženka namreč tožnice ni ponovno pozivala k dopolnitvi vloge, zato ker bi bila ta nepopolna, temveč jo je seznanila z razlogi, na podlagi katerih dvomi v resničnost v vlogi navedenih podatkov, ter jo pozvala, naj z dodatnimi podatki izkaže resničnost teh podatkov. Tožničino vlogo je torej obravnavala po vsebini in jo zaradi neutemeljenosti zavrnila, ker ji predloženi podatki, v katere resničnost je dvomila, niso omogočali ugotovitve pravno odločilnih dejstev za odločitev o upravičenosti do sofinanciranja.

14. Po presoji sodišča je toženkina odločitev pravilna in ima podlago v Pravilniku. Pogoji za sofinanciranje delovanja nacionalnih športnih zvez na področju športne rekreacije so določeni v 97. členu Pravilnika, merila pa v njegovem 98. členu. Po 97. členu Pravilnika mora nacionalna športna zveza za uspešno uveljavljanje sofinanciranja poleg pogojev iz drugega odstavka 90. člena tega pravilnika (reprezentativna športna organizacija na nacionalni ravni na področju športne rekreacije), izkazati še, da je vanjo včlanjenih najmanj deset športnih društev, ki izvajajo programe športne rekreacije, ter da imajo ta športna društva, člani zveze, skupaj najmanj 10.000 individualnih članov, ki so zavedeni v registru članov. Skladno s prvim in drugim odstavkom 98. člena Pravilnika se sofinanciranje izvede na podlagi števila individualnih članov v športnih društvih, včlanjenih v zvezo, po stanju na dan prijave, in sicer tako, da se za vsakega individualnega člana prizna 0,1 točke, določene v tretjem odstavku istega člena.

15. Iz navedenega tako izhaja, da je natančen in verodostojen podatek o številu individualnih članov v zvezo povezanih društev pomemben z vidika izpolnjevanja pogojev (po peti alineji drugega odstavka 90. člena Pravilnika reprezentativna športna organizacija vključuje največje število individualnih članov s plačano članarino in urejenim registrom članstva) in uporabe meril za sofinanciranje oziroma za določitev višine sofinanciranja.

16. Res je, da iz Razpisne dokumentacije (kot je pojasnilo sodišče že v svoji sodbi I U 1241/2015) izrecno izhaja, da mora vloga vsebovati le razpisni obrazec LPŠ 2015 št. 04, v tem obrazcu pa mora vlagatelj v zvezi s športnimi društvi v športni zvezi navesti število športnih društev ali drugih organizacijskih oblik, včlanjenih v zvezo oziroma drugo organizacijo, ki so izvajalci programov športne rekreacije, ter število vseh individualnih članov v teh športnih društvih ali drugih organizacijskih oblikah. Vendar pa se sodišče strinja, da toženka glede na podatke, ki jih je tožnica navedla v navedenem obrazcu, upravičeno dvomi v njihovo resničnost. Kot pojasnjuje toženka in kar izhaja iz navedenega obrazca, je tožnica za vsa v zvezo včlanjena društva navedla podatke, ki se pri vseh zaokrožijo najmanj na deset oseb, pri dveh pa celo na sto oziroma tisoč oseb, in sicer: 60, 1.880, 1.850, 55.000, 260, 180, 150, 140, 120, 100, 90, 80 in 30 oseb, skupaj 59.940 individualnih članov. Tudi sodišče sodi, da je možnost, da bi vsa v tožnico včlanjena društva imela okroglo število članov, največje društvo pa celo zaokroženo na tisoč, tako zelo malo verjetna, da je toženka v take podatke upravičeno podvomila.

17. Ker mora toženka pri razporejanju javnih sredstev ravnati skrbno in lahko javna sredstva v obliki sofinanciranja podeli le ob izpolnjenih pogojih in v upravičeni višini, je zato ravnala pravilno, ko je od tožnice zahtevala predložitev dokazil, tožnica pa je bila z ustreznimi dokazili o številu individualnih članov dolžna izkazati upravičenost do pridobitve javnih sredstev, za katera se poteguje. V danih pravnih in dejanskih okoliščinah se tožnica zato neutemeljeno sklicuje na popolnost svoje vloge, saj ne gre za formalno, temveč vsebinsko pomanjkljivost njene vloge. Prav tako neutemeljeno je njeno odkazovanje na druga pravna sredstva, ki naj bi jih imela na voljo toženka, saj je, kot je že bilo pojasnjeno, toženka dolžna javna sredstva razporejati skrbno, to je le ob izpolnjenih pogojih in v upravičeni višini. Tožnica tudi ne more uspeti z ugovorom, da zahtevanih evidenc in podatkov ne poseduje ter da je toženki dala na voljo le „točne, resnične ter preverljive podatke, ki so zavedeni v javnih evidencah državnih organov“, ki ju je prvič navedla šele v tožbi (v dopisu z dne 27. 4. 2018, na katerega se sklicuje, je namreč navedla le, da zahtevi toženke ni dolžna niti ne more ugoditi). Tožnica je namreč tista, ki se poteguje za sofinanciranje v obliki dodelitve javnih sredstev, za to mora biti podatke, na katere je oprla svojo vlogo, tudi sposobna izkazati. Ker tega ob dvomu v resničnost v vlogi navedenih podatkov, ki ga je toženka ustrezno pojasnila, tožnica v odgovoru na poziv z dne 27. 4. 2018 ni niti poskusila storiti, tožnica tega ne more nadomestiti z navedbami v pripravljalni vlogi, v kateri posplošeno navaja, da se število članov v društvih spreminja ter da je navedla le podatke, ki so jih sporočila društva, nad katerimi nima pravice izvajati kontrole, in s sklicevanjem na varstvo osebnih podatkov. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča tožnica ni izkazala izpolnjenosti pogojev iz 97. člena ter prvega in drugega odstavka 98. člena Pravilnika, v posledici tega pa tudi ne upravičenja do uveljavljanih javnih sredstev.

18. Glede sofinanciranja vsebine oziroma razvojne in strokovne naloge (F) „Celoletni športni rekreativni programi, ki imajo visoko pozitiven zdravstveni učinek – socialni programi športne rekreacije“, je prav tako sporno, ali tožničin program „Socialni programi športne rekreacije“ izpolnjujejo razpisne pogoje. Toženka je svojo odločitev v tem delu oprla na razlago določb 54. člena Pravilnika, ki opredeljuje predmet sofinanciranja, in presojo, da tožnica z navedbami v vlogi in priloženimi dokazi izpolnjenosti teh pogojev ni izkazala, saj navedeni tožničin program ni celovit celoleten športno-rekreativen program na nacionalni ravni v obsegu 60 ur športne vadbe, ki je enakomerno razporejena v obdobju desetih mesecev, temveč gre v nekaterih primerih za eno ali največ nekajdnevnih aktivnosti ali posamezne športne dogodke (turnirje, prvenstva, lige), na podlagi ostalih navedb o drugih aktivnostih na posameznih lokacijah, pa toženka prav tako ni mogla ugotoviti, ali gre dejansko za športno vadbo v smislu 54. člena Pravilnika.

19. Po 54. členu Pravilnika se sofinancirajo uporaba/najem športnih objektov in površin, delo strokovnega delavca z ustrezno izobrazbo oziroma usposobljenostjo športne smeri ter organizacijski stroški za izvedbo celoletnih športno-rekreativnih programov na nacionalni ravni, ki imajo visoko pozitiven zdravstveni učinek na vadeče, in sicer v obsegu najmanj 60 ur športne vadbe letno, enakomerno razporejene v obdobju desetih mesecev (prvi odstavek). Visoko pozitiven zdravstveni učinek ima redna strokovno vodena gibalna vadba, katere osnovni namen je izključno izboljšanje telesne pripravljenosti, kar se kaže v večji aerobni zmogljivosti, večji mišični moči posameznih mišičnih skupin, večji gibljivosti in podobno (drugi odstavek).

20. Sodišče se strinja s toženko, da posamezni eno- ali nekajdnevni dogodki v različnih panogah (vlečenje vrvi, namizni tenis, mali nogomet) ne ustrezajo opredelitvi celoletnega športno-rekreativnega programa v smislu prvega odstavka 54. člena Pravilnika, saj v takem primeru ne gre za programe, katerih trajanje bi bilo enakomerno razporejeno čez desetmesečno obdobje, v kumulativi pa najmanj 60 ur športne vadbe letno. Tožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju v tožbi, s katerimi tožnica izpodbija toženkino presojo, so posplošeni, saj jih tožnica v ničemer ne konkretizira ne v tožbi ne v naknadni vlogi. Z navedbo, da je lahko predložila le takšne listine in dokaze, kot jih poseduje, in da za več podatkov ni imela možnosti, da jih pridobi od društev in drugih udeležencev, pa tožnica ne more uspeti, saj je ona tista, ki uveljavlja sofinanciranje iz javnih sredstev za program, ki ga predlaga, in mora zato biti sposobna tak program tudi utemeljiti. Tudi na poziv k pojasnilom toženke v dopisu z dne 1. 4. 2016 (predzadnji odstavek) ni odgovorila, zato je njen v pripravljalni vlogi predlagan dokazni predlog z izvedbo „še drugih dokazov, zlasti z zaslišanjem priče C.C., ki je imel stike z vodji posameznih društev pri organizaciji programov in posameznih prireditev“, ne samo nekonkretiziran (saj kot že pojasnjeno navedb o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ne konkretizira, niti ne pove, kateri naj bi bili poleg zaslišanja še drugi dokazi), temveč tudi prepozen (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

21. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi navedenih dejstev in dokazov skladno z 52. členom ZUS-1 sodišče ne more upoštevati, je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

22. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Prim. sodbe I U 1162/2016 z dne 21. 3. 2017 in I U 506/2016 z dne 9. 5. 2017.