Jedro

Glede pravic in dolžnosti izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja javnih uslužbencev je potrebno upoštevati ne le določbe ZJU (101. do 105. člen), temveč tudi 172. člen ZDR. V 1. odstavku 172. člena ZDR je določena pravica in dolžnost delavca do izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja tudi z namenom ohranitve zaposlitve, v 2. odstavku pa dolžnost delodajalca, da zagotovi izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje delavcev, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa ali če se je z izobraževanjem, izpopolnjevanjem ali usposabljanjem možno izogniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. Ker tožniku delovno razmerje ni prenehalo iz teh dveh razlogov, temveč na podlagi zakona, toženi stranki ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke za razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 15.11.2004 in 4.1.2005, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tudi po 24.12.2004, vrnitev nazaj na delo in obračun ter plačilo nadomestila plače za čas od datuma prenehanja delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Ugotovilo je, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto inšpektorja. Dne 24.12.1999 je stopil v veljavo Zakon o zdravstveni inšpekciji (ZZdrl, Uradni list RS, št. 99/1999, kasneje tudi dopolnjen in spremenjen), ki v 1. odstavku 24. člena določa, da mora inšpektor, ki nima zahtevane izobrazbe, izobrazbo pridobiti v roku 5 let od dneva uveljavitve tega zakona, sicer mu po 2. odstavku istega člena preneha delovno razmerje v inšpektoratu s potekom tega roka. Izjema je določena v 3. odstavku za delavce s strokovnim izpitom in najmanj 20 leti dela inšpektorja, kar pa pri tožniku ne pride v poštev. Sodišče je zaključilo tudi, da ZZdrl ali drug zakon ne določa, da bi moral delodajalec delavcu omogočiti pridobitev ustrezne izobrazbe.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da ZZdrl ne nalaga delodajalcu, da bi moral delavcu omogočiti izobraževanje za pridobitev ustrezne izobrazbe, sicer pa je tožena stranka s tožnikom celo sklenila pogodbo o izobraževanju dne 5.5.1995, od katere pa je kmalu upravičeno odstopila, ker tožnik ni izvrševal svojih študijskih obveznosti. Zanj je veljal tudi Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki celovito ureja delovna razmerja javnih uslužbencev, zaradi česar se je v pritožbi neutemeljeno skliceval tudi na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002) v zvezi z izobraževanjem.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ZZdrl delodajalcu res ne nalaga, da zaposlenim omogoča pridobitev ustrezne izobrazbe, vendar ta zakon tega vprašanja sploh ne ureja. Zato je potrebno v zvezi s 5. členom ZJU upoštevati 172. člen ZDR, ki se uporablja tudi za javne uslužbence in 32. člen Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Uradni list RS, št. 18/91 - I in nadalj.). Po teh določbah in 101. členu ZJU je potrebno presoditi, ali je tožena stranka storila vse, kar ji nalagajo zakoni in kolektivna pogodba. Sodišče prve stopnje ni izvedlo in se opredelilo do vseh dokazov, ki jih je predlagal, in ni zaslišalo nobene od strank, s čemer je kršilo postopkovne določbe in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revident se sklicuje na bistvene kršitve pred sodiščem prve stopnje, ki jih pravno ne opredeli. Ker je revizija izredno pravno sredstvo proti odločbam sodišča druge stopnje, se revizijsko sodišče ob navedbah o bistvenih kršitvah določb postopka pred sodiščem prve in ne tudi pred sodiščem druge stopnje (o tem revizija ne navede ničesar), ni moglo in smelo spuščati v presojo tega revizijskega razloga.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pravno podlago za prenehanje delovnega razmerja (ob ugotovitvi, da tožnik ni imel zahtevane strokovne izobrazbe za delo na delovnem mestu inšpektorja, delo inšpektorja pa še ni opravljal 20 let) je predstavljala določba 1. in 2. odstavka 24. člena ZZdrl, po kateri mora inšpektor zahtevano izobrazbo pridobiti v roku 5 let od dneva uveljavitve tega zakona (šteto od 24.1.1999), sicer mu s potekom tega roka preneha delovno razmerje. Zakon torej točno določa tudi datum prenehanja delovnega razmerja - s 24.12.2004. Ta določba predstavlja poseben način prenehanja delovnega razmerja, ki je predviden tudi z določbo 7. točke 1. odstavka 153. člena ZJU, po kateri delovno razmerje javnemu uslužbencu preneha tudi na drug način, če tako določa ta oziroma drug zakon, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev v organizacijah.

Revident se zavzema predvsem za to, da bi mu morala tožena stranka predhodno omogočiti izobraževanje, čemur pa nasprotuje že dokazni zaključek (na katerega je revizijsko sodišče vezano), da mu je tožena stranka že pred uveljavitvijo ZZdrl omogočila izobraževanje, vendar je od pogodbe upravičeno odstopila prav zato, ker tožnik ni izpolnjeval študijskih obveznosti. Zato od tožene stranke ni bilo več utemeljeno pričakovati, da tožniku omogoči izobraževanje.

Revident se sklicuje tudi na 101. člen ZJU, 172. člen ZDR in 32. člen KPND.

101. člen ZJU ne pride v poštev, saj ne določa ničesar v zvezi z vprašanji, ki se pojavljajo v tem sporu. Revizijsko sodišče pa se, v nasprotju s sodiščem druge stopnje, strinja s tem, da je tudi glede pravic in dolžnosti izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja potrebno pri javnih uslužbencih upoštevati ne le določbe ZJU (101. do 105. člen), temveč tudi 172. člen ZDR - glede na določbo 1. odstavka 5. člena ZJU (ki določa tudi uporabo predpisov, ki urejajo delovna razmerja), in ker ZJU ne ureja popolnoma tega področja. Kljub temu ta določba ne predstavlja pravne podlage za to, da bi morala tožena stranka zagotoviti izobraževanje tožniku - tudi, če odmislimo zaključek o tem, da mu je izobraževanje omogočila že pred uveljavitvijo zakona. V 1. odstavku 172. člena ZDR (ki je začel veljati šele 1.1.2003, kar tudi sicer ni zanemarljivo) je namreč določena pravica in dolžnost delavca do izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja tudi z namenom ohranitve zaposlitve, v 2. odstavku pa dolžnost delodajalca, da zagotovi izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje delavcev, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa ali če se je z izobraževanjem, izpopolnjevanjem ali usposabljanjem možno izogniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. Ker tožniku delovno razmerje ni prenehalo iz teh dveh razlogov, temveč že na podlagi zakona, toženi stranki ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja.

Tudi 32. člen KPND ne predstavlja samostojne pravne podlage za to, da bi tožena stranka morala tožniku po uveljavitvi ZZdrl in po tem zakonu določenemu pogoju za ohranitev zaposlitve, zagotoviti izobraževanje, saj o tem ne določa ničesar.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.