Jedro

Ker resnična volja toženca ni bila sklenitev posojilnih pogodb, med strankama pogodbe ni obstajalo soglasje o bistvenih sestavinah teh pogodb v smislu 15. člena OZ. Ker je sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka izpovedbo tožnika, zaslišanega kot stranke, kot tudi izpovedbo njegove matere A.S., zaradi spreminjanja izpovedbe in širjenja razlogov sklenitve darilne pogodbe, ocenilo kot neverodostojni, tudi izjava priče, ki bi o obstoju spornih posojilnih pogodb vedela povedati le to, kar bi ji v tej zvezi morebiti povedal tožnik, ne bi mogla vplivati na odločitev sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se v delu, v katerem izpodbija sklep o zavrnitvi dokaznih predlogov(I. točka izreka), zavrže kot nedovoljena.

II. Pritožba se v delu, v katerem izpodbija sodbo sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka), zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje najprej sklenilo, da se zavrne izvedba dokaza z zaslišanjem prič D.N., D.H. in J.J. (I. točka izreka). Nato je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) od tožene stranke (v nadaljevanju toženec) zahtevala plačilo zneska 14.929,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2015 dalje do plačila in povrnitev pravdnih stroškov po odmeri sodišča skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.576,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in izrecno navaja, da izpodbija sodbo in sklep v celoti. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno ravnalo, ko je s sklepom zavrnilo tožnikove dokazne predloge z zaslišanjem teh treh prič. V nadaljevanju pa ocenjuje, da je sodišče prve stopnje spregledalo temelj zahtevka in sicer, da sta bili med pravdnima strankama sklenjeni dve posojilni pogodbi. Tožnik je tako po temelju, kakor tudi po višini uspel dokazati utemeljenost svojega zahtevka, z bistvenim vprašanjem, ali je posojilna obveznost prenehala z izpolnitvijo dolga, pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Graja prvostopenjski zaključek, da med pravdnima strankama ni bilo sklenjene posojilne pogodbe, saj je treba upoštevati, da sta sklenitev posojilne pogodbe in višina posojila med pravdnima strankama nesporni dejstvi, saj toženec tožbenemu zahtevku tožnika, ne po višini in ne po temelju ni nasprotoval. Dogovor, na katerega se sklicuje toženec, ki naj bi povzročil zaprtje dolga, da naj bi bil dolg poplačan na način, da je toženčev oče materi tožnika prodal nepremičnino, med pravdnima strankama ni bil sklenjen. Nelogično je, da bi bil dolg v višini obeh posojilnih pogodb poplačan s prepisom nepremičnine, da je vrednost nepremičnine, ki znaša le 571,00 EUR, bistveno premajhna, da bi se dolg toženca lahko izpolnil na način, kot zatrjuje toženec. V tej zvezi predlaga, da se v postopek pritegne cenilec kmetijskega zemljišča, ki naj oceni vrednost nepremičnine parc. št. 1097/63 k.o. H. Ponovno pojasnjuje, da je toženčev oče nepremičnino podaril tožnikovi materi kot zahvalo za pomoč pri zdravljenju M.R., kot tudi za vrnitev dolga slednjega (za plačilo avtomobila Golf IV, kot tudi vrnitev posojila). V izogib uveljavljanju zahtevka po sodni poti je bil dosežen dogovor, da se ta nepremičnina prepiše na tožnikovo mater A.S. Tožnik je terjal vrnitev posojila od toženca, ki mu je vrnitev obljubljal tudi v letu 2012 in 2013, med drugim tudi s prodajo nepremičnin, do katere nato ni prišlo in tudi do vrnitve posojila ne. To bi lahko potrdile s strani tožnika predlagane priče, kot potencialni kupec priča D.N. in D.H. ter J.J., ki je sestavil kupoprodajno pogodbo, ki pa nato ni bila realizirana. Te priče bi sodišče moralo zaslišati, vendar tega ni storilo in je dokazni predlog v tem delu neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je tisto, ki bi moralo zagotoviti navzočnosti teh prič na naroku, ne pa tožnik, kljub temu da tožnik nima vpliva na neodzivnost prič, pa je sodišče prve stopnje to štelo v škodo tožnika. Tožnik ima pravico do neposrednega izvajanja dokazov na naroku, zato je zaključek sodišča prve stopnje v obrazložitvi sklepa, da je bil dokazni predlog z zaslišanjem teh prič zavrnjen, ker so bile priče že zaslišane v kazenskem postopku, in ker niso prišle na narok, v nasprotju z določbami ZPP. Kljub temu, da toženec v predmetnem postopku sploh ni bil zaslišan, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi večkrat zapiše, da določeno dejstvo izhaja iz izpovedi toženca. Sklicevanje na kazenski spis pa je neutemeljeno iz razloga neposrednega izvajanja dokazov in ob upoštevanju trditvene podlage toženca, v okviru katere dokazni predlog z vpogledom v kazenski spis niti ni bil ustrezno konkretiziran. Tožnik je trditveno podlago toženca prerekal, vendar pa dokazi, ki bi potrjevali njegove trditve niso bili izvedeni. Zaključek sodišča prve stopnje, da je med pravdnima strankama bilo kupoprodajno razmerje ni rezultat izvedenega dokaznega postopka, temveč špekulacije sodišča. Zaključki sodišča prve stopnje predstavljajo prekoračitev trditvene podlage toženca. Graja tudi stroškovno odločitev in poudarja, da je bil toženec zastopan po pooblaščencu na podlagi odločbe brezplačne pravne pomoči in bi bil tožnik v primeru pravilnosti izpodbijane sodbe dolžan povrniti toženčeve pravdne stroške v proračun in ne tožencu, po višini pa le do povračila polovičnega zneska stroškov oziroma do zneska, do katerega je bil toženec upravičen na podlagi odmere s strani organa za brezplačno pravno pomoč. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožniku pa naj naloži v plačilo pravdne stroške postopka na obeh stopnjah.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba v delu, v katerem izpodbija sklep sodišča prve stopnje, ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

K pritožbi zoper sklep o zavrnitvi dokaznih predlogov:

5. Sklep, s katerim sodišče zavrne izvedbo dokazov po tretjem odstavku 287. člena ZPP, je po svoji naravi sklep procesnega vodstva. Zoper takšen sklep ni posebne pritožbe (tretji odstavek 287. člena ZPP), prav tako pa nanj sodišče ni vezano (četrti odstavek 287. člena ZPP). Po 363. členu ZPP pritožba zoper sklep ni dovoljena, če je v zakonu določeno, da pritožbe ni, kot tudi če je določeno, da ni posebne pritožbe (v tem primeru se sme odločitev sodišča prve stopnje izpodbijati samo s pritožbo zoper končno odločbo). Na navedeno ne vpliva pravni pouk v izpodbijani odločbi, ki stranki daje pravico do pritožbe zoper sklep, saj sodišče(z napačnim pravnim poukom) ne more spremeniti kogentnih zakonskih določb(1).

6. Sodišče druge stopnje je v posledici pritožbo tožnika v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP), pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na sklep o zavrnitvi dokaznih predlogov, pa bo upoštevalo v okviru presoje pritožbe zoper sodbo, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

K pritožbi zoper sodbo:

7. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih, kakor tudi ne v pritožbah izpostavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so ustrezno obrazloženi in pri tem ne zahaja v nasprotja. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju trditev strank in zanje ponujenih dokazov v zadostni meri razjasnilo relevantne okoliščine ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe materialnega prava.

8. Po izvedenem dokaznem postopku in v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP opravljeno dokazno oceno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v predmetni zadevi ni šlo za posojilno razmerje v skladu z določbami 569. do 578. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), temveč za kupoprodajno pogodbo z obročnim odplačilom kupnine, ki se je na koncu realizirala z darilno pogodbo, plačilo kupnine pa je bilo zavarovano z vtoževano posojilno pogodbo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo trditvam toženca, saj so bile skladne z njegovo izpovedbo v kazenskem postopku, potrdila pa jih je tudi toženčeva sestra V.R., ki je bila kot priča zaslišana v tem pravdnem postopku, njena izpovedba pa je bila povsem skladna z izpovedbo, ki jo je podala že v kazenskem postopku. Nasprotno pa ni sledilo tožnikovim trditvam, saj je tožnik spreminjal svojo zgodbo o prisotnosti njegove matere pri podpisu pogodb, to je spreminjala tudi tožnikova mati, zaslišana kot priča. Z vpogledom v listine v kazenskem spisu (I Kpd 30712/2013), vpogled v katere je v postopku konkretno predlagal toženec, pa se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo o tem, da je tožnik vedno znova širil trditveno podlago o tem, kaj naj bi bilo razlog za podaritev nepremičnine tožnikovi materi (usluga tožnikove matere toženčevemu bratu pri ureditvi zdravstvenih storitev preko vrste, dolg toženčevega brata iz naslov osebnega vozila Golf IV, dolg zaradi plačila prenove strehe). V predmetnem pravdnem postopku je tožnik trdil, da je bila darilna pogodba za nepremičnino parc. št. 1097/63 sklenjena, kor zahvala za pomoč pri zdravljenju toženčevega brata M.R., kot tudi zaradi plačila osebnega vozila in vrnitve posojila. Toženec je tem trditvam obrazloženo nasprotoval in uspel dokazati, da je njegov brat zelo hitro, kar 11 dni po sprejemu v zdravstveno ustanovo, umrl, tožnikova družina pa z boleznijo toženčevega brata ni bila seznanjena. Prav tako tožnik ni uspel dokazati obstoja kakršnega koli dolga do toženčevega brata.

9. Pritožba povsem neutemeljeno navaja, da sta bila obstoj in višina posojila po obeh posojilnih pogodbah dejstva, ki med pravdnima strankama v predmetnem pravdnem postopku nista bila sporna, saj toženec teh dejstev naj ne bi izpodbijal. Toženec je v okviru svojih trditev sicer potrdil, da sta bili sklenjeni dve pogodbi, prav tako pa je poudaril, da ob sklepanju teh pogodb namen pravdnih strank ni bil v vračilu prejetega denarja, za katerega sta bili podpisani posojilni pogodbi, temveč v zavarovanje kupnine, ki je bila tožencu s strani tožnika izročena za nakup nepremičnine, ki je bil kasneje tudi realiziran z darilno pogodbo. Poudaril je, da posojilni pogodbi nista bili sklenjeni z namenom vrnitve denarja, temveč zgolj zaradi zavarovanja kupnine za nakup parcele. Iz trditvene podlage toženca, ki je bila v postopku dokazana z izvedenimi dokazi, jasno izhajajo vse okoliščine, ki so pomembne za presojo razmerja med pravdnima strankama, iz nje tudi nedvomno izhaja toženčevo nasprotovanje tožnikovim trditvam, da mu toženec na podlagi spornih posojilnih pogodb dolguje zahtevan denarni znesek. Zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da toženec tožbenega zahtevka po temelju in vsebini ne bi prerekal. S kakšnim namenom je toženec pristopil k posojilnima pogodbama je v pisni izjavi, podani v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I Kpd 30712/2013 potrdil tudi toženčev oče A.R. st. (priloga spisa B5), kot tudi zaslišana toženčeva sestra V.R. (enako pa izhaja iz njene pisne izjave v istem kazenskem postopku - priloga spisa B6). Toženec je dokazal, da je k podpisu posojilnih pogodb pristopil zato, ker mu je tožnik predstavil, da se sklepata za zavarovanje kupnine, izročene za nakup nepremičnine. Toženčeva prava volja ni bila v pridobitvi posojila od tožnika z obveznostjo vračila posojenega denarnega zneska, temveč je privolil, da si je tožnik do prenosa lastninske pravice na nepremičnini na ta način zavaroval že izročeno kupnino za to nepremičnino. Zato se postavlja vprašanje obstoja sporazuma strank o kavzi, naravi pogodbe in s tem tudi o bistvenih sestavinah posojilnih pogodb (izročitev denarja kot posojilo, obveznost vračila denarja, rok vračila denarja). Ker resnična volja toženca ni bila sklenitev posojilnih pogodb, med strankama pogodbe ni obstajalo soglasje o bistvenih sestavinah teh pogodb v smislu 15. člena OZ(2), zato je slediti zaključku sodišča prve stopnje, da posojilni pogodbi med pravdnima strankama nista bili sklenjeni in med pravdnima strankama ne ustvarjata nobenih pravnih učinkov. Toženec je namreč uspel dokazati, da je bil ob sklenitvi posojilnih pogodb na podlagi dogovora s tožnikom prepričan, da se predmetni posojilni pogodbi sklepata zgolj zaradi zavarovanja kupnine, ki jo je tožnik za nakup nepremičnine(3) predhodno v delih izročil tožencu, ne pa z namenom, da bi tožnik tožencu posodil ta denarni znesek in mu ga bi bil dolžan v roku enega meseca od sklenitve pogodb vrniti. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje in kot neutemeljene zavrača nasprotne pritožbene navedbe o pomanjkanju trditvene podlage toženca v tej smeri oziroma prekoračitvi njegove trditvene podlage, kot tudi o tem, da sprejeto stališče ni rezultat izvedenega dokaznega postopka. Ob zaključku, da ob sklenitvi predmetnih pogodb med pravdnima strankama ni bilo dogovora o posojilu, temveč o zavarovanju kupnine, je kot neutemeljena zavrniti tudi nadaljnja pritožbena prizadevanja toženca v smeri dokazovanja, da je toženec skušal svoj dolg (ki naj bi izhajal iz predmetnih posojilnih pogodb) poravnati s prodajo nepremičnine v letu 2013. 10. Dokazni predlogi toženca, ki jih je podal v zvezi z vpogledom v listine iz kazenskih spisov (I Kpd 30712/2013 (oziroma I K 30712) in Kpd 47873/2012), ki se nanašajo na izvedena zaslišanja toženca, tožnika in prič v kazenskem postopku, so bili podani pravočasno in v zvezi s predhodnimi trditvami toženca ter ustrezno substancirani in konkretizirani(4). Toženec je namreč natančno opredelil, da kot dokaz predlaga vpogled v točno določene listine iz kazenskega spisa I Kpd 30712/2013 (oziroma I K 30712/2013), prav tako je v okviru trditev določno opredelil, na katere listine se nanaša predlagani vpogled v kazenski spis Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici Kpd 47873/2012, na list. št. 38-39 ter 86. Zato pritožba neutemeljeno graja, da so bili dokazni predlogi podani povsem pavšalno, brez konkretne opredelitve in brez ustrezne trditvene podlage toženca.

11. Zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič D.N. in D.H. ter J.J. je sodišče prve stopnje obrazložilo v obrazložitvi sprejetega sklepa (str. 5 obrazložitve prvostopenjske odločbe). Tožnik je v skladu z načelom neposrednosti po 4. členu ZPP vztrajal pri neposrednem zaslišanju navedenih prič, kljub temu, da so priče v tej zvezi že izpovedale v kazenskem postopku in da je vpogled v zapisnike o njihovem zaslišanju predlagal toženec, vendar priče na naroke niso pristopile. Izpovedb, ki so jih te priče podale v kazenskem postopku, pa sodišče prve stopnje pri odločanju tudi ni upoštevalo. Vabila za pričo D.N. je sodišče prve stopnje pošiljalo na edini znani naslov, ki ga je tudi preverilo v centralnem registru prebivalstva (CRP), vendar so se vrnila z oznako preseljen (list. št. 40, 48, 49) oziroma neznan (list. št. 50), zato zagotovitev njegovega prihoda na sodišče ni bila mogoča. Za pričo D.H. pa tožnik sodišču naslova za vabljenje sploh ni posredoval. Kot je razvidno iz zgornje obrazložitve zagotovitev navzočnosti prič D.N. in D.H. na sodišču ni bila mogoča, ker je bil Damjan Nežmah preseljen, novega naslova njegovega bivališča pa tožnik sodišču ni posredoval, naslova za pričo D.H. pa tožnik sodišču ni posredoval. Vabila za pričo J.J. za narok 10. 3. 2015 in za preložitev na dne 11. 3. 2016 (pripeto list. št. 47) ter narok 3. 5. 2016 (pripeto list. št. 63) so bila vročena na podlagi fikcije vročitve, priča pa se narokov ni udeležila. To pričo je tožnik predlagal kot osebo iz družbe P.C. d.o.o., ki je sestavila kupoprodajno pogodbo v letu 2012 oziroma letu 2013, s katero naj bi toženec prodal nepremičnino parc. št. 1097/64 k.o. H. potencialnim kupcem, vendar zaradi obremenjenosti nepremičnine do sklenitve pogodbe ni prišlo. Navedena priča pa pri sklepanju posojilnih pogodb ni bila prisotna, zato o tem na podlagi lastne zaznave ne bi mogla povedati ničesar, lahko bi izpovedala le o pripravi nerealizirane kupoprodajne pogodbe, vendar o razlogih, ki so bili morebiti v ozadju njenega sklepanja, le to kar ji je morebiti povedal tožnik, ki ji je naročil pripravo pogodbe. Ker je sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka izpovedbo tožnika, zaslišanega kot stranke, kot tudi izpovedbo njegove matere A.S., zaradi spreminjanja izpovedbe in širjenja razlogov sklenitve darilne pogodbe, ocenilo kot neverodostojni, tudi izjava priče, ki bi o obstoju spornih posojilnih pogodb vedela povedati le to, kar bi ji v tej zvezi morebiti povedal tožnik, ne bi mogla vplivati na odločitev sodišča prve stopnje.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da je nizka vrednost nepremičnine, kot izhaja iz podatkov GURS-a, tista, zaradi katere je življenjsko povsem nelogično, da bi z njo lahko bil poplačan toženčev dolg do tožnika. Kot je bilo že pojasnjeno je sodišče zaključilo, da posojilni pogodbi med pravdnima strankama nista bili sklenjeni, zato tudi toženec na podlagi navedenih pogodb tožniku ničesar ne dolguje. Višina izročene kupnine, za katero zavarovanje je toženec privolil v podpis posojilnih pogodb, sicer odstopa od vrednost nepremičnine, ki izhaja iz podatkov GURS-a(5), vendar ta ne predstavlja njene tržne vrednosti. Toženec je že v postopku pred sodiščem prve stopnje uspel ovreči tovrstne trditve tožnika in je dokazal, da je bila tržna vrednost nepremičnine bistveno višja, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na podlagi tožnikovega oglasa(6) o prodaji sporne nepremičnine in tožnikove izpovedbe v kazenskem postopku I Kpd 47873/2012 o tem, da je za nepremičnino imel kupca in to za določeno (bistveno višjo) ceno(7). Ponovno pritožbeno poudarjanje nizke vrednosti nepremičnine, kot naj bi izhajala iz podatkov GURS-a, zato ostaja neutemeljeno.

13. V okviru izpodbijanja stroškovne odločitve sodišča prve stopnje pa tožnik zmotno navaja, da je bila tožencu za zastopanje po odvetniku v predmetnem pravdnem postopku odobrena brezplačna pravdna pomoč, zaradi česar bi bilo mogoče pooblaščencu priznati le polovico vrednosti storitev, ki bi mu sicer pripadala po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT). Po pregledu celotne spisovne dokumentacije sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila brezplačna pravna pomoč odobrena le tožniku, medtem ko iz spisa ne izhaja, da bi toženec zaprosil za brezplačno pravno pomoč, kakor tudi ne, da bi mu bila ta odobrena ali zavrnjena. Zato pritožbena graja v tej smeri ni utemeljena. Sicer pa tožnik stroškovno odločitev izpodbija le pavšalno, v okviru svojega prizadevanja za ugoditev tožbenemu zahtevku, medtem ko izrecnega nasprotovanja posameznim postavkam stroškov, ki so bili na prvi stopnji odmerjeni tožencu, v pritožbi ne izrazi. Sodišče druge stopnje po ugotovitvi, da je odločitev o stroških skladna z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, pri odmeri višine je bila pravilno uporabljena OT, pritožbeno grajo stroškovnega dela odločitve sodišča prve stopnje zavrača kot neutemeljeno.

14. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika, v delu v katerem se nanaša na sodbo sodišča prve stopnje, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ob analogni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije stroške svoje pritožbe. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165 člena ZPP.

Op. št. (1) : V tej zvezi tudi sklep VSL II Cp 1838/2016 z dne 15. 9. 2016. Op. št. (2) : Besedilo 15. člena OZ glasi: „Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah.“ Op. št. (3) : Kar je bilo kasneje realizirano z darilno pogodbo v korist tožnikove matere in z vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi. Pri prodaji kmetijskega zemljišča je namreč v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih obvezen predhodni postopek z javno objavo ponudbe prodaje na oglasni deski pristojne Upravne enote, določa pa tudi vrstni red, ki opredeljuje kdo ima prednost pri nakupu kmetijskega zemljišča. Op. št. (4) : To izhaja iz pripravljalne vloge toženca z dne 25. 11. 2015 na list. št. 27 do 31. Op. št. (5) : Po podatkih GURS-a je nepremičnina parc. 1097/63 ocenjena na 571,00 EUR (priloga spisa B 7).

Op. št. (6) : V oglasu navedena prodajna cena le bila 15.000,00 EUR (priloga spisa B 13).

Op. št. (7) : Da je bila s kupcem določena kupnina za prodajo te nepremičnine 36.000,00 EUR, je tožnik izpovedal zaslišan v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici K 47873/2012, list. št. 38-39.