Jedro

Pravica do zasebnosti je deležna ustavnega varstva. Po določilu 35. člena Ustave RS je zagotovljena nedotakljivost človekove zasebnosti.

Vsebina te pravice je v pravici do lastnega življenja s čim manj vmešavanji. V obravnavani zadevi ni šlo le za pravico do zasebnosti in za zbiranje kakršnihkoli informacij iz tožnikove zasebne sfere, ampak za informacije, ki so v tesni povezavi z tožnikovim delovnim razmerjem, pa tudi z tožnikovo ustavno pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in pravico do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave RS).

V obravnavani zadevi je tožnikov delodajalec pooblastil toženca, ki je opravil nadzor, kakršnega bi sicer lahko opravil delodajalec sam, torej preveritev, ali tožnik v času bolniškega staleža ne opravlja pridobitne dejavnosti. Pri tem okoliščina, da je toženec zasebni detektiv, ne more pomeniti, da ima zaradi tega manj pravic pri opravljanju nadzora, kot naročnik njegovega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 52.140,00 SIT v roku 15. dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da naj mu tožena stranka plača denarno odškodnino v znesku

650.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je tožniku še naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 250.322,00 SIT.

Proti takšni odločitvi je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge, navedene v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stonje v novo odločanje.

Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da duševne bolečine, ki jih je trpel zaradi toženčevega nedopustnega posega v njegovo zasebnost in njegove osebnostne pravice, niso dosegle take stopnje in trajanja, da bi bile pravno upoštevne. Meni, da so bili narejeni videoposnetki, verjetno pa tudi fotografije. Meni tudi, da morajo pri posegu v eno od najpomembnejših človekovih pravic, kot je to pravica do zasebnosti, veljati drugačni standardi kot v primeru drugih odškodninskih zadev. Prepričan je, da zadostuje že zgolj neko minimalno duševno trpljenje. Dejstvo je tudi, da je tožnik predvsem zaradi nedopustnega ravnanja toženca in njegovega poročila ostal brez službe, ki jo je imel sklenjeno za nedoločen čas. Zaradi toženčevega protipravnega ravnanja je bil deležen raznih zbadanj. Vse to so duševne bolečine, ki so v direktni vzročni zvezi s toženčevim protipravnim ravnanjem. Službo je izgubil prav zaradi protipravno pridobljenih dokazov ter poročila, ki ga je o njem izdelal toženec.

Če tega ne bi bilo, bi tožnik imel še naprej delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče pa tudi ne more samo ocenjevati stopnjo oziroma intenzivnosti duševnih bolečin, saj to lahko stori le ustrezen strokovnjak medicinske stroke, katerega angažiranje je tožnik predlagal v tožbi.

Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Meni, da njegovega ravnanja ni mogoče ocenjevati kot izvajanja ukrepa tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, ki so zajeti v 49. členu Zakona o policiji. Prav tako meni, da si sodišče pravico do zasebnosti preširoko razlaga. S tem, ko je tožnik opravljal inštruktorsko dejavnost na javnem kraju, je že izstopil iz sfere zasebnosti, ki je ustavno zavarovana. Svoboda takšnega ravnanja je bila tožniku omejena s prepovedjo, da med bolniškim staležem, v katerem je takrat bil, takšnih stvari ne sme izvajati. Zavedati se je torej moral, da bo med bolniškim staležem izvajana kontrola. Opozarja tudi, da je zaključek sodišča prve stopnje v nasprotju z zaključkom Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ki je v skoraj identični zadevi ugotovilo, da je mogoče ob medsebojnem tehtanju ustavne pravice tožene stranke do pridobitve dokazov ter ustavne pravice do zasebnosti tožnika ugotoviti, da detektiv s svojim ravnanjem ni posegel v tožnikovo intimno sfero.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je imel toženec z naročnikom R. d.d. sklenjeno pogodbo o izvajanju detektivskih storitev, katere predmet je bil nadzor bolniškega staleža zaposlenih oziroma zbiranje informacij ter dokaznega gradiva o disciplinskih kršitvah in kršiteljih na podlagi vsakokratnega konkretnega naročila kontaktne osebe A.K.. Ugotovilo je še, da je toženec tožnika na skrivaj opazoval oziroma sledil njegovemu avtomobilu in ugotovil, da je tožnik v času bolniškega staleža pogodbeno delal kot voznik inštruktor. Ugotovilo je, da je detektivov ukrep po svoji vsebini tajno opazovanje in sledenje, ki mu kot zasebnemu detektivu ni dovoljen, saj je njegovo izvajanje omejeno in pridržano izključno policiji kot državnemu organu za odkrivanje in preiskavo kaznivih dejanj. Menilo je, da lahko posameznik tudi na javnih krajih, kot so cesta ali javno parkirišče, ter pri opravljanju svojega dela in dejavnosti na teh krajih, utemeljeno pričakuje, da ne bo izpostavljen posegom v svojo zasebnost. Omenjeni poseg po mnenju sodišča očitno nesorazmerno posega v delavčevo zasebnost. Takšen poseg ne opravičuje niti delodajalca, ki kot naročnik detektivske storitve na detektiva ne more prenesti več pravic kot jih ima sam.

Hkrati je zaključilo, da kljub omenjeni protipravnosti toženčevega posega ni nastala pravno priznana škoda, medtem ko duševne bolečine in strah, ki jih je tožnik navajal v zvezi z negotovostjo zaposlitve pri novem delodajalcu, niso v vzročni zvezi s toženčevim nedopustnim ravnanjem, ampak so posledica toženčeve disciplinske kršitve.

Slednjemu zaključku pritožbeno sodišče pritrjuje, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Po mnenju pritožbenega sodišča pa bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti že zato, ker v obravnavanem primeru ni bil podan poseg v tožnikovo zasebnost oziroma element protipravnosti, ki je ena od prodpostavk odškodninske obveznosti (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR).

Pravica do zasebnosti je deležna ustavnega varstva. Po določilu 35. člena Ustave RS je zagotovljena nedotakljivost človekove zasebnosti.

Vsebina te pravice je v pravici do lastnega življenja s čim manj vmešavanji. V obravnavani zadevi ni šlo le za pravico do zasebnosti in za zbiranje kakršnihkoli informacij iz tožnikove zasebne sfere, ampak za informacije, ki so v tesni povezavi z tožnikovim delovnim razmerjem, pa tudi z tožnikovo ustavno pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in pravico do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave RS). Korelat vsake od navedenih ustavnih pravic je dolžnost, ki je v postopanju vsakega po moralnih in pravnih normah. Pravica do zasebnosti je zato nedotakljiva, vendar pa se nanjo ne more sklicevati nekdo, ki je kršil moralne in pravne norme oziroma, ki je zlorabil svojo pravico iz dela in pravico do zdravstvenega varstva.

Če je poskrbljeno za delavčevo zdravstveno zaščito in zaščito pravic iz dela, je tudi delavec zavezan k določenemu dolžnemu ravnanju, če hoče upravičiti omenjeno zaščito.

Pritrditi je treba sodišču prve stopnje, da je delodajalec omejen z delavčevo zasebnostjo, vendar pa to ne velja absolutno. Res so vse delavčeve aktivnosti, ki jih opravlja zunaj dela, brez omejitev, vendar pa pod pogojem, da ne posegajo na področje delodajalca.

Delodajalec, ki delavcu izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev v primerih nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe (3. odstavek 137. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR), ima tako kot Zavod za zdravstveno varstvo pravico organizirati in izvajati nadzor nad uveljavljanjem te delavčeve pravice. Ugotovitev, da delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil zdravnika ali opravlja pridobitno delo predstavlja kršitev delovne obveznosti, ki lahko pogojuje odpoved pogodbe o zaposlitvi (111. člen ZDR). Delodajalec torej ima pravico do nadzora, pri čemer ne gre za nadzor npr. samega zdravstvenega stanja delavca ali za vpogled v zdravstveno dokumentacijo oziroma kartoteko, ampak zgolj za preverjanje, ali delavec v času bolniškega staleža ne opravlja pridobitnega dela.

Nadzor opravlja delodajalec sam, ali pa za to, tako kot je to predvideno tudi za Zavod za zdravstveno varstvo (prim. 266. člen Pravil obveznega zdravtvenega zavarovanja), pooblasti ustrezno pravno ali fizično osebo. V obravnavani zadevi je tožnikov delodajalec za to pooblastil toženca, ki je opravil nadzor, kakršnega bi sicer lahko opravil delodajalec sam, torej preveritev, ali tožnik v času bolniškega staleža ne opravlja pridobitne dejavnosti. Pri tem okoliščina, da je toženec zasebni detektiv, ne more pomeniti, da ima zaradi tega manj pravic pri opravljanju nadzora, kot naročnik njegovega dela. Toženec je torej opravil nalogo delodajalca (zbiranje podatkov, ki so v tesni povezavi z delovnim razmerjem), ne pa naloge, za katero bi bili pooblaščeni le z zakonom določeni in pooblaščeni policijski in pravosodni organi v smislu 13. člena Zakona o detektivski dejavnosti, kot je menilo sodišče prve stopnje. Njegovo ravnanje torej ne predstavlja posega v tožnikovo zasebnost oziroma mu ni mogoče očitati protipravnosti.

Glede na navedeno in po ugotovitvi, da v postopku ni bila zagrešena nobena kršitev določb postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v skupnem znesku 52.140,00 SIT (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom

165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo strošek sestave odgovora na pritožbo in poročila stranki, ne pa tudi stroška takse za odgovor na pritožbo, saj tožena stranka nastanka tega stroška ni izkazala.