Jedro

Če je tožeča stranka z vročevalcem dosegla dogovor, da ji po njegovih internih pravilih določen čas ne bo vročal nekaterih pošiljk, to ne more biti stvar upravnega postopka, temveč izključno razmerja med pooblaščencem tožeče stranke in vročevalcem.

Pooblaščenec tožeče stranke je 16. 8. 2010 iz poštnega predalčnika prevzel tako predmetno odločbo kot tudi obvestilo. Čeprav tedaj še ni prišlo do zamude, pa se je pooblaščenec na podlagi navedenih okoliščin seznanil s tem, da ne bo imel na voljo celotnega pritožbenega roka, predvsem pa tudi s tem, kdaj bo nastopila zamuda. Z dnem nastopa zamude je torej pooblaščenec zanjo že vedel, tako da je najkasneje tega dne pričel teči osemdnevni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana, Izpostava Šiška, je s prvim izmed izpodbijanih sklepov kot prepozno zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper odločbo istega upravnega organa št. 351-1653/2009-26-1351005 z dne 21. 7. 2010. V obrazložitvi navaja, da je bila navedena odločba, zoper katero je dovoljena pritožba v roku 8 dni od vročitve, vložena v poštni predalčnik pooblaščenca tožeče stranke dne 10. 8. 2010, pritožba pa je bila vložena dne 24. 8. 2010, torej po preteku pritožbenega roka.

Z drugim izmed izpodbijanih sklepov je isti prvostopenjski organ zavrnil predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje. V obrazložitvi navaja, da je bila vročitev predmetne odločbe poskušena dne 26. 7. 2010, vendar je bila neuspešna, zato je bilo v poštnem predalčniku pooblaščenca tožeče stranke puščeno poštno obvestilo. Po preteku petnajstdnevnega roka za prevzem odločbe je vročevalec vložil odločbo v poštni predalčnik, s čimer se po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) šteje, da je bila odločba vročena. Pritožbeni rok zoper to odločbo se je iztekel 18. 8. 2010, pritožba pa je bila oddana na pošto 24. 8. 2010. Pooblaščenec tožeče stranke je za zamudo izvedel 1. 9. 2010, ko je prejel sklep o zavrženju, predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je vložil 9. 9. 2010, zato prvostopenjski organ šteje, da je pravočasen. Vendar pa ugotavlja, da pooblaščenec tožeče stranke sam zatrjuje, da je odločbo prevzel 16. 8. 2010, kar izhaja tudi iz zaznamka na poštni izdajnici, torej pred iztekom pritožbenega roka. Tako iz poštne izdajnice kot tudi iz povratnice v spisu je razvidno, da je bila pošiljka vložena v poštni predalčnik 10. 8. 2010, zato prvostopenjski organ ne sprejema trditve pooblaščenca tožeče stranke, da iz prejete pošiljke ni bilo mogoče ugotoviti, da naj bi bila vržena v poštni predalčnik že 10. 8. 2010 in je zato upravičeno štel kot datum vročitve 16. 8. 2010, ko so se zaključile sodne počitnice. Ne gre za prava neuko stranko, zato njegovega ravnanja ni mogoče pripisati nevednosti ali očitni pomoti, temveč napaki v poslovanju, tudi letni dopust pa ne more biti opravičen razlog za zamudo roka.

Ministrstvo za okolje in prostor je s sklepom in odločbo z dne 11. 1. 2011 združilo pritožbena postopka zoper oba navedena sklepa in nato obe pritožbi zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da okoliščina, da je bila vročitev predmetne odločbe izvedena v času sodnih počitnic, ne more vplivati na poslovanje upravnih organov. Vročitev je bila torej izvedena pravilno in zakonito, v skladu z določbami ZUP. Po podatkih v spisu je bila pritožba vložena prepozno, zato je bil sklep o njenem zavrženju pravilen. Načrtovana odsotnost pooblaščenca tožeče stranke v času sodnih počitnic in nepravilna interpretacija določb ZUP o osebnem vročanju ne moreta biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj ne gre za opravičljive, nezakrivljene oziroma nepredvidljive dogodke. Po mnenju drugostopenjskega organa bi moral pooblaščenec tožeče stranke prav zaradi vnaprej znane odsotnosti svoje poslovanje organizirati tako, da do situacije, kakršna je nastala v obravnavani zadevi, sploh ne bi prišlo.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da določb ZUP, na katere se sklicuje tožena stranka, ni mogoče uporabiti v primeru, ko je naslovnikova odsotnost vnaprej znana, ker je pravočasno in pravilno javljena pošti. Tako je bilo tudi v obravnavani zadevi, saj je pooblaščenec tožeče stranke zaradi svoje odsotnosti uredil tako imenovano „naslovnikovo naročilo“, kar pomeni, da se vse pošiljke, prispele med 15. 7. in 16. 8. 2009 (očitno 2010, o.p. sodišča) kot poštno ležeče hranijo 30 dni. Pošta je bila torej obveščena o naslovnikovi odsotnosti, pooblaščenec tožeče stranke pa je s tem storil vse, da do obravnavane situacije ne bi moglo priti.

Poleg tega gre v obravnavani zadevi za fikcijo vročitve, ki jo je vedno mogoče izpodbijati. Tožeča stranka je že v upravnem postopku predložila vse relevantne listine in dokaze, ki vzbujajo dvom v to, da je bila odločba pravilno vročena. Ravnanje tožene stranke pomeni, da odvetnik nikoli ne bi mogel biti odsoten, saj bi moral pri pošti vsakodnevno preverjati, ali mu je morda kateri od upravnih organov skušal vročiti kakšno pisanje. Če je naslovniku v nabiralniku puščeno obvestilo, obstaja realno pričakovanje, da bo imel možnost to pisanje dvigniti, ob znanem dejstvu njegove odsotnosti pa je jasno, da tako pričakovanje ni razumno. Taka uporaba določb ZUP kaže na zlorabo procesnih pravic in je glede na dejansko situacijo nevzdržna, nezakonita in protiustavna.

Glede opravičljivih razlogov za zamudo tožeča stranka opozarja, da med njimi nikoli ni navajala sodnih počitnic. Vendar pa je izkazano, da je njen pooblaščenec svojo odsotnost javil pošti in podpisal „naslovnikovo naročilo“, tako da ni mogel predvideti ali pričakovati vročitve v poštni predalčnik. Nastali situaciji bi se torej lahko izognil le, če bi bil ves čas prisoten, česar pa od odvetnika, ki opravlja samostojni poklic, ni mogoče pričakovati. Še manj je bilo mogoče pričakovati, da bo upravni organ, ki je o vlogi investitorja odločal več kot leto, odločbo vročal ravno v času odsotnosti. Tožeča stranka meni, da je prepričljivo navedla vse okoliščine, zaradi katerih ni mogla opraviti zamujenega dejanja. Obravnavani način uporabe določb ZUP o osebnem vročanju ima za protiustaven, poleg tega pa meni, da preprosto ni mogoče pojasniti, kako naj bi njen pooblaščenec svoje poslovanje v času sodnih počitnic organiziral drugače oziroma z večjo skrbnostjo, kot je to storil. Zato je šlo za okoliščine, na katere tožeča stranka ni mogla niti najmanj vplivati, jih predvideti ali se jim izogniti, zato sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa odpravi.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je bila dne 26. 7. 2010 poskušana osebna vročitev predmetne odločbe pooblaščencu tožeče stranke. Ker je bil pooblaščenec v tem času odsoten, je bilo v njegovem poštnem predalčniku puščeno obvestilo o prispetju priporočenega pisma, ki ga lahko v roku 15 dni osebno prevzame na pošti. Po preteku tega roka, dne 10. 8. 2010, je bila predmetna odločba puščena v pooblaščenčevem poštnem predalniku. Pooblaščenec je odločbo dejansko prevzel dne 16. 8. 2010, pritožbo zoper to odločbo pa je 24. 8. 2010 priporočeno oddal na pošto. Tožeča stranka navaja, da je pooblaščenec pošto seznanil s svojo odsotnostjo od 15. 7. do 15. 8. 2010, tožena stranka pa temu v ničemer ne ugovarja, zato sodišče tudi to okoliščino šteje za nesporno.

Med strankam je najprej sporno, ali je bila na opisani način zakonito opravljena vročitev po 3. in 4. odstavku 87. člena ZUP (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08 in 8/10). To vprašanje se neposredno nanaša na zakonitost tistega izmed izpodbijanih sklepov, s katerim je bila pritožba tožeče stranke zavržena kot prepozna.

Po 3. odstavku 87. člena ZUP vročevalec v primeru, če odločbe ne more vročiti osebno tistemu, ki mu je namenjena, pusti v predalčniku pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na dokumentu, ki bi ga moral vročiti, navede vzrok take vročitve in dan, ko je tako sporočilo pustil na primernem mestu, v obravnavani zadevi v poštnem predalčniku. Po 4. odstavku istega člena velja v primeru, če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15 dneh, vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Poleg tega po preteku navedenega roka vročevalec pusti dokument v hišnem (oziroma v obravnavani zadevi poštnem) predalčniku naslovnika.

Obravnavana vročitev je bila torej formalno opravljena v skladu z vsemi relevantnimi določbami 3. in 4. odstavka 87. člena ZUP, vendar tožeča stranka meni, da je na njeno zakonitost vplivalo dejstvo, da je vročevalca, v obravnavani zadevi Pošto Slovenije, seznanil s svojo odsotnostjo. V zvezi s tem pa je treba ugotoviti, da ZUP ravnanja vročevalca v takem primeru ne ureja podrobneje ali drugače, kot v prej povzetih določbah 3. in 4. odstavka 87. člena, ki so bile, kot že rečeno, upoštevane. Nikakršne podlage za drugačno ravnanje vročevalca ne daje niti Zakon o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 51/2009 in naslednji), ki v 2. odstavku 42. člena določa, da če poseben zakon ureja vročanje poštnih pošiljk drugače kot ta zakon, mora izvajalec poštnih storitev tako poštno pošiljko vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon.

Del teorije (prim. npr. komentar k 87. členu ZUP v: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Inštitut za javno upravo, Ljubljana, 2004) sicer meni, da vročitve po 3. in 4. odstavku 87. člena ZUP ni mogoče opraviti, če vročevalec izve, da je naslovnik odsoten, vendar se to stališče nanaša izključno na dlje časa trajajočo odsotnost, na primer, če se je naslovnik odselil, kar smiselno pomeni, da pošiljke na naslovu pošiljanja sploh ni mogoče vročiti. Po drugi strani je stališče, da je pri preverjanju zakonitosti vročitve po 3. in 4. odstavku 87. člena ZUP mogoče upoštevati le okoliščine, navedene v teh dveh členih, ne pa tudi drugih dejanskih okoliščin na strani naslovnika pošiljke, zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. X Ips 69/2007 z dne 17. 4. 2008. Po presoji sodišča iz navedenih razlogov ni podlage za to, da bi okoliščina, da je bil vročevalec obveščen o začasni odsotnosti pooblaščenca tožeče stranke, kakorkoli vplivala na pravilnost oziroma zakonitost opravljene vročitve. Povedano drugače: če je tožeča stranka z vročevalcem dosegla dogovor, da ji po njegovih internih pravilih („naročilo naslovnika“, na katerega se sklicuje) določen čas ne bo vročal nekaterih pošiljk, to ne more biti stvar upravnega postopka, temveč izključno razmerja med pooblaščencem tožeče stranke in vročevalcem (Pošto Slovenije). Tožena stranka je torej pravilno uporabila določbe 87. člena ZUP, ko je ugotovila, da je pritožbeni rok zoper predmetno odločbo pričel teči z 10. 8. 2010 in se iztekel z dnem 18. 8. 2010. Zato je pravilna tudi ugotovitev, da je pritožba, vložena 24. 8. 2010, prepozna.

V opisanem položaju lahko tožeča stranka doseže obravnavanje svoje vloge (pritožbe) le tako, da izposluje vrnitev v prejšnje stanje. To je tudi skušala storiti, vendar je tožena stranka menila, da zgolj navedba, da pošta kot vročevalec ni upoštevala obvestila pooblaščenca tožeče stranke o odsotnosti, ne pomeni upravičenega razloga za zamudo iz 103. člena ZUP in s tem razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Pravilnost tega stališča, na katerem sloni drugi izpodbijani sklep, je drugo med strankama sporno vprašanje.

Po presoji sodišča ne prvostopenjski ne drugostopenjski upravni organ navedenega stališča nista obrazložila s pravilnimi razlogi. Za upravičenost zamude je tako povsem brezpredmetno, da je pooblaščenec tožeče stranke predmetno odločbo dejansko prevzel še pred koncem pritožbenega roka, kar navaja prvostopenjski organ, saj ima stranka pravico, da zakonsko predvidene roke izkoristi v celoti (prim. obrazložitev sodbe Ustavnega sodišča RS št. Up-216/99 z dne 19. 12. 2000). Prav tako je povsem nepomembno, da upravnim organom ni treba upoštevati sodnih počitnic, kar navaja drugostopenjski organ, saj se tožeča stranka na to niti ne sklicuje. Ob tem tožena stranka zgolj pavšalno navaja, da je bila organizacija poslovanja odvetniške pisarne pooblaščenca tožeče stranke neustrezna, saj sicer ne bi prišlo do zamude, v ničemer pa se ne opredeljuje do jasnih in konkretnih navedb, da je bilo to poslovanje urejeno z vso potrebno skrbnostjo, tako da so bili razlogi za vročitev odločbe v času pooblaščenčeve odsotnosti (in s tem za zamudo) povsem izven vplivne sfere tožeče stranke in njenega pooblaščenca, zanjo nepredvidljivi, in zato upravičeni.

Vendar pa iz že prej navedenih, med strankama nespornih in tudi v spisu ustrezno izkazanih dejstev izhaja, da je pooblaščenec tožeče stranke 16. 8. 2010 iz poštnega predalčnika prevzel tako predmetno odločbo kot tudi obvestilo. Za to obvestilo tožena stranka ugotavlja, da je imelo vsebino, kot jo zahtevata 3. in 4. odstavek 87. člena ZUP, tožeča stranka pa tega ne izpodbija. Pooblaščenec je torej tega dne izvedel za to, da je bila opravljena vročitev po 3. in 4. odstavku 87. člena ZUP, s katerim dnem je bila opravljena, kakšen je rok za pritožbo in kdaj se izteče. Čeprav tedaj še ni prišlo do zamude, pa se je pooblaščenec na podlagi navedenih okoliščin seznanil s tem, da ne bo imel na voljo celotnega pritožbenega roka, predvsem pa tudi s tem, kdaj bo nastopila zamuda. Z dnem nastopa zamude je torej pooblaščenec zanjo že vedel, tako da je najkasneje tega dne pričel teči osemdnevni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje iz 1. odstavka 105. člena ZUP.

Stališče (sicer neobrazloženo) prvostopenjskega organa, da je pooblaščenec izvedel za zamudo šele z vročitvijo sklepa o zavrženju pritožbe je torej napačno, dne 9. 9. 2010 vloženi predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa prepozen. To pomeni, da bi ga morala tožeča stranka zavreči kot nedovoljenega in ne zavrniti, kar pa v ničemer ne spreminja pravnega položaja tožeče stranke.

Iz navedenih razlogov je sodišče ugotovilo, da je prvi izmed izpodbijanih upravnih aktov pravilen in zakonit, drugi pa je sicer po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v tem aktu. Zato je tožbo v skladu s 1. odstavkom in s 3. alineo 2. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Ker se sodba opira izključno na dejstva in okoliščine, ki so bile med strankami nesporne, oziroma jim stranke niso ugovarjale, je sodišče odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1).