Jedro

Tožena stranka zgolj z navedbo, da sporne pošiljke ob sprejemu ni stehtala in z dokazili o tem, koliko blaga je bilo odpremljenega iz skladišča, ni izkazala, da ni prišlo do primanjkljaja trošarinskih izdelkov, kot ga je ugotovil inšpektor na podlagi verodostojnih listin, vhodne carinske prijave in izhodnih dizpozicij. To velja še toliko bolj, ker je tožeča stranka kot imetnica trošarinskega dovoljenja v skladu z določbo 22. člena ZTro med drugim dolžna nadzirati vse postopke, vključno s prejemanjem in odpremljanjem trošarinskih izdelkov, ugotavljati izgube oziroma primanjkljaje, raziskati kakršnokoli nepravilnost v poslovanju trošarinskega skladišča ter voditi evidence zalog trošarinskih izdelkov po vrsti in količini ter evidenco gibanja trošarinskih izdelkov za vsako trošarinsko skladišče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Koper (v nadaljevanju prvostopni organ) tožeči stranki naložil plačilo trošarine za 177.592 kg naftnega koksa v znesku 1.632,39 EUR, obresti od trošarine od 31. 10. 2005 do izdaje odločbe v znesku 110,25 EUR, okoljsko dajatev za 177.592 kg naftnega koksa v znesku 6.892,03 EUR in obresti od okoljske dajatve od 31. 10. 2005 do izdaje odločbe v znesku 465,46 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo na podlagi inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da v tožnikovem trošarinskem skladišču z identifikacijsko številko 02076 prejeta količina naftnega koksa, prijavljenega z vhodno carinsko prijavo št. K 14-10527 z dne 18. 7. 2005 4.003.600,00 kg, ni bila v celoti izdana. Na zalogi bi moralo biti še 297.700,00 kg naftnega koksa, ki ga pa dejansko ni, kar je razvidno iz zapisnika o razliki v teži z dne 6. 9. 2005. Glede na tako ugotovljeni primanjkljaj je v trošarinskem skladišču nastala trošarinska obveznost plačila trošarine v skladu s 5. odstavkom 13. člena Zakona o trošarinah (Uradni list, št. 2/2007 – UPB, v nadaljevanju ZTro), ki določa, da trošarinska obveznost za obračun trošarine od primanjkljaja trošarinskih izdelkov v trošarinskem skladišču, razen od primanjkljaja iz 6. točke 2. odstavka 12. člena ZTro, nastane zadnji dan v mesecu, v katerem so bili trošarinski izdelki porabljeni oziroma v katerem je nastal oziroma je bil ugotovljen primanjkljaj. O opravljenem inšpekcijskem nadzoru je bil sestavljen zapisnik št. 061-34/2006-3 z dne 11. 7. 2007. Pred sestavo le tega je carinski organ v skladu z 2. odstavkom 139. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006 in naslednji, v nadaljevanju ZDavP-2) ob zaključku inšpekcijskega nadzora z odgovorno osebo iz trošarinskega dovoljenja za trošarinsko skladišče z identifikacijsko številko št. 02076, go. A.A., opravil zaključni razgovor, v katerem so bili predstavljeni rezultati inšpekcijskega nadzora. Le ta je povedala, da je primanjkljaj nastal zaradi dejanskega manjšega prevzema naftnega koksa v skladiščenje. Naročnik skladiščenja v nekaterih primerih naroči meritev prevzete količine, v obravnavanem primeru pa meritev ni bila opravljena. Določba 42. člena Pristaniških uzanc (Uradni list RS, št. 114/2005, v nadaljevanju Uzance) določa, da skladiščnik uskladišči tovor na podlagi števila kosov, teže ali prostornine tovora, ki so navedeni v dispoziciji in na podlagi zunanjega videza tovora. Ob skladiščenju tehta in meri tovor le v primeru posebnega naročila, skladno z navedenim tudi ne odgovarja v primeru odstopanja od teže ali prostornine, ki jo naročnik storitev prijavi.

Drugostopni organ je zavrnil pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno. Iz obrazložitve odločbe drugostopnega organa izhaja, da tožeča stranka svoje trditve o drugačni, nižji prejeti količini prejetega naftnega koksa v skladišče ni ponudila nobenih dokazov, zgolj z izgovorom, da sporne pošiljke ni tehtala, pa tudi po mnenju drugostopnega organa ne more uspeti. Trošarinsko skladišče se ustanovi in deluje le na podlagi trošarinskega dovoljenja (2. odstavek 18. člena ZTro) in obveznosti imetnika so določene v ZTro, ki v 22. členu med drugim določa tudi, da je imetnik trošarinskega dovoljenja dolžan nadzirati vse postopke, vključno s prejemanjem in odpremljanjem trošarinskih izdelkov, ugotavljati izgube oziroma primanjkljaje, raziskati kakršnekoli nepravilnosti v poslovanje trošarinskega skladišča ter voditi evidence zalog trošarinskih izdelkov po vrsti in količini ter evidenco gibanja trošarinskih izdelkov za vsako trošarinsko skladišče. Iz citiranih določb za imetnika trošarinskega dovoljenja nedvomno izhaja obveznost evidentiranja pravilnih in točnih podatkov o količini trošarinskega blaga in tožeča stranka se kot imetnik trošarinskega dovoljenja ne more sklicevati na določbe Uzanc, ki naj bi dovoljevale sprejem blaga zgolj na podlagi ladijskih dokumentov. Prvostopni organ je upravičeno zaključil, da je v trošarinskem skladišču prišlo do primanjkljaja 297.700,00 kg naftnega koksa, vendar pa je plačilo trošarine za del te količine – 120.108,00 kg tožeči stranki odpustil na podlagi 6. točke 2. odstavka 12. člena ZTro, s čimer je ravnal v korist tožeče stranke in je z izpodbijano odločbo trošarino obračunal le za 177.592,00 kg naftnega koksa. Pri tem se je pravilno skliceval na pravno podlago iz 5. odstavka 13. člena ZTro. Prvostopni organ pa je za ugotovljeni primanjkljaj obračunal tudi okoljsko dajatev za obremenjevanje okolja z emisijo ogljikovega dioksida, pri čemer se je pravilno skliceval na določbe 1. točke 2. odstavka 10. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 43/05 in spremembe).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je na podlagi ladijske dokumentacije špediter lastnika blaga dne 18. 7. 2009 izdal vhodno dispozicijo št. 9148992, v kateri je navedel količino 4.003.600 kg naftnega koksa za uskladiščenje. Na podlagi te dispozicije je tožeča stranka odprla carinski evidenčni karton in izdala dokument uskladiščenja z zgoraj navedeno količino. Dejansko količino prejetega naftnega koksa je lahko tožeča stranka ugotovila šele, ko je na podlagi posamičnih izhodnih dispozicij odpremljala blago in ga tehtala s certificirano tehtnico pri nalaganju na prevozna sredstva. Tedaj je ugotovila, da je dejansko prejela le 3.705.900 kg naftnega koksa in ne 4.003.600 kg. Skladno z navedenim je dne 6.9.2009 izdala ET zapisnik, iz katerega natančno izhaja, kakšna je razlika med količino naftnega koksa, navedenega na dispoziciji in dejansko sprejetega v skladiščenje. Ker je iz izhodnih dispozicij razvidno, da je bilo iz koprskega pristanišča odpremljenih le 3.705.900 kg koksa, je to tudi edini naftni koks, ki je prišel v koprsko pristanišče dne 17. 7. 2005 z ladjo ... Zato se lahko trošarino računa le za dejansko obstoječe blago, ne pa za blago, ki ne obstaja. Glede na razliko v količini evidentiranega naftnega koksa, ki je prišel v pristanišče in kasneje dejansko ugotovljene količine, se lahko tožeči stranki v najslabšem primeru očita, da že na samem začetku ni vzpostavila blagovnih evidenc v skladu z dejanskim stanjem, ne pa zaveze za plačilo trošarin in okoljskih dajatev za blago, ki nikoli ni prišlo v tovorno pristanišče. Glede na navedeno predlaga, da naslovno sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 5. odstavka 13. člena ZTro nastane obveznost za obračun trošarine od primanjkljaja trošarinskih izdelkov, razen od primanjkljaja iz 6. točke drugega odstavka 12. člena tega zakona, zadnji dan v mesecu, v katerem so bili trošarinski izdelki porabljeni oziroma v katerem je nastal oziroma bil ugotovljen primanjkljaj.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bil v trošarinskem skladišču tožene stranke z identifikacijsko številko 02076 ob inšpekcijskem pregledu ugotovljen primanjkljaj naftnega koksa v količini 297.700 kg, saj to izhaja iz listin v spisu in tožeča stranka temu ne oporeka. Sporno pa je, ali je tožeča stranka navedeno količino naftnega koksa v skladišče dejansko sprejela, od česar je odvisno, ali je dejansko prišlo do primanjkljaja trošarinskih izdelkov, kar je podlaga za uporabo določbe 5. odstavka 13. člena ZTro, na kateri izpodbijana odločba temelji.

Sodišče se strinja z dokazno oceno upravnih organov, da tožena stranka zgolj z navedbo, da sporne pošiljke ob sprejemu ni stehtala in z dokazili o tem, koliko blaga je bilo odpremljenega iz skladišča, ni izkazala, da ni prišlo do primanjkljaja trošarinskih izdelkov, kot ga je ugotovil inšpektor na podlagi verodostojnih listin, vhodne carinske prijave št. K14-10527 z dne 18.7.2005 in izhodnih dizpozicij. To velja še toliko bolj, ker je tožeča stranka kot imetnica trošarinskega dovoljenja v skladu z določbo 22. člena ZTro med drugim dolžna nadzirati vse postopke, vključno s prejemanjem in odpremljanjem trošarinskih izdelkov, ugotavljati izgube oziroma primanjkljaje, raziskati kakršnokoli nepravilnost v poslovanju trošarinskega skladišča ter voditi evidence zalog trošarinskih izdelkov po vrsti in količini ter evidenco gibanja trošarinskih izdelkov za vsako trošarinsko skladišče. Tožeča stranka ugovorov, ki bi se nanašali na obračunano višino trošarine, okoljske dajatve in obresti ni imela.

V skladu z določbo 3. odstavka 20. člena ZUS-1 v upravnem sporu stranke ne smejo navajati novih dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Ker iz upravnega spisa izhaja, da izvedbe dokazov z zaslišanjem prič, ki jih je tožeča stranka v tožbi predlagala, v upravnem postopku ni predlagala, ter v tožbi tudi ni obrazložila, zakaj jih ni navedla že prej, jih sodišče ni izvedlo in v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo na seji.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1). Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).