Jedro

Izredna odpoved je nezakonita, ker ni utemeljen očitek, da je tožnica s prepirom, ki ga je imela dne 12. 10. 2023 in dne 16. 10. 2023, izvajala trpinčenje. Gre za dva dogodka, ki že po naravi stvari glede na četrti odstavek 7. člena ZDR-1 ne morata predstavljati trajajočega, sistematičnega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja, prav tako ni šlo za hujše kršitve delovnih obveznosti po drugi alineji 110. člena ZDR-1.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, kjer je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti izredne odpovedi (točka II izreka), s sodbo pa je ugotovilo, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi dne 10. 11. 2023, temveč je trajalo do dne 11. 10. 2024. Za navedeno obdobje ji je priznalo delovno razmerje in vse pravice, ki izvirajo iz tega naslova, nadomestilo mesečne plače v višini 3.240,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec in denarno povračilo v višini 42.132,48 EUR (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek za reintegracijo (točka III izreka) in plačilo denarnega povračila v višini 16.204.80 EUR (točka IV izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 2.230,27 EUR (točka V izreka) in jo določilo kot zavezanko za plačilo sodne takse (točka VI izreka).

2.Tožnica se pritožuje zoper zavrnitev zahtevka za reintegracijo, višino prisojenega denarnega povračila in odločitev o stroških postopka. Meni, da je bilo sodišče prve stopnje izrazito naklonjeno toženki, na kar je pooblaščenka opozarjala že pri vodenju postopka. Na več mestih v sodbi namreč neutemeljeno graja ravnanje tožnice in izpostavlja, da je bila veliko odsotna med delovnim časom, da je sprehajala psa, čeprav to ni predmet izredne odpovedi. Spregleda, da je bila dne 12. 10. 2023 napadena in izzvana, prav tako ne drži, da ni zanikala očitka, da administracija ne opravi niti 10 % svojega dela. Odpoved je konstrukt direktorja, posledica njune ločitve. S tem v zvezi se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listin, ki jih je predložila s prvo pripravljalno vlogo, in je kršilo 8. člen ZPP. Nepravilno je zavrnilo dokaz z zaslišanjem A. A., B. B., C. C. in D. D., ki bi lahko izpovedale o strokovnosti tožnice in njenem odnosu do zaposlenih. Direktor je zaslišan izpovedal, da do 12. 10. in 16. 10. 2023 ni bilo nobenih težav. Tudi E. E. in F. F. sta povedali, da s tožnico nista imeli konfliktov, G. G. pa, da je bil neposredno odgovoren direktorju in ni imel kontaktov s tožnico. Delovno razmerje bi tako bilo mogoče nadaljevati. Tožnica ni navedla imen delavcev, ki si še želijo delati z njo, ker bi bili deležni povračilnih ukrepov. Nasprotuje tudi prisojenemu denarnemu povračilu v višini 13. plač in zahteva povračilo v višini 18. plač. Sodišče prve stopnje je prezrlo izpoved tožnice, da se je pogovarjala z nekaj direktorji glede možnosti zaposlitve, vendar so jo zavrnili, ker ima svojo firmo in je pred upokojitvijo. Tožnica ima tudi zdravstvene težave z nogo, odpoved pa je bila posledica diskriminacije, do česar se sodišče ni opredelilo. Sodišče tudi ni upoštevalo, da direktor ni posegel v neprimerno komunikacijo G. G. in pogovora ni označil kot neprimernega, kar potrjuje navedbe o diskriminaciji. Priglaša stroške pritožbe.

3.Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da je izredna odpoved zakonita. Dne 12. 10. in 16. 10. 2023 je tožnica nadlegovala delavca kljub jasnim navodilom direktorja, da tega ne sme početi in se mora najprej obrniti nanj, če zazna nepravilnosti. Dne 12. 10. 2023 sploh ni delala, na delovno mesto je prišla zato, da bi iskala prepir. Šlo je za nepomembno zadevo, saj toženka nima dolgov in ima le malo dolžnikov, kljub temu pa je tožnica začela obtoževati E. E. in jo poniževati. Administraciji je neutemeljeno očitala, da ne dela. G. G. je dne 16. 10. 2023 sicer prav tako izrekel neprimerne besede, vendar to ne opravičuje ravnanja tožnice, ki je v delovni proces vnašala nemir, zaradi česar je delo stalo. Tekom zbiranja procesnega gradiva se je toženka seznanila z okoliščinami, ki so samostojni razlog za izredno odpoved, sodišče prve stopnje pa bi jih moralo upoštevati. Tožnica je zasledovala in snemala direktorja (dne 4. 10. in 3. 10. 2023). Če sodišče tega ne bo upoštevalo, bo toženka ostala brez pravnega varstva. Samostojna kršitev za podajo izredne odpovedi je tudi nezakonito snemanje, ki ga je tožnica izvedla dne 16. 10. 2023. Tožnica je nadlegovala delavce, dela ni opravljala in je huje kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je odpoved zakonita. Nasprotuje tudi višini prisojnega denarnega povračila. Tožnica sama poudarja, da ima posebna znanja, toženka pa naj bi bila njen otrok. Če se verjame tožnici, je odgovorna za ekonomski uspeh toženke in bi si morala hitro najti novo zaposlitev, vendar novega dela niti ne išče, kar bi se moralo upoštevati pri odmeri. Prav tako bi se moralo upoštevati njen neprimeren odnos, nerazumevanje delovnega procesa, nedelo itd. Predlaga, da sodišče zahtevek v celoti zavrne.

4.Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagata njeno zavrnitev.

5.Pritožba nista utemeljeni.

6.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja tožnica, niti pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7.Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da je bilo sodišče prve stopnje pristransko, kar naj bi izhajalo tudi iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v večjem delu ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je izredna odpoved nezakonita, ker ni utemeljen očitek, da je tožnica s prepirom, ki ga je imela dne 12. 10. 2023 z delavko E. E. in dne 16. 10. 2023 z delavcem G. G., izvajala trpinčenje, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Gre za dva dogodka, ki že po naravi stvari glede na četrti odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ne morata predstavljati trajajočega, sistematičnega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja, prav tako ni šlo za hujše kršitve delovnih obveznosti po drugi alineji 110. člena ZDR-1, kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje.

8.Toženka je tožnici očitala, da dne 12. 10. 2023 E. E. ni pustila do besede in je vztrajala, da ji je predhodno rekla, da še ni pošiljala izpiska odprtih postavk. E. E. in ostale prisotne naj bi obtožila, da se iz nje norčujejo in da se v administraciji naredi le 10 % dela, ni pa vedela povedati, kaj naj ne bi bilo narejeno. Čeprav sta dve delavki zaradi tega jokali, se navedeni prepir ne more šteti za nadlegovanje, kot to zatrjuje toženka v pritožbi. Besed tožnice ni mogoče šteti kot poskus ustvarjanja zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Tožnica bi sicer lahko nesporazum rešila drugače, na bolj primeren način, vendar dogodek dne 12. 10. 2023 ne predstavlja ne trpinčenja ne nadlegovanja, prav tako ne gre za hujšo kršitev delovnih obveznosti. Enako velja za spor z G. G. dne 16. 10. 2023, čeprav ga je tožnica obtožila, da prijavlja službene poti, ki jih ne opravi, in da mu je prejšnji delodajalec podal odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Izrečeno je bilo neprimerno, vendar so bile še bolj neprimerne besede G. G. (tožnici je rekel, da je kača, da ni na nivoju, da rabi zdravnika, veliko je preklinjal itd.). Med njima je prišlo do konflikta, vendar je šlo za enkratni dogodek. Glede na vse okoliščine primera ter izrečene besede s strani obeh se ne more šteti, da je tožnica trpinčila in nadlegovala G. G. oziroma hujše kršila delovne obveznosti.

9.Toženka v zvezi z dogodkoma z dne 12. 10. in z dne 16. 10. 2023 neutemeljeno uveljavlja, da je bila tožnica s strani direktorja predhodno opozorjena, da ne sme nadlegovati delavcev, ampak se mora ob morebitnih zaznanih nepravilnostih obrniti nanj. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnica pred 12. 10. 2023 ni imela konflikta z E. E., G. G. pa je povedal, da s tožnico ni imel kontaktov. Posledično utemeljeno ni sledilo navedbam toženke, da je bila tožnica večkrat opozorjena, da se mora najprej obrniti na direktorja, če zazna nepravilnosti, zaradi česar naj bi kršila navodila. Prav tako iz odpovedi ne izhaja, kdaj se naj bi tožnica še neprimerno vedla do zaposlenih, zato slednjega sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo pri presoji zakonitosti izpodbijane odpovedi, kot tudi ne kršitev, ki jih je uveljavljala toženka tekom sodnega postopka. Sodišče je pri presoji zakonitosti podane odpovedi vezano le na razloge, ki jih delodajalec navede v odpovedi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Očitkov o kršitvah delovnih obveznosti delodajalec ne more širiti, čeprav po podani odpovedi morebiti izve za nove kršitve. Sodišče prve stopnje zato pravilno ni presojalo ostalih očitkov o kršitvah tožnice (neupravičeno snemanje pogovora dne 16. 10. 2023; sledenje direktorju toženke dne 3. 10. in 4. 10. 2023; nahajanje izven prostorov toženke in sprehajanje psa dne 12. 10. 2023).

10.S tem, ko se je sodišče prve stopnje opredelilo do očitanih ravnanj tožnice in pravilno ugotovilo, da je dne 12. 10. 2023 in 16. 10. 2023 komunicirala na neprimeren način,1 ni kritiziralo tožnice, ampak je presojalo očitke iz izredne odpovedi. Sprehajanje psa med delovnim časom pa je upoštevalo v okviru presoje po 118. členu ZDR-1 in ne kot kršitev, zaradi katere je tožnica prejela odpoved. Tožnica nadalje neutemeljeno oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je delavkam v administraciji dne 12. 10. 2023 očitala, da opravijo le 10 % svojega dela. Tožnica je zaslišana izpovedala le, da ne ve, ali je to rekla, torej očitka ni izrecno zanikala. Tudi sicer je glede tega sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil ta očitek izrečen predvsem na podlagi izpovedi ostalih prič, ki so bile prisotne v administraciji dne 12. 10. 2023. Prav tako je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 298. člena ZPP utemeljeno omejilo izpoved tožnice na očitane kršitve in okoliščine o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja ter ji ni dovolilo izpovedi glede razlogov za razvezo zakonske zveze in o delitvi premoženja. Očitek o pristranskem vodenju postopka je posledično neutemeljen.

11.Tožnica v pritožbi neutemeljeno nasprotuje odločitvi o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da kljub nezakoniti odpovedi glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ne bi bilo več mogoče nadaljevanje delovnega razmerja, zato je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Pri tem je celovito presodilo navedbe obeh strank glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja in izvedelo pravno relevantne dokaze s tem v zvezi ter se do njih opredelilo. Dokaza z zaslišanjem prič A. A., B. B., C. C. in D. D. ni izvedlo, vendar njihovo zaslišanje ni bilo potrebno, saj pri toženki niso več zaposlene in zato ne morejo izpovedati o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnice pri toženki. Sodišče prve stopnje se sicer ni neposredno opredelilo do seznama direktorja pod A23, ki ga je tožnica vložila v spis s prvo pripravljalno vlogo, se pa je do tega opredelilo posredno. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je bil povod za odpoved spor tožnice z dvema zaposlenima dne 12. 10. in 16. 10. 2023, ki sta direktorju po sporu povedala, da ne želita več delati pri toženki pod takšnimi pogoji, in ne razveza zakonske zveze med tožnico in direktorjem toženke. Očitek o kršitvi 8. člena v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP je posledično neutemeljen.

12.Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so se odnosi med tožnico in direktorjem toženke skrhali, kar je vplivalo tudi na medsebojne odnose na delovnem mestu. Glede na navedbe strank v postopku, izpoved še vedno zaposlenih pri toženki, naravo pogovora med tožnico in G. G. dne 16. 10. 2023, dejstvo, da je tožnica dne 4. 10. 2023 prisluškovala zasebnemu pogovoru direktorja z njegovim odvetnikom, so odnosi med tožnico in toženko očitno tako skrhani, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Razlog, zakaj je tožnica prisluškovala zasebnemu pogovoru direktorja ter snemala pogovor dne 16. 10. 2023, ni pomemben. Takšen odnos oziroma ravnanje ne sodi na delovno mesto. Tožnica ponavlja, da si zaposleni še vedno želijo sodelovati z njo, vendar slednjega ni dokazala. Priče E. E., G. G., F. F., H. H. so vse jasno izpovedale, da si ne predstavljajo nadaljnjega sodelovanja, čeprav pred tem ni bilo večjih konfliktov. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo predlogu toženke in pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo.

13.Ker je sodišče prve stopnje sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, je odločilo tudi o višini denarnega povračila po prvem in drugem odstavku 118. člena ZDR-1. Tožnici je priznalo denarno povračilo v višini 13 plač oziroma 42.132,48 EUR, kar je glede na vse okoliščine tega primera tudi po oceni pritožbenega sodišča primerno. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bila tožnica pri toženki in pravnemu predniku zaposlena 28 let; njeno težjo zaposljivost zaradi starosti (56 let), kot tudi, da si za novo zaposlitev niti ne prizadeva; da ima do polne pokojninske dobe še tri leta; da je bila odpoved nezakonita zaradi vsebinskih razlogov; višino prejete reparacije (približno 11 mesečnih plač) in odpravnine, ki bi ji pripadala v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (31.000,00 EUR). Navedene okoliščine ne utemeljujejo denarnega povračila v višini 18. povprečnih plač, kot to meni tožnica, prav tako pa ne nižjega povračila, za kar se zavzema toženka.

14.Tožnica neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da si ne prizadeva za novo zaposlitev, ker še ni vložila nobene prošnje za zaposlitev. Zaslišana ni izpovedala, da pošilja prošnje, pri koliko delodajalcih se je pozanimala o možnosti zaposlitve oziroma da aktivno išče novo zaposlitev. Izpovedala je le, da se je pogovarjala s "parimi direktorji", ki so rekli, da ima svojo firmo in je tik pred upokojitvijo. Njena izpoved, da ima težave z nogo, pa ne vpliva na višino prisojenega povračila, saj ni niti zatrjevala, da bi bila delovni invalid ali imela kakšne omejitve pri delu, tudi sicer pa je sodišče prve stopnje štelo, da je težje zaposljiva. Toženka pa s tem v zvezi neutemeljeno navaja, da bi tožnica lahko brez težav dobila novo zaposlitev, neaktivnost pri iskanju nove zaposlitve pa je bila ustrezno upoštevana.

15.Sodišče prve stopnje je pri odmeri povračila upoštevalo razloge za nezakonitost odpovedi. Tožnica je sicer uveljavljala diskriminacijo, ker G. G. ni prejel odpovedi zaradi svojega obnašanja, vendar slednje ne more predstavljati diskriminacije. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v pristojnosti delodajalca, da odloči, kdo bo prejel odpoved, prav tako ni enakosti v nepravu.

16.Toženka neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. V sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec ne glede na izid postopka vedno krije svoje stroške (četrti odstavek 41. člena ZDSS-1).

17.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Tožnica s pritožbo ni uspela, prav tako njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Iz sodbe jasno izhaja, da so bile prav tako (še bolj) neprimerne besede G. G.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 7, 7/4, 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-2, 118, 118/1, 118/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.