Jedro

1. Tožničina sodelavka je bila nepravilno opredeljena kot samohranilka z otrokom v starosti do dveh let in bi morala biti tožnica z njo primerjana. Tožena stranka tega ni upoštevala in obeh delavk ni točkovala glede na kriterije, določene s Podjetniško kolektivno pogodbo, temveč je točkovala le delovno uspešnost tožnice in ostalih primerjalnih delavcev, zato je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje kot trajno presežni delavki.

2. 17. člen SKPGd je v 10. odstavku določil uporabo izključevalne metode kriterijev za določanje presežnih delavcev, razen če ni kolektivna pogodba dejavnosti ali podjetniška kolektivna pogodba določala možnost uporabe kumulativne metode. Ker je bila tako s Kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma (Ur. l. RS št. 83/97, 35/98), kot tudi s Podjetniško kolektivno pogodbo tožene stranke določena kumulativna uporaba kriterijev za ugotavljanje trajnih presežkov, bi morala tožena stranka kriterije uporabiti na tak način.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke z dne 3.4.2000, št. 18/00 in sklep direktorice tožene stranke z dne 5.5.2000, s katerim je bil tožničin ugovor zavrnjen, ugotovilo, da tožnici na podlagi teh sklepov delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ji še traja, naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati nadomestilo plače, kot če bi delala, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, poleg tega pa je naložilo toženi stranki, da tožnici povrne stroške postopka v višini 62.967,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožena stranka v postopku ugotavljanja trajno presežnik delavk - sobaric upoštevala tudi vse kriterije iz 275. čl. Podjetniške kolektivne pogodbe, kar je razvidno iz predložene preglednice kriterijev z dne 30.3.2000 in iz zaslišanja priče N. R.. Ker je v členih 277, 278, 279 in 280 Podjetniške kolektivne pogodbe jasno določen način točkovanja po posameznih kriterijih, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ni razpolagalo s potrebnimi podatki za izvedbo točkovanja po kriterijih iz 275. člena Podjetniške kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje bi lahko preverilo utemeljenost navedb tožene stranke, da je bila tožnica ne glede na zmotno upoštevanje izločilnih oziroma zaščitnih kriterijev delavke S. M. utemeljeno in pravilno ugotovljena kot presežna delavka. Glede na to je tožena stranka točkovanje za tožnico in S. M. po posamičnih kriterijih izvedla v pritožbi in na podlagi tega ugotovila, da je bila tožnica slabše ocenjena kot S. M. . Ker tega točkovanja ni napravilo že sodišče prve stopnje, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zato je posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Poleg tega je potrditvi pritožbe sodna praksa zavzela stališče, da kriterijev za izbiro trajno presežnih delavcev ne gre uporabiti kumulativno, ampak da je kot primaren in temeljni kriterij potrebno uporabiti kriterij delovne uspešnosti.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bila tožničina sodelavka S. M., ki je bila v cilju ugotavljanja trajno presežnih delavcev ocenjevana v skupini skupaj s tožnico, nepravilno opredeljena kot samohranilka z otrokom v starosti do dveh let. Ker torej S. M. ni imela tega statusa, zaradi česar bi ji na podlagi 4. odstavka 36. d člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR) delovno razmerje lahko prenehalo le z njenim soglasjem, bi morala tožena stranka to delavko primerjati s tožnico. Tožena stranka pa tega ni storila in obeh delavk ni točkovala glede na kriterije, določene s Podjetniško kolektivno pogodbo (B1), temveč je točkovala le delovno uspešnost tožnice in ostalih primerjalnih delavcev tožene stranke. Ker tožnica ni bila primerjana z ostalimi primerjalnimi delavci glede vseh, s Podjetniško kolektivno pogodbo določenih kriterijev, je postala trajno presežna delavka nezakonito, zato ji je delovno razmerje kot trajno presežni delavki prenehalo nezakonito.

S takšnim zaključkom sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče. V 275. čl. Podjetniške kolektivne pogodbe je navedeno, da se za določanje trajno presežnih delavcev uporabljajo kriteriji delovne uspešnosti, strokovne izobrazbe, delovnih izkušenj in delovne dobe kot temeljni kriterij kumulativno. V VI. poglavju Podjetniške kolektivne pogodbe je bil vsak od navedenih posamičnih kriterijev točkovno razdelan. Če pri kumulativni uporabi teh kriterijev dva ali več delavcev doseže enako število točk, potem se ti kriteriji uporabljajo posamično (281. člen Podjetniške kolektivne pogodbe) kot korekcijski kriteriji. V slučaju, da tudi pri uporabi posamičnih kriterijev dva ali več delavcev zbere enako število točk, se kot nadaljnja korekcijska kriterija uporabita kriterija zdravstvenega stanja in socialnega stanja delavca (282. in 283. člen Podjetniške kolektivne pogodbe). Ker je tožena stranka v preglednici kriterijev za ugotavljanje trajno presežnih delavcev (B6) točkovno ovrednotila le delovno uspešnost tožnice in ostalih primerjalnih delavcev, medtem ko preostalih kriterijev ni točkovala, postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev ni bil izveden pravilno. Dolžnost tožene stranke je bila, da v skladu s predpisanim postopkom tožnico in ostale primerjalne delavce točkovno oceni po kriterijih delovne uspešnosti, strokovne izobrazbe, delovnih izkušenj in delovne dobe ter ob seštevku teh ugotovi, kateri delavci so bili najnižje ocenjeni. V primeru enakega števila točk bi morala tožena stranka presežne delavce ugotavljati na podlagi že zgoraj omenjenih korekcijskih kriterijev. Ker tožena stranka takšnega načina ugotavljanja trajnih presežkov v postopku pred izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ni izvedla (točkovanje je v celoti izvedla šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo), tožnica ni bila zakonito ugotovljena za trajno presežno delavko, v posledici česar ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da bi točkovanje tožnice in njene sodelavke S. M. moralo izvesti sodišče. Kot je bilo že navedeno, je dolžnost delodajalca, da ugotovi, delo katerih izmed delavcev je postalo trajno nepotrebno, sodišče pa v postopku preizkusi zakonitost in pravilnost takšne ugotovitve. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da tožena stranka ni niti s pritožbo predložila vseh podatkov, na podlagi katerih bi bilo možno opraviti oceno po posamičnih kriterijih, čeprav je breme, da dokaže, da je tožnica bila utemeljeno spoznana za trajno presežno delavko, na toženi stranki. Tako tožena stranka do vložitve pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje ni izkazala, s koliko točkami bi bila tožnica in ostali primerjalni delavci ocenjeni po kriteriju strokovne izobrazbe in usposobljenosti za delo ter delovnih izkušenj. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi iz izpovedbe priče N. R. ni razvidno, da bi tožena stranka upoštevala vse kriterije iz 275. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi.

Napačna je tudi pritožbena trditev tožene stranke o tem, da se kriteriji za ugotavljanje trajno presežnih delavcev po sodni praksi ne uprabljajo kumulativno. 17. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS št. 40/97, 51/97, 39/99, 98/99) je v 10. odstavku določil uporabo izključevalne metode kriterijev za določanje presežnih delavcev, razen če ni kolektivna pogodba dejavnosti ali podjetniška kolektivna pogodba določala možnost uporabe tudi kumulativne metode. Ker je bila tako s Kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma (Ur. l. RS št. 83/97, 35/98 - v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba), katero je kot panožno kolektivno pogodbo uporabljala tudi tožena stranka, kot tudi s Podjetniško kolektivno pogodbo tožene stranke, določena kumulativna uporaba kriterijev za ugotavljanje trajnih presežkov, bi morala tožena stranka pri ugotavljanju teh presežkov te kriterije uporabiti na takšen način. Takšno stališče je zavzela tudi veljavna sodna praksa.

Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da se sicer ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, iz katerega izhaja, da je bil pri toženi stranki sprejet program razreševanja trajnih presežkov, ki je vseboval vse bistvene elemente. 35. člen ZDR določa, da sprejme program razreševanja presežkov delavcev organ upravljanja oziroma delodajalec. V tem programu določi ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev, seznam nepotrebnih delavcev, ter ukrepe in kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja (ponudba zaposlitve v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu, zagotovitev denarne pomoči ...). Na podlagi 4. odst. 24. člena panožne kolektivne pogodbe mora biti program razreševanja presežnih delavcev finančno ovrednoten. Pristojni organ delodajalca sprejme program razreševanja presežnih delavcev potem, ko na podlagi 34. člena ZDR poslovodni organ oziroma delodajec ugotovi obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavcev. Glede na navedeno je dolžan delodajalec program razreševanja presežnih delavcev pripraviti in sprejeti na takšen način in v takšni obliki, da glede na konkretno situacijo določi konkretne ukrepe, s katerimi se prepreči ali vsaj čimbolj omeji prenehanje delovnega razmerja delavcev oziroma s katerim se v največji možni meri omili škodljive posledice prenehanja delovnega razmerja. To izhaja tudi iz določbe 266. do 269. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, v katerih je opredeljen postopek priprave in sprejema programa presežnih delavcev ter njegova vsebina. Program razreševanja presežkov je namenjen predvsem zaščiti delavcev in zagotavljanju njihove socialne varnosti z različnimi ukrepi, ki morajo biti v tem programu točno opredeljeni. Glede na navedeno določbe 288. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, v kateri so le na splošno in brez upoštevanja konkretne situacije opredeljene pravice delavcev, ki so opredeljeni kot presežni delavci, in ukrepi za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja, ni mogoče šteti kot programa razreševanja presežnih delavcev, kot ga opredeljuje 35. člen ZDR, temveč kot določbo splošnega akta, na podlagi katerega mora pristojni organ sprejeti konkretni program razreševanja presežnih delavcev. Ker tudi preglednica kriterijev za ugotavljanja trajno presežnih delavcev (B6), za katero je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 12.9.2000 zatrjevala, da je program, ne vsebuje vseh bistvenih elementov programa razreševanja presežnih delavcev, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni sprejela takega programa razreševanja presežnih delavcev, v posledici katerega bi lahko tožnici delovno razmerje zakonito prenehalo. Dokazno breme, da obstoji nujen razlog za prenehanja delovnega razmerja delavca, torej tudi to, da ni mogoče izvesti ustreznih ukrepov za preprečitev prenehanja delovnega razmerja oziroma za omilitev škodljivih posledic le-tega (kar mora biti opredeljeno s programom razreševanja presežnih delavcev) in da je bil delavec spoznan za trajni presežek po predpisanem postopku, je na toženi stranki kot delodajalcu. Če delodajalec v postopku pred sodiščem tega ne dokaže, je potrebno zaključiti, da je tudi delavcu delovno razmerje prenehalo nezakonito.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Z ozirom na to, da tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.