Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker sodišče ni ugotavljalo, kaj pomenijo plačila po računih oziroma ali je strošek za upravnika sestavni del računa, tožbeni zahtevek pa je zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, je podano nasprotje med listinami in ugotovitvami o odločilnih dejstvih. Zato je bilo treba sodbo razveljaviti.
Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.
Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine z dne 30.1.1995 razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da tožeča stranka nima aktivne legitimacije za vtoževane zneske.
Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče v obrazložitvi sklepa navaja, da pogodbeno razmerje med strankama ni sporno, hkrati pa trdi, da kot upravnik tožeča stranka ni aktivno legitimirana za izterjavo stroškov v svojem imenu, ampak le v imenu lastnikov stanovanj. Tožeča stranka je bila upravnik objekta in zato ni logično sklepanje, da ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe. Če je upravnik pooblaščen za razdeljevanje stroškov, je moč govoriti o nastopanju v svojem imenu ali imenu koga drugega. Sodišče je zmotno uporabilo 29. čl. Stanovanjskega zakona. Stroški na podlagi 33. čl. bremenijo lastnike. Smisel obveznega upravnika je v tem, da izterja stroške. Zato je tudi legitimiran. Stališče sodišča je tudi v koliziji, saj bi bil zakoniti zastopnik lahko zastopnik rednih plačnikov kot neplačnikov. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da gre za verzijski zahtevek. Tožeča stranka je predložila obširno dokumentacijo, ki izkazuje to dejstvo, zato so sklepi sodišča, da tožeča stranka ni dokazala svojih navedb, protispisne. Tožeča stranka ne bi razpolagala z vsemi dokumenti, kot so računi in podobno, če ne bi z njimi želela dokazati ravno tega, da so stroški za upravljanje storitve v korist tožene stranke poravnani s strani tožeče stranke. Materialna podlaga je lahko tudi ZOR.
Na vročeno pritožbo je tožena s tranka odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.
Pritožba je utemeljena.
Najprej je treba odgovoriti pritožbenim navedbam, ki se nanašajo na aktivno legitimacijo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje, da po 29. čl. Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS št. 18/91 in naslednji) upravnik le zastopa lastnike pred sodiščem in to le v mejah svojih pooblastil v sporih o njihovih pravicah in koristih po SZ. Beseda "zastopa" je jasna in ne potrebuje nobene druge kot gramatikalne razlage. Tožeča stranka kot upnik pa lahko zahteva od solastnikov povračilo neplačanih stroškov upravnika po pogodbi.
Tožeča stranka je pričela postopek s predlogom za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Pri tem je predložila izpisek iz knjigovodske evidence za toženo stranko. Med postavkami so našeteti med drugim tudi obratovalni stroški. Iz predloženih računov, ki so v prilogah spisa, pa je zapisano, da je posamične račune poravnala dobaviteljem tožeča stranka. Te listine, ki jih je tožeča stranka predložila pa lahko pomenijo, da ima tožeča stranka pravico do poravnave svojih stroškov kot upravnika po pogodbi, ki je v prilogi predložena, kakor tudi za tisto povračilo koristnih izdatkov, če jih je resnično poravnala dobaviteljem. Za svoje stroške, če jih zahteva, je pravna podlaga lahko pogodba med upravnikom, to je tožečo stranko in solastniki (torej tudi tožena stranka). Za eventuelno poravnane stroške pa je v takem primeru podlaga 210. in nasl. čl. ZOR, ki urejajo obogatitvene zahtevke.
V napadeni sodbi sodišče prve stopnji ob predloženih listinah ugotavlja, da tožeča stranka ni dokazala, da bi stroške, za katere bremeni toženca, plačala iz svojih sredstev. Iz predloženih listin pa lahko izhaja drugače (primerjaj priloge pod A4, A5, A10 in naslednjih), zato je podano zatrjevano nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih in listinami v spisu. To je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77 v zvezi s 369. čl. ZPP/77).
V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje najprej pozove tožečo stranko, da jasno opredeli, katere stroške in iz katerega naslova zahteva. Pri tem bo treba tudi upoštevati, da je na list.št. 10, na zapisniku o glavni obravnavi z dne 11.6.1999 tožeča stranka pojasnila, da je vse stroške poravnavala iz računa sredstev hiše. Če se bo izkazalo, da tožeča stranka ni zalagala za toženo stranko in če ne zahteva plačila svojih stroškov po pogodbi (priloga A24), bo treba tožbeni zahtevek ponovno zavrniti. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 166. čl. ZPP.