Jedro

Leasingojemalec z vračilom vozila ne postane prost obveznosti, pač pa je glede na določbe pogodbe in splošnih pogojev odgovoren tudi za pogodbeno škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek v višini 119.313,89 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2010 dalje do plačila ter mu naložilo v plačilo tudi pravdne stroške v višini 4.773,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podlago za takšno odločitev je našlo v pogodbah o poroštvu, ki sta jih sklenili pravdni stranki; z njimi pa se je toženec zavezal kot porok in plačnik za obveznosti družbe P., d. o. o., ki je s tožnikom sklenila pogodbe o leasingu. Glavni dolžnik svojih obveznosti iz pogodb ni izpolnjeval, prav tako pa tudi ne toženec, zato je tožnik odstopil od vseh pogodb in napravil obračun dolga, katerega višino predstavlja glavnica v tem postopku.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami (v nadaljevanju: ZPP)). V pritožbi izpostavlja, da ne obstoji pravni interes tožnika za predmetno tožbo. Tožnik je pravna oseba, ki mora terjatve nasproti dolžnikom izkazati v svojih računovodskih izkazih. Na podlagi verodostojnih računovodskih listin pa ima pravni interes do vložitve izvršilnega predloga na podlagi 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju in nima pravnega interesa po vlaganju tožbe na podlagi določb ZPP, zato bi bilo treba njegovo tožbo zavreči. Pritožnik poudarja, da predloženih poroštvenih pogodb ni podpisal in jih ni sklenil v višini, ki je predmet tožbenega zahtevka. Tožnik svojih terjatev ni uspel dokazati, saj kljub številnim listinskim dokazom terjatev temelji zgolj na lastnih obračunih, ki pa jim je toženec ugovarjal. Meni, da je prvostopenjsko sodišče prezrlo številne listinske dokaze, iz katerih izhaja, da je družba P. d. o. o. vnaprej plačala 20 % za nabavo vozil, in je tudi poravnala vse obroke, razen treh, nato pa je vozila vrnila. V tistem trenutku je bila v preplačilu in ne v dolgu, saj je vrednost vrnjenih vozil višja od dolga. Poleg tega je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, saj tožba ne temelji na leasing pogodbi, pač pa na poroštveni pogodbi, zato bi se moralo uporabiti materialno pravo glede poroštvene pogodbe.

3. Tožnik v odgovoru na tožbo izpostavlja, da je toženec zgolj pavšalno ugovarjal višini terjatve. Napačna je tudi trditev, da je toženec izpolnil vse obveznosti, razen plačila treh obrokov. Poudarja, da leasingojemalec z vračilom vozila ne postane prost obveznosti, pač pa je glede na določbe pogodbe in splošnih pogojev odgovoren tudi za nerealizacijo pogodbe (odškodninska odgovornost leasingojemalca).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in v celoti sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Prepričanje o dejstvih si je ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP. Pritožbeni očitek, da ne obstaja pravni interes tožnika za predmetno tožbo, je povsem neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je podlaga terjatve poroštvena pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki; na njeni podlagi je toženec prevzel jamstvo kot solidarni porok za obveznosti družbe P. d. o. o. iz naslova pogodbe o leasingu. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker tožba ne temelji na leasing pogodbi, pač pa na poroštveni pogodbi. Tožnik ima nedvomno interes od poroka zahtevati plačilo dolga glavnega dolžnika ter ima pravni interes in pravico do sodnega varstva po določbah ZPP, kar je pravilno poudarilo tudi prvostopenjsko sodišče. Stvar tožnika pa je, na kakšen način bo poskušal priti do izpolnitve svojih terjatev – v izvršilnem postopku ali pa direktno v pravdi.

6. Pritožnik ni uspel dokazati, da predloženih poroštvenih pogodb ni podpisal. Prvostopenjsko sodišče je z namenom dokazovanja tega dejstva dovolilo dokaz z izvedencem grafologom, kot ga je predlagal toženec. Ker pa zanj v danem roku ni založil predujma, je sodišče izvedbo tega dokaza skladno s členom 153/3 ZPP opustilo in pravilno štelo, da toženec svojih zatrjevanj ni izkazal. 7. Prav tako ne drži pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ker naj bi iz izpodbijane sodbe smiselno izhajalo, da naj bi bil toženec porok na podlagi terjatve tožnika napram družbi P. d. o. o., ki izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi. Prvostopenjsko sodišče je v 11. točki obrazložitve jasno zapisalo, da je tožnik s pravnomočnim sklepom o izvršbi zoper leasingojemalca – družbo P. d. o. o. – dokazal obstoječo terjatev v znesku 119.313,89 EUR zoper glavnega dolžnika. To pa pomeni, da je neutemeljen ugovor toženca, da naj prvostopenjsko sodišče počaka na pravnomočno odločitev v izvršilnem postopku. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo pravilno materialnopravno izhodišče, ko je razmerje med pravdnima strankama okvalificiralo kot poroštveno in ugotovilo, da se je toženec kot porok in plačnik zavezal k izpolnitvi vseh obveznosti družbe P. d. o. o. do tožnika iz naslova pogodb o leasingu.

8. Neizkazana in neutemeljena so tudi pritožbena zatrjevanja toženca, da je prvostopenjsko sodišče prezrlo številne listinske dokaze, ki dokazujejo, da je družba P. d. o. o. poravnala vse leasing obroke, razen treh, nato pa vozila vrnila, kar naj bi pomenilo, da je bila v preplačilu in ne v dolgu. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je ugovor toženca glede višine terjatve povsem neobrazložen in nekonkretiziran ter posledično neutemeljen. Toženec je zgolj pavšalno ugovarjal obračunom tožnika ter se na dodatna pojasnila tožnika iz prve pripravljalne vloge (in predložene listine) sploh ni odzval. Zato tudi ni bilo nobenega razloga za postavitev izvedenca finančne stroke, saj je prvostopenjsko sodišče lahko samo z matematičnim izračunom preverilo dolg po posamezni pogodbi o leasingu in ugotovilo, da listinski dokazi potrjujejo zatrjevani dolg po posamezni pogodbi o leasingu tudi po višini. Pritožbenih navedb, da je družba P. d. o. o. plačala vse obroke, razen treh, pa pritožbeno sodišče niti ne more upoštevati, saj glede na določbo 337. člena ZPP predstavljajo pritožbeno novoto. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da družba P., d. o. o. kljub vračilu vozil ni mogla biti v preplačilu, saj leasingojemalec z vračilom vozila ne postane prost obveznosti, pač pa je glede na določbe pogodbe in splošnih pogojev odgovoren tudi za pogodbeno škodo, zato je tudi sklicevanje na vzajemnost oziroma enakovrednost medsebojnih izpolnitev povsem neutemeljeno.

9. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti.

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnik s pritožbo ni uspel, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške v zvezi z njim krije sam.