Jedro

Tožnik ni bil lastnik nepremičnin v času sklenitve pogodbe s toženo stranko, vendar tudi prodaja tuje stvari veže pogodbenika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 9.471,97 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 03. 2003 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo in zakonite zamudne obresti: od zneska 52.083,00 EUR od 15. 10. 2001 do 31. 05. 2002, od zneska 2.083,00 EUR od 01. 06. 2002 do 26. 03. 2003, od zneska 11.922,67 EUR od 15. 10. 2002 do 26. 03. 2003. 2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.353,33 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 59,38 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati znesek 8.003,44 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 03. 2003 dalje in zakonite zamudne obresti od zneska 52.083,00 EUR od 15. 10. 2001 do 31. 05. 2002, od zneska 2.083,00 EUR od 01. 06. 2002 do 26. 03. 2003 in od zneska 9.419,00 EUR od 15. 10. 2002 do 26. 03. 2003 (točka 1), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka 2) ter tožnika obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.353,33 EUR.

2. Tožnik izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je prvo sodišče zmotno štelo pogodbo o prevzemu pravic iz kupoprodajne pogodbe kot institut prevzema dolga, čeprav je bila sklenjena kupoprodajna pogodba. V času sklenjene pogodbe tožnika s podjetjem M. (1) ni bil možen prenos lastništva, zaradi vknjižbe družbene lastnine. Iz pogodbe ne izhaja volja, da bi tožena stranka prevzela obveznosti tožnika do M.. Zmotne so zato ugotovitve, da je toženec plačeval M.. v imenu in na račun tožnika. Zgolj iz dobre volje je bil tožnik pripravljen prevzeti del plačil, ki naj bi jih toženec plačal M.. Iz istih razlogov se ne morejo upoštevati plačila, ki jih je toženec dal TM za plačilo upnikom tožnika. Tožnik za te upnike ni vedel in takšnih plačil ni odobril. Tožnik je izpovedal, da je nekaj plačil odobril, vendar obseg in vsebina teh plačil v postopku ni bila ugotovljena. TM ni imela pooblastila tožnika za poslovanje s tretjimi, pri čemer sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta se tožnik in TM poslovno razšla, zato njena izpoved ni bila verodostojna. Toženec je bil dolžnik iz pogodbenega razmerja do tožnika in od njega bi moral dobiti soglasje, da lahko izpolni obveznosti na način, da plačuje tretjim. Sodišče prve stopnje je upoštevalo znesek 10.732,56 EUR, ki naj bi ga tožena stranka plačala za ŠK, brez ustrezne trditvene podlage tožene stranke. Sodišče prve stopnje je preračunalo zneske in določilo tek obresti, pri čemer ni jasno, kako je prišlo do zneska 8.003,44 EUR, zato je sodba v tem delu nerazumljiva. Nejasni so tudi razlogi glede oderuške pogodbe, ki jo zatrjuje toženec, saj pogodba ni nikoli bila razvezana.

3. Pritožba je deloma utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (2). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodba ne vsebuje odločilnih razlogov oziroma so ti razlogi med seboj v nasprotju, res pa je, da je prvo sodišče na podlagi listinskih dokazov naredilo napačne izračune o delnih plačilih tožene stranke in v delu, ki se nanaša na tek zakonitih zamudnih obresti zaradi zamude pri plačilu, zmotno pa je tudi zapisalo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške. Navedene nepravilnosti je pritožbeno sodišče s spremembo sodbe odpravilo na podlagi listinskih dokazov, pri čemer je upoštevalo, da je v preostalem delu prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pravdni stranki sta dne 15. 09. 2000 sklenili pogodbo o prevzemu pravic iz kupoprodajne pogodbe (3), na podlagi katere je tožnik prodal tožencu nepremičnine (4). Iz pogodbe izhaja, da je tožena stranka vedela, da tožnik ni plačal celotne kupnine za nepremičnine, in da zato še ni zemljiškoknjižni lastnik na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenil s prejšnjim lastnikom MŠL d.o.o. (5). Tožnik se je s pogodbo zavezal, da bo toženi stranki odstopil vse svoje pravice in obveznosti iz kupoprodajne pogodbe z M.. z dne 27. 12. 1995, tožena stranka pa se je zavezala plačati kupnino v višini 100.000 DEM po menjalni valuti 1,00 EUR = 1,92 DEM, kar predstavlja znesek 26.041,66 EUR v roku 30 dni po podpisu pogodbe (do 15. 10. 2000), drugi obrok kupnine v višini 52.083,00 EUR bi moral biti plačan do 15. 10. 2001, zadnji del kupnine v višini 49.479,16 EUR pa bi moral biti plačan do 15. 10. 2002. Med pravdnima strankama je bilo v pogodbi dogovorjeno, da tožena stranka prevzeme vse obveznosti, ki jih ima tožnik kot pogodbena stranka do MŠL d.o.o. na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 27. 12. 1995. Tožena stranka je vedela, da kupuje nepremičnino, katere lastnik (še) ni tožnik, saj ni izpolnil pogodbene obveznosti, da bi plačal celotno kupnino, na podlagi katere bi se lahko na podlagi 7. člena pogodbe z dne 27. 12. 1995 vknjižil kot lastnik nepremičnin. Tožnik ni bil lastnik nepremičnin v času sklenitve pogodbe s toženo stranko, vendar tudi prodaja tuje stvari veže pogodbenika (460. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, sedaj 440. člena Obligacijskega zakonika).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sklenjena pogodba med pravdnima strankama ni oderuška, zahtevek tožnika pa ni zastaral (6), iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa tudi izhaja, da tožena stranka ni odstopila od pogodbe, ker ni mogla doseči njenega namena, saj se je v pogodbi zavezala, da bo izpolnila obveznosti tožnika do MŠL d.o.o., kar bi omogočilo tožniku, da bi pravno veljavno lahko pridobil lastninsko pravico na nepremičninah in na ta način bi lahko pravno veljavno prenesel lastninsko pravico na toženo stranko. Tožeča stranka zato neutemeljeno zatrjuje, da je tožena stranka brez razloga poravnala obveznosti tožeče stranke do M.., čeprav tudi iz njene trditvene podlage izhaja, da je bila tožena stranka dolžna poravnati obveznosti tožnika do M.. Tožnik je v svojih navedbah večkrat potrdil dogovor, da je bila tožena stranka dolžna poravnati obveznosti tožnika do M.. (7) in da je pripravljena priznati vsa plačila tožene stranke za poplačilo terjatev M.. do tožnika.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka plačala na račun kupnine naslednje zneske: 26.041,66 EUR dne 02. 10. 2010, 50.000,00 EUR dne 31. 05. 2002, 46.102,76 EUR iz naslova kritja terjatev M.. do tožnika in 10.732,56 EUR za plačilo plač in prispevkov za zaposleno pri tožniku. Tožena stranka je plačala 45.151,05 EUR za kritje terjatev upnikov do tožnika preko TM in ne 46.611,00 EUR, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje (8). Tožena stranka je skupaj plačala tožniku 178.028,03 EUR, tako da je tožena stranka dolžna plačati iz naslova neplačane kupnine še znesek 9.471,97 EUR.

8. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage glede plačila zneska 10.732,56 EUR iz naslova plačila plač in prispevkov za ŠP, saj je tožnik zatrjeval, da naj se navedena plačila tožene stranke upoštevajo kot del plačane kupnine, ob tem, da iz zapisnika z naroka z dne 21. 10. 2010 (9) izhaja, da se je tožnik strinjal, da se opravijo poizvedbe na DURS, da se pridobijo natančni podatki o plačilih, ki jih je tožena stranka opravila za ŠP. 9. Sodišče prve stopnje je tudi večkrat podrobno pojasnilo razloge, zaradi katerih verjame toženi stranki, da je na račun dolga tožnika plačala M. 46.102,76 EUR, kar potrjuje temeljnica za knjiženje pri banki toženca in konto kartica tožnika pri M.. Prvo sodišče je upoštevalo kvadrature posameznih nepremičnin, ki jih je toženec kupil od M. na podlagi kupne pogodbe z dne 27. 05. 2003 in posebej glede na izpoved TŠ pravilno ugotovilo, da v navedenem znesku niso upoštevane vrednosti drugih nepremičnin, kot izhajajo iz kupoprodajne pogodbe z dne 27. 05. 2003. Tožena stranka je plačala prvi obrok v znesku 46.102,76 EUR eno leto pred sklenjeno kupno pogodbo z M., kar dodatno potrjuje, da so bile s tem zneskom plačane le nepremičnine, ki so bile predmet kupoprodajne pogodbe med pravdnima strankama (10).

10. Tožnik je priznal, da so se posamezne terjatve upnikov do tožnika poravnavale tudi na način, da je tožena stranka plačala posamezne gotovinske zneske TM, ki je bila določeno obdobje zakonita zastopnica v družbi last tožnika, vendar ocenjuje, da je bila vrednost teh plačil od 2.000,00 EUR do 6.000,00 EUR in da je le za takšno vrednost plačil njegovih dolgov dal odobritev. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo takšnim tožnikovim navedbam, saj je utemeljeno sledilo verodostojni izpovedbi TM (kljub trditvam tožnika, da sta s pričo v sporu), ki je potrdila izpovedbo direktorja tožene stranke, da je tožena stranka plačala terjatve upnikov do tožnika v višini kot izhaja iz zapisov v rokovniku, pri čemer je odločilna okoliščina, da sta za plačilo teh terjatev TM in zakoniti zastopnik tožene stranke pridobila soglasje tožnika. Podpisi TM na rokovniku ob posameznih plačilih dodatno potrjujejo višino plačil tožene stranke na račun plačila dolgov tožnika. TM je bila s strani tožnika tudi ustno pooblaščena za opravljanje takšnih poslov, bila je določeno obdobje tudi zakonita zastopnica v družbi tožnika, zato odpoved delovnega razmerja TM v družbi v lasti tožnika ni odločilna okoliščina, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v sodbo. Tožnik ni dokazal, da je tožena stranka vedela, da TM nima več tožnikovega pooblastila, predvsem pa je odločilno dejstvo, da sta TM in zakoniti zastopnik tožene stranke za vsa plačila terjatev upnikov tožnika pridobila tožnikovo soglasje.

11. Glede na postavljeni tožbeni zahtevek v obrestnem delu je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožniku zakonite zamudne obresti od zneska 52.083,00 EUR od 15. 10. 2001 do 31. 05. 2002, ko je tožena stranka plačala del kupnine v višini 50.000,00 EUR, zato je od razlike do plačila celotnega drugega obroka dolžna od zneska 2.083,00 EUR od 01. 06. 2002 do 26. 03. 2003 plačati zakonite zamudne obresti. Do 08. 10. 2002 je tožena stranka po TM plačala 9.000.000,00 SIT (in ne 9.600.000,00 SIT, kot je to obračunalo sodišče prve stopnje), kar predstavlja 37.556,33 EUR. Vrednost tretjega obroka je bila 49.479,00 EUR, zato je tožena stranka dolžna plačati še 11.922,67 EUR, zato tožniku pripadajo od navedenega zneska zakonite zamudne obresti od 15. 10. 2002 do 26. 03. 2003. 12. Pritožbeni razlogi so bili deloma utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo spremenilo kot izhaja iz izreka sodbe, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. alinea prvega odstavka 358. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje je opravilo obračun stroškov po temelju in višini, takšnemu načinu ni oporekala nobena pravdna stranka, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je tudi po spremenjenem uspehu glede na izračun sodišča prve stopnje uspeh pravdnih strank identičen, zato ni poseglo v stroškovni del sodbe, spremenilo pa je sodbo v delu, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje. Tožniku so bili priznani tudi pritožbeni stroški in sicer: za sestavo pritožbe 1.259,20 EUR, za takso za pritožbo 1.317,00 EUR in za DDV 251,84 EUR, kar skupaj znese 2.828,04 EUR. Uspeh s pritožbo je 2,1%, zato je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške pritožbe v višini 59,38 EUR.

(1) V nadaljevanju M..

(2) V nadaljevanju ZPP.

(3) V nadaljevanju pogodba.

(4) Podrobnejše oznake nepremičnin – glej prvi odstavek 1. člena pogodbe; v nadaljevanju nepremičnine.

(5) Pravni prednik M..

(6) Podrobneje o tem glej sodbo sodišča prve stopnje, tretji odstavek, stran 7 in drugi odstavek, stran 9. (7) Glej tožbo točka III stran 3, pripravljalni spis z dne 12. 02. 2010, točka V stran 19. (8) Glej seštevek plačil v prilogi B5. (9) Stran 50 sodnega spisa.

(10) Podrobneje o tem glej sodbo sodišča prve stopnje tretji odstavek stran 7, prvi odstavek stran 8 in drugi odstavek stran 10.