Jedro

Ugovori tožnikov, da tožena stranka ne bi smela dovoliti postavitve spornega objekta mimo zakonskih odstopanj, se nanašajo na vsebino pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, zato v postopku izdaje gradbenega dovoljenja niso pravno relevantni in jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neutemeljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ne podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 22.7.2002. Z njo je bila zavrnjena pritožba tožnikov zoper odločbo Upravne enote Ravne na Koroškem z dne 14.1.2002, s katero je bilo strankama z interesom - investitorjema M.M. in V.M., izdano gradbeno dovoljenje za legalizacijo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št.... pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja s toženo stranko, da so bili pritožbeni in tožbeni ugovori tožnikov glede odmika od parcelnih mej, glede odmika od občinske ceste, glede pomanjkanja potrebnega funkcionalnega zemljišča in glede izdelave lokacijske dokumentacije lokacijske narave, ki so jih imeli tožniki možnost uveljavljati v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja. V obravnavanem primeru je sporno gradbeno dovoljenje izdano na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, zato se navedeni ugovori v tem postopku ne morejo upoštevati.

Tožniki vlagajo pritožbo iz vseh razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in navajajo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki bi potrdili navedbe tožnikov. Ne držijo navedbe, da je tožena stranka pri izdaji gradbenega dovoljenja vključila vse tri sosede - lastnike sosednjih parcel in da je razpisala glavno obravnavo, na katero so podali ustne pripombe. Zaradi neupoštevanja njihovih pripomb je bil kršen upravni postopek. Tožena stranka v gradbenem dovoljenju ne upošteva pripomb tožnikov, da ne bi smela dovoliti postavitve spornega objekta mimo zakonskih odstopanj. Sodišče je spregledalo, da se legalizira črna gradnja, ki je v začetku merila približno 10 m, sedaj pa meri že približno 20 m. Sklicevanje tožene stranke na pravnomočno lokacijsko dovoljenje sodišče prve stopnje zavaja z nezakonitimi ugotovitvami. Pritožbeno sodišče prosijo, da jih povabi na narok in predlagajo, da odpravi odločbo tožene stranke in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek oziroma da naj pritožbeno sodišče o tem meritorno odloči. Stranki z interesom v odgovoru na pritožbo podajata kratko kronologijo celotnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, je bilo po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta na podlagi 36. člena Zakona o graditvi objektov (Ur. l. SRS, str. 34/84 do 52/00, ZGO) pravilno ugotovila, da je bila zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložena vsa dokumentacija, ki jo mora investitor predložiti na podlagi navedenega člena in da so izpolnjeni pogoji iz 41. člena ZGO.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča se ugovori tožnikov, da tožena stranka ne bi smela dovoliti postavitve spornega objekta mimo zakonskih odstopanj, nanašajo na vsebino lokacijskega dovoljenja, zato v postopku izdaje gradbenega dovoljenja niso pravno relevantni in jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neutemeljene.

Prav tako niso utemeljeni pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na bistvene kršitve pravil postopka izdaje gradbenega dovoljenja, saj iz zapisnika z dne 10.12.2001 izhaja, da je prvostopni upravni organ opravil ustno obravnavo, na kateri so imeli tožniki možnost, da podajo svoje pripombe na projektno dokumentacijo. Kot je tožnikom pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje pa so se njihovi ugovori nanašali na vsebino lokacijskega dovoljenja in zato za postopek izdaje gradbenega dovoljenja niso bili relevantni. Tudi ni utemeljen ugovor tožnikov glede neizvedenih dokazov, saj sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka v upravnem sporu. Glede na določbo 2. odstavka 51. člena ZUS sodišče prve stopnje dokaze izvaja samo na glavni obravnavi. Ker pa je v obravnavanem primeru odločalo na seji, je lahko odločilo le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku (1. odstavek 51. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče ni ugodilo predlogu tožnikov v pritožbi, da samo opravi glavno obravnavo, saj meni, da niso izpolnjeni pogoji, ki jih določa 1. odstavek 77. člena ZUS. Po tej določbi pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa meni, da je treba ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze. V obravnavanem primeru prvostopno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja (tožniki v tožbi niti niso predlagali, da prvostopno sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi), zato ta pogoj za odločanje na glavni obravnavi na pritožbeni stopnji ni izpolnjen.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.