Jedro

Če so ovržene poslovne knjige, metode ugotavljanja davčne osnove ne more izbirati davčni zavezanec. Osnova ugotovljena s cenitvijo se lahko zniža le, če zavezanec predloži dokaze, da je nižja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Uprave za družbene prihodke občine z dne 13.11.1991, s katero so mu bile odmerjene družbene obveznosti od dohodka iz gospodarskih dejavnosti za leto 1990. V obrazložitvi navaja, da so tožniku bile utemeljeno ovržene poslovne knjige, saj niso bile vodene v skladu s predpisi. Celotni prihodek v znesku 1.601.250 din je bil ugotovljen s cenitvijo na podlagi tožnikovih podatkov o nabavi surovin, upoštevajoč povprečni pribitek, ki je bil ugotovljen na podlagi večkratnih medletnih pregledov. Vse pritožbene ugovore glede višine pribitka in predlagane primerjave z družbenim sektorjem je zavrnila z obrazložitvijo, da je bil celotni prihodek ocenjen na podlagi podatkov o obsegu in načinu tožnikovega poslovanja. Primerjava s podatki poslovnih knjig v letu 1991 pa prav tako ni mogoča, ker poslovne knjige tudi v tem letu niso bile vodene v skladu s predpisi.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje prezrl dnevno in sezonsko dinamiko cen sadja in zelenjave, ki se zaradi hitre pokvarljivosti blaga znižujejo iz ure v uro. Upoštevani tudi niso bili povprečni pribitki za takšno vrsto blaga, ki veljajo za podobne obratovalnice. Mercatorjeve obratovalnice so imele povprečni pribitek le cca 30%, pri tožeči stranki pa ta znaša 89,3%. Meni, da bi resnično dejansko stanje lahko ugotovil le sodni izvedenec s primerjavo z ostalimi podobnimi obratovalnicami na območju občine, ali na podlagi ustrezno vodenih poslovnih knjig tožeče stranke za leto 1991. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne iz razlogov izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijano odločbo je sodišče preizkusilo v okviru tožbenih ugovorov.

V obravnavani zadevi gre za odmero družbenih obveznosti od dohodka iz gospodarskih dejavnosti za leto 1990. Tožnik ne osporava ovrženje poslovnih knjig. V primeru, ko so poslovne knjige ovržene, davčni organ ugotovi osnovo za davek na podlagi cenitve celotnega prihodka in materialnih stroškov, oprte na podatke o načinu in obsegu zavezančevega poslovanja, obsegu zaposlovanja delavcev, na podlagi vseh konkretnih dejstev in pogojev, v katerih zavezanec posluje, ali s primerjavo z drugimi zavezanci, ki poslujejo v podobnih pogojih (2. odstavek 87. člena zakona o davkih občanov, Uradni list SRS, št. 36/88, 8/89 - ZDO). V obravnavani zadevi je bila osnova za davek ugotovljena s cenitvijo v navzočnosti tožnika, ki na zapisnik tudi ni imel pripomb. Iz opravljene cenitve je razvidno, da je bil pribitek na nabavno ceno izračunan na podlagi tožnikih dokumentov o količini in ceni nabavljenega sadja in zelenjave za november in december 1990 in prodajne cene po posameznih artiklih v teh mesecih, upoštevajoč tudi cene, ki so bile ugotovljene z medletno kontrolo tožnikovega poslovanja. Upoštevana je bila tara za vse izdelke, čeprav je za določene proizvode v nabavnih dokumentih bila navedena netto količina. Navedeni podatki so tudi po oceni sodišča dovolj zanesljiva podlaga za sprejeto oceno o višini povprečnega pribitka na nabavno ceno surovin v višini 89,3%. Ob nadaljnjem upoštevanju kala je pri oceni celotnega prihodka bil upoštevan pribitek le v višini 80%, kar je v odločbi prve stopnje izrecno navedeno in ne 89,3% kot to zmotno navajata tožena stranka in tožnik.

Če se vzame verodostojnost poslovnim knjigam, davčni organ sam izbere, ali bo ugotavljal osnovo za davek s cenitvijo ali s primerjavo z drugimi zavezanci. Metode ugotavljanja osnove za davek torej ne more izbirati zavezanec, zato ni mogoče upoštevati tožbenih ugovorov, da so prodajalne imele povprečni pribitek le v višini 30% in predloga, da se osnova ugotovi s primerjavo na podlagi njegovih poslovnih knjig za leto 1991. V primeru, ko zavezanec oporeka osnovi za davek, določeni s cenitvijo, je tako določeno osnovo mogoče znižati le tedaj, če predloži dokaze, da je osnova manjša (2. odstavek 192. člena cit. zakona). Takšnih dokazov tožnik ni ponudil v pritožbi niti v tožbi, zato tudi ni mogoče upoštevati njegovega predloga o zaslišanju izvedenca in pavšalnih ugovorov o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.