Jedro

Sodišče druge stopnje v primeru nepravilne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nima ne kasatoričnih ne reformatoričnih pooblastil. Specialna določba 1. odstavka 458. člena ZPP v sporih majhne vrednosti izključuje uporabo 358. člena ZPP, ki pomeni pravno podlago reformatoričnih pooblastil sodišča druge stopnje v rednem postopku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi V IVL 1390/95 z dne 14.3.1995 v celoti v veljavi in mora tožena stranka tožeči stranki plačati 13.130 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od 6.562 SIT od 25.12.1994 do plačila in od 6.568 SIT od 25.1.1995 do plačila. Kot nosilni razlog je navedlo, da čeprav je 1.12.1994 upravnik sporne stanovanjske hiše postal S., to ne pomeni, da tožeča stranka sočasno ne bi mogla biti upravnik. Pogodba o upravljanju namreč ni bila odpovedana, upoštevaje pri tem trimesečni odpovedni rok, niti ni bila tožeča stranka razrešena. Tožena stranka mora zato tožeči stranki plačati znesek, ki ga je slednja poravnala iz lastnih sredstev.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju upravnik. Dejanski upravnik od 1.12.1994, ko je bila sklenjena nova pogodba o upravljanju, je bil S. Zoper to sodbo je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – ur. p. b., v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 442. členom ZPP, ki je podana, ker je sodišče druge stopnje v nasprotju z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP poseglo v dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da „je bila v spornem obdobju tožeča stranka upravnik večstanovanjske stavbe v Mariboru“ ter da „je tožeča stranka stroške obratovanja tudi poravnala“ in je „tako upravičena tudi do tega, da od etažnih lastnikov zahteva njihovo povračilo“. Sodišče druge stopnje je ugotovilo drugačno dejansko stanje, in sicer, da „tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, da je stroške za toženo stranko poravnala sama in iz lastnih sredstev“, da je bil „dejanski upravnik“ S., ne pa tožeča stranka, da bi tožeča stranka kot upravnik po 1.12.1994 te stroške plačevala, pa ni „niti zatrjevala ne dokazala“. Sodišče druge stopnje je še zaključilo, da tožeča stranka „nalog upravnika ni opravljala in posameznim dobaviteljem tudi ni plačevala nobenih računov“. Navedeni citati iz sodb sodišč prve in druge stopnje kažejo, da spremenjena odločitev temelji na drugačnem dejanskem stanju, kar je v nasprotju z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP, kršena pa je bila tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Po določbi 375. v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po stališču nižjih sodišč je bilo ključno vprašanje v zadevi, od katerega je bila odvisna odločitev o glavni stvari, kdo je bil upravnik sporne stanovanjske hiše v decembru 1994 in januarju 1995. Čeprav pojem upravnika predpostavlja obstoj pravic in obveznosti med upravnikom in etažnimi lastniki ter je zato pravne narave, temelji na določenih dejanskih ugotovitvah, npr. o tem, kakšna je bila vsebina pravic in obveznosti strank in kako jih je upravnik izvrševal. Izhajajoč iz kršitve, ki jo uveljavlja vrhovni državni tožilec, Vrhovno sodišče povzema bistvene prvine dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je kot podlago svoje odločitve sprejelo naslednja pravno relevantna dejstva: - 1.12.1994 je upravnik večstanovanjske hiše v Mariboru, postal S.; - etažni lastniki pogodbe o upravljanju s tožečo stranko z dne 21.1.1992 niso odpovedali niti niso razrešili upravnika; - tožeča stranka je v decembru 1994 in januarju 1995 poravnavala stroške, ki so nastali iz naslova obratovanja sporne večstanovanjske hiše. Sodišče druge stopnje je kot podlago svoje odločitve sprejelo naslednja pravno relevantna dejstva: - dejanski upravnik sporne stanovanjske hiše v decembru 1994 in januarju 1995 je bil S., ki je plačeval stroške električne energije, odvoza smeti in porabljene vode, ne pa tožeča stranka; - tožeča stranka ni dokazala, da bi po 1.12.1994 poravnavala stroške iz naslova obratovanja sporne stanovanjske hiše. Po stališču sodišča druge stopnje je odločilno dejstvo, ki utemeljuje pravno sklepanje o tem, kdo je bil upravnik, dejansko izvrševanje obveznosti, ki so predmet pogodbe o upravljanju. S tem, ko je ugotavljalo, kdo je bil „dejanski“ upravnik in je zapisalo, da „tožeča stranka ni ne trdila ne dokazala, da bi plačevala stroške obratovanja“, je poseglo v dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, katerega del je ugotovitev, da je bila tožeča stranka tista, ki je poravnavala obratovalne stroške.

Kdaj sme sodišče druge stopnje v rednem postopku spremeniti dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, je določeno v 1. do 3. točki 358. člena ZPP. To lahko stori, če samo opravi obravnavo in v skladu z načelom neposrednosti izpelje dokaze; če se sodba prve stopnje opira na listine ali posredno izvedene dokaze ali če je na podlagi logičnega sklepanja iz dejanskih ugotovitev napravilo drugačne zaključke od sodišča prve stopnje. Pooblastila sodišča druge stopnje v sporih majhne vrednosti so še bolj omejena. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče druge stopnje zato v primeru nepravilne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nima ne kasatoričnih ne reformatoričnih pooblastil. Citirana specialna določba izključuje uporabo 358. člena ZPP, ki pomeni pravno podlago reformatoričnih pooblastil sodišča druge stopnje v rednem postopku. Edina izjema velja v primeru nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je posledica zmotne uporabe materialnega prava. Tedaj lahko sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje (ne pa spremeni) in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

Pritrditi je torej vrhovnemu državnemu tožilcu, da je sodišče druge stopnje, s tem ko je poseglo v dejansko podlago sodbe sodišča prve stopnje, zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 458. člena ZPP. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno sojenje (prvi odstavek 379. v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP). Pri ponovnem obravnavanju pritožbe tožene stranke bo moralo sodišče druge stopnje izhajati iz sklopa dejanskih ugotovitev, ki jih je napravilo sodišče prve stopnje, pri čemer bo moralo pri presoji, ali je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, upoštevati, da se je tožeča stranka v svojem tožbenem zahtevku omejila na plačilo stroškov za upravljanje, medtem ko stroškov iz naslova obratovanja in vzdrževanja ni uveljavljala.