Jedro

Pojem imetnik živali je pravni standard in ga je treba napolniti z okoliščinami konkretnega primera. Ker ne gre za vprašanje kinološke stroke, pač pa za pravni pojem, se o tem ni pristojen izrekati izvedenec kinološke stroke.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v obsodilnem delu potrdi izpodbijana sodba, pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v točki I izreka tako, da se dosojena odškodnina zviša za 4.216,04 EUR, to je na 8.432,08 EUR, - točka II izreka pa se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.397,46 EUR stroškov postopka v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 692,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Mld. tožnik vtožuje plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 3. 3. 2013, ko ga je poškodoval toženčev pes, ki ga je na sprehod peljal toženčev brat. 2. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8. 9. 2016 tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Presodilo je, da je za nastanek tožnikove škode odgovoren toženec, po višini pa zahtevana odškodnina ni v celoti utemeljena. Toženec se je pritožil, višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.1 Zavzelo je stališče, da se toženec kot lastnik psa ne more razbremeniti odgovornosti, da je neprivezanega psa in brez nagobčnika peljal na sprehod njegov brat, saj bi moral ustrezno ravnanje dokazati, vendar dokaznega bremena ni zmogel. Vrhovno sodišče pa je s sklepom II Ips 339/2017 ugodilo toženčevi reviziji in razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških je pridržalo za končno odločbo. Obrazložilo je, da ni nujno, da je za škodo, ki jo stori žival, vselej odgovoren lastnik živali. Skladno s 158. členom Obligacijskega zakonika (OZ) je odgovoren imetnik živali, nižji sodišči pa se nista ustrezno vsebinsko opredelili do vprašanja, kdo je imetnik psa, ki je mld. tožniku povzročil škodo. V ponovljenem postopku naj presodita, kdo je bil v konkretnem primeru imetnik psa in kot tak dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim.

3. Ko je sodilo drugič, je sodišče prve stopnje presodilo, da toženec kot lastnik psa odgovarja objektivno, ker je nevarno stvar zaupal osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena z njo ravnati (četrti odstavek 152. člena OZ). Je pa tudi tožnikov oče sokriv za poškodbo in utrpelo škodo, in sicer 50 %, zato je toženec mld. tožniku dolžan plačati 4.216,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in dosodilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti 335,06 EUR stroškov postopka.

**Pritožbi in odgovor na pritožbo**

4. Pritožujeta se obe pravdni stranki, obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5. Tožnik navaja, da ni jasno, s čim je otrok prispeval k nastali škodi. Presojati je treba zgolj njegovo ravnanje. Z ničemer ni vplival na potek nastanka škode in prispeval k nastali škodi ali na njen obseg. Ne gre za presojo odgovornosti staršev, ki so lahko odgovorni le za krivdno ravnanje otroka. Če pa se je že spuščalo v ravnanje očeta, bi sodišče moralo ugoditi dokaznemu predlogu za dodatno zaslišanje očeta, kar je neobrazloženo zavrnilo. Razlogov za odločitev o višini soprispevka ni. Dejstvo je, da je tožnika ugriznil toženčev pes, tožnik psa ni z ničemer izzval, ravnal je izrazito obrambno, enako tudi oče. Ker je sodišče prve stopnje zmoto upoštevalo soprispevek 50 %, pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da mu prisodi celotno, s strani prvega sodišča priznano odškodnino, to je 8.432,08 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženec sodišču prve stopnje očita, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj šteje psa za nevarno stvar. Iz odločbe Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, ki je v spisu, izhaja, da ne gre za nevarnega psa. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil njegov pes nevaren za okolico, neobvladljiv in tudi v obravnavanem dogodku ni šlo za napad psa na otroka, ampak je do poškodovanja prišlo slučajno, ko je pes skočil proti psu, ki naj bi ga tožnikov oče držal v naročju. Sodba v tem delu nima vseh potrebnih razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Materialnopravno zmotno se je sodišče oprlo na določila 150, 158/1 in 152/4 člena OZ. Tudi do tega, koga je bilo v konkretnem primeru potrebno šteti za imetnika psa, se sodišče prve stopnje ni nedvoumno opredelilo. Iz izvedenskega mnenja A. A. izhaja, da se po veljavni zakonodaji za skrbnika hišne živali šteje pravna ali fizična oseba, ki odgovarja za žival (v tistem trenutku), ne glede na to, ali je njen lastnik ali za njo skrbi. Kot je sodišče pravilno ugotovilo za tožnikovega očeta, da bi moral poskrbeti, da bi bil njegov pes na povodcu, bi moralo tudi za pritožnikovega brata. Ugotovitev sodišča, da ne toženec ne njegov brat nista opravila tečaja za vodnika psa in da zato nista bila usposobljena za ravnanje s psom, je smešna, saj potem noben človek, ki ne bi imel opravljenega takšnega tečaja, ne bi smel sprehajati psov na javnem prostoru. Psa, ki se ne šteje za nevarno žival, je mogoče zaupati v varstvo in nadzorstvo osebi, starejši od 16 let, ki je objektivno zmožna vedeti, da je psa potrebno voditi na javnem kraju na povodcu, oziroma je objektivno zmožna obvladati psa, ki mu je zaupan v varstvo. Brata B. B. sodišče v tem pogledu sploh ni ocenjevalo. Brat je polnoleten in sposoben varno sprehajati psa. Toženec je nabavil ustrezen povodec za psa in zahteval od vseh domačih, da ga vodijo na povodcu, konkretnega dne pa ga ni bilo doma in ni vedel, da je šel brat s psom na sprehod. Poleg tega mu ni bilo znano, da brat na javnih krajih psa včasih tudi ne sprehaja na povodcu. Potrebe, da bi brata vsakič nadzoroval, ko je šel na sprehod, ni bilo, saj gre za družinskega psa in je brat tudi drugače skrbel zanj kot za domačega psa, še posebej v odsotnosti toženca. Torej je pravilna ugotovitev izvedenca kinologa, da je bil brat B. B. odgovoren oziroma soodgovoren skupaj s tožnikovim očetom, ker nista poskrbela za vse potrebno, da do škodnega dogodka ne bi prišlo. Ker je napačna odločitev o odgovornosti za škodni dogodek, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

7. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženca. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo na ključno vprašanje, kdo je bil v konkretnem primeru v smislu določb OZ imetnik psa in kot takšen dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim. To je bil toženec, ki dejansko dejstva, da je imetnik psa, niti ne izpodbija, pač pa izpostavlja, da je pes njegov. Toženec ni preverjal, kako se pes obnaša na sprehodih in kako oziroma ali sploh brat poskrbi za varnost psa in okolice, niti se ni sam seznanil z osnovnim znanjem, potrebnim za varno skrb in nadzor nad psom, kot tudi ni poskrbel, da bi psa zaupal osebi, ki bi bila za to usposobljena. Gre za takšno vrsto opustitve, ki ima za posledico odgovornost za škodo. Navedbe toženca, da gre za miroljubnega psa, so zavajajoče. Dokazano je, da je bil toženčev pes udeležen v več različnih konfliktih z drugimi psi, in sicer, ko je bil neprivezan, kar dodatno potrjuje opustitev nadzora nad psom. Izvedenec za kinologijo ni pristojen za presojo vprašanja imetništva nad psom, saj gre za pravno vprašanje. Glede na to, da je toženčev pes ugriznil tožnika, je očitno, da je bila potrebna določena mera usposobljenosti in znanja, česar toženec in njegov brat nista imela.

**Presoja višjega sodišča**

8. Pritožba toženca ni utemeljena, utemeljena pa je tožnikova pritožba.

_Ugotovljeno dejansko stanje_

9. Za presojo relevantnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožbi ne izpodbijata obrazloženo. Ta dejstva so: - do škodnega dogodka je prišlo, ko je bil mld. tožnik z očetom in bratom na sprehodu, z njimi je bil tudi pes od tožnikove babice, proti kateremu je šel toženčev pes, zato je tožnikov oče njihovega psa dvignil v naročje, toženčev pes se je zagnal proti psu v naročju in ob tem verjetno s kremplji in zobmi poškodoval takrat dveletnega tožnika; - tožnik je utrpel poškodbe na obrazu, v predelu pod očesom na levi in desni ličnici, odpeljan je bil v bolnišnico, kjer je ostal na zdravljenju; - oba psa sta manjše rasti; - pes, ki je poškodoval mld. tožnika, ni bil na povodcu in ni imel nagobčnika, na sprehod ga je peljal toženčev brat; - lastnik psa je toženec, skrbijo pa zanj tudi drugi člani družine, toženec jim je naročil, da naj imajo psa privezanega na povodcu in ni vedel, da je šel brat tistega dne na sprehod z neprivezanim psom; - toženec ni opravil nobenega tečaja za šolanje psov, tudi nobene literature o tem, kako je potrebno ravnati s psom, ni prebral; tudi toženčev brat ni končal nobenega šolanja glede ravnanja s psom; - toženec se z bratom ni nikoli pogovarjal o obnašanju psa na sprehodih.

_Glede odškodninske odgovornosti toženca_

10. Pritrditi je treba pritožbi toženca, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da je toženčev pes nevaren in da v podatkih spisa ni opore za tak zaključek. Zato je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je materialnopravna podlaga za odločitev določilo prvega odstavka 158. člena OZ, zmoten.

11. Da bi bil toženčev pes popadljiv oziroma nevaren, ni izkazano. Pravila o odgovornosti za škodo, ki jo povzroči „običajna“ domača žival, pa predpisuje drugi odstavek 158. člena OZ. Odgovoren je imetnik živali, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Da je mld. tožnika poškodoval prav toženčev pes, ni (več) sporno2. Ali je pes tožnika poškodoval „nehote“, za presojo ni relevantno. Ne presoja se namreč odgovornost psa samega, pač pa odgovornost imetnika psa. OZ predpisuje krivdno odškodninsko odgovornost imetnika nenevarne živali z obrnjenim dokaznim bremenom: imetnik se oprosti odgovornosti za škodo, če dokaže, da je ravnal z zahtevano skrbnostjo.

12. Pojem imetnik živali je pravni standard in ga je treba napolniti z okoliščinami konkretnega primera. Ker ne gre za vprašanje kinološke stroke, pač pa za pravni pojem, se o tem ni pristojen izrekati izvedenec kinološke stroke.

13. Imetnik stvari (živali) je tisti, ki z njo razpolaga, jo nadzoruje in vzdržuje zase; praviloma je to lastnik.3 Toženec priznava, da je lastnik psa in zanj skrbi skupaj z bratom in očetom. Vsi družinski člani, ki skrbijo za psa, so njegovi imetniki.4

14. Vsak imetnik živali je zavezan v razmerju do drugih oseb in njihovega premoženja, obnašati se tako, kot se po rednem teku stvari pričakuje od razumnega in pozornega človeka, ki ne ogroža drugih, torej ne povzroča (po nepotrebnem) nevarnosti za nastanek škode. Nadzorstvo psa je treba prilagoditi razmeram in situaciji, ki bi jo imetnik moral in mogel pričakovati. Pri presoji zahtevane skrbnosti se uporablja merilo razumnega in pozornega človeka. Običajno ljudje, ki prevzamejo skrb za žival, zberejo podatke, pomembne za pravilno vzgojo in rejo živali.5

15. Toženčev brat psa v konkretni situaciji ni ustrezno nadzoroval. Pes ni bil na povodcu, ni imel nagobčnika, prosto je tekal naokoli in niti, ko se je že zagnal proti psu, ki ga je v naročju držal tožnikov oče, ni reagiral (da je, niti ne zatrjuje). Toženec ve, da psa v njegovi odsotnosti vodi na sprehod (tudi) njegov brat. Trdi sicer, da mu je naročil, da ga mora voditi na povodcu, priznava pa, da se ni nikoli pozanimal, ali je temu res tako in kako se pes obnaša na sprehodih. Zgolj nakup povodca za psa, če se ta ne uporablja, pač pa pes očitno prosto teka naokoli, ter zatrjevanje, da je bratu naročil naj uporablja povodec, toženca ne razbremeni odgovornosti. Kot (so)imetnik psa odgovarja tudi za škodo, ki jo povzroči pes, ko ni pod njegovim neposrednim nadzorstvom.

16. Da toženec in njegov brat nista opravila tečaja za vodnika psa, sicer ni odločilno dejstvo, je pa ena od okoliščin, ki se upošteva pri presoji. Usposobljenost za sprehajanje psov ni predpisana in je psa kljub temu dovoljeno sprehajati, vendar pa je riziko, da bo pes povzročil škodo, v primeru nezadostne usposobljenosti za ravnanje s psom večji. Tudi ni dovolj, da je imetnik objektivno zmožen vedeti, da je psa treba voditi na povodcu oziroma ga drugače obvladati. Imetnik mora psa dejansko obvladati. Toženčev pes pa očitno ni bil obvladan. Dokazano je, da je skočil proti tožniku in njegovemu očetu, ki je imel svojega psa v naročju. Če bi bil toženčev pes na povodcu ali drugače fizično oviran, npr. tako, kot je bil pes, ki ga je v naročju držal tožnikov oče, do poškodbe mld. tožnika ne bi prišlo.

17. Brezskrbno prepuščanje skrbi za psa drugemu, pa čeprav gre za odraslo osebo, ki je sposobna skrbeti za žival, ne ustreza standardu ustrezne skrbnosti imetnika živali. Toženec glede na okoliščine konkretnega primera odgovarja za škodo, ki je nastala tožniku, ker ga je poškodoval njegov pes, solidarno z bratom (186. člen OZ). Ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen.

18. Po obrazloženem je odločitev, da za tožniku nastalo škodo odgovarja toženec, materailnopravno pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Višje sodišče je zato pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo v obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

_Glede soodgovornosti tožnikovega očeta_

19. Pravilno opozarja tožnik v pritožbi, da sodišče prve stopnje niti ni ustrezno konkretno obrazložilo prispevka tožnikovega očeta k nastanku škode, to je zakaj šteje, da je bilo njegovo ravnanje v okoliščinah konkretnega primera malomarno. Pa tudi, če bi ravnanje tožnikovega očeta res bilo malomarno, ob pravilni uporabi materialnega prava to ne bi zmanjšalo odgovornosti toženca za nastalo škodo, pač pa bi bila toženec in tožnikov oče tožniku solidarno odgovorna za nastalo škodo (186. člen OZ).

20. Na prvi odstavek 171. člena OZ oprta odločitev prvostopenjskega sodišča, da je zaradi soodgovornosti toženčevega očeta odgovornost toženca za tožniku nastalo škodo le 50 %, je materialnopravno zmotna. Odgovornost za nastalo škodo je deljena le, če k njenemu nastanku ali višini prispeva tudi sam oškodovanec, ne pa tretja oseba, kar je v konkretnem primeru tožnikov oče. Glede na to je višje sodišče ugodilo pritožbi tožnika in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je upoštevalo pri presoji 100 % odgovornost toženca (peta alineja 358. člena ZPP).

_O višini dosojene odškodnine_

21. Ne tožnik ne toženec višine dosojene odškodnine ne izpodbijata obrazloženo, zato je višje sodišče v tem delu opravilo le uradni preizkus pravilnosti odločitve skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine pravilno izhajalo iz meril, predpisanih v 179. členu OZ. Odločitev je v tem delu ustrezno obrazložena, da je mogoč njen preizkus, pa tudi drugih procesnih kršitev, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti, ni. Odškodnino za nepremoženjsko (179. člen OZ) in premoženjsko (169. člen OZ) škodo je sodišče prve stopnje odmerilo na 8.432,08 EUR. Ker je višje sodišče ugotovilo, da toženec tožniku za nastalo škodo odgovarja v celoti, je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da mu je dolžan plačati 8.432,08 EUR odškodnine.

_O stroških postopka_

22. Ker je spremenilo odločitev o glavni stvari, je pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka.

23. Tudi odmere stroškov postopka pritožbi ne izpodbijata. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno stroške odmerilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), saj se je postopek začel v času veljavnosti ZOdvT. Tudi nobene procesne kršitve ni zagrešilo, zato je višje sodišče upoštevalo s strani prvega sodišča odmerjene stroške postopka. Stroški dosedanjega postopka tožnika znašajo 3.577,11 EUR, stroški toženca pa 4.287,22 EUR. Po spremembi odločitve je tožnikov uspeh v pravdi 85 %, toženčev pa 15 %. Glede na to skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP tožnik tožencu dolguje 643,08 EUR, toženec pa tožniku 3.040,54 EUR; po medsebojnem pobotanju mora toženec tožniku plačati 2.397,46 EUR stroškov dosedanjega postopka.

24. Tožnik je s pritožbo v celoti uspel, toženec pa propadel, zato mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP tožniku povrniti vse potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z ZOdvT in ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 4.216,04 EUR, saj se je tožnik pritožil le glede dosojenega 50 % prispevka k nastali škodi. Nagrada za pritožbo znaša 283,20 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 22 % DDV pa 62,30 EUR, ostalih stroškov pritožnik ni priglasil. Enaki stroški, to je skupaj 304,50 EUR, gredo tožniku tudi za odgovor na pritožbo toženca. Pritožbeni stroški tožnika tako znašajo 692,00 EUR.

25. Dosojene stroške postopka je dolžan toženec povrniti v roku petnajstih dni od prejema te sodbe (313. člen ZPP). Če jih ne bo plačal v postavljenem roku, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

1 Sodba VSL I Cp 303/2017 z dne 19. 4. 2017. 2 Toženec te ugotovitve ne izpodbija. 3 Gl. komentar D. Jadek Pensa, k 150. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 857. 4 Prim. npr. odločbo VSL II Cp 415/2014, sklep VSM I Cp 1457/2009, tudi sodba VSL I Cp 1655/2017. 5 Komentar dr. N. Plavšak k drugemu odstavku 158. člena, E-paket Obligacije s komenarjem OZ na portalu Tax Fin Lex.