Jedro

Družina, izobraževanje in šolanje so ustavne kategorije. Navedene ustavne pravice gredo tudi osebam s priznano mednarodno zaščito, konkretno jih opredeljujeta ZMZ-1 in Uredba.

Sistematična, teleološka, Ustavi in pravu EU skladna metoda razlage petega odstavka 97. člena ZMZ-1 pretehtajo jezikovno razlago. To pomeni, da bi toženka morala pri odločanju upoštevati tudi tretji odstavek 97. člena ZMZ-1, ki ga očitno ni uporabila. S tem je nepravilno uporabila materialno pravo.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se Odločba št. 410-36/2023-1542-42 (15-01) Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov z dne 26. 11. 2025, odpravi v izpodbijanih:

-2. točki izreka,

-3. točki izreka v implicitno vsebovanem zavrnilnem delu, s katerim je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika za priznanje pravice do denarnega nadomestila za bivanje na zasebnem naslovu za obdobje 11. 11. 2025 do 10. 2. 2026 nad zneskom 214,29 EUR za celotno časovno obdobje in

-4. v točki izreka v implicitno vsebovanem zavrnilnem delu, s katerim je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika za izplačevanje denarnega nadomestila za bivanje na zasebnem naslovu nad zneskom v višini 71,43 EUR mesečno,

ter se zadeva v tem obsegu vrne Uradu Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov v ponoven postopek.

II.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne sodne odločitve v tej zadevi toženi stranki naloži, da tožeči stranki za obdobje od 11. 11. 2025 do 10. 2. 2026 izplača, poleg že priznanega zneska nadomestila po izpodbijani odločbi, še razliko v višini 422,66 EUR na mesec. Kar tožnik zahteva več, se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Toženka je z izpodbijano odločbo ugodila zahtevku tožnika za dodelitev denarnega nadomestila za zasebno nastanitev (točka 1. izreka). Zavrnila je zahtevek, ki ga je prav tako vložil tožnik za dodelitev denarnega nadomestila za zasebno nastanitev za njegove družinske člane: A. A., roj. ... 1978 (mati), B. B., roj. ... 2005 (sestra), C. C., roj. ...2007 (brat), D. D., roj. ... 2008 (sestra), E. E., roj. ... 2010 (sestra), F. F., roj. ... 2013 (brat), vsi državljani Afganistana (točka 2. izreka). Odločila je, da se tožniku denarno nadomestilo za zasebno nastanitev dodeli za obdobje od 11. 11. 2025 do 10. 2. 2026 v višini 214,29 EUR za celotno časovno obdobje (točka 3. izreka) in da se izplačuje mesečno v višini 71,43 EUR na bančni račun tožnika (točka 4. izreka). Ugotovila je še, da v postopku stroški niso nastali (točka 5. odločbe).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zase in za svoje, zgoraj naštete družinske člane, vložil zahtevek za dodelitev denarnega nadomestila za zasebno nastanitev. S predhodno izdano odločbo št. 410-36/2023-1542-39 (15-01) z dne 9. 11. 2025 mu je bilo dodeljeno denarno nadomestilo za zasebno nastanitev, za obdobje od 6. 8. 2025 do 5. 11. 2025. Tožniku je bila v Republiki Sloveniji priznana mednarodna zaščita. V prvem mesecu od pridobitve statusa je s toženko sklenil pogodbo o integracijskih aktivnostih, t.j. 13. 10. 2022. Je prejemnik denarne socialne pomoči in biva na zasebnem naslovu. Iz potrdila o šolanju, ki ga je predložil, je razvidno, da je v Šolskem letu 2025/26 vpisan v 9. razred OŠ za odrasle. Toženka je v postopku ugotovila, da so družinski člani tožnika prišli v Republiko Slovenijo na podlagi združevanja družine 26. 1. 2025. Vsi družinski člani imajo urejeno prebivališče na istem naslovu kot tožnik. Nimajo dohodkov, ne odprtih bančnih računov v tujini in v Sloveniji in ne lastnih sredstev. Mati tožnika ni zmožna preživljati, zato v skladu z zakonom ni njegova zavezanka za preživljanje.

3.Toženka je navedla, da je zahtevku tožnika v delu, ki se nanaša nanj, ugodila na podlagi prvega in tretjega odstavka 97. člena ZMZ-1. Ugotovila je, da je tožnik v zadnjih treh mesecih na svoj bančni račun prejel 637,93 EUR. Izplačevalec je bil A. Ta sredstva se na podlagi 19. člena Uredbe o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic osebam s priznano mednarodno zaščito (v nadaljevanju Uredba) opredelijo kot priložnostni dohodek. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 19. člena Uredbe tega dohodka v povprečni mesečni višini 212,64 EUR ni upoštevala pri odmeri višine denarnega nadomestila. Ta je nižji od višine razlike med povprečno mesečno višino priložnostnega dohodka in polovico osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 247,05 EUR.

4.V skladu z 21. členom Uredbe se v primeru, ko je pogodbena vsota najemnine ter drugih stroškov, povezanih z najemom nepremičnine, nižja od višine mesečnega denarnega nadomestila, določenega v skladu s 17. členom Uredbe, osebi s priznano mednarodno zaščito izplača denarno nadomestilo v pogodbenem znesku. Iz predložene kopije najemne pogodbe izhaja, da znaša višina najemnine 500,00 EUR na mesec. Delež, ki odpade na tožnika, saj je zgolj on upravičen prejemnik nadomestila za zasebno nastanitev, znaša 1/7 oziroma 71,43 EUR. Tožniku je zato odmerila tak znesek (ki je nižji od osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 494,09 EUR). V skladu s četrtim odstavkom 16. člena Uredbe je tožniku znesek dodelila za tri mesece.

5.Glede družinskih članov tožnika je toženka ugotovila, da so na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve o priznanju združitve družine z vlagateljem št. 2140-1520/2022/32 (123-05) z dne 31. 12. 2024, vročene dne 5. 7. 2025, prišli v Slovenijo 26. 7. 2025 in s tožnikom živijo na istem naslovu. Na podlagi petega odstavka 97. člena ZMZ-1 bi bili družinski člani upravičeni do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu do konca obdobja iz prvega odstavka 97. člena ZMZ-1, to je do 12. 10. 2024 (dve leti po datumu sklenitve pogodbe o integracijskih aktivnostih s tožnikom). Vendar so v Slovenijo prišli po tem datumu. Zato do tega nadomestila niso upravičeni. Po proučitvi petega odstavka 97. člena ZMZ-1, v zvezi s prvim in tretjim odstavkom tega člena, je toženka ugotovila, da upravičenja do sredstev za nastanitev na zasebnem naslovu za družinske člane, ZMZ-1 ne veže na obdobje šolanja osebe s statusom mednarodne zaščite oziroma do njenega 26. leta.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

6.Tožnik je zoper odločbo vložil tožbo iz razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb postopka, neuporabe oz. nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbija 2. točko izreka v celoti, 3. točko izreka odločbe v delu, ki se nanaša na višino zneska denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu ter 4. točko v delu, ki določa višino mesečnih zneskov izplačila denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in odobri njegov zahtevek za dodelitev denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu za obdobje od 11. 11. 2025 do 10. 2. 2026, zanj in za njegove družinske člane, v mesečnem znesku 250 % osnovnega zneska minimalnega dohodka oz. v pogodbenem znesku najemnine. Podredno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in v izpodbijanem delu odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne pristojnemu organu v ponovni postopek.

7.Navaja, da je toženka je nepravilno uporabila peti odstavek 97. člena ZMZ-1. Napačno je sklepala, da ZMZ-1 upravičenja do sredstev za nastanitev na zasebnem naslovu za družinske člane ne veže na obdobje šolanja osebe s statusom mednarodne zaščite oz. do njenega 26. leta (izpodbijana odločba str. 5). Upravno sodišče je v sodbi I U 1175/2025 že podalo pravno mnenje, da tretji odstavek 97. člena ZMZ-1 predstavlja podaljšanje pravice iz prvega odstavka tega člena in je v navezavi s petim odstavkom 97. člena ZMZ-1, zato je treba uporabiti tako prvi kot tretji odstavek navedenega člena. Kot podaja sodišče, slednje izhaja iz sistematične in teleološke razlage petega odstavka 97. člena zakona, kar podpira tudi Ustavi in pravu EU skladna razlaga tega določila. V konkretnem primeru to pomeni, da je tožnik upravičen do nadomestila za družinske člane po petem odstavku 97. člena ZMZ-1 tudi v obdobju podaljšanja pravice do nadomestila v okviru tretjega odstavka 97. člena ZMZ-1, torej v obdobju do njegovega 26. rojstnega dne.

8.Izhajajoč iz zakonodajnega gradiva1 je zakonodajalec pri oblikovanju zakona upošteval specifični položaj družinskih članov osebe z mednarodno zaščito in pripoznal njihovo odvisnost od upravičenca. Posledično je v osnovni različici Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1, Uradni list 16/2017, v nadaljevanju ZMZ-1 16/17) določil, da se pravica do denarnega nadomestila za družinske člane veže tudi na pravico upravičenca, ki se izobražuje in prejema nadomestilo do 26. leta. S spremembo zakona leta 2021 (ki je še vedno aktualna v veljavnem ZMZ-1) je zakonodajalec na novo formuliral 97. člen, kjer je osnovno pravico in njeno prvo podaljšanje uredil v okviru skupnega prvega odstavka, medtem ko je drugo podaljšanje zaradi izobraževanja urejeno v tretjem odstavku. Ker gre pri tretjem odstavku zgolj za podaljšanje pravice iz prvega odstavka, ne pa za ločeno pravico, se peti odstavek člena ne sklicuje izrecno še na tretji odstavek. Vendar izhajajoč iz namena zakonodajalca in same določbe, drugačno razumevanje ni mogoče. To namreč ne bi bilo skladno z voljo in namenom zakonodajalca, izkazano pri pripravi zakona, poleg tega bi bilo tudi v nasprotju z načelom socialne države in pravice do izobraževanja. Kot je poudarilo sodišče v sodbi I U 725/2025-6, 97. člen ZMZ-1 varuje preživetje upravičenca in njegovih družinskih članov in ga je treba razlagati skladno z načelom socialne države in socialno varstvenim namenom.

9.Že iz ureditve v prvem in petem odstavku 97. člena veljavnega ZMZ-1 je jasno razvidno zakonodajalčevo izhodišče, da osebe z mednarodno zaščito v prvih letih po prejemu statusa mednarodne zaščite potrebujejo pomoč države, saj jim je z določbama omogočil obdobje za ureditev zaposlitve in svoje finančne situacije. Prav tako denarno nadomestilo za družinske člane kot varovalko, ki olajša finančno breme tega obdobja in omogoča družinsko življenje. Hkrati je s podaljšanjem denarnega nadomestila osebam z mednarodno zaščito omogočil podporo pri izobraževanju do 26. leta, ker se zaradi izobraževanja za njih obdobje finančne negotovosti in nesamostojnosti podaljša. To izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva, ki navaja, da se z denarnim nadomestilom šolajočim osebam z mednarodno zaščito "olajša možnost pridobitve izobrazbe in s tem poveča možnost uspešne integracije v slovensko družbo".2 Zato je nesmiselno, da bi zakonodajalec istim osebam, ki jim je pripoznal podaljšano obdobje ranljivosti in ne samozadostnosti, pri spremembi zakona odvzel varovalko, ki jim omogoča družinsko življenje.

10.Stroga jezikovna razlaga določbe, kot jo je uporabila toženka, ni skladna z namenom zakonodajalca, z namenom same določbe, niti z načelom socialne države iz 2. člena Ustave. Posega tudi v pravico do spoštovanja družinskega življenja iz 53. člena Ustave, pravico do družinskega in zasebnega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 7. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Iz navedene pravice ne izhaja le dolžnost države, da ne posega v družinsko življenje, temveč tudi dolžnost, da varuje družino in omogoča vzpostavitev družinskega življenja. Odločitev toženke posega tudi v pravico tožnika do izobraževanja, ki jo osebam z mednarodno zaščito zagotavljata 90. člen ZMZ-1 in 57. člen Ustave. Tožnik lahko pravico do izobraževanja učinkovito uveljavlja zgolj ob predpostavki, da ima zagotovljene eksistenčne življenjske potrebe, med katere sodi tudi primerno stanovanje. V nasprotnem primeru je primoran izbirati med izobraževanjem in preživetjem ter opustiti izobraževanje, da bi zagotovil preživetje sebi in družini. Namen določbe tretjega odstavka 97. člena je omogočanje izobraževanja do 26. leta, a je skozi toženkino razlago pogojev za upravičenost do denarnega nadomestila za družinske člane iz petega odstavka 97. člena pravica do izobraževanja izpraznjena.

11.Denarno nadomestilo zanj je toženka odmerila napačno, saj ni upoštevala celotne najemnine v višini 500 EUR na mesec, temveč le sedmino tega zneska oziroma 71,43 EUR na mesec. Skladno z 21. členom Uredbe in tretjim odstavkom 97. člena ZMZ-1 mu pripada denarno nadomestilo v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je 494,09 EUR na mesec. Glede na določbo 21. člena Uredbe bi bilo denarno nadomestilo lahko zmanjšano kvečjemu v primeru, da bi bila pogodbena najemnina nižja od osnovnega zneska minimalnega dohodka. V konkretnem primeru ni tako. Pojma deleža najemnine, ki ga je brez pravne podlage uvedla toženka, ne poznata niti Uredba niti ZMZ-1. Toženka je pred prihodom njegovih družinskih članov v odločbi št. 410-36/2023/30 ocenila, da je upravičen do denarnega nadomestila v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka tj. 494,09 EUR na mesec. Po njihovem prihodu je tako stališče arbitrarno spremenila in mu priznala le sedmino tega zneska. Tožnik opozarja, da so trije njegovi družinski člani mladoletni. Z njim živijo v istem stanovanju, so brezposelni, brez lastnih dohodkov, ne govorijo slovensko, se šolajo in so povsem odvisni od socialnih transferjev. Niti mati ni zavezanka za njegovo preživljanje, saj še sebe ni zmožna preživljati.

1.Tožnik na podlagi 32. člena ZUS-1 predlaga tudi izdajo začasne odredbe. Z izdano odločbo mu je nastala težko popravljiva škoda iz drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Odločitev je močno posegla v njegov socialni položaj in ima tudi resne posledice glede njegove možnosti izobraževanja. Je socialno ogrožena oseba, njegovo preživetje in preživetje njegove družine je povsem odvisno od socialnih transferjev. Tožnik in njegova družina so vsi brezposelni in vpisani v izobraževalne sisteme. Njegova mati je kot zavezanka za preživljanje nezmožna preživljanja sebe in šolajoče otroke ter popolnoma odvisna od socialnega sistema. V Slovenijo je prispela pred nekaj meseci v okviru združitve družine, ne govori slovensko, to pa ji onemogoča pridobitev dela. Denarno nadomestilo za bivanje na zasebnem naslovu mu je zagotavljalo sredstva za najemnino za stanovanje, v katerem živi z družino. Z zmanjšanjem nadomestila je ogrožena njihova eksistenca, pri čemer so trije otroci še mladoletni. Zaradi eksistenčne ogroženosti mu grozi izbira med izobraževanjem in preživetjem ter opustitev osnovnošolsko izobraževanje, da bi za čas trajanja postopka zagotovil preživetje sebi in družini.

2.Če se tožba izkaže za utemeljeno, brez izdaje začasne odredbe sodno varstvo ne bi moglo doseči svojega namena, saj se tožnik in njegova družina že nahajajo v socialni stiski. Brez začasne odredbe bo zaradi trajanja postopka ogrožena tudi njegova pravica do izobraževanja. Redno prejemanje denarnega nadomestila za namestitev na zasebnem naslovu njemu in celotni družini omogoča izobraževanje. Z dopolnitvijo 26. leta ne bo več upravičen do nadomestila po tretjem odstavku 97. člena ZMZ- 1, kar pomeni, da bi s čakanjem na izdajo pravnomočne odločbe, efektivno ostal brez možnosti dokončanja osnovne šole. Toženka zaradi izdaje začasne odredbe tudi ne more utrpeti hujših posledic od teh, ki bi lahko nastale njemu, če ne bi bila izdana zanj ugodna začasna odredba. Po pozivu sodišča je tožnik predlog še dopolnil.

Odgovor na tožbo in začasno odredbo ter pripravljalna vloga toženke

3.Toženka je v odgovoru na tožbo ponovila svoja pravna stališča iz izpodbijane odločbe. Predlagala je, da sodišče tožbo zavrne. Nasprotovala je tudi predlogu za izdajo začasne odredbe. Če se tožniku ugodi, bi to lahko povzročilo veliko večjo škodo kot ne izplačevanje nadomestila. Tožnik bi v tem primeru razpolagal z neupravičeno prejetimi sredstvi, ki bi jih kasneje moral v skladu z 22. členom Uredbe vrniti v 30 dneh, kar pa bi bilo glede na opisane okoliščine nemogoče. V primeru, da bi bila sredstva dodeljena tudi osebam, ki do tega niso upravičene, bi to pomenilo prevelik poseg v javno korist.

4.Toženka je v vlogi, prejeti 15. 1. 2026, navedla, da delno pripoznava zahtevek v delu, ki se nanaša na višino nadomestila za nastanitev. Tožniku je treba priznati mesečni znesek v višini minimalnega dohodka, to je 494,09 EUR, za vse tri mesece skupaj pa 1.482,27 EUR.

Presoja sodišča

Tožba in začasna odredba sta utemeljeni.

a) K sodbi

5.Oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita, ima na podlagi 2. točke tretjega odstavka 90. člena ZMZ-1 (med drugim) tudi pravico do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu. Po določbi prvega odstavka 97. člena ZMZ-1 je oseba s priznano mednarodno zaščito, ki je nastanjena na zasebnem naslovu in je sklenila pogodbo o integracijskih aktivnostih ter nima lastnih sredstev za preživljanje oziroma ji preživljanje ali bivanje ni zagotovljeno kako drugače, eno leto od podpisa pogodbe upravičena do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu. Pravica do prejemanja denarnega nadomestila se osebi s priznano mednarodno zaščito na podlagi njene vloge iz 90.a člena tega zakona podaljša še za eno leto, če je bila vsaj 80-odstotno udeležena na tečaju slovenskega jezika in na tečaju spoznavanja slovenske družbe in je bila vsaj enkrat mesečno prisotna na razgovoru pri svetovalcu za integracijo. Po določbi tretjega odstavka istega člena se osebi s priznano mednarodno zaščito, ki je nastanjena na zasebnem naslovu in nima lastnih sredstev za preživljanje oziroma ji preživljanje ali bivanje ni zagotovljeno kako drugače in v Republiki Sloveniji nima zavezancev za preživljanje, obdobje upravičenosti do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu podaljša za čas šolanja, vendar ne dlje kot do dopolnjenega 26. leta starosti, če je status dijaka ali študenta ali udeleženca izobraževanja odraslih pridobila pred iztekom enega leta od podpisa pogodbe o integracijskih aktivnostih. Po določbi petega odstavka 97. člena ZMZ-1 je oseba s statusom begunca, ki je na podlagi zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, združila družino, z dnem prihoda družinskih članov v Republiko Slovenijo upravičena do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu tudi za družinske člane, in sicer do konca obdobja upravičenosti do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu iz prvega odstavka tega člena. Do denarnega nadomestila za nastanitev je upravičena tista oseba, ki nima lastnih sredstev za preživljanje oziroma ji preživljanje ali bivanje ni zagotovljeno kako drugače.

6.Med strankama ni sporno, da tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu. Tudi ni sporno, da tožniku nadomestilo pripada za obdobje treh mesecev, kot ga je z izpodbijano odločbo določila toženka. Ob vložitvi tožbe je bila sporna višina nadomestila, odobrenega tožniku oz. vprašanje, ali je toženka tožniku pravilno odmerila nadomestilo v višini 71,71,43 EUR mesečno.

7.Toženka je v pripravljalni vlogi delno "pripoznala zahtevek3" glede višine nadomestila, ki bi šlo tožniku. S tem torej priznava, da višina nadomestila tožniku ni bila pravilno odmerjena. Navaja, da pravilna višina znaša 494,09 EUR. Taka višina je tudi po presoji sodišča pravilna in skladna z materialno pravno podlago iz 21. člena Uredbe. Ker to dejstvo očitno med strankama ni več sporno, sodišče na tožbene razloge iz tega naslova ne bo odgovarjalo. Je pa to narekovalo odpravo izpodbijane odločbe v točkah 3. in 4. izreka nad že priznanim zneskom. S tem, ko toženka tožniku ni priznala več, je namreč višji zahtevek tožnika implicitno zavrnila. S tem je nepravilno uporabila materialno pravo (21. člen Uredbe).

8.Sporno tako še ostaja, ali so do obravnavanega nadomestila upravičeni tudi družinski člani tožnika4. Tožnik po oceni sodišča utemeljeno opozarja na zakonodajalčev namen ob ureditvi denarnega nadomestila in ga tudi pravilno argumentira ter interpretira glede na prejšnjo in aktualno zakonsko ureditev.

9.Družina, izobraževanje in šolanje so ustavne kategorije. Ustava v 2. členu določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Ustava v tretjem odstavku 53. člena državi zapoveduje, da mora varovati družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarjati za to varstvo potrebne razmere. V tej ustavni določbi je posebej poudarjen pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja, tj. dolžnost države, da z ustrezno pravno ureditvijo in ustvarjanjem ustreznih razmer omogoča vzpostavitev in varstvo družinskega življenja na svojem ozemlju (tako Ustavno sodišče Republike Slovenije v 11. točki obrazložitve sklepa Up-1424/23 z 12. 12. 2023). Ustava v 57. členu določa, da je izobraževanje svobodno, osnovnošolsko izobraževanje pa obvezno in se financira iz javnih sredstev. Skladno s tem členom Ustave mora država ustvarjati možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Navedene ustavne pravice gredo tudi osebam s priznano mednarodno zaščito, konkretno jih opredeljujeta ZMZ-1 in Uredba.

10.To sodišče je že v sodbi I U 1175/2025 z dne 25. 7. 2025 pojasnilo, da je toženka, ki določbe tretjega odstavka 97. člena iz ZMZ-1 za družinske člane tožnika ni uporabila, napačno razlagala peti odstavek 97. člena ZMZ-1A v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 97. člena ZMZ-1. Kljub temu, da je zakonodajalec v petem odstavku izrecno omenil zgolj prvi odstavek 97. člena ZMZ-1, to zaradi sistematične metode razlage prava ne pomeni, da je tretji odstavek 97. člena ZMZ-1 s tem izključen. Določilo tretjega odstavka ureja institut "podaljšanja" obdobja upravičenosti do denarnega nadomestila, to podaljšanje pa se sistemsko nanaša na obdobje upravičenosti iz prvega odstavka 97. člena ZMZ-1.

11.Za takšno razlago petega odstavka 97. člena ZMZ-1A govori tudi razlaga po namenu (teleološka metoda razlage), saj če je imel zakonodajalec namen spodbujati izobraževanje oseb s priznano mednarodno zaščito oziroma s statusom begunca zaradi njihove socialne integracije, kot izhaja iz pripravljalnih gradiv predloga zakona, ki ga izpostavlja tožnik, potem ni mogoče dati odločilne teže ozki in izključno jezikovni metodi razlage, ki bi obravnavano spodbudo za izobraževanje osebe s statusom begunca, ki ima družinske člane v Sloveniji, takšni osebi odvzela v primerjavi s prej veljavno ureditvijo po ZMZ-116/17.

12.Sistematično in teleološko razlago petega odstavka 97. člena ZMZ-1 podpira tudi ustavi in pravu EU skladna razlaga tega določila. Izključitev tretjega odstavka iz obravnavanja v tovrstnih primerih za družinske člane osebe s statusom begunca bi pomenila, da je vzpostavljena z vidika načela socialne države in prepovedi diskriminacije iz člena 21(1) Listine EU nedopustna neenakost glede dostopa do izobraževanja med tistimi osebami s statusom begunca in njihovimi družinskimi člani, ki imajo lastna finančna sredstva, in se zato lahko dejansko vključijo v izobraževalne procese v Sloveniji, in tistimi osebami s statusom begunca ter njihovimi družinskimi člani, ki lastnih sredstev nimajo, in bi bile zaradi nujnosti pokrivanja najosnovnejših sredstev za bivanje (nastanitev) njihove realne zmožnosti za izobraževanje bistveno manjše.

13.Iz tega sledi, da sistematična, teleološka, Ustavi in pravu EU skladna metoda razlage petega odstavka 97. člena ZMZ-1 pretehtajo jezikovno razlago. To pomeni, da bi toženka morala pri odločanju upoštevati tudi tretji odstavek 97. člena ZMZ-1, ki ga očitno ni uporabila. S tem je nepravilno uporabila materialno pravo.

14.Sodišče je po ugotovitvi, da v postopku za izdajo upravnega akta ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo tudi v točki 2. izreka in zadevo v izpodbijanem delu vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral organ izdati nov upravni akt brez odlašanja, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

15.Sodišče ni sledilo primarnemu tožbenemu predlogu, da naj odloči v sporu polne jurisdikcije in samo odloči o stvari. Skladno s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 namreč lahko samo odloči o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo ter v primeru, če pristojni organ izda, potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, ki se nanašajo na postopek. V obravnavani zadevi po presoji sodišča navedeni razlogi iz 65. člena ZUS-1 niso izpolnjeni.

16.Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločilo brez glavne obravnave. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno. Predmet presoje je bilo le vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (97. člena ZMZ-1).

b) K začasni odredbi

Predlog za izdajo začasne odredbe je delno utemeljen.

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetnost nastanka oziroma obstoj težko popravljive škode. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora biti škoda resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

Namen zahteve za izdajo začasne odredbe je namreč zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki mora biti izpolnjen tudi pri izdaji ureditvene začasne odredbe iz tretjega odstavka istega člena, kakršno v tej zadevi predlaga tožnik, torej postavlja zahtevo, da tožnik izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi, kljub njegovemu uspehu, ne bo dosežen namen upravnega spora.

1.Po presoji sodišča je tožnik uspel vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da bi mu brez izdane začasne odredbe nastala težko popravljiva oziroma celo nepopravljiva škoda. Tožnik je v dopolnitvi tožbe, kar je izkazal tudi s predloženimi dokazili, čemur toženka ni nasprotovala, navedel, da njegova mati zase in tri mladoletne otroke prejema mesečno denarno socialno pomoč v višini 980,34 EUR in 388,29 EUR otroškega dodatka. Tožnik in njegova polnoletna sorojenca, C. C. in B. B., mesečno prejemajo socialno pomoč v višini minimalnega osnovnega prihodka 494,09 EUR. Sedemčlanska družina ima tako skupni mesečni prihodek 2850,90 EUR. To pomeni, da je mesečni prihodek na družinskega člana (407,14 EUR) nižji od minimalnega prihodka. Njihovi mesečni odhodki znašajo 500 EUR za najemnino, približno 300 EUR za elektriko, komunalo in vodo, 120 EUR za plin, 150 EUR za gorivo za gretje, 40 EUR za internet in telefon, 35 EUR za mesečno vozovnico tožeče stranke in 90 EUR za prevoze z avtobusom. Po odštetih navedenih stroških družini mesečno ostane 1615 EUR za hrano, oblačila in ostale potrebščine za sedem ljudi, od katerih so trije mladoletni otroci. Družina poleg tega živi v slabo urejenem stanovanju z neprimerno urejenim gretjem in pomanjkljivim pohištvom (npr. premalo postelj) in bi morala vložiti tudi v nakup pohištva, posode in ostalih osnovnih stvari.

2.Ugotovljeno dejansko stanje tudi po oceni sodišča izkazuje, da so tožnik in njegova družina socialno ogrožene osebe. Denarno nadomestilo v višini 494,09 EUR na mesec jim bo zagotovilo vsaj nekoliko višja sredstva za stroške zasebne namestitve. Sodišče ocenjuje, da bi tožnik brez izdane začasne odredbe verjetno moral opustiti osnovnošolsko izobraževanje, ki pa je, kot že pojasnjeno, po Ustavi obvezno, zelo verjetno pa bi bilo ogroženo tako njegovo preživetje kot tudi preživetje njegovih družinskih članov. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 78/2028 s 16. 5. 2018 sprejelo stališče, da težko popravljivo škodo predstavlja situacija, ki pomeni ogrožanje preživljanja posameznikov. Ni moč spregledati, da so v družini tudi trije mladoletni otroci.

3.Če se tožba izkaže za utemeljeno, ne bo dosegla svojega namena, saj se tožnik in njegovi družinski člani že sedaj nahajajo v socialni stiski, njihova možnost izobraževanja pa je ogrožena. Tožena stranka in javna korist ne moreta utrpeti hujših posledic od tistih, ki bodo brez začasne odredbe doletele tožnika. Tožena stranka je pojasnila, da bo v primeru, če bi bila tožba zavrnjena, od tožnika zahtevala vračilo nepravilno izplačanega denarnega nadomestila. Tožnik je na to odgovoril, da tožena stranka običajno osebam, ki morajo vrniti neupravičeno prejeta sredstva, omogoča obročno odplačevanje teh sredstev in da ne vidi razloga, da tudi v njegovem primeru ne bi sledila takšni praksi.

4.Glede na povedano, je sodišče njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe skladno z določbo 32. člena ZUS-1 delno ugodilo tako, da je do pravnomočne sodne odločitve v tej zadevi toženi stranki naložilo, da tožniku za obdobje od 11. 11. 2025 do 10. 2. 2026 izplača, poleg že priznanega zneska nadomestila po izpodbijani odločbi, še razliko v višini 422,66 EUR na mesec. Pri določitvi tega zneska je sodišče upoštevalo, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo tožniku že izplačala denarno nadomestilo v višini 71,43 EUR na mesec.

c) Stroški

37.Tožnik stroškov postopka ni priglasil, zato sodišče o njih ni odločalo. ------------------------------- 1 Obrazložitev členov v pripravljalnem gradivu k predlogu zakona (člen 102.), evidenca vladnega akta: 2015- 1711-0008https://e-uprava.gov.si/si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog- predpisa.html?id=6000&lang=si 2 Obrazložitev členov v pripravljalnem gradivu k predlogu zakona ( člen 102.), evidenca vladnega akta: 2015- 1711-0008https://e-uprava.gov.si/si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog- predpisa.html?id=6000&lang=si 3 Sodišče pojasnjuje, da se v upravnem sporu določbe Zakona o pravdnem postopku o pripoznavi tožbenega zahtevka ne uporabljajo. Sodišče lahko odloči le na načine, določene v 63. do 69. členu ZUS-1 (torej ne izda sodbe na podlagi pripoznave). Prav tako 273. člen Zakona o splošnem upravnem postopku določa, da če organ, zoper katerega odločbo je pravočasno sprožen upravni spor, ugodi vsem tožbenim zahtevkom, ne da bi s tem kršil pravice koga drugega, lahko dotlej, dokler ni končan spor, odpravi ali spremeni svojo odločbo iz razlogov, zaradi katerih bi jo lahko odpravilo sodišče (prvi odstavek). Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je možen ponovni upravni spor. V tem primeru organ ne sme ravnati po prejšnjem odstavku, ampak mora odločitev prepustiti sodišču (drugi odstavek). 4 Najemnina znaša 500,00 EUR.