Jedro

Tožnik od toženk (ZPIZ, ZZZS in RS) vtožuje odškodnino. Tožbo je vložil 5. 11. 2012. Glede prvotožene stranke in morebitne škode, nastale pri odločanju tožnikove pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, je bil tožnik o višini te pokojnine in o osnovah, ki so se pri odmeri upoštevale, seznanjen najkasneje dne 29. 10. 2007, ko je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke. O tožnikovi pravici do denarnega nadomestila, kot brezposelni osebi, je bilo odločeno že v letu 1993. Zoper vse tri tožene stranke so tako že potekli vsi zastaralni roki.

Dejstvo, da sta prvo in drugotožena stranka izdali odločbo o pravici tožnika do sorazmernega dela starostne pokojnine in odločbo o zavrnitvi pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, samo po sebi ne pomeni krivdnega ravnanja in tudi ne protipravnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v višini 8.500,00 EUR in 13.335,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zoper prvotoženo stranko A., zoper drugotoženo stranko B. in zoper tretjetoženo stranko C..

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. V obširni pritožbi navaja, da sodba ni mogoče preizkusiti, saj ta nima izreka o bistvenem predmetu spora, to je, o premajhni višini sorazmernih delov pokojninskih osnov. Sodišče bi moralo v skladu z načelom materialne resnice izvesti vse potrebne dokaze. S strani tožnika so dokazi tudi vse uradne listine. Tožnik v nadaljevanju pritožbe navaja različno sodno prakso (citira sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 136/2004 z dne 28. 9. 2004 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 573/2004 z dne 16. 2. 2006). Navaja dosedanje postopke pred sodišči tako slovenskimi kot avstrijskimi, postopke ki so se odvijali na državnem tožilstvu in kaj vse bi moralo sodišče upoštevati pri izračunu višine pokojninske dajatve. Tožnik citira različne predpise, tudi mednarodno pogodbo o socialni varnosti za primere brezposelnosti sklenjeno med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo v letu 1992 ter navaja, da je Ustavno sodišče RS razveljavilo Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 oz. njegov 308. člen. Pojasni, da se znesek odškodnine 13.335,00 EUR nanaša na minimalno plačo za obdobje od decembra 1992 do oktobra 2000, znesek 8.500,00 EUR oz. 124.000 avstrijskih šilingov pa predstavlja višino 24-ih mesečnih nadomestil v času brezposelnosti, upoštevajoč plačo, ki jo je prejemal v Avstriji leta 1992. Meni, da bi bilo v danem primeru potrebno uporabiti mednarodno pravo, sodišče pa razsoja in razlaga slovensko zakonodajo. Navaja, da pravice iz zavarovanj ne zastarajo, zato sodišče krši pritožnikove osnovne pravice do socialne varnosti in do enakosti pred zakonom.

Drugotožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem navaja, da se je pritožnik v evidenco brezposelnih oseb prijavil 11. 1. 1993 in 15. 1. 1993 vložil zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Do tega bi bil upravičen, v kolikor bi v obdobju od 15. 1. 1992 do 15. 4. 1993 bil zaposlen in zavarovan vsaj 13 tednov, iz izpiska pokojninske dobe pa je razvidno, da je bil v obdobju od 1. 12. 1991 do 30. 11. 1992 zaposlen v Republiki Avstriji ne pa v Republiki Sloveniji. Po določilih Konvencije o socialni varnosti med Avstrijo in Jugoslavijo z dne 11. 11. 1965 je bil pogoj za pridobitev pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo ta, da je bil zavarovanec pred vložitvijo zahtevka v zadnjih 12-ih mesecih zaposlen in zavarovan v Sloveniji najmanj 26 tednov. Pritožnik ni izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice do denarnega nadomestila po nobeni mednarodni konvenciji, na katero se sklicuje. Predpisana dosegljivost na domu po določbi 17.c člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ni protipravno ravnanje. Drugotoženka meni, da je poleg zastaranja, zahtevek tožnika neutemeljen tudi iz tega, ker njegov zahtevek do denarnega nadomestila v času brezposelnosti sploh ni bil utemeljen in predlaga, da sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to pa izhaja tudi iz samega sodnega spisa, je tožnik s tožbo zahteval plačilo odškodnine od vseh treh toženih strank, kot povračilo za nematerialno škodo, ki naj bi mu nastala zaradi njihovega ravnanja. Kot protipravno ravnanje prvotoženke je navajal odločitev prvotožene stranke o pravici tožnika do sorazmernega dela starostne pokojnine z odločbo z dne 19. 1. 2007, kot protipravno ravnanje drugo in tretjetožene stranke pa njuno protipravno ravnanje v postopku za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti v letu 1993. Višino škode je tožnik opredelil z zneskom 8.500,00 EUR in 13.335,00 EUR. Vse tri stranke v postopku so ugovarjale zastaranje odškodninskega zahtevka.

Prvotoženka je navajala, da odškodninska odgovornost z njene strani ni podana, saj njeno ravnanje ni bilo protipravno. Tožniku je z odločbo z dne 19. 1. 2007 priznala pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v višini 427,37 EUR od 1. 12. 2006 dalje. Citirana odločba pa je bila s sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Ps 2772/2007 z dne 11. 2. 2009 spremenjena le tako, da se je spremenil znesek in sicer iz 427,37 EUR na 427,77 EUR. To pa še ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi bilo podlaga za uveljavljanje odškodninskega zahtevka.

Drugo in tretjetoženi stranki sta primarno ugovarjali zastaranje odškodninskega zahtevka in tudi, da niso podane odškodninske predpostavke za njuno odgovornost. Z odločbo št. ... z dne 11. 3. 1993 je bil zavrnjen zahtevek tožnika za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, tožnik se zoper to odločbo ni pritožil in je tako postala pravnomočna.

Glede zastaranja odškodninskega zahtevka napram prvo, drugo in tretjetoženi stranki je sodišče glede na navedbe tožnika ugotovilo naslednje.

Prvotožena stranka je z odločbo z dne 19. 1. 2007 odločila o pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine. Izdana je bila tudi drugostopenjska odločba dne 21. 8. 2007, obe odločbi sta se preizkušali tudi v sodnem postopku. Sodba sodišča prve stopnje opr. št. Ps 2772/2007 z dne 11. 2. 2009 je postala pravnomočna 30. 9. 2009. Tožnik je bil najkasneje ob vložitvi tožbe 29. 10. 2007 seznanjen z vsebino tako prvostopne kot drugostopne odločbe toženke in je do vložitve tožbe v predmetni zadevi dne 5. 11. 2012 potekal tako 3-letni subjektivni kot 5-letni objektivni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka.

Zastaranje je sodišče ugotovilo tudi glede drugo in tretjetožene stranke, zoper kateri je tožnik uveljavljal plačilo odškodnine zaradi domnevno njunega protipravnega ravnanja, ki je nastalo z izdajo odločbe Zavoda RS za zaposlovanje, Območne enote D. z dne 11. 3. 1993, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Iz dejanskega stanja, ki jo pritožba niti ne prereka, izhaja, da je bil tožnik prijavljen v evidenci brezposelnih oseb od 11. 1. 1993 do 29. 7. 2001 brez pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Tožnik je vedel za to, da mu pravica do denarnega nadomestila ni bila priznana, vedel je za morebitno škodo, ki mu nastaja, kakor za tistega, ki naj bi mu to škodo povzročil in to ves čas, ko je bil prijavljen v evidenci brezposelnih oseb. Kakor pravilno navaja sodišče prve stopnje zastaralni rok za odškodninsko terjatev znaša tri leta, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil oz. najkasneje v petih letih, odkar je škoda nastala. Sodišče prve stopnje tako pravilno ugotavlja, da so odškodninski zahtevki zoper vse tri tožene stranke zastarali.

Odškodninska odgovornost je opredeljena v 131. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami - v nadaljevanju: OZ), ki določa, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podani naslednji elementi: škodni dogodek, protipravno ravnanje, vzročna zveza ter pravno priznana škoda. Po določbi 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastarala v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala.

Tožnik je tožbo vložil 5. 11. 2012. Glede prvotožene stranke in morebitne škode nastale pri odločanju tožnikove pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, je bil tožnik o višini te pokojnine in o osnovah, ki so se pri odmeri upoštevale, seznanjen najkasneje dne 29. 10. 2007, ko je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke. O tožnikovi pravici do denarnega nadomestila, kot brezposelni osebi, pa je bilo odločeno že v letu 1993 in so tako zoper vse tri tožene stranke, kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje potekli zastaralni roki.

Pravilno je ravnanje sodišča prve stopnje, ko je najprej preizkusilo, ali ugovor zastaranja toženih strank drži ali ne, preden se je spustilo v obravnavanje obstoja vseh elementov odškodninske odgovornosti.

V zvezi z obširnimi pritožbenimi navajanji, ki se nanašajo na to, da je potrebno odpraviti sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 2772/2007 z dne 11. 2. 2009 in v zvezi s tem pojasnili, kako bi moralo sodišče upoštevati plače, ki jih je dobil pri različnih delodajalcih ter, da je potrebno upoštevati tudi pritožnikovo zavarovalno dobo pridobljeno v Republiki Avstriji in v zvezi s tem pritožbene navedbe pritožnika, da sodišče v bistvu o pravi zadevah sploh ni odločalo, pritožbeno sodišče navaja, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja, sorazmernega dela starostne pokojnine, zavržena, kakor to izhaja iz sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 387/2014 z dne 9. 1. 2014. O pravici tožnika do sorazmernega dela starostne pokojnine je bilo namreč odločeno z odločbami prvotožene stranke št. ... z dne 21. 8. 2007 in z dne 19. 1. 2007 ter s sodbo pod opr. št. Ps 2772/2007 z dne 11. 2. 2009. V navedenih postopkih je bilo odločeno v vseh vprašanjih vštevanja plač in zavarovalnih osnov pokojninsko osnovo, ki jih tožnik znova izpostavlja v tej tožbi oz. tudi v pritožbi. Sodba Ps 2772/2007 je postala pravnomočna, saj je bila tožnikova pritožba zoper citirano sodbo z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 238/2009 z dne 30. 9. 2009 zavržena kot nedovoljena.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo le glede odškodninske odgovornosti toženih strank, v obsegu, kakor je to v tožbi zahteval tožnik. Zastaranje se tako nanaša na plačilo škode iz v tožbi navedenih ravnanj toženih strank, ne pa na morebitne pravice iz socialnih zavarovanj, tako da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, ki se nanašajo na to, da je sodišče kršilo tožnikove osnovne pravice do socialne varnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ravnanje toženih strank tudi ni bilo protipravno, iz razlogov navedenih v obrazložitvi prvostopenjske sodbe. S tem, ko sta prvo in drugotožena stranka izdali odločbo o pravici tožnika do sorazmernega dela starostne pokojnine in odločbo o zavrnitvi pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnostjo, samo po sebi ne pomeni krivdnega ravnanja in tudi ne protipravnega ravnanja.

Dosedaj navedeno je v predmetni zadevi za rešitev edino relevantno, zato pritožbeno sodišče na vse ostale pritožbene navedbe ne odgovarja.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.