Jedro

Tožnik je zgradil zahtevni energetski objekt – bioplinarno. To sicer sestavljajo posamični deli (objekti), vendar lahko ti le kot celota funkcionirajo v smislu bioplinarne, kar pomeni, da je treba vse posamezne objekte obravnavati z vidika celote, torej kot sestavne dele energetskega objekta za proizvodnjo bioplina. Za tak objekt pa tožnik ni dobil gradbenega dovoljenja.

Iz drugega odstavka 153. člena ZGO-1 izhaja, da mora biti pri neskladni gradnji možna uskladitev z izdanim gradbenim dovoljenjem, kar pa v primeru postavitve objekta na drugačni lokaciji ni mogoče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje zahtevnega energetskega objekta – bioplinarne na zemljišču parc. št. 1166 in 1168 k.o. ... Odredila mu je, da takoj po vročitvi odločbe ustavi njegovo gradnjo, ki jo na dan 4. 11. 2010 predstavljajo v nadaljevanju navedeni deli. Poleg tega mu je naložila, da v roku 8 mesecev od vročitve odločbe odstrani nelegalno gradnjo in vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje, sicer bo opravljena prisilna izvršitev navedene obveznosti po drugih osebah. Za objekt je izrekla tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je bilo investitorju A.A. 21. 12. 2007 izdano gradbeno dovoljenje št. 351-719/2006-34 za gradnjo stanovanjske hiše in kmetijskega objekta (hleva za govedo, naprave za bioplin, treh koritastih silosov, tovorne tehtnice in transformatorske postaje). Z odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja z dne 23. 10. 2009 je bilo investitorstvo preneseno na tožnika – podjetje B. d.o.o. Ta je 30. 7. 2010 vložil novo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja, pri čemer je iz tej zahtevi priložene projektne dokumentacije razvidno, da gre za gradnjo zahtevnega energetskega objekta, ki je kot celota klasificiran pod št. 23020 – energetski objekt. Na podlagi opravljene primerjave med izdanim gradbenim dovoljenjem in izvršeno gradnjo, katere značilnosti je upravni organ ugotovil 4. 11. 2010 na kraju samem, je zavzel stališče, da je tožnik presegel gradbeno dovoljenje za gradnjo kmetijskega in stanovanjskega objekta za lastno uporabo in dejansko zgradil zahtevni energetski objekt – bioplinarno brez predpisanega gradbenega dovoljenja. Pri tem v obrazložitvi odločbe za vsakega od zgrajenih delov bioplinarne ugotavlja nastale razlike glede na izdano gradbeno dovoljenje. Ker nekaterih objektov v gradbenem dovoljenju ni (jame za vodo, armiranobetonskega jaška, fermentorja 5, objekta kogeneracije), drugi so zgrajeni na drugi lokaciji (mešalna jama 1, strojnica, končni zalogovnik, transformatorska postaja, tovorna tehtnica), pri nekaterih so odstopanja v velikosti (silos), razporeditvi (fermentorji 1, 2, 3 in 4) ali namembnosti, odstopanj ni mogoče obravnavati kot neskladnost z izdanim gradbenim dovoljenjem ampak kot nelegalno gradnjo.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da v primeru, ko je objekt grajen v večjih ali drugačnih izmerah ali na drugi lokaciji oz. odmik in lega niso takšni, kot je to predpisano v izdanem gradbenem dovoljenju, ne gre več za neskladno zgrajen objekt, saj bi ga bilo treba odstraniti v celoti. Z odstranitvijo celega objekta pa ne bi bilo vzpostavljeno stanje iz gradbenega dovoljenja. To izhaja tudi iz 73. člena ZGO-1, po katerem je treba v primeru sprememb lokacijskih pogojev pridobiti novo gradbeno dovoljenje in ne le njegove spremembe. Prav za tako spremembo gradnje pa gre v obravnavani zadevi, saj se spremembe pri gradnji bioplinarne, ki lahko funkcionira le kot celota, nanašajo na velikost in lego njenih objektov, na odmike in na gradnjo novih objektov, ki v izdanem gradbenem dovoljenju niso bili predvideni.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so bili povsem v skladu z gradbenim dovoljenjem zgrajeni trije od štirih fermentorjev (postavljeni na enakih pozicijah), fermentor št. 5 pa je bil v gradbenem dovoljenju poimenovan končni zalogovnik. V gradbenem dovoljenju je bila predvidena tudi mostna tehtnica, strojnica pa v zgradbi, kjer je bil predviden jašek za črpalno tehniko. Do minimalnih sprememb je prišlo pri transformatorski postaji, kogeneraciji – ta je bila kot samostojni objekt izvzeta iz gradnje, ter pri končnemu zalogovniku, ki je bil v gradbenem dovoljenju načrtovan kot hidrolizni zbiralnik. S temi minimalnimi spremembami se je povečala varnost objekta. Pri mešalni jami in premeru fermentorjev je bil nepravilno upoštevan zunanji in ne notranji premer, zato je prišlo do neskladja z merami iz izdanega gradbenega dovoljenja. Navaja tudi, da se drugostopenjski organ ni opredelil do njegovih navedb glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja, saj ne zadostuje, da se v svoji odločbi sklicuje na zapisnik z dne 4. 11. 2010. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je tožnik gradil nelegalno, za kar so mu bili z izpodbijano odločbo izrečeni ukrepi iz 152. člena ZGO-1 (ustavitev gradnje, odstranitev objekta), ali pa le neskladno, kot meni sam.

Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Po 12.2. točki istega člena pa neskladna gradnja pomeni, da je za gradnjo oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se takšna gradnja oz. dela izvajajo oz. so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem. V primeru neskladne gradnje je predvideno vodenje inšpekcijskega postopka po 153. členu ZGO-1, ki predvideva, da se investitorju v prvi fazi naloži pridobitev spremenjenega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek), v naslednji fazi, če za spremembo ne zaprosi ali je ne pridobi, pa odstranitev tistega dela objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in vzpostavitev stanja, določenega v gradbenem dovoljenju (drugi odstavek).

V zadevi ni sporno, da je tožnik zgradil zahtevni energetski objekt – bioplinarno. Res je, da jo sestavljajo posamični deli (objekti), vendar pa tožnik ne ugovarja niti stališču pritožbenega organa, s katerim se sodišče strinja, da lahko ti le kot celota funkcionirajo v smislu bioplinarne, kar pomeni, da je treba vse posamezne objekte obravnavati z vidika celote, torej kot sestavne dele energetskega objekta za proizvodnjo bioplina. Za tak objekt pa tožnik ni dobil gradbenega dovoljenja, saj je bilo izdano le gradbeno dovoljenje za gradnjo kmetijskega in stanovanjskega objekta za lastno uporabo, čemur tožnik ne oporeka. Pri tem sodišče le dodaja, da je iz predloženih upravnih spisov razvidno, da je upravni organ z odločbo št. 351-1653/2010-40 z dne 28. 3. 2011 zavrnil tožnikovo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja št. 351-719/2006-34 z dne 20. 12. 2007, po podatkih elektronskega U vpisnika pa je tožnik zoper to odločbo vložil tožbo (zadeva I U 1297/2011), o kateri še ni odločeno.

Na stališče, da je bilo za objekt izdano gradbeno dovoljenje, pa ni mogoče pristati niti z vidika njegovih posamičnih delov, če so ti sami zase prav tako objekti, niso pa bili predmet presoje v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja in se zato gradbeno dovoljenje nanje sploh ne nanaša, ali če so bili zgrajeni drugje, kot je to predvidevalo gradbeno dovoljenje, oz. je bil na mestu, kjer je bil dovoljen objekt z neko funkcionalnostjo, zgrajen drug objekt. Smisel pridobljenega gradbenega dovoljenja namreč ni v tem, da investitor gradi v pretežnem delu mimo njega in se nato sklicuje nanj. Gradnja novega objekta, ki se lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, je namreč gradnja v skladu z njegovimi pogoji. Če se torej dejanska izvedba le v minimalnem delu „prekriva“ z gradbenim dovoljenjem (kot bo razvidno iz nadaljevanja v obravnavanem primeru le glede treh fermentorjev, ki pa kot sestavni del energetskega objekta lahko delijo le njegovo usodo), to ne pomeni, da je bioplinarna le neskladno grajena – nasprotno, za tak povsem spremenjen objekt gradbeno dovoljenje ni bilo izdano.

Tako je toženka v izpodbijani odločbi ugotovila, da gradbeno dovoljenje z dne 20. 12. 2007 ni bilo izdano za jamo za vodo, za armiranobetonski jašek, za fermentor 5 in za objekt kogeneracije.

Tožnik teh ugotovitev ne izpodbija glede armiranobetonskega jaška, za jamo za vodo navaja, da jo je bil prisiljen dodati, saj v gradbenem dovoljenju odvodnjavanje vode iz silosa ni bilo rešeno, medtem ko je bil objekt kogeneracije izvzet iz gradnje kot samostojni objekt, ker da s transformatorjem tvorita celoto. V zvezi s slednjim sodišče ugotavlja, da je tako iz izreka kot obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je transformatorska postaja zgrajena zahodno od objekta kogeneracije in da je njun medsebojni odmik 2,25 m. Teh ugotovitev tožnik ne izpodbija, zato je sodišče nanje vezano (prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Navedeno pa pomeni, da objekt kogeneracije in transformatorska postaja nista en sam objekt (lahko da tvorita celoto v funkcionalnem smislu), kar pomeni, da je pravilno tudi stališče, da tega objekta v gradbenem dovoljenju ni, saj ga ni mogoče šteti kot sestavni del transformatorske postaje, ki se v gradbenem dovoljenju sicer omenja.

Glede fermentorja št. 5 tožnik pojasnjuje, da je bil v gradbenem dovoljenju določen pod imenom končni zalogovnik in da stoji na isti lokaciji, v istih dimenzijah ter je enakih oblik.

Te tožnikove trditve so neupoštevne. Dejstvo, da je na isti lokaciji namesto končnega zalogovnika (glede na gradbeno dovoljenje z dne 20. 12. 2007 gre očitno za skladišče končnega substrata iz II/c točke izreka) zgradil objekt istih dimenzij in enakih oblik vendar z drugo namembnostjo, ne pomeni gradnje objekta iz gradbenega dovoljenja ampak gradnjo drugega objekta (z drugačno namembnostjo) – fermentorja. Ta pa je po navedbah v izreku gradbenega dovoljenja namenjen predelavi substrata (gnojevke, ki ji dodajo zmleto silažo in ostale organske odpadke), substrat iz fermentorjev pa se nato prečrpa v skladišče končnega substrata.

Ker za navedene objekte gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, gre za nelegalno gradnjo.

Iz uvodoma navedenega drugega odstavka 153. člena ZGO-1 izhaja, da mora biti pri neskladni gradnji možna uskladitev z izdanim gradbenim dovoljenjem, kar pa v primeru postavitve objekta na drugačni lokaciji ni mogoče (tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 492/2010). Kot je razvidno iz 73. člena ZGO-1, v takem primeru tudi ni mogoče izdati spremenjenega gradbenega dovoljenja, saj je iz drugega odstavka tega člena razvidno, da mora biti novo gradbeno dovoljenje izdano v primeru, če je prišlo do sprememb, ki vplivajo na lokacijske pogoje – torej tiste, ki definirajo lego objekta. Glede na navedeno ni mogoče govoriti o neskladni gradnji v primeru, ko se objekt zgradi na mestu, ki ni identično s tistim, ki je določen v gradbenem dovoljenju.

Po ugotovitvah izpodbijane odločbe so bili na lokaciji, ki odstopa od določene v gradbenem dovoljenju z dne 20. 12. 2007, zgrajene mešalna jama (v gradbenem dovoljenju poimenovana kot gnojna jama), strojnica, končni zalogovnik, transformatorska postaja in tovorna tehtnica. Za slednjo to priznava tudi tožnik (da je do manjšega premika prišlo zaradi funkcionalnosti). Glede tehtnice navaja le, da je bila predvidena že v prvotnem dovoljenju, ne oporeka pa ugotovitvi, da je zgrajena južno od fermentorjev 1 in 3, medtem ko bi morala biti po gradbenem dovoljenju grajena na JV delu ob dovozu. Nadalje priznava tudi spremembo položaja mešalne jame, do katere je prišlo iz varnostnega razloga. Prav tako ne oporeka ugotovitvam glede lokacije strojnice (dvoetažni objekt K+P), ki bi morala biti po gradbenem dovoljenju locirana severno od fermentorjev 1, 2, 3 in 4 in v oddaljenosti 18 m od zemljišča parc. št. 1169 k.o. ..., zgrajena pa je v sredini omenjenih fermentorjev. Tožnik v zvezi z lego pojasnjuje, da je bila pozicija izbrana zaradi funkcionalnosti, saj ima upravljavec tako pregled nad celotno bioplinarno. Sporna pa ni niti ugotovitev o legi zgrajenega končnega zalogovnika, ki po ugotovitvah v izpodbijani odločbi leži severno od fermetnerja 4 in 5, po gradbenem dovoljenju pa bi moral biti lociran ob dovozu ter od zemljišča parc. št. 1169 k.o. ... odmaknjen 5 m. Tožnik namreč pojasnjuje, da je bil ta objekt v gradbenem dovoljenju načrtovan kot hidrolizni zbiralnik (torej ponovno kot drug objekt) in da se je lokacija rezervoarja pomaknila malo proti vzhodu glede na izdano gradbeno dovoljenje. Iz navedenega je razvidno, da je tožnik končni zalogovnik zgradil na mestu, predvidenem po gradbenem dovoljenju za hidrolizni zbiralnik, pa še ta lokacija je glede na izdano gradbeno dovoljenje spremenjena – za kako veliko spremembo gre, pa za odločanje v tej zadevi ni bistveno.

V skladu z navedenim je upravni organ tudi glede objektov, ki so zgrajeni drugje, kot je bilo določeno v gradbenem dovoljenju, pravilno štel, da so bili zgrajeni nelegalno, saj za gradnjo na tej lokaciji gradbeno dovoljenje ni bilo izdano.

Glede silosa za silažo tožnik navaja, da je zgrajen v večjih dimenzijah, kar potrjuje ugotovitve izpodbijane odločbe, da ima tlorisne dimenzije 40,9 m x 81 m namesto 33 m x 56 m iz gradbenega dovoljenja, in da je prišlo do spremembe lege glede na izdano gradbeno dovoljenje iz varnostnih razlogov – zaradi visokonapetostnega daljnovoda se je namreč odločil, da zamenja poziciji jame in silosa. Prav tako priznava, da ni zgradil vmesnih sten, saj pomenijo oviro v praksi in so vzrok za nesreče, čeprav bi moral imeti silos po gradbenem dovoljenju in po ugotovitvah upravnega organa tri korita (dve pregradni steni). Vse navedeno po oceni sodišča kaže, da je bil zgrajen drug silos in na drugi legi, ne pa tisti, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje.

V zadevi ni sporno, da so fermentorji št. 1, 2, 3 in 4 zgrajeni po dva in dva (očrtano tvorijo kvadrat), po gradbenem dovoljenju pa bi morali biti trije od njih locirani v nizu, četrti pa pravokotno na prvega (v obliki črke L). Tudi če bi držale tožnikove trditve, da so trije fermentorji postavljeni v skladu z gradbenim dovoljenjem, to glede na predhodno navedene razloge o razmerju med energetskim objektom kot celoto in njegovimi sestavnimi deli ne spreminja stališča, da za zgrajeni energetski objekt gradbeno dovoljenje ni bilo izdano.

Glede na navedeno so za odločitev v zadevi pravno nepomembne tožbene trditve o nepravilnih izmerah mešalne jame in fermentorjev. Sodišče se zato do njih ni opredelilo in je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

V primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

Po zavrnitvi prve zahteve za izdajo odložitvene začasne odredbe je sodišče 17. 2. 2012 prejelo novo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Po tej določbi je mogoče zahtevati, naj se izvršitev izpodbijanega akta odloži do izdaje pravnomočne odločbe v zadevi.

Ker je sodišče s sodbo zavrnilo tožbo zoper izpodbijani upravni akt, v njej pa ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovila tožena stranka, zoper to sodbo ni pritožbe (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). To pomeni, da je s to sodbo v zadevi pravnomočno odločeno, s tem pa je prenehal tudi tožnikov pravni interes za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.