Jedro

PUP določa pogoje glede odmika od parcelnih meja. Ker tožnikov objekt ne zadosti pogojem glede odmika iz 20. člena PUP, do sporazuma s sosedi v zvezi z odmikom objekta glede na mejo pa ni prišlo, je bila tožnikova zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja utemeljeno zavrnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 21.3.2003. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 24.9.2001, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo vulkanizerske delavnice in nadstreška na zemljišču parc. št... k.o... Tožena stranka soglaša z ugotovitvijo upravnega organa prve stopnje, da gre v zadevi za legalizacijo objekta, glede katerega ni izpolnjen pogoj iz 3. alinee 20. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto S. - V. (v nadaljevanju PUP) o odmiku od parcelne meje. Zato za navedeni objekt tožniku ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da med strankama ni sporno, da velja za območje predmetnega posega PUP. Sporna pa je uporaba oziroma razlaga določil 20. člena PUP, ki določa odmike od parcelnih meja. Tudi po presoji sodišča prve stopnje vulkanizerska delavnica ne izpolnjuje pogojev za legalizacijo na podlagi PUP, in sicer ne zadosti pogojem glede odmika iz 20. člena PUP. Upravni organ prve stopnje in tožena stranka sta pravilno uporabila določilo 20. člena PUP v delu, ki določa vsaj 4 metrski odmik, saj se odmik 1 metra nanaša na pomožne objekte (pritličje z ravno streho, vulkanizerska delavnica pa nedvomno ni pomožni objekt). Tako mora biti tudi po presoji sodišča prve stopnje izpolnjen pogoj glede odmika vsaj 4 metre in ne 1 meter. Zato je upravni organ prve stopnje utemeljeno zavrnil tožnikovo zahtevo za legalizacijo navedene vulkanizerske delavnice.

Tožnik vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo, ker meni, da je nezakonita. Navaja, da so bile v upravnem postopku kršene določbe 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem bi moral upravni organ v celoti presoditi pravilnost postopka na prvi stopnji, ne pa se osredotočiti na nejasne in pomanjkljive določbe materialnega predpisa. Ne strinja se z mnenjem sodišča prve stopnje, da med strankama naj ne bi bilo sporno, da velja za območje posega PUP. Sodišče prve stopnje tudi napačno enači vulkanizersko delavnico in nadstrešnico ter zmotno meni, da nadstrešnica ni pomožni objekt, ki pa se lahko obravnava po odloku za pomožne objekte, za katere pa ni potrebno pridobiti lokacijskega dovoljenja, saj zadostuje odločba o dovolitvi priglašenih del. Vsekakor bi lahko ugotovil to že prvostopni organ in ustrezno napotil vlagatelja. Mnenje sodišča, da PUP lahko določa pravice stranskih udeležencev kar tako, je nevzdržno, saj gre tako za pravice lastnika do uporabe svoje lastnine, kot eventualne pravice stranskih udeležencev, če so kršene njihove koristi, le-te pa je potrebno ugotoviti. Šele v primeru, da bi bile kršene koristi stranskih udeležencev in bi to bila določila PUP in bi stranski intervenienti s tem pridobili status soglasodajalca, bi veljalo, da je lokacijska dokumentacija nepopolna, če ne vsebuje navedenih soglasij in bi bila s tem tudi vloga nepopolna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. V obravnavanem primeru gre za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo vulkanizerske delavnice in nadstreška na lokaciji, ki se ureja na podlagi PUP. V upravnem postopku je bilo nedvomno ugotovljeno, da je tožnikov že zgrajeni objekt (vulkanizerska delavnica in nadstrešek na zemljišču parc. št... k.o...) od mejnih zemljišč oddaljen manj kot 4 metre, do sporazuma s sosedi v zvezi z odmikom objekta glede na mejo v smislu 20. člena PUP pa ni prišlo. Zato navedeni objekt ne izpolnjuje pogoja za legalizacijo iz 3. alinee 20. člena PUP o odmiku od parcelne meje, po katerem mora biti v območjih brez izrazito enotne gradbene črte pri obstoječih objektih in brez enotnega zazidalnega sistema odmik novozgrajenega objekta: "vsaj toliko od parcelne meje, da je možno vzdrževanje objekta in omogočena njegova uporaba; to je 1 meter, če gre za gradnjo pritličnega pomožnega objekta z ravno streho in vsaj 4 metre za ostalo gradnjo, razen če se sosedje ne sporazumejo drugače. Objekt ne sme motiti sosednje posesti." Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati tožnikov pavšalni ugovor, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da je tožena stranka kršila pravila upravnega postopka, določbe 254. člena ZUP. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, se je tožena stranka v izpodbijani odločbi opredelila do glavnega pritožbenega razloga, to je skladnosti predmetnega posega z 20. členom PUP, ki je bil tudi bistvenega pomena za odločitev, ter ta pritožbeni ugovor kot neutemeljen zavrnila.

Ker je bilo na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno in ker določbe postopka v upravnem sporu niso bile kršene, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.