Jedro

Pritožnica ne nasprotuje razlogom sodišča druge stopnje za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, temveč se ukvarja izključno z vsebinskim vidikom odločitve, kar pa ni dovoljen pritožbeni razlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku, da se je dolžna toženka v petnajstih dneh izseliti iz nepremičnine, ki v naravi predstavlja enosobno stanovanje št. 4 na naslovu ..., ter jo prosto vseh stvari predati v izključno posest tožeči stranki. Z dopolnilnim sklepom je odločilo še o stroških postopka. Zoper zamudno sodbo in dopolnilni sklep je toženka vložila pritožbi. V pritožbi zoper zamudno sodbo je uveljavljala, da ji tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, med drugim tudi zato, ker je bila vsebina puščenih obvestil izvršitelja očitno napačna. Iz njih naj bi namreč izhajalo, da je izvršitelj toženko obvestil o poskusu vročitve sklepa okrajnega sodišča, v resnici pa ji je vročal tožbo s pozivom na odgovor. Sodišče druge stopnje je tem pritožbenim razlogom kot utemeljenim pritrdilo. Po vpogledu v spis je ugotovilo, da iz poročila o opravljenih izvršilnih dejanjih izvršitelja kot tudi iz vročilnice izhaja, da sodno pisanje vsebuje sklep, dejansko pa je vsebovalo tožbo s pozivom na odgovor. Na podlagi navedenega je zaključilo, da ni pomembno, ali bi se toženka s pisanjem lahko seznanila ali ne. Pomembno je, da navedba na vročilnici glede vsebine pošiljke ni odražala resničnega stanja, zato z zakonom predpisani pogoji za uporabo fikcije vročitve, ki jih je treba razlagati restriktivno, niso bili izpolnjeni. Pritožbama je zato ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer bo moralo sodišče prve stopnje najprej tožbo pravilno vročiti toženi stranki v odgovor. Pri tem je sodišče druge stopnje še pojasnilo, da je ugotovljena procesna kršitev takšne narave, da je samo ne more odpraviti. Ker je razveljavilo odločitev o glavni stvari, je posledično razveljavilo tudi dopolnilni sklep o stroških postopka.

2. Zoper sklep sodišča druge stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje pred drugim senatom. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da vročitev tožbe toženki v odgovor ni bila pravilno opravljena. Po njenem mnenju sodišče prve stopnje v postopku vročanja ni storilo nobene procesne kršitve, ki bi opravičevala izdajo takšnega sklepa, pač pa je sodišče druge stopnje „z izvajanjem občudovanja vredne pravne gimnastike samo sproduciralo absolutno bistveno kršitev določb postopka“. Vročitev je bila po mnenju tožeče stranke opravljena povsem zakonito, obvestilo je bilo sestavljeno v skladu z zahtevami iz 142. in 149. člena ZPP, toženka pa se je imela možnost s sodnim pisanjem seznaniti. Meni, da je pritožba na podlagi 357.a člena ZPP v takšnih primerih, kot je obravnavni, ko sodišče druge stopnje samo sproducira procesno napako, ki predhodno sploh ni obstajala, skladno s pravnim argumentom sklepanja iz manjšega na večje (argumentum a minori ad maius) še toliko bolj upravičena. Tožeča stranka se na koncu pritožbe, sklicujoč se na razloge sodišča druge stopnje, ko vsebini vročilnice daje prednost pred dejansko možnostjo seznanitve s sodnim pisanjem, še sprašuje, ali ni mogoče izpodbijani sklep neveljaven tudi iz razloga, ker je sodišče druge stopnje pozabilo navesti pooblaščenca tožene stranke, kar pomeni, da sklep nima vseh sestavin, ki jih po zakonu mora imeti.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 357.a členu ZPP je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da pri obravnavanju pritožbe po 357.a členu ZPP ne sme presojati, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Izhajati mora iz predpostavke, da je bila kršitev storjena in presoditi le, ali bi jo sodišče druge stopnje lahko samo odpravilo1

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka sklepa drugostopenjskega sodišča ne izpodbija iz dovoljenih pritožbenih razlogov po drugem odstavku 357.a člena ZPP, saj ne trdi, da bi sodišče druge stopnje kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali da bi moralo samo opraviti novo sojenje. Pritožbo iz 357.a člena ZPP napačno razume kot pravno sredstvo, na podlagi katerega se vsebinsko presoja pravilnost stališč sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu. Kot že rečeno, pa takih pooblastil Vrhovno sodišče v okviru pritožbenega preizkusa po 357.a členu ZPP nima.

7. Ker tožeča stranka pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 357.a člena ZPP ni zatrjevala, Vrhovno sodišče pa nanje ne pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 357.a člena ZPP).

1 Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča Cp 44/2019 z dne 14. 11. 2019, Cp 42/2019 z dne 19. 9. 2019, Cp 36/2019 z dne 8. 8. 2019 in Cp 23/2019 z dne 11. 4. 2019.