Jedro

V sodnem postopku ugotovljena napačna uporaba materialnega prava pri izreku disciplinskih ukrepov ter posledična pravnomočna sprememba in razveljavitev disciplinskih odločb tožene stranke, se sama po sebi ne šteje za protipravni škodni dogodek v smislu ene od predpostavk odškodninske odgovornosti za negmotno škodo. Tako sankcionirano zmotno uporabo materialnega prava bi bilo le tedaj mogoče opredeliti tudi kot podlago za odškodninsko odgovornost za negmotno škodo, če bi bila zmotna uporaba prava v disciplinski odločbi posledica bodisi naklepnega ravnanja tožene stranke bodisi njenega tako skrajno nevestnega ravnanja, da bi se morala tožena stranka že ob sprejemu odločbe zavedati, da bo z njeno izdajo tožeči stranki najverjetneje neupravičeno povzročila škodo.

Izrek

Revizija se glede odločitve o plačilu odškodnine za gmotno škodo zavrže. V preostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja odškodnino za negmotno škodo v skupni višini 13.353,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila (za primarni strah 417,29 EUR, za sekundarni strah 1.043,23EUR, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.964,28 EUR, za pretrpljene telesne bolečine 3.338,34 EUR in za razžalitev dobrega imena in časti 4.590,22 EUR) ter odškodnino za gmotno škodo v skupni višini 684,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov, katerih višina in zapadlost sta razvidni iz izreka sodbe. S sklepom je ustavilo postopek za plačilo odškodnine za negmotno škodo v višini 28.375,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 5.579,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je tožeči stranki zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja negmotna škoda sicer nastala, vendar preostali elementi odškodninskega delikta niso podani. Zaradi kršitev delovnih obveznosti je tožena stranka zoper njo pravilno ukrepala in izvedla disciplinski postopek. Izbira napačnega disciplinskega ukrepa se ne šteje za nedopustno oziroma protipravno ravnanje v smislu odškodninske odgovornosti, prav tako pa ni dokazano, da bi tožena stranka vodila postopek z namenom šikaniranja ali drugačnega škodovanja tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je znižalo znesek, ki ga je tožeča stranka iz tega naslova dolžna plačati toženi stranki. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in nespremenjeni del prvostopenjskega sklepa.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje ni obravnavalo dokumentno izkazanih pritožbenih navedb (dokazani so bili vsi pogoji za uveljavljanje negmotne škode), zato sta kršena prvi in drugi odstavek 339. člena in 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Ker sta nižji sodišči v razlogih odločitve izhajali iz neke druge pravnomočne sodbe (I Pd 213/95), so kršena določila pravdnega postopka. Ugotovitev, da tožena stranka ni ravnala nedopustno pri izreku (pogojnega) disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, je napačna. S plačilnimi listi je dokazano, da tožeča stranka ni predčasno zapuščala delovnega mesta. Ob upoštevanju 57. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/1989 in 40/1990) in Pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti pri toženi stranki ta tožeči stranki za očitano kršitev ne bi smela izreči ukrepa pogojnega prenehanja delovnega razmerja, ampak le denarno kazen. Dokazana je tudi krivdna odgovornost tožene stranke. Nižji sodišči nista vpogledali v pogodbo o izobraževanju ob delu, s katero je bil od 1.10.1991 dalje spremenjen razpored delovnega časa tožeče stranke: za upoštevanje le-tega od februarja 1995 dalje je tožena stranka v nasprotju s pogodbo zahtevala od tožeče stranke, naj odstopi dva dni letnega dopusta. Ker tožeča stranka na to ni pristala, je bila zoper njo podana maščevalna prijava za izmišljeno kršitev. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, odločbi nižjih sodišč razveljavi in odloči o stvari, oziroma, da vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V dopolnitvi revizije tožeča stranka opozarja na različno sojenje v predmetni zadevi in v sodbi P-3314/2003-III z dne 19.5.2006, ki je bila v podobni zadevi izdana zoper isto toženo stranko.

Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Tožeči stranki je bila sodba sodišča druge stopnje vročena dne 22.6.2006. Na podlagi prvega odstavka 367. člena ZPP lahko stranka zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vloži revizijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe. Ker je tožeča stranka dopolnitev revizije vložila šele dne 24.8.2006, kar je po preteku navedenega prekluzivnega roka, te vloge Vrhovno sodišče pri odločanju ni upoštevalo.

Glede odločitve o plačilu odškodnine za gmotno škodo revizija ni dovoljena, v preostalem pa ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja zahtevka za povrnitev gmotne škode (razlika med prejetim denarnim nadomestilom za čas bolniške odsotnosti in sicer pripadajočo plačo; 185. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnji) in za povrnitev negmotne škode (200. člen ZOR). Ker imata zahtevka različno dejansko in pravno podlago, se pravica do revizije presoja glede na vrednost vsakega zahtevka posebej (prvi odstavek 39. člena in drugi odstavek 42. člena ZPP). V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Ker zahtevek za povrnitev gmotne škode ne presega navedenega zneska, glede tega dela odločitve revizija ni dovoljena in jo je zato na podlagi 377. člena ZPP potrebno zavreči. Glede zahtevka za plačilo negmotne škode je ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta revizija dovoljena. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni obravnavalo pritožbenih navedb in v zvezi s tem očita kršitev 8. člena ter prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP. Katero od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja v zvezi s tem, revizija izrecno ne pojasni. Obravnavani očitek po svoji vsebini predstavlja zatrjevanje kršitve prvega odstavka 360. člena ZPP, ki sodišču druge stopnje med drugim nalaga, da mora v obrazložitvi svoje odločbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, so v njej zavzeta in ustrezno obrazložena stališča glede vseh bistvenih pritožbenih navedb (tako glede očitanih bistvenih kršitev določb postopka kot tudi glede presoje o obstoju odškodninske odgovornosti), zato je obravnavani revizijski očitek neutemeljen. Sicer pa iz vsebine revizije (in v tem okviru zlasti očitka kršitve načela proste presoje dokazov) izhaja, da tožeča stranka s sklicevanjem na kršitev procesnopravnih določb 8. in 339. člena ZPP sodišču druge stopnje dejansko očita strinjanje s prvostopenjsko dokazno oceno o neobstoju predpostavk odškodninske odgovornosti, torej izpodbija dokazno oceno sodišča druge stopnje, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede očitka, da sta nižji sodišči v razlogih odločitve izhajali iz neke druge pravnomočne sodbe (I Pd 213/95), revizija prav tako ne konkretizira, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja. S sodbo I Pd 213/95 z dne 18.12.1996 (potrjeno s sodbama Pdp 212/1997 z dne 14.1.1999 in VIII Ips 135/1999 z dne 7.12.1999) je bil med drugim pravnomočno razveljavljen sklep o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožeči stranki. Ker je predmet obravnavanega tožbenega zahtevka odškodnina za škodo, ki naj bi jo po zatrjevanju tožeče stranke ta utrpela prav zaradi prenehanja delovnega razmerja, o katerega zakonitosti je bilo odločeno s sodbo I Pd 213/95, odločbi nižjih sodišč utemeljeno vsebujeta razloge tudi o tej sodni odločbi. S tem niso bila določila ZPP v ničemer kršena, saj drugostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da je bila v obravnavani zadevi sodba I Pd 213/95 (v okviru dokaznega bremena jo je predložila prav tožeča stranka!) zgolj eden izmed izvedenih dokazov v postopku presoje o obstoju predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Če delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora delodajalec povrniti po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti (prvi odstavek 73. člena ZTPDR). Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZOR je tisti, ki povzroči škodo drugemu, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za priznanje odškodnine morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi štirje pogoji za obstoj odškodninskega delikta: nastanek škode, da ta izvira iz nedopustnega (protipravnega) ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode (krivda).

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe sta bila zaradi kontinuiranega predčasnega odhajanja z dela zoper tožečo stranko izvedena dva disciplinska postopka. Po predhodno ugotovljeni odgovornosti za očitane kršitve ji je bil v prvem postopku (sklepa tožene stranke z dne 15.5.1995 in 19.6.1995) izrečen disciplinski ukrep pogojnega prenehanja delovnega razmerja. V drugem postopku (sklepa tožene stranke z dne 26.7.1995 in 18.9.1995) je bil navedeni pogojni ukrep preklican in tožeči stranki izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Če delavec meni, da je odločitev delodajalca o njegovih pravicah iz delovnega razmerja nepravilna, mu pravni red omogoča odpravo domnevane nepravilnosti z uveljavljanjem pravnih sredstev v sodnem postopku, kar je storila tudi tožeča stranka. V sodnem postopku (sodba I Pd 213/95) je sodišče glede prvega disciplinskega postopka kljub temu, da je storitev očitanih disciplinskih kršitev ugotovilo, izrečeni ukrep spremenilo v denarno kazen, ker tožena stranka ni ugotavljala obstoja kvalifikatornih okoliščin. V drugem disciplinskem postopku preklicani pogojni ukrep in izrek prenehanja delovnega razmerja pa je sodišče razveljavilo ter ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, ker je ugotovilo, da so bile tožeči stranki očitane kršitve storjene še pred dokončnostjo sklepa o izreku pogojnega ukrepa. S takšno odločitvijo je sodišče v delovno razmerje med strankama vsebinsko poseglo tako, kot da izpodbijani sklepi v disciplinskem postopku ne bi bili nikoli sprejeti in tako med strankama glede pravic in obveznosti iz delovnega razmerja vzpostavilo prejšnje stanje.

Obširnega revizijskega zatrjevanja, usmerjenega v dokazovanje, da tožeča stranka ni storila v disciplinskem postopku očitanih kršitev delovnih obveznosti, v obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati. Poleg tega, da tožeča stranka s tem uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), bi bila ta ugovor upravičena uveljavljati le v (sedaj že pravnomočno končanem) sodnem postopku, ki ga je sprožila zoper citirane sklepe o disciplinski odgovornosti.

Revizija zmotno uveljavlja, da je nedopustno ravnanje tožene stranke dokazano. Drugostopenjsko sodišče je izhajalo iz pravilnega stališča, da je disciplinski postopek, ki je bil zoper tožečo stranko sprožen zaradi očitanih kršitev delovnih obveznosti, predstavljal s strani tožene stranke uporabo zakonitega sredstva, za izvedbo katerega je ta imela pooblastilo v določilih delovnopravne zakonodaje (7. točka III. poglavja ZTPDR in VI. poglavje Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 14/1990 in nadaljnji). Da tožena stranka tega sredstva ni zlorabila, je v celoti potrjeno z dejansko ugotovitvijo izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano, in sicer da tožena stranka disciplinskega postopka ni vodila z namenom šikaniranja ali kakršnegakoli škodovanja tožeči stranki, temveč, da bi ugotovila njeno disciplinsko odgovornost zaradi kršitve delovnih obveznosti.

V sodnem postopku ugotovljena napačna uporaba materialnega prava pri izreku disciplinskih ukrepov (ta je podana zaradi neugotavljanja kvalifikatornih okoliščin in začetka teka preizkusne dobe še pred dokončnostjo sklepa disciplinske odločbe o pogojno izrečenem ukrepu) ter posledična pravnomočna sprememba in razveljavitev disciplinskih odločb tožene stranke, se po oceni revizijskega sodišča sama po sebi ne šteje za protipravni škodni dogodek v smislu ene od predpostavk odškodninske odgovornosti za negmotno škodo. Tako sankcionirano zmotno uporabo materialnega prava bi bilo le tedaj mogoče opredeliti tudi kot podlago za odškodninsko odgovornost za negmotno škodo, če bi bila zmotna uporaba prava v disciplinski odločbi posledica bodisi naklepnega ravnanja tožene stranke bodisi njenega tako skrajno nevestnega ravnanja, da bi se morala tožena stranka že ob sprejemu odločbe zavedati, da bo z njeno izdajo tožeči stranki najverjetneje neupravičeno povzročila škodo.

V zadevi I Pd 213/95 je sodišče ugotovilo, da je tožeči stranki dokazana hujša kršitev delovnih obveznosti, ki je bila predmet prvega disciplinskega postopka, torej je bil ta sprožen zoper njo ne le zakonito, temveč tudi povsem utemeljeno. O protipravnem ravnanju tožene stranke pa ni mogoče govoriti niti zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava pri izreku disciplinskih ukrepov, saj dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe ne dajejo podlage za zaključek, da je bila takšna uporaba prava posledica naklepnega oziroma skrajno nevestnega ravnanja tožene stranke.

Ker v skladu z obrazloženim ni podana že ena od kumulativno zahtevanih predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje tožene stranke), je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo utemeljeno zavrnjen. Do ostalih revizijskih navedb se revizijsko sodišče ne opredeljuje, saj te ne morejo vplivati na sprejem drugačne odločitve (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP).

Z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.