Jedro

Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik kot (neizbrani) kandidat za generalnega direktorja tožene stranke (javnega zavoda) nima sodnega varstva za postavljeni tožbeni zahtevek za razveljavitev postopka oziroma odločitve o izbiri kandidata na razpisano delovno mesto generalnega direktorja. Tožena stranka je javni zavod, zato zanjo velja ZZ. Tožnik je kot neizbrani kandidat v tem postopku skladno s 36. členom ZZ imel pravico pregledati razpisno gradivo in v petnajstih dneh po prejemu obvestila zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če je menil, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata, ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Tožena stranka sicer v obvestilu kandidatu ni navedla pravilnega pravnega pouka, a to na tožnikovo zakonsko pravico iz 36. člena ZZ ne vpliva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno: sklepom) zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval razveljavitev postopka oziroma odločitve tožene stranke za razpisano vodstveno delovno mesto generalnega direktorja tožene stranke (I. točka izreka). Nadalje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati 5.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe do plačila (II. točka izreka) in podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 8.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz III. točke izreka. Odločilo je, da tožena stranka sama krije stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njegove dokazne predloge, ker naj ne bi zadostno utemeljil, kaj naj bi z njimi dokazal. Sodišče bi ga moralo pozvati k odpravi nesklepčnosti tožbe ter k dopolnitvi tožbenih navedb in dokaznih predlogov. Zatrjuje, da je sodišče kršilo tudi načelo kontradiktornosti, saj mu je pripravljalno vlogo tožene stranke posredovalo šele dva dni pred narokom in mu ni dodelilo roka, da bi se do te vloge opredelil. V postopku na prvi stopnji se je zastopal sam, zato meni, da bi ga sodišče moralo obvestiti o možnosti odgovora na zadnjo pripravljalno vlogo tožene stranke. Zaradi kršitev določb ZPP je sodišče tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje in izdalo nezakonito sodbo. Navaja še, da mu sodišče ni odmerilo stroškov, ki so mu nastali.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

5. Tožnik s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegove dokazne predloge, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga.

6. Razloge za zavrnitev predlaganih dokazov je sodišče prve stopnje pojasnilo v 3. točki obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je zavzelo materialnopravno stališče, da tožnik nima sodnega varstva za postavljeni tožbeni zahtevek na razveljavitev postopka oziroma odločitve o izbiri tožene stranke za razpisano delovno mesto generalnega direktorja, in da ima v sodnem sporu pravico uveljavljati le odškodninski zahtevek zaradi diskriminacije v izbirnem postopku po splošnih pravilih civilnega prava. Ob takšnem, materialnopravno napačnem stališču, je bil sicer utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da zaslišanje tožnika v zvezi s pravico do sodnega varstva in zatrjevano diskriminacijo ni bilo potrebno, zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Pravilnost zavzetih stališč pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti oziroma pravice do izjave s tem, ko tožnika ni posebej opozorilo na možnost odgovora na zadnjo pripravljalno vlogo tožene stranke. Bistvo načela kontradiktornosti je pravica stranke do izjavljanja. Najpomembnejši procesni institut, ki to pravico zagotavlja, je vročanje vabil in vlog, skladno z ZPP. Tej dolžnosti je sodišče prve stopnje zadostilo, saj je pripravljalno vlogo tožene stranke, ki jo je vložila 23. 3. 2017, tožniku vročilo skladno s 141. členom ZPP. Po določbi 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, o čemer je sodišče prve stopnje stranki na naroku dne 28. 3. 2017 prav tako opozorilo. Glede na navedeno očitane procesne kršitve v izpodbijani sodbi oziroma v postopku pred sodiščem prve stopnje niso podane.

8. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je sprejeta odločitev napačna.

9. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožena stranka pravilno izpeljala postopek za imenovanje generalnega direktorja in ali je tožnika pri tem neenakopravno obravnavala. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik nima sodnega varstva za tožbeni zahtevek na razveljavitev postopka oziroma odločitve o izbiri tožene stranke za razpisano delovno mesto generalnega direktorja, zato je tožbo v tem delu zavrglo. Nadalje je ugotovilo, da tožnik ni zatrjeval, na podlagi katere osebne okoliščine naj bi ga tožena stranka diskriminirala in da tožena stranka prepovedi diskriminacije v izvedenem postopku ni kršila, zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine (primarni in podredni) zavrnilo.

10. Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik kot (neizbrani) kandidat za generalnega direktorja tožene stranke nima sodnega varstva za postavljeni tožbeni zahtevek za razveljavitev postopka oziroma odločitve o izbiri kandidata na razpisano delovno mesto generalnega direktorja. Odločitev o zavrženju tožbe je materialnopravno zmotna, obenem pa je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, tj. 18. ter 274. člena ZPP, ker pogoji za zavrženje tožbe niso podani. Tožena stranka je javni zavod, zato zanjo velja Zakon o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/1991 in spremembe; v nadaljevanju: ZZ). Skladno s tem zakonom je tožena stranka tudi vodila izbirni postopek generalnega direktorja, kot to izhaja iz prilog A2 in B5. Glede na navedeno je tožnik kot neizbrani kandidat v tem postopku skladno s 36. členom ZZ imel pravico pregledati razpisno gradivo in v petnajstih dneh po prejemu obvestila zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če je menil, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata, ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Tožena stranka sicer v obvestilu kandidatu (A1) ni navedla pravilnega pravnega pouka, a to na tožnikovo zakonsko pravico iz 36. člena ZZ ne vpliva.

11. Pritožbeno sodišče je zaradi zmotne pravne presoje skladno z določbami 355. in 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP razveljavilo odločitev o zavrženju dela tožbe (ki bi sicer morala biti izdana kot sklep) v I. točki izreka izpodbijane sodbe, saj bo sodišče prve stopnje o tožbi v tem delu moralo vsebinsko odločati. Zaradi medsebojne povezanosti pa je potrebno razveljaviti tudi odločitev o primarnem oziroma podrednem tožbenem zahtevku.

12. Tožnik je zatrjeval, da je bil kršen postopek izbire generalnega direktorja tožene stranke med drugim zato, ker ni bil povabljen na razgovor, zaradi česar ni imel možnosti podrobnejše predstavitve svojega programa dela in ker v obvestilu ni bilo obrazloženo, zakaj je bil zavrnjen. Kot izhaja iz tožbe, tožnik očitek diskriminacije gradi na predpostavki, da je bil razpis odločen vnaprej (in torej prilagojen za določeno osebo), zato ga tudi niso povabili niti na razgovor. Tožnik sicer meni, da je izpolnjeval vse razpisne pogoje. Po stališču pritožbenega sodišča je tožnik s tem podal zadostno trditveno podlago o tem, na podlagi katere osebne okoliščine ga je tožena stranka diskriminirala, zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik tega ni navedel. 13. Preuranjen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik (kot aktualni župan) ni izpolnjeval razpisnega pogoja najmanj pet let delovnih izkušenj na primerljivih delovnih mestih s področja organizacije, vodenja in upravljanja, v zvezi s katerim sodišče sploh ni izvedlo dokaznega postopka. Sledilo je namreč stališču tožene stranke, ki pa ga ni pojasnila ne v izbirnem postopku in ne v postopku na prvi stopnji, zato ni jasno, katera so primerljiva delovna mesta s področja organizacije, vodenja in upravljanja, in zakaj župan občine ne spada med taka delovna mesta. Hkrati je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da tožnik za svoje navedbe ni predlagal nobenega dokaza, saj iz življenjepisa (A5) izhaja, da je od leta 2006 župan občine A.. Zaradi napačne materialnopravne presoje je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

14. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in pri presoji utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka upoštevati stališča, na katere je pritožbeno sodišče v obrazložitvi opozorilo.

15. Pritožbeno sodišče še pripominja, da se zahtevka, ki ju je tožnik postavil kot primarnega in podrednega, delno prekrivata, saj je tožnik z obema zahtevkoma zahteval odškodnino v znesku 5.000,00 EUR. V tem delu gre torej le za en tožbeni zahtevek, zato takšna (navidezna) kumulacija ni mogoča, kar je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe očitno spregledalo. Navedeno naj v ponovljenem postopku upošteva, posebej ob upoštevanju dejstev, da tožnik v tem postopku nima pooblaščenca in se zastopa sam.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.