Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala biti na računu navedena tudi lastnost posrednika. Takšna zahteva velja po drugem odstavku 905. člena OZ le za potrdilo o potovanju, ki ga mora v skladu s prvim odstavkom istega člena izdati posrednik, kadar s posredniško pogodbo prevzame obveznost, da bo sklenil pogodbo o organiziranju potovanja; v nasprotnem primeru se šteje posrednik za organizatorja potovanja. Ker torej ta pravna posledica ne velja tudi za primere, ko se posredniška pogodba o potovanju nanaša samo na sklenitev pogodbe o kakšni posebni storitvi, je sodišče prve stopnje toženkino odškodninsko odgovornost zmotno presojalo po pravilih, ki so v 892. členu OZ predpisana za odgovornost organizatorja potovanja, če je posamezne storitve zaupal tretjim osebam.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 1.434,22 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 03. 2005 dalje do plačila.“.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti 610,28 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 1.434,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 03. 2005 dalje in ji povrniti 705,09 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženka se je pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa spremembo prve sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Poudarja, da je šlo v obravnavanem primeru le za organiziranje letalskega prevoza, ne pa za organiziranje potovanja. Letalsko karto, ki jo je tožnica kupila pri toženki, je izdal prevoznik. Tožnica jo je tudi plačala na njegov račun. Toženka je v zvezi s tem predlagala zaslišanje prič AR in predstavnice L, vendar je sodišče te dokaze neutemeljeno zavrnilo in tako toženki nezakonito onemogočilo izvedbo dokaza. Sodišče je o odločilnih dejstvih odločilo v nasprotju med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami. Iz vseh listin izhaja, da je toženka le posredovala pri organiziranju prevoza, zato ne gre za organiziranje potovanja. Škodo, ki jo tožnica uveljavlja, bi morala terjati od prevoznika. Do škode namreč ni prišlo zaradi kakšne toženkine storitve ali opustitve. Toženka zato vztraja, da ni pasivno legitimirana v tej pravdi, sodišče pa tudi ni izvedlo dokaznega postopka glede višine škode.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo niti zatrjevanih niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Čeprav sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala toženka, ji s tem ni odvzelo pravice do obravnavanja. V skladu z 213. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/2007- UPB3 in 45/2008) se dokazovanje omeji na ugotavljanje dejstev, ki so pomembna za odločitev. V obravnavanem primeru so vsa odločilna dejstva razvidna iz predloženih listinskih dokazov. Zaslišanje prič, ki jih v pritožbi ponovno ponuja toženka, torej ni bilo potrebno, kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tudi izrecno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za takšno kršitev gre, kadar sodišče v razlogih sodbe napačno povzame vsebino izvedenih dokazov, medtem ko toženka očita sodišču prve stopnje napačno dokazno oceno; v takem primeru gre za zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki pa v sporu majhne vrednosti po prvem odstavku 458. člena ZPP ni dopusten pritožbeni razlog.

6. Toženka ne oporeka ugotovitvi izpodbijane sodbe, da je za tožnico kot posrednik sklenila pogodbo o letalskem prevozu. Sodišče prve stopnje je pravno razmerje med pravdnima strankama torej pravilno opredelilo kot posredniško pogodbo o potovanju. S takšno pogodbo se v skladu 904. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. list RS, št. 97/2007-UPB1), posrednik zavezuje, da bo v imenu in na račun potnika sklenil bodisi pogodbo o organiziranju potovanja bodisi pogodbo o eni ali več posebnih storitvah, ki omogočajo neko potovanje ali bivanje, potnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. 7. Pravilna je tudi nadaljnja presoja, da račun, ki ga je toženka izstavila tožnici, ustreza zahtevanemu potrdilu o storitvi, ki ga mora v skladu s tretjim odstavkom 905. člena OZ izdati posrednik, kadar se posredniška pogodba o potovanju nanaša na sklenitev pogodbe o kakšni posebni storitvi. Ker je toženka v obravnavanem primeru posredovala za tožnico le pri sklenitvi pogodbe o letalskem prevozu, zadošča, da je na računu (št. 18988 z dne 16. 02. 2005) navedena toženkina storitev in znesek, ki ga je tožnica zanjo plačala.

8. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala biti na računu navedena tudi lastnost posrednika. Takšna zahteva velja po drugem odstavku 905. člena OZ le za potrdilo o potovanju, ki ga mora v skladu s prvim odstavkom istega člena izdati posrednik, kadar s posredniško pogodbo prevzame obveznost, da bo sklenil pogodbo o organiziranju potovanja; v nasprotnem primeru se šteje posrednik za organizatorja potovanja. Ker torej ta pravna posledica ne velja tudi za primere, ko se posredniška pogodba o potovanju nanaša samo na sklenitev pogodbe o kakšni posebni storitvi, je sodišče prve stopnje toženkino odškodninsko odgovornost zmotno presojalo po pravilih, ki so v 892. členu OZ predpisana za odgovornost organizatorja potovanja, če je posamezne storitve zaupal tretjim osebam.

9. Tudi posrednik mora pri izpolnjevanju svoje pogodbene obveznosti ravnati s profesionalno skrbnostjo, torej kot dober strokovnjak. V skladu z 907. členom OZ mora zato med drugim vestno izbrati tretje osebe, ki naj opravijo s pogodbo predvidene storitve, in potniku odgovarja za njihovo izbiro. Zakon po navedenem posredniku nalaga krivdno odgovornost. Ta se, upoštevaje splošno pravilo iz prvega odstavka 131. člena OZ, domneva in je oškodovancu ni treba dokazovati. Domnevanih dejstev tudi zatrjevati ni treba, pač pa mora oškodovanec navesti predpostavke domneve (t.i. domnevno bazo), torej temeljne okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati o obstoju domnevanega dejstva. Tožnica tega svojega trditvenega bremena ni zmogla. V pravdi ni navajala sploh nobenega dejstva, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da je toženka zanemarila svojo profesionalno skrbnost, namreč, da ni izbrala ustreznega, strokovnega in zanesljivega letalskega prevoznika. Samo v tem primeru bi toženka lahko odgovarjala za izgubljeno oziroma poškodovano prtljago, razen če ji ne bi uspelo dokazati, da je pri izpolnjevanju posredniške pogodbe oziroma pri izbiri izvajalca letalskega prevoza ravnala dovolj skrbno.

10. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je na toženko napačno prevalilo ne samo dokazno breme ekskulpacije, pač pa tudi trditveno breme o vzroku za nastalo škodo in krivdi zanjo. To breme bi na toženko prešlo šele tedaj, če bi poprej tožnica zadostila svojemu trditvenemu bremenu in navedla predpostavke toženkine domnevane odškodninske odgovornosti.

11. Tožničina tožba potemtakem ni bila sklepčna. Tožnica se je namreč v tožbi sklicevala le na dvoje zakonskih določil o odgovornosti organizatorja potovanja, medtem ko navedb, ki bi sodišču omogočila sklepanje o odškodninski odgovornosti toženke kot posrednika, njeno trditveno gradivo ne vsebuje. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi torej moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti, saj tožnica ugotovljene nesklepčnosti zaradi predpisane prekluzije iz 451. člena ZPP v zvezi s 452. členom istega zakona ne bi mogla več odpraviti.

12. Sodišče druge stopnje je po navedenem moralo toženkini pritožbi ugoditi. Izpodbijano sodbo je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP in v zvezi s 442. členom istega zakona spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

13. Zaradi spremembe prve sodbe je bilo treba na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP odločiti tudi o stroških vsega postopka. Ker je tožnica v pravdi propadla, mora po prvem odstavku 154. člena ZPP toženki povrniti njene potrebne pravdne stroške. Upoštevaje Odvetniško in Taksno tarifo, znašajo toženkini stroški prvostopenjskega postopka 362,86 EUR (300 točk za odgovor na tožbo, 300 točk za pripravljalno vlogo, 27,75 EUR za sodno takso za odgovor na tožbo, 1,88 EUR za poštnino, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV), stroški pritožbenega postopka pa 247,42 EUR (114,94 EUR za sodno takso za pritožbo in priglašenih 110,40 EUR za sestavo pritožbe z 20 % DDV). Ostali priglašeni stroški niso izkazani (poštnina za pripravljalno vlogo in pritožbo, ki sta bili oddani neposredno) ali niso utemeljeni (za pregled dokumentacije, ker ni šlo za samostojno storitev). Skupaj torej tožnica na račun pravdnih stroškov toženki dolguje 610,28 EUR.