Jedro

Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je tožniku za leto 2024 priznalo skupaj 43 dni letnega dopusta in toženki naložilo, da mu omogoči izrabo 43 dni letnega dopusta ter mu povrne stroške postopka v znesku 1.005,40 EUR.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je tožnik v letu 2024 opravljal delo z duševno motenimi osebami. Dokazni postopek je potrdil, da je duševna motnja kvečjemu le demenca, sodišče prve stopnje pa neutemeljeno šteje tudi motnje zavesti, afazične motnje in delirije kot duševne motnje, pri čemer ni naredilo dokazne ocene, zakaj tako šteje. Sodba v tem delu nima razlogov in se je ne da preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), prav tako je podano nasprotje med razlogi sodbe in zapisniki o izvedbi dokazov (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Zakoniti zastopnik toženke je jasno povedal, da tožnik dela s pacienti, kjer je prisotna demenca kot simptom manj kot 20 % delovnega časa, A.A., ki je predstojnik oddelka C. in edini kompetenten podati mnenje o tem, kaj je duševna motnja, pa je izpovedal, da nevrologi obravnavajo paciente z duševnimi motnjami le, če so pridružene nevrološkim obolenjem. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za postavitev izvedenca s področja psihiatrije, ki bi lahko pojasnil, kaj predstavlja duševno motnjo in ali tožnik opravlja delo z duševno motenimi pacienti, zato je toženka verjela, da bo verjelo A.A.. Ker je sodišče prve stopnje kot duševne motnje štelo tudi motnje zavesti, afazične motnje in delirije, gre za sodbo presenečenja, saj odločitev temelji na povsem drugih dejstvih in dokazih oziroma na pravni podlagi, na katero toženka ni mogla računati. Ker na naroku ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, lahko šele v pritožbi uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da se je izpoved A.A. in B.B. o tem, kaj je duševna motnja razlikovala. S tem, ko se je oprlo na mnenje priče B.B. in ne izvedenca, je kršilo 243. člen ZPP. Prav tako je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, koliko časa naj bi tožnik delal z duševno motenimi osebami. Tožnik se je skliceval na razlago Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike (KPZZ), na podlagi katere pripada nevrologom, ki delajo stalno ali več kot 6 mesecev na leto na oddelkih, kjer poteka delo z bolniki, pri katerih se poleg telesne prizadetosti pojavlja tudi duševna prizadetost v obliki motenj zavesti, afazičnih motenj, delirijev ali demence, dodatnih 10 dni dopusta, vendar ni ne navajal ne dokazoval, koliko časa je delal z duševno motenimi osebami. O tem ni izpovedala ne priča B.B. ne tožnik. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo tožniku in načelu in favorem laboratoris ter mimo trditvenega in dokaznega bremena ugodilo zahtevku, s čimer je kršilo 7., 212. in 215. člen ZPP. Bistveno je, da KPZZ daje zdravniku dodatnih 10 dni dopusta le, če ima povečane psihične obremenitve zaradi dela z duševno motenimi osebami. Duševno motene so osebe, ki imajo kot primarno diagnozo duševno bolezen in se primarno zdravijo iz tega razloga, in ne kadar se primarno zdravijo zaradi nevroloških bolezni. Uveljavljala tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza toženke glede razlage 5. točke 36. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (KPDZSV) in ni vpogledalo v strokovne članke ter literaturo. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Če bo pritožbeno sodišče zadevo vrnilo v nov postopek, predlaga, da se zadeva dodeli drugemu sodniku, ker obstaja dvom v pristranskost sodnice. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam toženke v pritožbi, izpostavlja pritožbene novote in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je zaposlen pri toženki kot višji zdravnik - specialist nevrologije na Kliniki D.. Toženka mu je za leto 2024 odmerila letni dopust v skupnem trajanju 36 dni. Pri tem mu je iz naslova psihičnih obremenitev zaradi dela z lažje motenimi ali prizadetimi osebami odmerila 2 dneva dopusta na podlagi 5. točke drugega odstavka 36. člena KPDZSV. Tožnik je takšni odmeri letnega dopusta nasprotoval in zahteval, da se mu tako kot leta pred tem iz tega naslova prizna 10 dni letnega dopusta na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ, kar je toženka zavrnila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi se pri odmeri letnega dopusta morale uporabiti določbe KPZZ, kot tudi, da je tožnik pri svojem delu obravnaval tudi paciente z duševno motnjo (demenco), kar pomeni, da je iz naslova psihičnih obremenitev zaradi dela z duševno motenimi osebami upravičen do 10 dni dopusta na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ, zato je njegovemu zahtevku ugodilo.

6.Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do razlage 5. točke drugega odstavka 36. člena KPDZSV. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da 160. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) omogoča, da se delavcu odmeri daljši dopust od minimalnega iz 159. člena ZDR-1, če je tako predvideno s kolektivno pogodbo. Med strankama ni bilo sporno, da veljajo in se uporabljajo tako določbe KPZZ kot KPDZSV, zato je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 11. člena Zakona o kolektivnih pogodbah preverilo, katera kolektivna pogodba je za tožnika ugodnejša. Ugotovilo je, da je to KPZZ, zato se mu ni bilo potrebno opredeljevati do razlage določb KPDZSV,

ker slednja ni pravno relevantna za odločitev v tej zadevi. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni zavrnilo dokaznega predloga toženke z vpogledom v razlago KPDZSV preko spletne povezave, saj je toženka v vlogi povzela vsebino razlage 5. točke drugega odstavka 36. člena KPDZSV, sodišče prve stopnje pa je v 5. točki obrazložitve tudi zavrnilo dokaz z vpogledom v objave, ki jih je kot dokaz ponujala toženka.

7.Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke s področja psihiatrije in vpogled v strokovno literaturo. Navedena dokazna predloga sta bila predlagana zaradi ugotavljanja, ali tožnik dela z duševno motenimi osebami. Ker sta tako zakoniti zastopnik toženke kot priča A.A., predstojnik Oddelka C. pri toženki, potrdila, da se demenca šteje za duševno motnjo in da tudi na Oddelku D. obravnavajo paciente z demenco, postavitev izvedenca, ki bi podal mnenje, ali tožnik na Oddelku D. obravnava tudi paciente z duševno motnjo, ni bila potrebna. Enako velja za strokovne članke, na katere se je pavšalno sklicevala toženka. Razloge za zavrnitev dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo, zato je neutemeljen očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev 243. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izpoved priče B.B., ki je, enako kot ostali zaslišani potrdila, da demenca predstavlja duševno motnjo. Postavitev izvedenca glede na skladno izpoved vseh zaslišanih, da je demenca duševna motnja, toženka tega ne izpodbija niti v pritožbi, ni bila potrebna.

8.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje štelo, da so tudi motnje zavesti, afazične motnje ter deliriji oblike duševne motnje, in da je sodba v tem delu neobrazložena. V 21. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje zgolj povzelo izpoved tožnika, ki šteje navedene motnje tudi za obliko duševne motnje, iz 22. točke obrazložitve pa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik opravlja delo z osebami z duševno motnjo, ker zdravi paciente z demenco. Pravilno je namreč upoštevalo, da so vsi zaslišani, tako tožnik kot zakoniti zastopnik toženke kot priči A.A. in B.B., potrdili, da demenca predstavlja duševno motnjo. Motenj zavesti, afazičnih motenj in delirijev pa sodišče prve stopnje ni opredelilo kot duševno motnjo, zato toženka neutemeljeno uveljavlja, da sodba nima razlogov v tem delu, prav tako ni podano nasprotje v razlogih v sodbi in med izpovedjo A.A., ki je izpovedal, da navedena stanja ne predstavljalo duševne motnje.

9.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o sodbi presenečenja, ker naj bi sodišče prve stopnje v celoti spregledalo izpoved A.A. in zaključilo, da so tudi motnje zavesti, afazične motnje in deliriji duševne motnje. Kot že pojasnjeno sodišče prve stopnje takšnega zaključka ni naredilo. Pravilno je povzelo izpovedi vseh zaslišanih, tudi A.A.. Nestrinjanje stranke s sprejeto odločitvijo ne pomeni, da gre za sodbo presenečenja. O sodbi presenečenja se lahko govori le v primeru, ko sodišče pri odločitvi uporabi dejansko ali pravno podlago, na katero nobena stranka ob ustrezni skrbnosti ni pomislila in se do uporabe takšne podlage posledično ni mogla opredeliti. Do tega v tej zadevi ni prišlo.

10.Pritožbene navedbe, da bi tožnik glede na razlago KPPZ, Ur. l. RS, št. 3/2004,2 moral zatrjevati, koliko časa na leto je delal z bolniki, pri katerih je podana tudi demenca, so neutemeljene. Toženka tovrstnega ugovora tekom postopka na prvi stopnji ni podala in ne navaja, zakaj to uveljavlja šele v pritožbi, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega iz citirane razlage ne izhaja, da se 10 dni dopusta zaradi psihičnih obremenitev zaradi dela s pacienti z duševno motnjo prizna le, če zdravnik vsaj 6 mesecev dela z bolniki z duševno motnjo. Iz razlage izhaja le, da mora nevrolog vsaj 6 mesecev v letu delati na oddelku, kjer poteka delo z bolniki, pri katerih se poleg telesne prizadetosti pojavlja tudi duševna prizadetost v obliki motenj zavesti, afazičnih motenj, delirijev ali demence. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik v letu 2024 celotno leto zaposlen na Oddelku D., kot tudi ne, da na tem oddelku obravnavajo tudi paciente z demenco. Vse navedeno je tožnik zatrjeval, zato je neutemeljen očitek o kršitvi 7., 212. in 215. člena ZPP, prav tako je tožnik v zvezi z vsebino dela in obsegom pacientov z duševno prizadetostjo in duševnimi motnjami predlagal, da toženka predloži analize njegovega dela, sodišče prve stopnje pa je ta dokazni predlog pravilno zavrnilo kot nepotreben, saj je bilo že na podlagi drugih dokazov ugotovljeno, da je tožnik delal s pacienti z demenco, torej s pacienti z duševno motnjo.

11.Toženka neutemeljeno vztraja, da dodatnih 10 dni dopustna pripada le zdravnikom, ki zdravijo paciente, katerih primarna diagnoza je duševna bolezen, ne pa tudi zdravnikom, ki primarno zdravijo paciente zaradi nevroloških bolezni, izraženo pa imajo tudi simptomatiko duševne motnje. Iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ izhaja, da se zdravniku glede na psihične obremenitve letni dopust poveča za 10 dni zaradi dela z bolniki z duševnimi motnjami. Glede na 4. točko prvega odstavka 36. člena KPZZ se vsem zdravnikom, ki opravljajo delo s pacienti, ki imajo duševno motnjo, poveča dopust za 10 dni zaradi psihičnih obremenitev, ki jih predstavlja zdravljenje pacientov z duševno motnjo, čeprav jih primarno zdravijo zaradi drugih, npr. nevroloških težav. Namen te določbe je, da se zdravnikom, ki zdravijo paciente z duševno motnjo, omogoči dodatni dopust, ker se šteje, da zdravljenje takšnih pacientov predstavlja dodatno psihično obremenitev. Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024.

12.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožniku njegove stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z določili Odvetniške tarife (OT) priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 279,99 EUR. Ta znesek je toženka dolžna tožniku povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje priglašeni stroški tožniku glede na OT (tar. št. 16/1b OT) ne pripadajo.

-------------------------------

1Razlaga se nanaša na to, kaj se šteje za duševno motnjo oziroma manj razvitost v smislu 5. točke drugega odstavka 36. člena KPDZSV.

2Razlaga določa: "Nevrologom, ki delajo stalno ali več kot 6 mesecev na leto na oddelkih, kjer poteka delo z bolniki, pri katerih se poleg telesne prizadetosti pojavlja tudi duševna prizadetost v obliki motenj zavesti, afazičnih motenj, delirijev ali demence, po stališču odbora pripadata dodaten dopust in dodatek za delo s težje duševno motenimi in/ali telesno prizadetimi."

3Razlaga določa: "Dodatni dopust iz naslova dela z duševno motenimi osebami po 36. členu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike RS ni omejen na konkretne specializacije, temveč je vezan na pogoje dela."