Jedro

V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica, ki jo je uvedel že prej veljavni ZPIZ-1 širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen. Za samozaposlene zavarovance pa se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani, in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera imajo ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje (4. odstavek 63. člena ZPIZ-2).

ZPIZ-2 je drugače kot prej veljavni ZPIZ-1 in podobno kot pred tem zakonom veljavni ZPIZ v 6. odstavku 63. člena določil, da lahko zavarovanec, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, zahteva, da za delo iz 3. in 4. odstavka tega člena šteje delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Gre torej za zavarovanca, ki dela na delovnem mestu, na katerem je delal, nima več, zato lahko zahteva, da se namesto dela na delovnem mestu, na katerem je nazadnje delal, pri oceni invalidnosti upošteva delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Če je v tem obdobju opravljal samostojno dejavnost, se upošteva opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je bil zavarovan. Tudi pri ugotavljanju invalidnosti po 6. odstavku 63. člena ZPIZ-2 pa je potrebno upoštevati in izhajati iz splošne definicije poklica in razen dela, ki ga je zavarovanec opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti, upoštevati tudi dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe se krijejo iz proračunskih sredstev sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo tretji odstavek izreka odločbe toženca št. ... z dne 15. 12. 2014 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, fizično lažje delo, kjer ni potreben natančen in globinski vid, ne za delo na višini ali nad globino in za delo pri strojih, ni sposoben za dela, kjer je večja možnost poškodb oči, in ne v profesionalnem prometu, delo s slikovnim zaslonom lahko opravlja največ 4 ure dnevno, s polnim delovnim časom od 28. 5. 2014 dalje (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek na odpravo prvega, drugega, četrtega in petega odstavka izreka odločbe toženca št. ... z dne 15. 12. 2014 in odločbe toženca št. ... z dne 12. 8. 2014 ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine od 24. 7. 2013, oziroma na razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti s pravico do poklicne rehabilitacije od 24. 7. 2013 dalje, oziroma na priznanje pravice do dela v krajšem delovnem času od polnega, najmanj štiri ure dnevno, ter na povračilo stroškov postopka je zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Pojasnjuje, da je v tožbi zatrjeval, da je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za več kot 50 %, da dela v svojem poklicu z navedenimi omejitvami ne bi dobil in ga je zato potrebno razvrstiti v II. kategorijo invalidnosti ter poklicno rehabilitirati, in sicer že vse od 24. 7. 2013 dalje. Ob vztrajanju izvedenskega organa, da je invalidnost podana od 28. 5. 2014 dalje, ko ni bil več vključen v zavarovanje, je na podlagi 6. odstavka 63. člena ZPIZ-2 zahteval še, da se kot svoj poklic šteje dejavnost, ki jo je opravljal od 1. 8. 2001 do 8. 6. 2013. Tako je najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti kot samostojni podjetnik opravljal dejavnost gradbenih storitev. Zato je potrebno skladno s 4. in 5. odstavkom 63. člena ZPIZ-2 in sodno prakso invalidnost ugotavljati glede na opravljanje te dejavnosti. Z drugo pripravljalno vlogo je zato izrecno zahteval, naj se izvedenski organ opredeli do tega, ali lahko opravlja dejavnost gradbenih storitev, kot jo je pojasnil na zaslišanju, in sicer strojne in ročne izkope, izdelavo podzemnih inštalacij, manjša zidarska in gradbena dela, nizke gradnje in vse, kar sodi k opravljanju samostojne dejavnosti. Izvedenec na to vprašanje ni odgovoril, kar ni pravilno. Ocena preostale delovne zmožnosti je mogoča le upoštevaje dela, ki jih je opravljal. Vztraja, da je potrebna konkretna opredelitev do vprašanja, ali je sposoben opravljati dejavnost, ki jo je opravljal kot s.p., in konkretizirati, katera od del in nalog, ki jih je opravljal, bi lahko še opravljal. Sodišče prve stopnje se do 6. odstavka 63. člena ZPIZ-2 ni opredelilo niti ga citiralo. Nadalje se ne strinja z oceno izvedenca, da mu izobrazba strojnega tehnika daje obsežno splošno razgledanost strojno tehničnega področja, zaradi česar poklicna rehabilitacija ni potrebna. Strojni tehnik se v delovni proces lahko vključuje neposredno pri strojni mehanizaciji ali kot operater pri CNC strojih. Zaradi podanih omejitev glede natančnega in globinskega vida, takšnega dela ne more opravljati. Opozarja, da izvedenski organ na druge pripombe sploh ni odgovoril, dopolnilno izvedensko mnenje pa je podal le eden od njegovih članov. Sicer pa je na spletni strani Zavoda C., kjer je zaposlen tudi eden izmed članov izvedenskega organa, navedeno, da so ponosni na pohvalo in zahvalo toženca za dolgoletno uspešno sodelovanje. Poleg tega je omenjeni zavod tudi prejemnik sredstev s strani toženca, kar vse vzbuja dvom v objektivnost izvedenskega mnenja. S tem v zvezi opozarja na zadevo Korošec proti Sloveniji. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter pravilno uporabljenega materialnega prava. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do v pritožbi smiselno uveljavljanih.

5. Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do 6. odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)2. Kršitev dolžnosti opredelitve bi sicer lahko predstavljala kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar v obravnavanem primeru ni podana. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožnikovih relevantnih navedb. V obrazložitvi sodbe je citiralo med drugim tudi 6. odstavek 63. člena ZPIZ-2, pri oceni invalidnosti pa upoštevalo tudi dejavnost, ki jo je tožnik opravljal, torej tudi 6. v zvezi s 4. odstavkom 63. člena ZPIZ-2, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Podana ni niti smiselno zatrjevana relativna kršitev postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 247. člena ZPP. Tožnik namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da naj bi bile podane okoliščine, ki naj bi vzbujale dvom v nepristranskost člana postavljenega izvedenskega organa, niti predlagal njegove izločitve, zato so pritožbene navedbe v zvezi z okoliščinami, ki naj bi vzbujale dvom v njegovo pristranskost, prepozne. Iz pritožbe namreč ni razvidno, da bi se tožnik s temi okoliščinami seznanil šele po zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje, poleg tega pa predloga za izločitev člana izvedenskega organa ni podal niti v pritožbi. V pritožbi pa sme pritožnik po 1. odstavku 337. člena ZPP navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti, oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena tega zakona.

7. Po 247. členu ZPP je lahko izvedenec sicer izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP so okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti. Vendar mora stranka po 2. odstavku 247. člena ZPP zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Če je sodišče pred določitvijo izvedenca dalo stranki možnost, da se izjavi, se mora ob tej priložnosti izjaviti o izločitvi. Če se izvedenec postavi zunaj glavne obravnave, pa stranka ni imela možnosti, da se izjavi, sme zahtevati njegovo izločitev v osmih dneh od prejema sklepa o postavitvi izvedenca. V zahtevi za izločitev izvedenca mora navesti okoliščine, na katere zahtevo opira (3. odstavek 247. člena ZPP). Če zve za razlog izločitve šele potem, ko je izvedenec že opravil izvedensko delo, in zaradi tega ugovarja zoper izvedensko delo, ravna sodišče, kakor da bi bila izločitev izvedenca zahtevana, preden je izvedenec opravil svoje delo (6. odstavek 247. člen ZPP).

8. Navedeno pomeni, da pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevanimi okoliščinami, ki naj bi vzbujale dvom v nepristranskost člana izvedenskega organa, ki so prvič podane šele v pritožbi, ni mogoče upoštevati. Zadeva Korošec proti Sloveniji, ki jo izpostavlja pritožnik in v kateri je bilo sicer res izpostavljeno prav vprašanje neodvisnega sodnega izvedenca, vendar v drugačnih okoliščinah, ko sodno izvedensko mnenje sploh ni bilo pridobljeno, za obravnavano zadevo iz navedenih razlogov ni primerljiva niti uporabljiva.

9. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, fizično lažje delo, kjer ni potreben natančen in globinski vid, ne za delo na višini in za delo pri strojih, ni sposoben za dela, kjer je večja možnost poškodb oči, in ne v profesionalnem prometu, delo s slikovnim zaslonom lahko opravlja največ 4 ure dnevno, s polnim delovnim časom od 28. 5. 2014 dalje. Invalidski komisiji sta v predsodnem upravnem postopku skladno ocenili, da tožnik pri delu potrebuje fizične razbremenitve. V pritožbenem predsodnem upravnem postopku je bila na podlagi mnenja invalidske komisije II. stopnje dodana le nova razbremenitev. Sporno je, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, II. kategorija invalidnosti s pravico do poklicne rehabilitacije ali pa je v okviru III. kategorije invalidnosti utemeljena vsaj časovna razbremenitev, torej delo s krajšim delovnim časom od polnega.

10. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v ZPIZ-2, ki splošno definicijo invalidnosti določa v 1. odstavku 63. člena. V 2. odstvaku 63. člena ZPIZ-2 pa so opredeljene kategorije invalidnosti. V I. kategorijo se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo se razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50-% ali več. Zavarovanec, ki ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno, oziroma če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50-% ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, pa se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti.

11. Pri oceni invalidnosti je potrebno upoštevati svoj poklic zavarovanca, kot je opredeljen v 3. odstavku 63. člena ZPIZ-2. Gre za delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Pri oceni invalidnosti se torej praviloma upošteva delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, se ne upošteva le delo, ki ga je zavarovanec nazadnje opravljal, niti vsa dela, ki jih je opravljal, temveč vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. V sodni praksi3 je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica, ki jo je uvedel že prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)4 širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen. Za samozaposlene zavarovance pa se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani, in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera imajo ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje (4. odstavek 63. člena ZPIZ-2).

12. ZPIZ-2 pa je drugače kot prej veljavni ZPIZ-1 in podobno kot pred tem zakonom veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ)5 v 6. odstavku 63. člena določil, da lahko zavarovanec, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, zahteva, da za delo iz 3. in 4. odstavka tega člena šteje delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Gre torej za zavarovanca, ki dela na delovnem mestu, na katerem je delal, nima več, zato lahko zahteva, da se namesto dela na delovnem mestu, na katerem je nazadnje delal, pri oceni invalidnosti upošteva delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Če je v tem obdobju opravljal samostojno dejavnost, se upošteva opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je bil zavarovan. Tudi pri ugotavljanju invalidnosti po 6. odstavku 63. člena ZPIZ-2 pa je potrebno upoštevati in izhajati iz splošne definicije poklica in razen dela, ki ga je zavarovanec opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti, upoštevati tudi dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.

13. Za konkretni primer, ko je tožnik, ki je od 1. 10. 2013 dalje prijavljen v evidenco brezposelnih oseb, po izobrazbi strojni tehnik, nazadnje je delal na delovnem mestu pomožni gradbeni delavec, pred tem pa je od 1. 8. 2001 do 8. 6. 2013, kar je najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti, kot samostojni podjetnik opravljal dejavnost gradbenih storitev, to pomeni, da bi bilo tožnikovo invalidnost ob pravočasni zahtevi, da se upošteva 6. odstavek 63. člena ZPIZ-2, potrebno ugotavljati tudi ob upoštevanju pogojev, pod katerimi je opravljal to dejavnost. V zvezi z opravljanjem dejavnosti je tožnik prepričljivo izpovedal, da je kot s. p. opravljal delo strojnik težke gradbene mehanizacije, to je strojne in ročne izkope, izdelavo podzemnih inštalacij (vodovod, kanalizacija, elektrika), vsa manjša zidarska in gradbena dela nizke gradnje ter vse, kar sodi k opravljanju samostojne dejavnosti.

14. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede tožnikove invalidnosti razčiščevalo z izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja A. fakultete v B. (v nadaljevanju: Komisija), v kateri sta sodelovala specialista medicine dela C.C. in oftalmologije D.D.. Podano je na podlagi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije ter tožnikovega osebnega pregleda in, razen dodatne fizične razbremenitve v zvezi z delom nad globino, potrjuje oceno invalidskih komisij. Komisja je namreč ocenila, da je pri tožniku od 28. 5. 2014 dalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana III. kategorija invalidnosti. Delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %. Ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je gradbeni delavec (voznik težke gradbene mehanizacije), je pa zmožen za drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lažje delo, kjer ni potreben natančen in globinski vid, ni za delo na višini ali nad globino in za delo pri strojih, ni sposoben za dela, kjer je večja možnost poškodb oči, in ne v profesionalnem prometu, delo s slikovnim zaslonom lahko opravlja največ 4 ure dnevno. Komisija je izrecno pojasnila, da mu izobrazba strojnega tehnika daje obsežno splošno razgledanost strojno tehničnega področja, zaradi česar poklicna rehabilitacija za novo delo s potrebnimi fizičnimi razbremenitvami ni potrebna. Zaradi težav z vidom je po oceni Komisije s predlaganimi omejitvami zmožen za delo v polnem delovnem času. Takšna ocena je bila podana upoštevaje tožnikovo izobrazbo strojnega tehnika in delovno mesto, na katerem je nazadnje delal, to je pomožni gradbeni delavec, ter vsa druga dela, ki jih je opravljal po svoji izpovedi, torej tudi dejavnost gradbenih storitev. Opravljanje te dejavnosti pa je po njegovi izpovedi enako kot delo, ki ga je opravljal na delovnem mestu pomožni gradbeni delavec. Pri oceni invalidnosti je bila tako že upoštevana tudi dejavnost, ki jo je tožnik opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve tudi bistvenega pomena.

15. Pri tako podani oceni je specialist medicine dela vztrajal tudi v dopolnilnem izvedenskem mnenju, podanem na tožnikove pripombe, ko je prvič predlagal, da se pri oceni invalidnosti upošteva 6. odstavek 63. člena ZPIZ-2. Ta zahteva je po stališču pritožbenega sodišča sicer prepozna, saj bi jo, čeprav je v postopku pred sodiščem prve stopnje izpodbijal tudi datum invalidnosti, moral podati skupaj s predlaganim izvedenstvom oziroma najkasneje pred izdelavo izvedenskega mnenja. Član Komisije je v dopolnitvi izvedenskega mnenja pojasnil, da voznik gradbene mehanizacije ni poklic, ki bi izhajal iz tožnikove izobrazbe strojnega tehnika, in obrazložil, da obstoječi vid ustreza delu strojnega tehnika, ne pa tudi zahtevi za poklicne vožnje. Član Komisije se je torej pri oceni invalidnosti izrecno opredelil tudi do tožnikove zmožnosti opravljanja samostojne dejavnosti. Za opravljanje te dejavnosti pod splošnimi pogoji ni več zmožen, temveč le še z omejitvami. Zato in glede na predhodno navedeno, pritožbene navedbe v zvezi s tem, da naj se sodni izvedenec ne bi opredelil do tega, ali je zmožen za opravljanje samostojne dejavnosti, ki jo je opravljal, niso utemeljene. Član izvedenskega organa je izrecno vztrajal tudi pri tem, da mu relativno široka izobrazba daje dovolj možnosti za zaposlitev. Pojasnil je, da je ostrina vida levo slabša zaradi fibroze lečne ovojnice, vendar naj bi se ostrina vida zaradi predvidenega laserskega posega še izboljšala. Po mnenju člana Komisije težave z vidom niso kontraindikacija za delo z zaslonsko opremo. Menil je, da delo strojnega tehnika ni le delo z zaslonsko opremo, tudi pri delu na CNC strojih je dela ob ekranu relativno malo. Zato niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da pri oceni invalidnosti ni bilo upoštevano delo na CNC strojih. Tožniku je sicer priznana omejitev dela z zasloni največ štiri ure dnevno. Tudi po tako dopolnjenem izvedenskem mnenju je tožnik sicer vztrajal pri podanih pripombah, vendar zaslišanja nobenega od članov Komisije ni predlagal. Nasprotno, na naroku za glavno obravnavo 25. 11. 20166 je celo izrecno navajal, da zaslišanje izvedenca ni potrebno.

16. Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik še ima preostalo delovno zmožnost v smislu potrebnih fizičnih razbremenitev, pri čemer poklicna rehabilitacija niti časovna razbremenitev nista potrebni. Preostala delovna zmožnost je po 64. členu ZPIZ-2 med drugim podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti. Takšen zaključek pa pomeni, da ni podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine po 41. členu ZPIZ-2. Pravica do poklicne rehabilitacije se skladno z 72. členom ZPIZ-2, pod pogoji iz te določbe prizna le invalidom II. kategorije. Glede na navedeno pa je bilo v postopku ugotovljeno, da pri tožniku ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic za 50 % ali več in s tem niso izpolnjeni zakonski pogoji za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti, posledično pa niti za priznanje pravice do poklicne rehabilitacije. Ker je tožnik za delo z omejitvami kot invalid III. kategorije zmožen v polnem delovnem času, niso izpolnjeni niti pogoji za priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega iz 82. člena ZPIZ-2. 17. Sodišče prve stopnje je torej pridobljeno izvedensko mnenje utemeljeno sprejelo kot podlago za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti od 28. 5. 2014 dalje zaradi posledic poškodbe pri delu in priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami ter tudi za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, oziroma v II. kategorijo invalidnosti s pravico do poklicne rehabilitacije, oziroma na priznanje pravice do dela v krajšem delovnem času od polnega. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

18. Ker tožnik, ki ga v pritožbenem postopku zastopa odvetnik po brezplačni pravni pomoči,7 s pritožbo ni uspel, se stroški pritožbe krijejo iz proračunskih sredstev prvostopenjskega sodišča. 1 Ur. l. RS, št. 73/2003 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Na primer VIII Ips 49/2010 in VIII Ips 9/2015. 4 Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 6 Zapisnik z glavne obravnave z dne 25. 11. 2016 v sodnem spisu na listovni številki 57. 7 Odločba BPP št. 3/2017.