Jedro

Sodišče je ocenilo, da ni izkazana vzročna zveza med izbrisom tožnika iz registra stalnega prebivalstva in njegovo nezmožnostjo zaposlitve, oziroma med izbrisom in njegovo nezmožnostjo pridobitve socialnih prejemkov. Na tožniku je bilo tudi za to vrsto odškodnine trditveno in dokazno breme, da za zahtevano premoženjsko škodo izkaže temelj, torej, da bi bil upravičen do socialnih prejemkov po ZSV, če ne bi bil izbrisan.

Z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva je tožnik pridobil status tujca, s tem pa je izgubil možnost za (legalno) delo brez delovnih dovoljenj. Izbris je tako že zgolj zato, ker je moral kot tujec za delo pridobiti ustrezna dovoljenja, ki jih do izbrisa ni potreboval, vplival na njegove zaposlitvene možnosti. Tožnik je imel do leta 1994 oziroma 1995 veljavne osebne dokumente, vendar je bil zaradi izbrisa avtomatično prenesen v evidenco tujcev in je zato za prihod in odhod iz Slovenije poleg osebnega dokumenta potreboval tudi vizum. Izvor navedenih tožnikovih težav je bil brez dvoma v toženkinem protipravnem ravnanju. Gre za dogodke, ki so pri tožniku vzbudili določeno psihično stanje, ki ga je mogoče umestiti v pravnorelevantno škodo duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic, strahu in kršitve časti.

Pritrditi je tako razlogom sodbe, da je izbris negativno vplival na tožnikovo življenje na številnih področjih in v več pogledih, s tem pa tudi na njegovo fizično in psihično počutje.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 6.750 EUR v petih enakih letnih obrokih v višini 1.350 EUR, in sicer prvi obrok v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, vsak naslednji obrok pa v enem letu po zapadlosti prejšnjega, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je zahtevek tožnika na povračilo nepremoženjske škode nad prisojenim zneskom in zahtevek glede premoženjske škode zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3.Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da mu prisodi še nadaljnjo odškodnino v skupnem znesku 25.810,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter vse priglašene stroške na prvi in na pritožbeni stopnji. Navaja, da je v pilotni sodbi in sodbi Anastasov in drugi proti Sloveniji Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) odmerilo pavšalno odškodnino za premoženjsko škodo, saj izračun škode zaradi oddaljenosti škodnih dogodkov in drugih razlogov ne more biti povsem natančen, zato lahko sodišče uporabi tudi odločanje po prostem preudarku iz 216. člena ZPP. Tožnik je že v tožbi predložil vse pomembne podatke, dodatno pa bo opravil poizvedbe o višini osnov, od katerih so bili obračunani prispevki za pokojninsko zavarovanje v relevantnem obdobju, kar bo omogočilo natančnejši izračun višine dohodka v času zaposlitve in s tem upravičenosti do denarne socialne pomoči. Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 274/2016 poudarilo, da je dejansko prikrajšanje hipotetična kategorija, o kateri je mogoče sklepati le na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Vrhovno sodišče se tudi strinja z izhodiščem, da je denarna socialna pomoč, ki je namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb, v višini, ki omogoča preživetje, lahko primerna metoda oziroma merilo za izračun višine prikrajšanja. Tožnik je bil ves čas izbrisa aktiven iskalec zaposlitve, pred izbrisom je imel več zaporednih zaposlitev, zato je nedvomno podana vzročna zveza med njegovo nezmožnostjo zaposlitve in izbrisom. Če ne bi bil izbrisan in bi bil nezaposlen, bi pridobil pravico do denarnega dodatka po takrat veljavnem 25. členu Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV). Meni, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog za angažiranje izvedenca ekonomske stroke, ki bi izračunal višino denarne socialne pomoči, neutemeljeno zavrnilo in s tem kršilo načelo enakosti v postopku.

3.Pritožuje se tudi glede priznane višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je bila ta odmerjena prenizko. Njegova pravna varnost je bila kljub občasno urejenemu statusu tujca neprimerljivo manjša in negotova, povezana tudi z velikimi denarnimi vložki. Pred izbrisom je bil zaposlen, po izbrisu se je to spremenilo in se je lahko zaposlil le na podlagi delovnega dovoljenja, to pa je mnoge potencialne delodajalce odvračalo in so raje zaposlili osebo z urejenim statusom. Zaradi izbrisa je izgubil tudi pravico izkazati se z veljavnim osebnim dokumentom, kar predstavlja poseg v njegovo osebnostno pravico do identitete. Njega in njegovo družino so dogodki, povezani z izbrisom, zaznamovali, žena je duševno zbolela in bila večkrat hospitalizirana v PB A, pred tem psihičnih težav ni imela. Zaradi celotne situacije sta trpela tudi oba sinova. Celotno obdobje izbrisa je trpel intenziven strah pred izgonom iz države, ki se je poglobil vsakič, ko je izgubil zaposlitev in ni imel vira za preživljanje, zaradi ravnanj uradnikov je trpel tudi zaradi posega v čast in dobro ime, prav tako je trpel duševne bolečine zaradi posega v osebnostno pravico do družinskega življenja.

3.Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno odločilo, da je njegov uspeh v postopku le 21 % in da bo to upoštevalo pri stroških postopka. Opozarja na sodbo v zadevi Cindrić in Beslić proti Hrvaški, kjer je ESČP ugotovilo, da lahko naložitev znatnega finančnega bremena po koncu postopka proti državi deluje kot omejitev pravice dostopa do sodišča.

4.Toženka sodbo izpodbija v I. točki izreka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi v ugodilnem delu ter tožniku naloži v plačilo toženki nastale stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno, da izpodbijano odločitev razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da bi moralo sodišče bolj upoštevati okoliščine, da je tožnik pretežni del izbrisa imel urejen status v Republiki Sloveniji, da je vse od 5. 8. 1995 dalje imel dovoljenje za začasno prebivanje in da je bil v času zaposlitev v RS zdravstveno zavarovan. V zvezi s 25. točko obrazložitve sodbe uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, in samimi listinami. Podatki evidence o dovoljenjih za prebivanje, vodene v okviru Registra tujcev, izkazujejo, da je imel tožnik večino časa poslovni vizum, ki je skladno s četrtim odstavkom 8. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj) veljal tudi kot dovoljenje za začasno prebivanje in neomejeno število potovanj, ali veljavno dovoljenje za začasno prebivanje. Drugih okoliščin, kot so na primer nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, propad družinskih vezi, ni zatrjeval ali izkazal. V svojih vlogah je navajal strah in duševne bolečine zaradi dogodka na meji v letu 1994, pri zaslišanju pa je izpovedoval o dogodku, ki naj bi se zgodil leta 1996. Prav tako je sodišče v 24. točki obrazložitve navedlo, da tožnik vse do leta 1995 ni imel težav s prihodi v Slovenijo in torej dogodki na meji, ko naj bi mu bil vstop zavrnjen kljub veljavnim dokumentom, niso bili povezani z izbrisom.

4.Sodišče je večinoma sledilo ugotovitvam izvedenke psihiatrične stroke brez prave in tehtne obrazložitve o tem, zakaj je sledilo ravno tej izvedenki. V sodbi tako niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je že v vlogi s 4. 10. 2023 opozorila, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo in da temelji le na izpovedi tožnika in ne na zdravniški dokumentaciji ali podrobnejšem pregledu tožnika. Sodišče je tako nepopolno in zmotno presodilo, da je tožnik trpel duševne bolečine zaradi izbrisa, saj ni upoštevalo drugih okoliščin, ki so prav tako vplivale na njegovo duševno stanje, kar sta potrdili obe izvedenki. Sodišče je ugotovitve izvedenk povzelo, ni pa v zvezi s tem podalo dokazne ocene.

4.Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo je previsoka. Sodišče prve stopnje ni natančno razmejilo obdobja, v katerem naj bi tožniku nastajala nepremoženjska škoda zaradi izbrisa, le pavšalno je navedlo, da se je s težavami zaradi izbrisa soočal zlasti, ko se je vrnil iz Švice, pri čemer so zapisi o trajanju dela v Švici različni, zato bi moralo sodišče te okoliščine v sodbi pojasniti. Meni, da bi bilo treba glede na vse ugotovljene dejavnike, ki so v relevantnem obdobju vplivali na duševno stanje tožnika, predvsem bolezen žene in odvzem mlajšega sina, ter dejstvo, da je izvedenka klinične psihologije prepričljivo navedla, da tožnik v času izbrisa ni trpel duševnih bolečin, ki bi bile vzročno povezane z izbrisom, tožbeni zahtevek zavrniti.

5.Obe stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke ter predlagali njuno zavrnitev.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

7.Tožnik na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), s tožbo zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo1, ki mu je nastala zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 18. 12. 2000. V upravnem postopku mu je bila priznana odškodnina v višini 5.250 EUR, za katero meni, da ne pokrije njegove celotne škode.

8.Sodišče je svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na 26. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in pravila splošnega odškodninskega prava. V sodnem postopku zaradi uveljavljanja dodatnih odškodninskih zahtevkov se po prvem odstavku 11. člena ZPŠOIRSP za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (prvi odstavek 11. člena ZPŠOIRSP), torej Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002, oziroma Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za škodo, nastalo kasneje. Tako pravna teorija3 kot sodna praksa4 sta zavzeli stališče, da morajo biti v sodnih postopkih za uveljavljanje odškodnine po ZPŠOIRSP dokazani tako obstoj in obseg škode kot vzročna zveza med nastalo škodo in toženkinim nedopustnim ravnanjem - izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Jasno je tudi, da je trditveno in dokazno breme glede vseh navedenih predpostavk odškodninske odgovornosti na stranki, ki plačilo odškodnine zahteva - torej na tožniku.

9.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

-da je tožnik v Slovenijo prišel leta 1984, najprej je prebival v B, nato v C, kjer je imel od leta 1985 dalje tudi prijavljeno stalno prebivališče; ustvaril si je družino, leta 1990 in 1995 sta se mu rodila sinova;

-da je do leta 1991 delal v D, nato pa zaradi slabih tržnih razmer in stečaja družbe izgubil službo; takrat je odšel na sezonsko delo v Švico, kjer je od meseca aprila do novembra opravljal zidarska dela; leta 1994 sta bila z njim tudi žena in starejši sin;

-da je bil torej v času izbrisa iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992 na začasnem delu v Švici; ko je Švica zaostrila pogoje in dela tam ni več mogel opravljati, se je vrnil nazaj v Slovenijo in od 1. 3. 1995 do 31. 5. 1995 opravljal samostojno dejavnost kot E. E., s. p., nato je bil od 22. 4. 1998 do 30. 6. 1998 zaposlen pri F. F., s. p., in od 20. 9. 2000 do 21. 8. 2001 pri G, d. n. o.;

-da je vlogo za sprejem v državljanstvo RS vložil 20. 4. 1993; takrat je bil državljan SR Srbije in SFRJ;

-da do leta 1995 težav s prehodom meje zaradi veljavnih osebnih dokumentov ni imel;

-da mu je bilo dovoljenje za začasno prebivanje odobreno 1. 8. 1994, dovoljenja je moral podaljševati, dovoljenje za začasno prebivanje mu je bilo izdano tudi za obdobje od 11. 5.1998 do 21. 5. 1998 in nato od 2. 9. 1998 do 21. 8. 1999.

Glede premoženjske škode

Tožnik v okviru svojega zahtevka za povrnitev premoženjske škode zahteva revalorizirane zneske denarne socialne pomoči za obdobje od 26. 2. 1992 do 31. 12. 1999 (skupno 17.810,56 EUR), ko naj bi bil brez dohodkov.

Sodišče je zahtevek v tem delu zavrnilo. Tožnikov pravni položaj je bil zaradi izbrisa brez dvoma otežen, kar pa samo po sebi ne zadostuje za dokazni zaključek o vzročni zvezi med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevano premoženjsko škodo. Sodišče je ocenilo, da ni izkazana vzročna zveza med izbrisom tožnika iz registra stalnega prebivalstva in njegovo nezmožnostjo zaposlitve, oziroma med izbrisom in njegovo nezmožnostjo pridobitve socialnih prejemkov. Tožnik se v zvezi s pravico do socialne pomoči oziroma do denarnega dodatka sicer sklicuje na sodbi ESČP Kurić in drugi proti Sloveniji s 26. 6. 2012 in Anastasov in drugi proti Sloveniji z 18. 10. 2016, vendar ti ne moreta predstavljati samostojne odškodninske podlage za pavšalno odmerjeno odškodnino5. Na tožniku je bilo tudi za to vrsto odškodnine trditveno in dokazno breme, da za zahtevano premoženjsko škodo izkaže temelj, torej, da bi bil upravičen do socialnih prejemkov po ZSV, če ne bi bil izbrisan. Tožnik bi moral tako podati konkretne trditve ter predložiti/predlagati dokaze, da je prav zaradi izbrisa postal socialni primer oziroma izgubil vse zaposlitvene možnosti ali so se mu te možnosti znatno poslabšale. Glede tega bi moral podati konkretne in preverljive trditve o tem, v katerem časovnem obdobju si ni mogel zagotoviti preživetja s svojim delom in prihranki oziroma s pomočjo žene, oziroma, da so bili dohodki družine v določenem časovnem obdobju tako nizki, da bi bil upravičen do denarnega dodatka6 ali denarne pomoči7. V nasprotnem primeru bi bilo namreč ugotavljanje sodišča, ali in kdaj bi bil tožnik do teh prejemkov upravičen, zgolj ugibanje8. Kot že navedeno, pa je tožnik postavil enoten zahtevek za celotno obdobje izbrisa, čeprav je nesporno, da je bil v tem obdobju določen čas tudi zaposlen oziroma je delal na črno in prejemal dohodke.

1.Izvedba dokaza z izvedencem finančne stroke, ki bi ugotavljal višino škode, pomanjkljivih trditev glede temelja ne more nadomestiti. Dokazi niso namenjeni odkrivanju dejstev ter tako imenovani informativni ali poizvedovalni dokazi niso dovoljeni. Očitkom pritožbe, da je sodišče z neizvedbo tega dokaza kršilo načelo enakosti strank v postopku iz 22. člena Ustave, zato ni mogoče pritrditi. Sodišče se zaradi neizkazanosti temelja ni ukvarjalo z višino premoženjske škode, zato tudi ni bilo dolžno uporabiti 216. člena ZPP, saj ne gre za težavnost pri izračunu (oceni) višine premoženjske škode, ki bi narekovala odločanje po prostem preudarku9. Časovna odmaknjenost škodnega dogodka ima lahko vpliv na možnost dokazovanja, ne pa tudi na obseg trditvenega bremena glede obstoja premoženjskega prikrajšanja. Šele v primeru, če se izkaže, da je dokazni standard prepričanja prestrog, ker vodi v dokazno stisko stranke z materialnim dokaznim bremenom, je njen dokazni (ne pa tudi trditveni) položaj mogoče olajšati z uporabo 216. člena ZPP. V situaciji, ko bi zaradi odsotnosti konkretnih trditev ugotavljanje premoženjskega prikrajšanja temeljilo na domnevah in ugibanjih, tudi denarna socialna pomoč ne more biti uporabljena kot merilo za uporabo prostega preudarka.

Glede nepremoženjske škode

2.Glede zadoščenja, ki naj izravna nepremoženjsko škodo, je uveljavljeno načelo pravične denarne odškodnine (190. in 200. člen ZOR, oziroma 169. in 179. člen OZ). Morebitno razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v veliki meri otežuje podobnost, medsebojna prepletenost in pogojenost negativnih posledic10. Po ustaljenem stališču sodne prakse zato pomenijo duševne bolečine zaradi izbrisa enotno obliko škode (kar narekuje enotno odmero odškodnine), ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz obdobja brez pravno urejenega statusa izbrisanih oseb. Pravno upoštevna je nepremoženjska škoda, ki je oškodovancu bodisi nastala v obdobju izbrisa, bodisi izvira iz tega obdobja, nastala pa je kasneje.

3.Znotraj enotne odmere mora sodišče v vsakem posameznem primeru pravni standard pravične denarne odškodnine vsebinsko napolniti. Vsak življenjski primer je drugačen, zato mora sodišče iskati ravnovesje med individualnimi značilnostmi zadeve (načelo individualizacije odškodnine) in okvirom, ki ga je izoblikovala sodna praksa (načelo objektivne pogojenosti odškodnine). Pri določitvi odškodnine ni odločilna zgolj dolžina trajanja izbrisa (tožnik je bil izbrisan 105 mesecev, več težav pa je imel zaradi izbrisa po vrnitvi iz Švice11), temveč njegov vpliv na duševne bolečine, ki jih je trpel oškodovanec in ki niso nujno v koleraciji s trajanjem izbrisa, ampak so odvisne tudi od drugih okoliščin (npr. ponižujoča ravnanja predstavnikov oblasti, strah, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen propad zakona, družinskih vezi in podobno).

4.Neobičajna narava in razsežnost toženkine kršitve je izbrisanim povzročila številne hude težave, zaradi katerih so praviloma dalj časa intenzivno trpeli. Odškodnina zaradi neupravičenega izbrisa tako posamezniku pripada, če izkaže, da je zaradi tega trpel. Trpljenje je stanje, pri katerem kdo čuti hude telesne ali duševne bolečine oziroma neugodje. Tudi žalost in strah sta dve od (negativnih) čustev, ki spremljata trpljenje oziroma povzročata stanje (duševnega) trpljenja.

5.Z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva je tožnik pridobil status tujca12, s tem pa je izgubil možnost za (legalno) delo brez delovnih dovoljenj13. Izbris je tako že zgolj zato, ker je moral kot tujec za delo pridobiti ustrezna dovoljenja, ki jih do izbrisa ni potreboval, vplival na njegove zaposlitvene možnosti. Z vidika pravno relevantne vzročne zveze so brezpredmetni toženkini očitki, da bi lahko tožnik zaradi odprave negativnih posledic izbrisa takoj zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Takšna zahteva bi bila z vidika oškodovančeve načelne dolžnosti zmanjševati nastalo škodo pretirana14.

6.ZTuj je v 8. členu določal, da tudi poslovni vizum tujcu dovoljuje začasno prebivanje, kar pomeni, da je imel tožnik v obdobju izbrisa večino časa dovoljenje za prebivanje. S strani toženke očitana kršitev o podani protispisnosti v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana. Protispisnost je napaka povsem tehnične narave, gre za napačen postopek prenosa med tem, kaj izhaja iz dokaza, in tem, kaj je o tem dokazu v izpodbijanem sklepu navedeno, pri katerem se sodišče vsebinsko ne opredeljuje. Če sodišče iz navedb v listini naredi napačne zaključke, protispisnosti ni. Sodišče je v tem delu le povzelo vsebino listine pod prilogo B29, kdaj je tožnik zaprosil za dovoljenje za začasno prebivanje, in pri tem ni sprejelo nobenega zaključka, ali je poslovni vizum tožniku omogočal začasno prebivanje ali ne.

7.Tožnik je imel do leta 1994 oziroma 1995 veljavne osebne dokumente, vendar je bil zaradi izbrisa avtomatično prenesen v evidenco tujcev in je zato za prihod in odhod iz Slovenije poleg osebnega dokumenta potreboval tudi vizum (členi 6 do 19 ZTuj). Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki toženke, da težave na meji leta 1994 ali leta 1996, ko je moral za vstop v Slovenijo več dni čakati na meji za pridobitev vize, niso povezane z izbrisom. Izvor navedenih tožnikovih težav je bil torej brez dvoma v toženkinem protipravnem ravnanju, pri čemer za odločitev niti ni bistveno, točno kdaj v času izbrisa je do dogodka na meji prišlo (glede na časovno oddaljenost je povsem življenjsko pričakovano, da se točnega datuma tožnik ne spomni). Sodišče je zato pravilno zaključilo, da je zaradi tega dogodka tožnik nedvomno trpel. Prav tako tožniku ni bilo lahko, ko je izvedel za dogodek na Upravni enoti J., ko je imela njegova družina težave s pridobitvijo potnih listov za tujce in ko se sin sošolcem ni mogel pridružiti na izletu v tujini, ker je bil brez potrebnih dokumentov. Gre za dogodke, ki so pri tožniku vzbudili določeno psihično stanje, ki ga je mogoče umestiti v pravnorelevantno škodo duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic, strahu, kršitve časti, kar vse določa določba 179. člena OZ. Ker pa gre za enotno škodo, ki je povezana z izbrisom, jo je treba tako tudi obravnavati in ni mogoče za vsak dogodek, ki ga je tožnik doživel zaradi izbrisa, ugotavljati adekvatno vzročnost in procent deleža, ki naj bi pripeljal do njegovih duševnih bolečin.

8.Sodišče prve stopnje je o intenzivnosti tožnikovih duševnih bolečin odločalo tudi na podlagi mnenj izvedenk doc. dr. H. H., univ. dipl. psih., specialistke klinične psihologije, in prof. dr. I. I., sodne izvedenke psihiatrične stroke. Strinjati se je s pritožbeno kritiko toženke, da je obrazložitev sodbe glede delno nasprotujočih si mnenj postavljenih izvedenk skopa, vendar pa kratka navedba pravno odločilnih zaključkov sodišča prve stopnje zadošča za preizkus pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve in zato očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejelo zaključek, da je tožnik zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva trpel. Odločilo je po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Pri presoji odločilnih dejstev sodišče ni vezano ali omejeno na kakšna posebna dokazna pravila. Po 8. členu ZPP velja načelo proste presoje dokazov, po katerem je sodniku prepuščeno, da na podlagi ocenjevanja posamičnega dokaza in na podlagi tega dokaza v zvezi z drugimi dokazi odloči, katera dejstva šteje za resnična in katera ne, in ni slediti toženki, da se je sodišče prve stopnje preveč opiralo na izpoved tožnika in mnenje izvedenke psihiatrične stroke in ni v zadostni meri upoštevalo dejstva o pomanjkanju zdravstvene dokumentacije o težavah tožnika.

10.Stresna situacija se je pri tožniku kazala kot otopelost, prizadelo ga je, ker ni mogel dobro zaščititi svojih bližnjih, zaradi dejstva, da je v času osamosvajanja Republike Slovenije sodeloval v Teritorialni obrambi, je izbris pri njem povzročil še večje občutke zamere in jeze, slab ekonomski položaj po vrnitvi iz Švice je dodatno zmanjševal njegovo samospoštovanje. Pritrditi je tako razlogom sodbe, da je izbris negativno vplival na tožnikovo življenje na številnih področjih in v več pogledih (npr. glede možnosti zaposlitve, svobodnega gibanja ter obiskovanja sorodnikov - mame na Kosovu, skrbel ga je izgon iz države), s tem pa tudi na njegovo fizično in psihično počutje. Ne glede na navedeno pa vsega, kar se je dogajalo v tožnikovem življenju, ni mogoče pripisati njegovemu izbrisu. V določeni meri je bilo duševno stanje v obdobju izbrisa in po njem odvisno tudi od njegove osebnosti, sprejetih odločitev in drugih okoliščin (bolezen žene, začasni odvzem mlajšega sina), kar je pojasnilo in pri določitvi enotne odškodnine upoštevalo že sodišče prve stopnje. Pri določitvi višine odškodnine je bilo treba tudi upoštevati, da je tožnik v primerjavi z nekaterimi drugimi oškodovanci, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, ohranil pravico do prebivanja v Sloveniji in da zaradi izbrisa ni izgubil družine in službe (službo v letu 1991 je izgubil zaradi stečaja delodajalca). Glede na vse te ugotovljene okoliščine prisojena odškodnina v znesku 12.000 EUR (8 povprečnih neto plač15) ne odstopa neutemeljeno od tistih, prisojenih v podobnih zadevah16. Skladno z določbo drugega odstavka 5. člena ZPŠOIRSP17 se prisojena odškodnina zmanjša za odškodnino, določeno v upravnem postopku (5.250 EUR).

O stroških postopka

11.Pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev na pritožbo tožnika ni posegalo. V III. točki izreka sodbe prve stopnje je sodišče prve stopnje odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Pravnomočen in izvršljiv postane le izrek sodne odločbe, ne pa razlogi v njeni obrazložitvi. Pritrjuje pa pritožbeno sodišče tožniku, da je glede na okoliščine konkretne zadeve, ko se postopek nanaša na plačilo odškodnine zaradi zadoščenja za krivice, ki jih je tožnik pretrpel zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, in upoštevajoč tudi, da je položaj tožnika primerljiv s položajem pritožnikov v zadevi ESČP 72152/13 Cindrić in Beslić proti Hrvaški18, primerno, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka po drugem odstavku 154. člena ZPP in ne na podlagi uspeha po matematičnem izračunu glede na višino vtoževane obveznosti19 .

Sklepno

12.Pritožbeno sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da je zaradi protipravnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tožnik utrpel škodo, ki z izplačilom pavšalne odškodnine v upravnem postopku ni bila v celoti pokrita, in je zato v izpodbijani sodbi določena odškodnina ustrezna. V pritožbah uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, podane tudi niso nobene uradoma upoštevne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 154. in 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, z odgovoroma na pritožbo pa tudi nista prispevali k odločitvi o pritožbi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Tako VSRS sodba in sklep II Ips 170/2016 z 10. 11. 2016 in Sodba II Ips 274/2016 s 25 1. 2018.

15.Ni mo
7eno primerjati zgolj golih nominalnih zneskov. S primerjavo neto pla
0d se tako izni
0di vpliv inflacije in je zato primerjava od1kodnin, ki so bile prisojene v razli
0dnih
0dasovnih obdobjih, sploh mogo
0da in realna.

16.VSL Sodba II Cp 2085/2023 z 12. 4. 2024 - 6,6 povpre
0dnih pla
0d za 40 mesecev izbrisa, o1kodovanec je ohranil pravico do prebivanja v Sloveniji, zaradi izbrisa ni izgubil zaposlitve ali dru
7eine, VSM Sodba I Cp 87/2020 s 4. 2. 2020 - 10 povpre
0dnih neto pla
0d za 7 let in 9 mesecev izbrisa, o1kodovanec se je po
0du5util kot kriminalec, vseskozi je obstajala mo
7enost izgona iz dr
7eave in posledi
0dno za lo
0denost od dru
7eine; v zadevi VSRS Sodba in sklep II Ips 221/2017 s 24. 1. 2019, ki jo v pritoebi kot primerljivo izpostavlja tonik, je Vrhovno sodi1
0de tako visoko od1kodnino v znesku 20.864,63 EUR utemeljilo na okoli1
0dini, da tonik v
0dasu izbrisa ni mogel imeti stika s svojo mamo, ki je
7eivela na Hrva1kem, 1e ve
0d, ni mogel na njen pogreb, kar je mo
0dno poru1ilo njegovo du1evno ravnovesje; v zadevi VSL Sodba II Cp 1191/2020 z 11. 11. 2020, na katero se sklicuje toenka - 5,5 povpre
0dnih neto pla
0d za 95 mesecev izbrisa je bila o1kodovanka ves
0das izbrisa zaposlena in je prejemala osebni dohodek, ves
0das je imela tudi urejeno zdravstveno zavarovanje, VSL Sodba II Cp 1370/2020 z 19. 2. 2021 - 12 povpre
0dnih pla
0d za 168 mesecev, VSL Sodba in sklep II Cp 542/2018 z 13. 2. 2019 - za 93 mesecev izbrisa 4 povpre
0dne neto pla
0de, vendar tonik v tej zadevi po oceni pritobenega sodi1
0da kak1nih drugih dodatnih okoli1
0din, na katere je vplival izbris, ni zatrjeval in izkazal.

17.Ki dolo
0da, da se pri odmeri vi1ine denarne od1kodnine, ki se dolo
0di v sodnem postopku, denarna od1kodnina zmanj1a za denarno od1kodnino, ki je bila upravi
0dencu predhodno pravnomo
0dno dolo
0dena v upravnem ali katerem koli drugem postopku.

18.ES
0cp je v tem primeru razsodilo, da nalo
7eitev pla
0dila stro1kov stranki predstavlja zanjo nesorazmerno breme takrat, ko stranka spor proti dr
7eavi izgubi, vendar toba, ki ji ni bilo ugodeno, ni bila neosnovana ali nerazumna. To velja, kadar toeno dr
7avo zastopa dr
7avno odvetni1tvo, ki je financirano s strani dr
7ave, medtem ko so stro1ki odmerjeni po tarifi, ki velja za odvetnike, pri katerem je potrebno upo1tevati tudi finan
0dno situacijo stranke, ki bi jo pla
0dilo stro1kov dr
7avi 1e poslab1alo; tudi predmetna toba namre
0d ni o
0ditno neutemeljena oziroma brez vsakr1ne podlage - upravi
0denje zanjo daje ZP1OIRSP, tonik pa je v postopku zaradi slabega finan
0dnega stanja upravi
0den do brezpla
0dne pravne pomo
0di in s tem tudi do oprostitve pla
0dila sodnih taks.

19.Tako VSL Sodba II Cp 1359/2020 z 19. 11. 2020, VSL Sodba II Cp 1191/2020 z 11. 11. 2020, VSL Sodba II Cp 1483/2021 s 6. 10. 2021 ,VSL Sodba II Cp 693/2022 z 8. 6. 2022, VSL Sodba II Cp 491/2023 s 13. 9. 2023 in VSL Sodba II Cp 1408/2023 s 14. 11. 2023.