Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je bila predmet poravnave tudi v tej pravdi vtoževana škoda in da tožnica ni predložila niti enega dokaza, da bi po poravnavi 15.5.1995 nastala kakšna nadaljnja škoda, s katero ob sklepanju poravnave tožnica ni mogla računati niti jo mogla predvideti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sta toženca dolžna tožnicama nerazdelno plačati 7.200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje dalje in jima izročiti: opremo kuhinje s kuhinjskimi elementi, pohištvo dnevne sobe sestoječe iz masivne mize, šest masivnih tapiciranih stolov, kavča, dveh vrtljivih foteljev, klubske mizice, stenskega regala, barvne TV z ekranom 70 cm, šestih kristalnih kozarcev za vino; pohištvo otroške sobe z zidno vgrajeno omaro, otroško posteljico, pisalno mizo in knjižnimi policami.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da škoda na dan 15.5.1995 v objektu tedaj še tožeče stranke v obsegu, kot je dejansko obstajala, tožeči stranki še zdaleč ni mogla biti znana oziroma predvidljiva. Izvedenec kljub opravljenemu ogledu ni ugotovil celotnega obsega škode, kateri je bil ugotovljen šele kasneje s strani novega lastnika objekta S-jevih, ko je bil na podlagi njihovih ugotovitev tudi sklenjen dodatek k pogodbi z dne 21.6.1995, ki ugotavlja dejansko stanje na hiši, ko je bilo šele ugotovljeno, da je dejansko šlo za zamakanje hiše v pretežni meri zaradi neizdelanih obrob okoli dimnikov in neustrezne kritine, sploh zaradi nestrokovne obnove strehe, katero je spregledal celo izvedenec. Premičnine in vgrajene stvari - pohištvo, celo ometi v hiši, niso bile odstranjene tako, da bi se lahko videlo samo stanje posameznih delov objekta, saj se je šele z odstranitvijo posameznih stvari v objektu ugotovil dejanski obseg škode, kar pa je vse bilo storjeno po 15.5.1995 in se je šele tedaj ugotovila plesnivost, vlažnost, premočenost sten v globini in podobno. Sama odstranitev gradbenega materiala in ostalih premičnin iz posameznih prostorov je pokazala dejansko stanje tal, ko je bilo tudi ugotovljeno, da je elektrika v kleti prebijala, kar je bilo po mnenju pritožnika vse ugotovljeno šele po 15.5.1995 oziroma popisano dne 21.6.1995. V zvezi s tem se torej pritožnik ne strinja z zaključkom sodišča, da sta obe stranki že pred poravnavo vedeli, kakšno je stanje hiše. Pritožba nadalje navaja, da je tožnica sama izpovedala, da se je delno zavedala stanja hiše, vendar stanja v takšnem obsegu, kot je bil ugotovljen po zapisniku z dne 21.6.1995 si niti ni mogla predstavljati. Tožnica tudi meni, da bi ne glede na izdano začasno odredbo toženca morala za objekt poskrbeti v takšni meri, da se škoda na objektu ne bi delala vnaprej. Tožena stranka bi morala zaščititi objekt, da čas in neugodne vremenske razmere ne bi opravile svojega, ne pa objekt prepustiti na milost in nemilost vremenskim razmeram, ker bi v nasprotnem primeru o možnih nevarnostih nastanka škode morala obvestiti tožečo stranko. Poškodbe objekta so bile vidne, sam obseg le teh pa nikakor. Sodna poravnava je bila dejansko kompromis, vendar glede na stanje objekta, kot je bil strankama poznan na dan sklepanja poravnave, nikakor pa ne na dejansko stanje objekta, ugotovljene po zapisniku z dne 21.6.1995. Sodišče bi moralo ugoditi zahtevku tudi glede premičnin, navedba sodišča, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, pa ni v skladu s kupoprodajno pogodbo, katere predmet so samo nepremičnine. Toženca sta nedvomno opremo odstranila pred tem, kolikor jo nista prepustila usodi propadanja objekta, pri čemer je po mnenju pritožbe zanimivo, da nista odstranila zaves, kar nedvomno kaže na to, da sta objekt prejela v stanju, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Interes tožencev na odstranitvi pohištva je vsekakor podan, saj sta se zavedala, da v spornem objektu ne bosta stanovala, oprema, katero vtožuje tožeča stranka, pa nedvomno ni bila takšna, da bi jo tako kot objekt prepustila uničenju. Sodišče bi moralo pokloniti vero tožnici in priči M.R., poklonilo pa je vero zgolj pričam, ki so bile v objektu v obdobju sklepanja poravnave, ko je bil dejansko objekt že v stanju, kot so priče izpovedale. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolnoma ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva, nato pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da pri napakah oziroma škodi na hiši Cvetača 17 ne gre za napake oziroma škodo, ki bi nastala šele po sklenitvi poravnave 15.5.1995, niti za napake oziroma škodo, s katerimi tožnica ob sklepanju poravnave dne 15.5.1995 ne bi mogla računati in jih tudi predvidevati. Takšnega zaključka po mnenju pritožbenega sodišča pritožbene navedbe, ki trdijo drugače, ne morejo omajati. Pritožbeno sodišče se tako strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožnica s stanjem hiše nedvomno dobro seznanjena že na podlagi lastnega neposrednega ogleda, ki je bil najpozneje v aprilu 1995 ali še pred tem datumom, prav tako pa tudi iz številnih pogovorov in informacij, posredovanih s strani direktorja F. K., kot tudi posredovanih s strani odvetnika G. T., njihovega družinskega prijatelja, ki je večkrat zahajal k tožnici in njenemu partnerju v Avstrijo. Tako pritožbenega sodišča ne prepričajo navedbe pritožbe, ki trdijo, da škoda na dan 15.5.1995 v objektu tedaj še tožeče stranke v obsegu, kot je dejansko obstajala, tožeči stranki še zdaleč ni mogla biti znana oziroma predvidljiva. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da je bila predmet poravnave tudi v tej pravdi vtoževana škoda in da tožnica ni predložila niti enega dokaza, da bi po poravnavi 15.5.1995 nastala kakšna nadaljnja škoda, s katero ob sklepanju poravnave tožnica ni mogla računati niti jo mogla predvideti. S pogodbo o poravnavi (člen 1089 Zakona o obligacijskih razmerjih in naslednji) stranki namreč uredita določeno razmerje in na tak način odpravita spor oziroma negotovost o vseh elementih, obstoječih in predvidljivih v času njenega sklepanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da za odločitev ni pomemben dodatek k pogodbi z 21.6.1995, ki ugotavlja stanje na hiši, ob dejstvu, da je s takšnim stanjem bila tožnica nedvomno seznanjena še pred sklepanjem poravnave 15.5.1995. Iz enakega razloga so nerelevantne tudi navedbe pritožbe o tem, da bi tudi po izdani začasni odredbi toženca morala za objekt poskrbeti v takšni meri, da se škoda na objektu ne bi delala vnaprej in se pritožbeno sodišče v tem delu strinja z razlogi, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek na plačilo 7.200.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in je bilo zato potrebno v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Prav tako pa je bilo potrebno zavrniti pritožbo v tistem delu, ko ta izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na izročitev premičnin. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bile predmet nakupa ( s strani Z. in J. S.) tudi vse premičnine, ki so se nahajale v stavbi ob sklepanju pogodbe ( 6. člen pogodbe), vključno s premičninami, ki so predmet tožbe na izročitev, ter da tožeča stranka zato ni aktivno legitimirana za takšen zahtevek. Tako ne držijo navedbe pritožbe, da so bile predmet prodaje samo nepremičnine. Prav tako pa je mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da tudi ni prepričljivih dokazov, da sta toženca opremo odstranila že pred 26.5.1995 ali celo pred sklenitvijo poravnave 15.5.1995. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77). Tožeča stranka bo morala glede na to, da s pritožbo ni uspela, sama nositi stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe ( člen 166/1 v zvezi s členom 154/1 ZPP/77).

Tožena stranka je dne 1.3.1999 vložila predlog na izdajo dopolnilne sodbe oziroma podrejeno pritožbo zoper sklep o stroških. V njem navaja, da sodišče v sodbi ni odločilo o povračilu stroškov postopka, ki jih je terjala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe navedlo, da bo o stroških odločeno z ločenim sklepom, obenem z odločitvijo o predlogu tožeče stranke za taksno oprostitev. Tožena stranka še navaja, da odločitev o oprostitvi stroškov postopka ne zajema tudi oprostitve povrnitve stroškov nasprotni stranki.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v sodbi res ni odločilo o pravdnih stroških. To bi glede na določbo 4. odstavka 164. člena ZPP/77, ki določa, da o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, moralo storiti. Prav pa ima tožena stranka tudi, ko navaja, da odločitev o oprostitvi stroškov postopka ne zajema tudi oprostitve povrnitve stroškov nasprotni stranki. Sodišče prve stopnje bo tako moralo na podlagi določbe 4. odstavka 340. člena ZPP/77 dopolniti sodbo tako, da bo odločilo tudi o stroških pravdnega postopka.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l.RS, št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l.SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.