Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča v točki 20 izpodbijane sodbe glede pravne kvalifikacije kaznivega dejanja. Strinjati se je, da je v konkretnem primeru šlo za izrazito grob in agresiven napad na oškodovanca, z zelo intenzivno agresijo, pri čemer se oškodovanec pred številčno močnejšimi napadalci ni uspel braniti (upravičeno pa ga je bilo tudi strah zaradi pred kratkim preživetega infarkta). Strinjati se je z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je v konkretni situaciji šlo sicer za enkratno dejanje, za konflikt med oškodovancem in številčno močnejšimi obtoženci kritične noči, vendar je tudi po oceni pritožbenega sodišča šlo za izvajanje nasilja zaradi nasilja. Obtoženci so namreč ponoči brez razloga na strani oškodovanca, le-tega grobo napadli, napadli so njegovo osebno in telesno dostojanstvo, ogrozili njegovo varnost in osebno nedotakljivost, oškodovanec je bil zaradi navedenega nedvomno v podrejenem položaju in to zgolj zato, ker so bili prepričani, da jih je posnel pri konfliktu z G. G. Strinjati se je z zaključki in obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da so obtoženi izvajali nasilje zgolj zaradi nasilja, se izživljali nad oškodovancem, ker si je po njihovem mnenju upal posneti konflikt. Oškodovanca so zbili na tla in navkljub temu, da si je oškodovanec na tleh glavo ščitil z rokami, z brcami in udarci niso prenehali. Oškodovanec je tako postal objekt napada obtoženih, ki se mu zaradi intenzivnosti agresije in števila napadalcev ni mogel izogniti.

Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v točki 20 izpodbijane sodbe, je A. A. najprej odrinil in zbil oškodovanca na tla, potem pa je oškodovanec prejel brce, pretepali so ga, z rokami pa si je zakrival glavo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, so zaključki prvostopenjskega sodišča o izvajanju nasilja zaradi nasilja pravno utemeljeni, ker so storilci z nasiljem tudi po tem, ko je bil oškodovanec že na tleh, še nadaljevali z brcami.

Izrek

I. Pritožbe zagovornikov obtoženih in obtoženega B. B. se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi so dolžni plačati vsak sodno takso v višini 240,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtožene spoznalo za krive kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1. Vsakemu od obtoženih je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je vsakemu od njih določilo zaporno kazen v višini sedmih mesecev in preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Odločilo tudi je, da so obtoženci dolžni plačati stroške kazenskega postopka, sodno takso, potrebne izdatke oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegove pooblaščenke, obtoženemu B. B. pa je določilo v plačilo tudi nagrado in potrebne izdatke zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti.

2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obtoženih A. A., C. C. in D. D. iz vseh pritožbenih razlogov; pritožbenemu sodišču so predlagali, da pritožbam ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožene oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obtoženi B. B. je pritožbo vložil zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

4. Po presoji razlogov obsodilne sodbe, pritožbenih navedb ter spisovnih podatkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

**O pritožbi zagovornika obtoženega A. A.**

5. Pritožnik graja ugotovitve in zaključke prvostopenjskega sodišča z navedbo, da je sodišče zagrešilo kršitev po prvem odstavku 373. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo. Prvostopenjsko sodišče je kot nedvomno ugotovilo, na podlagi ugotovitev pa napravilo utemeljene dokazne zaključke, ki jih je v točki 6 izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, da je oškodovanec po tem, ko so mu vzeli telefon in je prejel udarce in brce, obtožence prosil, naj mu vrnejo telefon, ki je bil zanj zaradi imenika cca. 500 telefonskih številk strank, velikega pomena. Prvostopenjsko sodišče je povsem logičen in zato sprejemljiv razlog oškodovančevega obnašanja ugotovilo in ga tudi obrazložilo v točki 11 izpodbijane sodbe, to pa sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbena navedba, da ravnanje oškodovanca, ki je že po napadu sledil svojim napadalcem kritične noči ne potrjuje njegove prestrašenosti zato nima teže. Oškodovanec je navkljub ravnanju obtoženih in v posledici njihovega ravnanja zadobljeni lahki telesni poškodbi, nedvomno imel eksistenčni interes in potrebo po vrnitvi telefona, zato pritožbene navedbe, da ravnanje oškodovanca po prejetih udarcih ne potrjuje prestrašenosti, niso sprejemljive.

6. Pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ne more omajati niti pritožbena navedba, da oškodovanec ob prihodu policistov ni povedal natančno, kdo ga je poškodoval in mu vzel telefon. Prvostopenjsko sodišče je v točkah 6 in 7 izpodbijane sodbe ugotovilo, kdo je kritične noči napadel na mostu oškodovanca, to pa so bili prav vsi štirje obtoženci, ki jih je E. E. tudi že od prej poznal, pri čemer je tudi oškodovanec F. F. potrdil, da so ga kritične noči napadle prav iste osebe, katere so pred tem napadle G. G. V ugotovitve in pravilne dokazne zaključke prvostopenjskega sodišča, navedene in obrazložene v točkah 7, 10 in 18 v zvezi z identiteto napadalcev na oškodovanca kritične noči tudi pritožbeno sodišče nima niti najmanjšega dvoma.

7. Protispisne so navedbe pritožnika glede ocene policistov o znakih močne vinjenosti oškodovanca. Že prvostopenjsko sodišče je v točki 17 izpodbijane sodbe utemeljeno zavrnilo to navedbo, ob oceni izpovedi policista H. H. in utemeljeno zaključilo, da policist ni vedel, katera oseba je bila (po njegovi presoji) vinjena.

8. Pritožbena navedba, da obsodilna sodba temelji izključno na izpovedi oškodovanca ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi z identiteto napadalcev na oškodovanca kritično presojalo izpoved priče E. E., ki je vse obtožence že od prej poznal, pri čemer je tudi oškodovanec povedal, da so bile osebe, ki so ga napadle tiste, ki so napadle pred tem G. G. Prvostopenjsko sodišče je vse izpovedi ocenilo in napravilo ustrezne dokazne zaključke, ki jih je v točkah 9, 10 in 18 tudi obširno obrazložilo, ob upoštevanju motiva obtožencev za napad na oškodovanca, ki ga je prvostopenjsko sodišče tudi ugotovilo in prepričljivo obrazložilo v točki 11 izpodbijane sodbe.

Da so oškodovanca brcali in tepli prav vsi štirje obtoženi in ne morda kdo drug, ni nikakršnega dvoma, glede na prepir med vsemi štirimi obtoženci in G. G. zaradi dekleta obtoženega D. D., pred lokalom na trgu v ... in tudi glede na opis obtoženih A. A., B. B., C. C. in D. D., ki ga je podal oškodovanec ter poznanstvo obtožencev s strani E. E. že od prej. Prvostopenjsko sodišče je vse te okoliščine nedvomno ugotovilo, svoje logične in utemeljene zaključke pa navedlo v točki 6 izpodbijane sodbe, ki jih sprejema tudi prvostopenjsko sodišče. 9. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da oškodovanec ob prijavi dejanja 7. 3. 2014 ni zatrjeval pretepa, ker tudi vsebina zapisnika o sprejemu ustne ovadbe, verodostojnost oškodovanca pa je v okviru dokazne ocene ocenjevalo tudi prvostopenjsko sodišče v točki 16 izpodbijane sodbe in ga utemeljeno ocenilo kot verodostojnega in sledilo njegovi izpovedi, izkazuje pretep kritične noči. Dokazno vrednost oškodovančeve izpovedi je prvostopenjsko sodišče ocenjevalo tudi glede na izpoved G. G. in E. E. ter zagovore obtoženih, pri čemer sta obtožena B. B. in D. D. v zagovoru povedala, da sta se kritične noči nahajala pred lokalom N. na trgu v ...

**K pritožbi zagovornika obtoženega C. C.**

10. Pritožnik po vsebini uveljavlja in obrazlaga kršitev po 373. členu ZKP z navedbo, da oškodovanec, ko je bil na tleh ni videl, kdo ga je udaril in brcal. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče v točki 11 in 15 izpodbijane sodbe navedlo logične in prepričljive razloge glede zaključka o identiteti napadalcev na oškodovanca kritične noči, pri čemer se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje na točko 8 te sodbe, pri čemer ne gre spregledati tudi s strani prvostopenjskega sodišča v točki 11 izpodbijane sodbe ugotovljen motiv C. C. za storitev kaznivega dejanja glede na predhoden konflikt z G. G. pred lokalom N. Pretiran in neživljenjski pomen pritožnik pripisuje tudi okoliščini, da je oškodovanec povedal, da so se nanj spravili tisti, ki so imeli pred tem konflikt z G. G., ni pa točno vedel, kdo ga je brcal, ko je bil na tleh, glede na očitno premoč napadalcev in dejstvo, da si je glavo pred brcami zaščitil z rokami. Življensko in zato popolnoma logično je namreč, da oškodovanec v kritični situaciji ni mogel šteti udarcev in opazovati, kdo ga brca in udarja. Še toliko bolj je to logično, upoštevaje zdravstveno stanje oškodovanca zaradi pred kratkim preživetega infarkta.

11. Ne držijo navedbe pritožnika, da nihče ni videl, kdo je udaril in brcnil oškodovanca. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izpovedi oškodovanca, ki jo je povzelo v točki 6 izpodbijane sodbe in ji utemeljeno sledilo zaključilo, da je prvi oškodovanca udaril prav obtoženi A. A., drugi so ga preiskali in mu telefon vzeli, na glavni obravnavi jih je prepoznal kar je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče in zato v točki 6 izpodbijane sodbe, upoštevaje že omenjene druge dokaze, utemeljeno zaključilo, da so prav vsi štirje obtoženci izvajali nasilje nad oškodovancem. Dokazna vrednost oškodovančeve izpovedi, ki je jasno opisal okoliščine, v katerih je zadobil udarce, brce in mu je bil vzet telefon, pri čemer mu tedaj ni bilo znano, katera oseba je bila to po imenu in priimku, ni ostala torej le na ravni oškodovančevih zatrjevanj, ker je vrsta, način in mehanizem nastanka poškodb tudi preverjen in potrjen z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke dr. I. I., čemur je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo.

12. Pritožbeno sodišče zato nima niti najmanjšega dvoma v ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so nasilje nad oškodovancem kritične noči izvajali prav vsi štirje obtoženi, prvostopenjsko sodišče je glede te ugotovljene okoliščine napravilo pravilne dejanske zaključke, ki jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je človeško in izkustveno popolnoma logično, da F. F. ni mogel natančno povedati, kdo točno ga je udaril, kolikokrat in kdaj, ob dejstvu, da ga je upravičeno skrbelo za svoje zdravje glede na preživeti infarkt in zaradi intenzivne agresije napadalcev, ki se ji tudi ni mogel izogniti. Da F. F. ni mogel natančno povedati kdo je izvajal nad njim nasilje je mogoče zaključiti tudi na podlagi ugotovitev prvostopenjskega sodišča v točki 6 izpodbijane sodbe, da si je oškodovanec potem ko je dobil udarec od obtoženega A. A. in ga zbil na tla, z rokama zakrival obraz.

V skladu s sodno prakso1 v primerih kot je ta, ko namreč več storilcev hkrati z medsebojnim sodelovanjem pri izvršitvi uporablja fizično silo zoper oškodovanca, ni odločilno, kateri od obtožencev je s svojim ravnanjem povzročil katero konkretno poškodbo. Oškodovančeve poškodbe, ki jih je mogoče glede na skupni učinek opredeliti kot lahko telesno poškodbo, so bile v konkretnem primeru plod tedanjega skupnega agresivnega ravnanja vseh obtožencev. Šlo je za skupni učinek ravnanja vseh štirih vpletenih oseb, zato za obtožbo ni bistveno, kdo od sostorilcev je dejansko izvedel kakšno ravnanje, ki je oškodovancu povzročilo točno določeno posamično poškodbo.

13. Da so bili napadalci na F. F. prav štirje obtoženci, je prvostopenjsko sodišče logično zaključilo na podlagi izpovedi E. E., ki ji je sledilo in iz katere izhaja, da so proti mostu tekli prav obtoženci, upoštevaje dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so bili vsi štirje obtoženci vpleteni v konflikt z G. G., pri čemer so bili prepričani, da jih pri konfliktu in napadu na G. G. snema prav oškodovani F. F., so zaključki prvostopenjskega sodišča o tem, da so nasilje nad oškodovancem izvajali prav obtoženci povsem logičen.

14. Utemeljena ni niti pritožbena navedba, da nobena od prič ni trdila, da bi C. C. karkoli storil G. G. Pritožba namreč prezre izpoved G. G. že v preiskavi, kjer je G. G. povedal, da je pred lokalom prišel v konflikt z obtoženimi, potem pa so ti pričeli teči po mostu proti oškodovancu, njihovo identiteto pa je že tedaj poznal prav E. E. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dokazni oceni oškodovančeve izpovedi, kot jo je prvostopenjsko sodišče navedlo v točkah 9 in 10 izpodbijane sodbe potrebno v celoti pritrditi, ker je bila dana celostno, tudi v povezavi z izpovedbami ostalih prič, za katere je oškodovanec navajal, kaj so videle z mesta, na katerem so se zadrževale, ne le E. E. in G. G. temveč tudi J. J. 15. Prvostopenjsko sodišče se je glede vloge C. C. opredelilo v točki 6-9 izpodbijane sodbe, tem ugotovitvam in zaključkom pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ugotovljenih dejstev napravilo pravilne in logične zaključke in jih tudi ustrezno obrazložilo. Tudi prvostopenjsko sodišče ni spregledalo motiva vseh štirih obtožencev za storitev nasilja zoper oškodovanca. Protispisna je tudi navedba pritožnika, da iz izpovedi G. G. ne izhaja, da bi bil v konfliktu s štirimi osebami; te navedbe izpodbija že izpoved G. G. v preiskavi, do nje pa se je celovito opredelilo prvostopenjsko sodišče v točki 6 izpodbijane sodbe. Še toliko bolj pa se kot logičen in zato pravilen pokaže zaključek prvostopenjskega sodišča v točki 11 izpodbijane sodbe, ob upoštevanju dejstva, da so vsi štirje obtoženci imeli motiv za nasilništvo nad oškodovancem misleč, da je po telefonu snemal konflikt z G. G. Še posebej upoštevaje, da sta mesec dni po obravnavanem dogodku oškodovancu v zvezi z dogodkom grozila B. B. in A. A., E. E. pa so grozili vsi štirje, kar je pojasnilo in obrazložilo prvostopenjsko sodišče v točki 15 izpodbijane sodbe.

16. Zaključkov prvostopenjskega sodišča ne more omajati pritožbena navedba, da iz izpovedi prič F. F., E. E. in G. G. izhaja, da so za oškodovancem proti K. mostu tekle osebe, njihovo število pa so opisovali različno. Ne gre spregledati dejstva, da je bilo ozračje zaradi prvotnega konflikta med vsemi štirimi obtoženci in G. G. skrajno napeto, bila je noč, izpoved oškodovanca pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo glede na to, da je oškodovanec pred tem utrpel infarkt in ga je bilo tudi strah. Prvostopenjsko sodišče je v točki 6 ugotovilo vse dejanske okoliščine in ob ugotovitve, da si je na tleh ležeči oškodovanec z rokami zakrival obraz pred udarci in brcami tudi zaključilo, da točnega števila napadalcev ni mogel povedati. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da so bili napadalci v številčnejši premoči. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila ocena prvostopenjskega sodišča o tem, katerim pričam je poklonilo vero, napravljena skrbno in upoštevaje ne le njihove izpovedi same zase, temveč v kontekstu medsebojnih znanstev, ki iz življenjskih in človeških razlogov sicer lahko privedejo tudi do drugačnih reproduciranj pričinih zaznav, ne morejo pa zgolj zaradi tega omajati ali izpodbiti prav tako prepričljivih zatrjevanj oškodovanca.

17. Da so oškodovanca napadli prav vsi štirje obtoženci, nenazadnje izhaja tudi iz izpovedi E. E., ki je obtožence pred dogodkom poznal, poznal njihovo identiteto, sodišče pa je svoje ugotovitve in zaključke obrazložilo v točki 7 izpodbijane sodbe, tem zaključkom pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. 18. Ni sporno, da je identiteto vseh štirih obtoženih pred dogodkom poznal E. E., ki je o identiteti napadalcev oškodovancu povedal takoj po napadu, povedal pa je tudi G. G. in sodišče prve stopnje je v točki 10 izpodbijane sodbe, na podlagi ugotovljenih okoliščin napravilo ustrezne dokazne zaključke, da so bili napadalci na oškodovanca prav vsi štirje obtoženci. Na logično sklepanje prvostopenjskega sodišča, ki temelji na ugotovljenih dejstvih, tudi pritožbene navedbe zagovornika obtoženega C. C. ne morejo vnesti nobenega dvoma, ker oškodovanec identitete napadalcev ob napadu nanj ni poznal. 19. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je prisotnost C. C. ugotovljena zgolj na podlagi izjave oškodovanca in E. E. o tem, da je bil obtoženi C. C. predhodno v konfliktu z G. G. in da je tekel proti mostu za oškodovancem. Prvostopenjsko sodišče je v točki 6 izpodbijane sodbe logično zaključilo, da oškodovanec identitete napadalcev ob napadu ni poznal, za njihovo identiteto je izvedel kasneje, prepoznal pa jih je tudi na glavni obravnavi. Nikakršnega dvoma ni v zaključke prvostopenjskega sodišča, ki je sledilo izpovedi oškodovanca (glavna obravnava 8.5.2019) o identiteti vseh štirih obdolžencev, ki so mu kritične noči vzeli telefon in ga pretepli, zato pritožbena navedba, da zraven ni bilo obtoženega C. C. ni upoštevna.

**K pritožbi zagovornika obtoženega D. D.**

20. Zagovornik obtoženega uveljavlja kršitev po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in graja ugotovitev prvostopenjskega sodišča o navzočnosti obtoženega D. D. in njegovem prispevku h kaznivemu dejanju. Prvostopenjsko sodišče se je do ravnanja in sodelovanja obtoženega D. D. opredelilo v točki 6 in svoje ugotovitve obrazložilo, logičnim in pravilnim zaključkom pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče in poudarja, da je kritične noči bil povod za nasilništvo zoper oškodovanca prav konflikt najprej D. D. z G. G. in nato še z ostalimi obtoženci.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izpovedi E. E. in G. G. brez dvoma ugotovilo, da je prišlo najprej do konflikta med vsemi štirimi obtoženci in G. G., ugotovitvam in zaključkom prvostopenjskega sodišča pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Pritožnik z vnašanjem lastne analize kritičnega dogodka ne more omajati pravilnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno sledilo izpovedi E. E., podani že pred preiskovalnim sodnikom o dogajanju pred lokalom in tudi pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v verodostojnost njegove izpovedi o ravnanju obtoženih kritične noči. 21. Prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je v točki 6 izpodbijane sodbe navedlo svoje ugotovitve o obstoju primarnega konflikta med G. G. in D. D. zaradi dekleta slednjega in o tem, da je prav obtoženi D. D. bil tisti, ki je na pomoč poklical A. A., B. B. in C. C. , ki so prišli ven iz lokala in se nato zapletli v konflikt z G. G., kar je potrdil tudi slednji.

Ključna priča E. E., ki je identiteto obtoženih poznal že v trenutku konflikta, je tudi zaslišan na glavni obravnavi povedal, da je zaradi D. D. punce z G. G. prišlo do prepira oziroma nesporazuma. Pritožnik ne more vnesti dvoma v izpoved E. E. zaradi pričine zamenjave identitete D. D. s K. K., njegovo izpoved namreč potrjuje tudi G. G., prvostopenjsko sodišče pa je izpovedbam upravičeno sledilo. Nobenega dvoma torej ni, da je bil navzoč tudi D. D., pri čemer je prvostopenjsko sodišče v točki 6 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je prav D. D. bil tisti, ki je na oškodovanca kričal. Protispisna je navedba pritožnika, da iz izpovedi G. G. izhaja, da D. D. ni tisti moški, ki naj bi ga pred lokalom udaril, temveč se G. G. ni spomnil, kdo ga je udaril, vedel pa je, da ga je nekdo udaril (list. št. 210). Prav tako pa je prvostopenjsko sodišče prisotnost D. D. pred lokalom in na mostu ugotavljalo na podlagi izpovedi E. E. in ji ob dejstvu, da je D. D. poznal že pred dogodkom, upravičeno sledilo, ker je ocenilo, da je verodostojna.

22. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je E. E kot priča nezanesljiv, ker je sprva med napadalci prepoznal K. K. namesto D. D. , pa pritožbeno sodišče pripominja, da iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bil kritične noči na kraju kaznivega dejanja navzoč tudi K. K., zaključkom prvostopenjskega sodišča v zvezi z njegovo izpovedbo pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Utemeljeni so dokazni zaključki glede prisotnosti D. D. pred lokalom in na mostu še posebej zato, ker je prav D. D. imel prvi izmed vseh štirih obtožencev konflikt z G. G. in misleč, da ga oškodovanec pri tem snema imel motiv, da si pridobi oškodovančev telefona.

Pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnika, da, oškodovanec ni vedel povedati, koliko oseb je teklo za njim. Prvostopenjsko sodišče je v točki 6 izpodbijane sodbe ugotovilo in pojasnilo, da so bili to prav vsi štirje obtoženci, za svoje zaključke pa je navedlo sprejemljive razloge, med drugim, da jih je oškodovanec videl po tem, ko je napad prenehal, prepoznal pa jih je šele na glavni obravnavi.

23. Tudi ocena prvostopenjskega sodišča glede verodostojnosti priče L. L. je glede na izveden dokazni postopek in njegove ugotovitve upravičena in logična. Zaključke analize izpovedi te priče v točki 10 izpodbijane sodbe, ki je želela razbremeniti odgovornosti tedanjega fanta, sedanjega moža sprejema tudi pritožbeno sodišče, pri čemer še dodaja, da ni logično, da bi L. L. vedela, kje se je D. D. nahajal, če ga je le prišla iskat, da bi ga odpeljala domov in se na trgu, pred lokalom ni zadrževala.

24. Pritožbeno sodišče sledi tudi oceni o (ne)verodostojnosti prič M. M. in K. K. v točki 12 izpodbijane sodbe, pri tem pa še dodaja, da se je K. K. nedvomno nahajal na kraju kaznivega dejanja, saj naj bi prav on našel telefon. Da so prav vsi štirje obtoženi storili kaznivo dejanje na škodo F. F., nenazadnje izhaja tudi iz ocene izpovedi priče N. N., njegovo verodostojnost je prvostopenjsko sodišče ocenilo v točki 13. Tudi iz njegove izpovedi izhaja, da je slišal, da so prav vsi štirje obtoženci napadli oškodovanca.

25. Ugotovitve o sodelovanju D. D. v napadu na oškodovanca, sprejema tudi pritožbeno sodišče, ker je prvostopenjsko sodišče za svojo odločitev navedlo tehtne in utemeljene razloge, ki jih je tudi obrazložilo.

Protispisne so navedbe pritožnika, da je G. G. jasno in nedvoumno povedal, da D. D. ni bil med osebami, s katerimi je prišel v konflikt na trgu. Pritožbeno sodišče dodaja, da je bil prav spor med D. D. in G. G. vzrok za napad na oškodovanca.

26. Prav tako ni upoštevna pritožbena navedba, da se oškodovanec napadalcev ni bal, ker je šel za njimi; nesporno je sicer ugotovljeno, da je oškodovanec napadalce prosil za telefon in jim tudi povedal razlog za to (list. št. 202). To, da je šel oškodovanec za napadalci pa seveda ne pomeni, da se napadalcev ni bal, čeprav so ga predhodno pretepli, pomemben mu je bil telefon, v katerem je imel vse kontakte v zvezi s svojo dejavnostjo.

**K pritožbi obtoženega B. B.**

27. Obtoženi izpodbija prvostopenjsko sodbo iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Zaključke prvostopenjske sodbe želi omajati s protispisnimi navedbami, da v času storitve kaznivega dejanja ni imel več povoja na roki. Do tega se je prvostopenjsko sodišče opredelilo v točki 6 izpodbijane sodbe, upoštevajoč tudi zagovor obtoženega B. B. in njegov motiv za storitev kaznivega dejanja glede na vpletenost v predhodni konflikt z G. G., pri čemer obtoženi svoje prisotnosti na trgu kritične noči niti ni zanikal. Prvostopenjsko sodišče je glede udeležbe obtoženega napravilo logičen zaključek v točki 15 izpodbijane sodbe tudi zaradi groženj obtoženega B. B. oškodovancu mesec dni po dogodku, pri čemer je bila na glavni obravnavi nesporno ugotovljena identiteta obtoženega B. B. 28. V zaključke prvostopenjskega sodišča tudi ne more vnesti dvoma pritožbena navedba sprva zmotne navedbe E. E. o prisotnosti K. K. pri dogodku. Prvostopenjsko sodišče je v točki 17 izpodbijane sodbe svoje ugotovitve logično in sprejemljivo pojasnilo zato so zaključki v prvostopenjski sodbi utemeljeni in logični in jih sprejema pritožbeno sodišče tudi o prisotnosti obtoženih B. B. in D. D. na kraju kaznivega dejanja kritične noči. 29. Utemeljeno je prvostopenjsko sodišče sledilo izpovedi E. E., ki je obtožence poznal že pred konfliktom z G. G., G. G. in oškodovancu pa je po napadu povedal za identiteto napadalcev. Da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo, glede identitete napadalcev, potrjuje tudi E. E. reakcija v zvezi z N. N., ki jo je ugotovilo in obrazložilo prvostopenjsko sodišče v točki 18 izpodbijane sodbe, zaključkom pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. 30. Ne drži trditev pritožnika da nihče ni videl, da bi obtoženi B. B. koga udaril. Sodelovanje obtoženega B. B. pri napadu na oškodovanca je brez dvoma ugotovljeno na podlagi ocene izpovedi E. E., G. G. in oškodovanca, pri čemer je prvostopenjsko sodišče vpletenost obtožencev presojalo tudi glede na njihov motiv, ob ugotovljenem dejstvu, da je mesec dni po obravnavanem dogodku prišlo do groženj v lokalu „V.“, kjer so E. E. grozili vsi štirje obtoženci. Če namreč obtoženi ne bi bili udeleženi v napadu na oškodovanca, kateremu je identiteto vseh napadalcev razkril ravno E. E., pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj bi prav vsi štirje obtoženci grozili E. E. 31. Tudi v zvezi z navedbami oškodovanca o času zadobitve poškodb, je prvostopenjsko sodišče vse okoliščine dogodka ugotovilo in jih obrazložilo, zaključki pa ne vnašajo nikakršnega dvoma v ugotovljeno dejansko stenja. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo določena navidezna neskladja v oškodovančevi izpovedi in vzroke za to, čemur sledi tudi pritožbeno sodišče in ugotavlja, da iz zdravstvenega kartona oškodovanca izhaja, da je že po dogodku (2.3.2014) odšel zaradi bolečin na urgenco. Vrsta in način prizadejanih poškodb je bila preverjena z izvedencem medicinske stroke, čemur je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo in dokazno vrednost izvedeniškega mnenja ocenilo v točki 19 izpodbijane sodbe.

32. Ne držijo pritožbene navedbe, da ne E. E. in ne oškodovanec nista videla, kdo dejansko je na mostu napadel oškodovanca, saj so za oškodovancem po mostu tekle prav osebe, ki so bile prej v konfliktu z G. G., to pa so bili vsi štirje obtoženci. Do te okoliščine se je sodišče v izpodbijani sodbi celovito opredelilo in napravilo povsem logičen in sprejemljiv zaključek v točki 6 izpodbijane sodbe, da oškodovanec ni videl, kdo ga je tepel, ker si je potem, ko so ga zbili na tla z rokami zakrival obraz pred udarci, v strahu zaradi svojega zdravstvenega stanja.

**K pritožbenim navedbam o pravni kvalifikaciji obtožencem očitanega kaznivega dejanja.**

33. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča v točki 20 izpodbijane sodbe glede pravne kvalifikacije kaznivega dejanja. Strinjati se je, da je v konkretnem primeru šlo za izrazito grob, in agresiven napad na oškodovanca, z zelo intenzivno agresijo, pri čemer se oškodovanec pred številčno močnejšimi napadalci ni uspel braniti (upravičeno pa ga je bilo tudi strah zaradi pred kratkim preživetega infarkta). Strinjati se je z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je v konkretni situaciji šlo sicer za enkratno dejanje, za konflikt med oškodovancem in številčno močnejšimi obtoženci kritične noči vendar je tudi po oceni pritožbenega sodišča šlo za izvajanje nasilja zaradi nasilja2. Obtoženci so namreč ponoči brez razloga na strani oškodovanca, le-tega grobo napadli, napadli so njegovo osebno in telesno dostojanstvo, ogrozili njegovo varnost in osebno nedotakljivost, oškodovanec je bil zaradi navedenega nedvomno v podrejenem položaju in to zgolj zato, ker so bili prepričani, da jih je posnel pri konfliktu z G. G. Strinjati se je z zaključki in obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da so obtoženi izvajali nasilje zgolj zaradi nasilja, se izživljali nad oškodovancem, ker si je po njihovem mnenju upal posneti konflikt. Oškodovanca so zbili na tla in navkljub temu, da si je oškodovanec na tleh glavo ščitil z rokami, z brcami in udarci niso prenehali. Oškodovanec je tako postal objekt napada obtoženih, ki se mu zaradi intenzivnosti agresije in števila napadalcev ni mogel izogniti.

34. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v točki 20 izpodbijane sodbe, je A. A. najprej odrinil in zbil oškodovanca na tla, potem pa je oškodovanec prejel brce, pretepali so ga, z rokami pa si je zakrival glavo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, so zaključki prvostopenjskega sodišča o izvajanju nasilja zaradi nasilja pravno utemeljeni, ker so storilci z nasiljem tudi po tem, ko je bil oškodovanec že na tleh, še nadaljevali z brcami.

Okoliščine storitve kaznivega dejanja, namreč na javnem kraju, kjer je bilo veliko ljudi le še dodatno potrjujejo pravilne zaključke prvostopenjskega sodišča o izvajanju nasilja zaradi nasilja, ker tudi te ugotovljene okoliščine obtožencev niso odvrnile od izvrševanja grobega in surovega nasilja nad oškodovancem.

Pritožbeno sodišče ob teh ugotovljenih okoliščinah še dodaja, da so obtoženci pokazali vztrajnost pri izvrševanju nasilja, ker so oškodovanca na mostu dohiteli, ga z udarci in brcami zbili na tla in z nasiljem nadaljevali navkljub svoji številčni premoči, s tem pa oškodovanca spravili v podrejen položaj. Zato so pravilni zaključki prvostopenjskega sodišča, da je bil zaradi ravnanja obtoženih oškodovanec spravljen v podrejen položaj, „spravljanje v podrejen položaj“ pa je zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1.3

35. Pritožniki odločbe o kazenski sankciji niso izpodbijali, pritožbeno sodišče pa je izpodbijano sodbo v skladu z določbo 386. člena ZKP preizkusilo tudi v tem delu. Ugotovilo je, da je prvostopenjsko sodišče dejanskim okoliščinam glede kaznivega dejanja, predvsem okoliščinam, v katerih je bilo dejanje storjeno ter okoliščinam na strani obtoženih dalo primerno težo in slednjim, ob ugotovitvi, da do sedaj še niso bili kaznovani, upravičeno izreklo sankcijo opozorilne narave. Obtoženim je bila izrečena primerna vrsta kazenske sankcije, v njej pa določena primerna zaporna kazen in dolžina preizkusne dobe, upoštevaje navedene olajševalne in obteževalne okoliščine, tako da izrečeni kazenski sankciji ni moč odrekati niti pravilnosti niti pravičnosti.

36. Pritožniki s sprejemanjem lastne drugačne ocene zaključkov prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati, še manj izpodbiti. Prvostopenjsko sodišče je vsa odločilna dejstva ugotovilo, napravilo utemeljene dejanske in pravne zaključke ter jih tudi ustrezno obrazložilo, sprejema pa jih tudi pritožbeno sodišče. Tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določb 383. člena ZKP, ki ga mora pritožbeno sodišče vselej opraviti, ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Vse te ugotovitve so pritožbenemu sodišču narekovale zavrnitev pritožb zagovornikov obtoženih in obtoženega B. B. kot neutemeljenih in potrditev sodbe.

37. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, jim je pritožbeno sodišče upoštevaje določbo prvega odstavka 98.člena v zvezi s prvim odstavkom 95.člena ZKP, naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso, upoštevaje določbe Zakona o sodnih taksah in tar. št. 7112, 7113 in 7122, vsakemu v višini 240,00 EUR.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 11020/2009 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 166/2010 z dne 17.3.2011 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 194/2009 z dne 3.9.2009