Jedro

Sodišče odvzame staršem pravico do stikov z otrokom, če je otrok zaradi njih ogrožen in je mogoče le z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati otrokove koristi (prvi odstavek 173. člena DZ). Otrok je ogrožen, če je zaradi ravnanj staršev utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju (157. člen DZ). Gre za pravni standard, katerega vsebino sodišče napolni tako, da najprej ugotovi, kaj terja otrokova korist, nato pa preveri, ali je ta otrokova korist v praksi zagotovljena; če ni, je ogrožen.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Udeleženci nosijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje staršema (nasprotna udeleženca) ml. A. A., rojen ... 5. 2021, odvzelo starševsko skrb (točka I izreka); odločilo, da A. A. ostane nameščen pri sedanji rejnici (točka II izreka); A. A. postavilo pod skrbništvo Centra za socialno delo (CSD), ki mora v okviru skrbniških nalog odpreti račun, na katerega sta dolžna starša nakazovati preživnino za A. A. (točka III izreka); staršema odvzelo pravico do stikov z A. A. (točka IV izreka); naložilo jima je plačilo preživnine za A. A., vsakemu v znesku 10 EUR mesečno (točki V in VI izreka); zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z dne 29. 1. 2024 (točka VII izreka); in odločilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka (točka VIII izreka).

2.Pritožujeta se oba nasprotna udeleženca, vsak po svojem odvetniku, oba uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Nasprotna udeleženka predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotni udeleženec se pritožuje zoper I. in IV. točko izreka, pritožbenemu sodišču predlaga, da izreče milejši ukrep odvzema otroka ter da dovoli stike z A. A., podredno naj sklep v točkah I in IV razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3.Nasprotna udeleženka navaja, da v obrazložitvi sklepa ni opredelitve glede navedb v njenih pripombah na izvedensko mnenje. V pripombah je opozorila na del mnenja, iz katerega je razvidno, da se njeno telesno in duševno zdravje izboljšuje, predvsem pa da vlaga trud v lastno izobraževanje in lasten razvoj. Izpostavila je tudi, da odnos do preteklosti in njen odnos do partnerjevega funkcioniranja ne vplivata na starševske kapacitete, predvsem pa ne vplivata na njeno zmožnost za izvajanje rednih stikov z A. A. Rizičen življenjski slog je imela v preteklosti, a je do tega izrazila obžalovanje, kar kaže, da bo v prihodnosti spremenila življenjski slog. Sedaj je odmaknjena iz socialnega okolja, v katerem je živela v preteklosti in vzdržuje abstinenco. Že ves čas poudarja, da želi imeti stike z A. A., želi mu nuditi ljubezen, to pa je v največjo korist otroka. Iz mnenja CSD ne izhaja jasen odgovor, ali bi bili stiki z mamo otroku v največjo korist. Ker se do vsega tega sodišče ni opredelilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do izjave iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo, da se je njeno stanje od rojstva A. A. do konca postopka na prvi stopnji vztrajno izboljševalo in gotovo bo ob izpustitvi iz zapora njena sprememba v vedenju in mišljenju zadostna za zmožnost skrbi za otroka. Sodišče ni poseglo po najmilejšem mogočem ukrepu trajnejšega značaja - mogoče bi bilo izreči odvzem otroka staršem po 174. členu Družinskega zakonika (DZ).

4.V zvezi s pravico do stikov z otrokom opozarja, da ima A. A. zgolj tri leta in svojih staršev zaradi ukrepov sodišča sploh ni zares spoznal. Otrok ima pravico spoznati svoje starše in z njimi navezati stike, zato je nujno, da se ti čim prej vzpostavijo. Če se ne bodo, tudi morebitno kasnejše izboljšanje stanja staršev ne bo omogočilo vzpostavitve tesnejše navezanosti ali vzpostavitve starševske skrbi. Sodišče ni upoštevalo napredka staršev med postopkom. Neutemeljeno je stališče sodišča, da med prestajanjem zaporne kazni ne more izvajati stikov, saj je splošno znano, da se obsojencem podelijo ugodnosti, ki omogočajo različne vrste stikov izven zavodskega okolja. Teh možnosti sodišče ni niti presojalo.

5.Ker v zaporu nima možnosti rednega dohodka, je 10 EUR preživnine za vsakega otroka preveč (skupaj je to 60 EUR).

6.Nasprotni udeleženec v pritožbi navaja, da je korist A. A. mogoče zavarovati že z ukrepom odvzema otroka staršem. Nasprotna udeleženka je prenehala z uživanjem prepovedanih substanc, v zaporu opravlja pridobitno delo in se udeležuje terapij. Storila je vse, kar je v dani situaciji lahko, da svoje življenje obrne v pravo smer. Enako velja tudi zanj. Vso odgovornost za svoja pretekla ravnanja je prevzel in priznal krivdo. Nahaja se v ZPKZ, kjer uživa rehabilitacijo, abstinenco in terapijo. Vse to kaže, da starša prevzemata skrb zase in jo bosta v bodoče tudi za svoje otroke. Že pred nastopom kazni sta pridobivala delovne navade, vzpostavila strukturo v smislu skrbi za lasten dom, njuno stanovanje je bilo urejeno. Vzdržuje stike s sinom B. A. Opravljal je družbeno koristna dela in zdravniški pregled z namenom pridobitve zaposlitve. Mnenje izvedenke, da to še nič ne dokazuje, je krivično in nepravilno. Objektivno nasprotna udeleženca drugače trenutno ne moreta živeti.

7.Ker se že nahaja v strukturiranem okolju, se rehabilitira in je za svojo preteklost prevzel potrebno odgovornost, obrazložitev izpodbijanega sklepa glede odvzema stikov ne vzdrži. Poudarja pomen družinskih vezi. Dlje časa bo A. A. preživel brez stikov s staršema, večja bo njegova odrezanost od biološke družine, to pa mu zagotovo ni v korist. V izpodbijanem sklepu ni obrazložitve, zakaj naj bi uvajanje stikov z očetom A. A. predstavljalo stres. Zagotovo bi bilo v korist A. A., da bi se npr. enkrat na teden ali na mesec uro ali dve sproščeno igral in pogovarjal s svojim očetom v okolju, ki bi bilo zanj ustrezno, in pod nadzorom strokovnih delavcev ali druge osebe, ki ji A. A. zaupa. A. A. bo nudil svojo bližino, ki se je bo otrok gotovo navadil in si jo zapomnil v pozitivnem smislu ter v bodoče z očetom razvil resnejši in globlji odnos. Izrečeni ukrep odvzema stikov krši pravico A. A., da pozna svoje starše. V številnih študijah je bilo ugotovljeno, da je vzdrževanje družinskih vezi med prestajanjem zaporne kazni povezano z nižjo stopnjo povratništva. Ta dejstva je sodišče povsem zanemarilo. Zaveda se, da trenutno še ni sposoben prevzeti izvajanja varstva in vzgoje A. A., kar pa ne pomeni, da ni sposoben izvajati stikov z njim. V to bi se sodišče prepričalo z zaslišanjem C. C., ki bi lahko izpovedala o stikih nasprotnega udeleženca s sinom B. A. Izvedenka je zaključke v zvezi s tem podala na podlagi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja in brez vseh potrebnih informacij. Sodišče tudi ni preverjalo možnosti, smiselnosti in koristnosti alternativnih oblik stikov, npr. preko video klica.

8.Na pritožbi je odgovorila kolizijska skrbnica otroka. Obrazloženo prereka vse navedbe pritožb in predlaga višjemu sodišču, da ju kot neutemeljeni zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

9.Pritožbi nista utemeljeni.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ki je relevantno za presojo utemeljenosti predloga predlagatelja za odvzem starševske skrbi bioloških staršev A. A. in stikov. Sklep je obširno in jasno obrazložen, v njem je odgovorjeno na vse bistvene navedbe obeh pritožnikov. Preizkus pravilnosti izpodbijanega sklepa je zato mogoč. Kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se v tem postopku uporablja skladno z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), ni.

11.Na podlagi navedb predlagatelja, ki so podprte z izvedenimi dokazi in jih nasprotna udeleženca tudi prerekala nista, je sodišče prve stopnje ugotovilo:

-Pred rojstvom A. A. sta nasprotna udeleženca s štirimi otroki živela v baraki, v kateri ni bilo poskrbljeno za ustrezne higienske razmere in opremo: ni bilo kopalnice in stranišča, družina je osnovne fiziološke potrebe opravljala na prostem, oblačila so bila v prikolici zraven barake, razmetana in pomešana čista in umazana. Oba sta bila odvisna od prepovedanih drog.

-Preko stanovanjskega sklada sta s pomočjo CSD 23. 12. 2021 pridobila dvosobno neprofitno stanovanje, se vanj preselila, a jima je, ker za stanovanje nista skrbela, grozila deložacija.

-A. A. je bil ob rojstvu (... 5. 2021) pozitiven na metadon in opiate, zaradi znakov neonatalnega abstinenčnega sindroma je prejemal terapijo, nasprotna udeleženka pa ga je zapustila - že na dan poroda je odšla iz porodnišnice. V porodnišnici ga je obiskala le enkrat, približno 1 mesec po rojstvu (... 6. 2021). A. A. je bil ... 6. 2021 premeščen v Center za zdravljenje bolezni otrok D. S sklepom z dne 7. 9. 2021 je bil nameščen k rejnici, ki pa je rejniško pogodbo odpovedala. S sklepom z dne 11. 4. 2022 je bil nameščen k novi rejnici.

-Kljub večkratnim opozorilom s strani CSD starša nista uredila osebnega imena za otroka, zdravstvenega zavarovanja, prebivališča in drugih dokumentov. Na razgovorih na CSD se nista pozanimala glede A. A.

-Nasprotna udeleženca sta strokovno pomoč institucij, ki jima želijo pomagati pri urejanju njunih in zadev njunih otrok, zavračala, če sta jo sprejela, pa v programih nista zmogla dalj časa in konstruktivno sodelovati. Na sestanke na CSD nista hodila redno, nasprotna udeleženka se ni želela vključiti v metadonsko ambulanto in zavračala je testiranje na nedovoljene droge. Tudi na kontrolne preglede nista redno hodila.

-Starejši štirje otroci so bili nameščeni v rejništvo. Malo več kot leto po A. A. rojstvu se je nasprotnima udeležencema rodil še en sin, ki je, tako kot A. A., imel ob rojstvu abstinenčni sindrom, tudi za njega nista nikoli skrbela.

-Nasprotna udeleženka nima končanega niti enega razreda šole, nasprotni udeleženec ima končane 4 razrede osnovne šole. Zaposlena nista bila. Zoper prvo nasprotno udeleženko je bilo vloženih 60 kazenskih ovadb, zoper drugega nasprotnega udeleženca pa 32 kazenskih ovadb, zoper oba v glavnem zaradi premoženjskih deliktov. Oba sta bila obsojena na zaporne kazni.

-Med postopkom sta nasprotna udeleženca pridobila določene delovne navade, vzpostavila strukturo v smislu skrbi za lasten dom, še vedno pa potrebujeta vodenje in usmerjanje tudi pri vsakodnevni skrbi zase.

12.Sodišče prve stopnje je angažiralo izvedenko klinične psihologije, ki je ob upoštevanju podatkov spisa (ugotovitve v prejšnji točki obrazložitve) in po opravljenih razgovorih z nasprotnima udeležencema podala mnenje, da so zmožnosti nasprotnih udeležencev za zadovoljevanje razvojnih potreb otrok in njihovo vzgojo bistveno pomanjkljive. Ne zmoreta ustrezno poskrbeti niti sama zase, njuna zmožnost za delo je nizka, enako motivacija za spremembe. Ko razmišljata o prihodnosti svoje družine, se opirata na zunanje vire finančne pomoči, želja in ciljev v smeri bolj aktivne skrbi in zagotavljanja varne prihodnosti za otroke pa ne izražata. Nimata ustreznih delovnih navad in občutka odgovornosti zase in za svoje otroke. Zaradi osebnostnih in okoljskih dejavnikov tudi v prihodnosti ne bosta zmogla spremeniti svojega življenjskega sloga do te mere, da bi kljub temu, da izražata željo po A. A., zanj primerno skrbela.

13.Zakaj sprejema mnenje izvedenke, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 48. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbi se s temi razlogi ne soočita. Kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja nasprotna udeleženka, ni. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je izvedenko zaslišalo v zvezi s pripombami na njeno mnenje, izvedenka je na vsa vprašanja odgovorila in vztrajala pri svojih predhodnih zaključkih. Na naroku sta bila prisotna pooblaščenca obeh nasprotnih udeležencev, tako da sta oba imela možnost razčistiti morebitne nejasnosti in dobiti strokovne odgovore na svoja vprašanja. Izvedenka je na vse dileme nasprotnih udeležencev prepričljivo odgovorila in jih ovrgla. Sodišče prve stopnje je zato pravilno svojo odločitev oprlo na mnenje izvedenke. Ker je tako, ni odločilno, če se CSD v svojem mnenju ni jasno opredelil do vseh relevantnih dejstev.

14.Temeljno načelo vseh postopkov, v katerih se odloča o otrocih, je načelo največje otrokove koristi (7. člen DZ). Dejansko stanje sodišče zato presoja z vidika otrokovih koristi in ne koristi staršev. Presoja do zaključka glavne obravnave znana dejstva.

15.Glede na ugotovljene okoliščine obravnavanega primera je odločitev sodišča prve stopnje, da staršema odvzame starševsko skrb, materialnopravno pravilna. V točki 52 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, zakaj ne more izreči milejšega ukrepa. Ob ugotovitvi, da ni realno pričakovati, da bi lahko starša v bodoče prevzela skrb za vzgojo in varstvo A. A., je treba izreči ukrep odvzema starševske skrbi iz 176. člena DZ. Ukrep odvzema otroka staršem iz 174. člena DZ se izreče, ko okoliščine primera kažejo, da bodo starši po določenem času ponovno lahko prevzeli skrb za vzgojo in varstvo otroka.

16.Sodišče ni spregledalo, da se je psihofizično stanje nasprotne udeleženke izboljšalo, da se izobražuje, da oba nasprotna udeleženca izražata obžalovanje glede storjenih kaznivih dejanj in zapustitve A., da trenutno vzdržujeta abstinenco.

17.Napredek v funkcioniranju nasprotne udeleženke je posledica abstinence, ta pa je očitno povezana s prestajanjem zaporne kazni. Glede na osebnostne značilnosti in preteklo funkcioniranje nasprotne udeleženke pa ni nobenega zagotovila, da bo po prestani zaporni kazni zmožna ustrezno poskrbeti za varstvo in vzgojo A. A. Najprej bo morala urediti pogoje za življenje na prostosti (stanovanje, zaposlitev, ...) in dokazati, da se je tudi izven strukturiranega okolja zmožna upreti uživanju prepovedanih drog. Otrok pa potrebuje ustrezno varstvo in vzgojo ves čas. Kot je zapisala v odgovoru na pritožbi kolizijska skrbnica, je "otrokovo korist treba zaščititi tukaj in zdaj".

18.Iz mnenja izvedenke izhaja, da oče ne zmore oceniti, kaj je za A. A. primerno in pomembno, kaj ogrožajoče in morebiti dolgoročno škodljivo ter da zaradi svoje nezanesljivosti, pomanjkanja osebne odgovornosti, pomanjkanja sposobnosti poskrbeti zase in za drugega, tudi v bodoče ne bo zmogel poskrbeti za A. A. Obžalovanje preteklih dejanj teh ugotovitev izvedenke ne omaje in zaradi varstva otrokove koristi ni razlog za izrek milejšega ukrepa (odvzem otroka staršem).

16.Pravilna je tudi odločitev, da se nasprotnima udeležencema odvzame pravica do stikov z A. A. Sodišče odvzame staršem pravico do stikov z otrokom, če je otrok zaradi njih ogrožen in je mogoče le z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati otrokove koristi (1. odstavek 173. člena DZ). Otrok je ogrožen, če je zaradi ravnanj staršev utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju (157. člen DZ). Gre za pravni standard, katerega vsebino sodišče napolni tako, da najprej ugotovi, kaj terja otrokova korist, nato pa preveri, ali je ta otrokova korist v praksi zagotovljena; če ni, je ogrožen.

17.A. A. staršev ne pozna. To ni posledica ukrepov sodišča, kot v pritožbi navaja nasprotna udeleženka, pač pa posledica dejstva, da sta ga starša takoj po rojstvu zapustila. Zanj se sploh nista zanimala, na pobude in poskuse podpore CSD v zvezi z otroki se nista odzivala. Vzpostavljanje stikov z neznanci pa je za triletnega otroka stresno, še posebej v neznanem okolju. V domačem okolju A. A. se stiki ne morejo izvajati, saj živi v rejniški družini na skriti lokaciji.

18.Izvedenka je pojasnila, da bi bilo kljub temu koristno za A., da bi imel, če bo staršema odvzet, z njima stike, a le v primeru, če bodo izpolnjeni naslednji pogoji: ustrezna motivacija za sodelovanje in stike s strani staršev, vedenjske spremembe v smislu doslednega vzdrževanja abstinence od PAS pri obeh starših, upoštevanje dogovorov o sodelovanju med očetom in CSD v smeri vsestranske strokovne pomoči.

19.Izvedenka je v pisnem mnenju pojasnila, da navedeni pogoji niso izpolnjeni.

20.Pri očetu je ugotovila pomanjkanje motivacije in odgovornosti (nekajkrat je obljubil, da se bo držal dogovora glede termina pregleda, a se ga ni zmogel, prišel je šele po posredovanju CSD in njegove mame in to s polurno zamudo, v pogovoru pa je bil nejevoljen in izogibajoč), da je njegov interes za vzpostavljanje in vzdrževanje bližnjih kooperativnih odnosov šibek in da obstaja utemeljen dvom v njegove zmožnosti doslednega izvajanja stikov, če bi bili določeni. Kljub preteklemu zdravljenju ni verodostojnih informacij o tem, da bi ustrezno obvladoval svojo odvisnost. Jemlje pomirjevala in uspavala, kar je pri osebah, ki imajo težave z odvisnostjo od PAS, zelo rizično, ker obstaja velika verjetnost zlorab oziroma nekontrolirane rabe pomirjeval in uspaval. Čeprav izraža željo po stikih z otroki, s svojim funkcioniranjem dokazuje, da nima ustreznega uvida v lastne težave ter da ne zmore doseči vedenjskih sprememb, s katerimi bi dokazoval ustrezno odgovornost, zanesljivost in zrelost v skrbi zase in pri spoprijemanju z družinsko problematiko.

21.Pomanjkanje motivacije za aktivno udejstvovanje v medosebnih odnosih in dejavnostih je izvedenka ugotovila tudi pri nasprotni udeleženki (izvedeniško mnenje z dne 21. 6. 2023, stran 7). Od PAS abstinira, odkar je v zaporu, ni pa izkazano, da bo to zmogla tudi na prostosti. Izven nadzorovanega okolja abstinence ni zmogla, čeprav se je ob pomoči CSD vključila v več programov z namenom zdravljenja.

22.Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je izvedenka na vprašanja v zvezi s stiki pojasnila, da bi bili ti v trenutni situaciji za A. A. zelo naporni. Bistvenega pomena je, da dobi izkušnjo s treznim, urejenim, zanesljivim očetom. Za stike z mamo dolgoročno ne vidi ovir, če bo zmogla abstinirati tudi, ko bo imela izhode in se bo vračala urejena. Ker je bil A. A. po rojstvu zapuščen, je lahko čustveno navezanost razvil šele, ko je bil nameščen k sedanji rejnici. Pri treh letih začne otrok ločevati sebe od drugih in A. A. se je končno nekje ugnezdil in se dobro počuti v svojem okolju, zaupa nadomestni družini, zato bi bilo še prezgodaj vznemirjati ga z uvajanjem stikov. Zanj bo koristneje, če bo stike s staršema vzpostavil, ko bo malo starejši in mu bo razumljivo razloženo, kdo sta njegova biološka starša. Trenutno je še premalo časa v varni družini in bi se ga z uvajanjem stikov brez potrebe vznemirjalo. Pri starosti treh let je težko reči, kako bi se odzval, lahko bi se z uporom, jezo, apatičnostjo. Ogroženo bi bilo njegovo počutje. Neizvajanje stikov A. A. ne predstavlja nepopravljive škode v razvoju, pač pa bi uvajanje stikov otroku predstavljalo ponovno izpostavljanje stresu, ki ga je bil deležen že pred rojstvom in v najzgodnejšem življenjskem obdobju, kar bi bilo zanj škodljivo. Ustrezen odnos z biološkimi starši, ki bi bil A. A. v dolgoročno korist, se bo lahko vzpostavil tudi, ko bo nekoliko starejši.

23.Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da bi v trenutnih razmerah uvajanje stikov med A. A. in staršema predstavljalo neutemeljen eksperiment, ki bi A. A. zelo verjetno ogrozil. Sodišče odloča po stanju ob zaključku glavne obravnave, to pa kaže, da starša ne izkazujeta čustvene navezanosti in odgovornosti do A. A. Po drugi strani pa je A. A., ki je pred tem menjal več okolij, sedaj varno navezan na rejnico in njeno družino, kar je nujno za njegov razvoj in bi bil poseg v vzpostavljeno rutino z uvajanjem stikov zanj škodljiv. Sodišče bo lahko stike vzpostavilo, če in ko bo prepričano, da bosta starša stike dosledno izvajala in na njih primerno funkcionirala, tako da stiki ne bodo ogrožajoči za A. A.

24.Ali in kakšne stike ima nasprotni udeleženec z najstarejšim sinom B. A., ni za presojo v tej zadevi odločilno dejstvo. B. A. nasprotna udeleženca pozna, večkrat se videvajo, saj je skrb zanj prevzela babica - očetova mama. Izvedba dokaza z njenim zaslišanjem zato ni bila potrebna.

25.V zvezi s pritožbenim izpostavljanjem pomena stikov zapornikov z otroki in nižjo stopnjo povratništva, pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je temeljno vodilo tega postopka zagotavljanje koristi A. A. in ne nasprotnih udeležencev.

26.Mnenja izvedenke ni mogoče razumeti drugače, kot da trenutno nobena oblika stikov za A. A. ni koristna, zato ni razloga, da bi se sodišče do možnosti izvajanja stikov opredeljevalo več, kot se je.

27.Treba je odgovoriti še na pritožbo nasprotne udeleženke glede preživnine. Skladno s 5. odstavkom 176. člena DZ je bilo sodišče prve stopnje dolžno določiti, da morata starša za A. A. plačevati preživnino. Obveznost plačevanja preživnine namreč z odvzemom starševske skrbi ne preneha (1. odstavek 184. člena DZ). Določilo je le simbolično preživnino 10 EUR na mesec. Pritožnica prestaja zaporno kazen in ji za svoje preživljanje ni treba skrbeti. Zaporniki imajo pravico do dela in plačila zanj. Da za delo ni zmožna, pritožnica ne navaja. Tudi v zaporu torej lahko pridobi finančna sredstva za plačilo vsaj minimalne preživnine za svoje otroke.

28.Ostalih v izreku izpodbijanega sklepa vsebovanih odločitev nasprotna udeleženka ne izpodbija obrazloženo ( nasprotni udeleženec se pritožuje samo zoper I. in IV. točko izreka). Višje sodišče jih je zato preizkusilo le z vidika uradoma upoštevanih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Ugotavlja, da jih ni.

29.V pritožbah uveljavljeni razlogi po obrazloženem niso podani. Ker tudi nobene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

30.Na podlagi drugega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči je pritožbeno sodišče odločilo o stroških pritožbenega postopka, čeprav ti niso bili priglašeni. Ker gre za postopek, v katerem se urejajo razmerja zaradi koristi njunega otroka, nasprotna udeleženca krijeta vsak svoje stroške tega postopka (2. odst. 55. člena ZNP-1).

-------------------------------

1M. Čujović v: Družinski zakonik s komentarjem (red. B. Novak), Uradni list RS, Ljubljana, 2019, str. 486.