Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, če je bila tožnica ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v sporni hiši in kdo je bil ev. uporabnik. V sodbi ugotavlja, da je tožena stranka očitno poslovala bolj "po domače" in s sklepom IO dodelila stanovanje v uporabo takratnemu tožničinemu možu kot funkcionarju kluba, ne da bi mu izdala o tem kakšno pisno odločbo. Tožnica je bila s svojim statusom seznanjena, saj je v vlogi za dodelitev stanovanja v C. navedla, da nima stanovanja in da s sinom - brez odločbe - v trenerskem stanovanju last K.k. Ugotovitve prvega sodišča nudijo podlago za zaključek, da gre pri stanovanju v hiši V. za funkcionalno stanovanje, kakršno se je po 40. členu prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih dodeljevalo le v začasno uporabo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice L.H., da mora tožena stranka kot prodajalec skleniti z njo pogodbo o prodaji stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 949 skupaj s funkcionalnim zemljiščem za pogodbeno ceno 451.743 Sit in dovoliti zemljiškoknjižni prenos na tožnico. Zavrnilo pa je tudi podredni zahtevek tožnika M.H., da mora tožena stranka prodati isto nepremičnino njemu. Pritožbo obeh tožnikov proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnika sta vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavljata revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi primarnemu oziroma podrejenemu zahtevku, ali pa sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navajata, da obstajajo bistvene kršitve po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ker sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi nejasni in v medsebojnem nasprotju ter tudi v nasprotju z vsebino listin. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da gre za funkcionalno stanovanje, kar pa je štelo za dokazano sodišče druge stopnje in na to dejstvo oprlo svojo odločitev. Ker je še vedno sporno, za kakšno stanovanje gre, bi bilo treba zaslišati pričo Z.H., kateremu je bilo stanovanje pred 16 leti dodeljeno, in od tožene stranke pribaviti ustrezne listine. Z.H. je prenehal uporabljati stanovanje leta 1986. Tudi če bi šlo za funkcionalno stanovanje, bi morala tožena stranka zahtevati izselitev v roku iz 50. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih in ker tega ni storila, sta tožnika pridobila na stanovanju stanovanjsko pravico. V stanovanju sta živela po izselitvi Z.H. še najmanj šest let. V primeru, da bi tožnica izgubila pravico do spornega stanovanja zaradi dodelitve drugega stanovanja, bi imel to pravico še vedno tožnik. Glede tožnikovega bivanja v stanovanju pa so razlogi prve sodbe v medsebojnem nasprotju. Tudi o tej okoliščini bi bilo treba zaslišati priče, ki so bile predlagane v pritožbi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je vložila odgovor. V njem izpodbija revizijske navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlogi po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, če je bila tožnica ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v sporni hiši in kdo je bil ev. uporabnik. V sodbi ugotavlja, da je tožena stranka očitno poslovala bolj "po domače" in s sklepom IO dodelila stanovanje v uporabo takratnemu tožničinemu možu kot funkcionarju kluba, ne da bi mu izdala o tem kakšno pisno odločbo. Tožnica je bila s svojim statusom seznanjena, saj je v vlogi za dodelitev stanovanja v C. navedla, da nima stanovanja in da s sinom stanuje - brez odločbe - v trenerskem stanovanju last K.k. Ugotovitve prvega sodišča nudijo podlago za zaključek, da gre za funkcionalno stanovanje, kakršno se je po 40. členu prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih dodeljevalo le v začasno uporabo. V sodbi sodišča prve stopnje je pri ugotavljanju pravic tožeče stranke posebej omenjena določba 40. člena. Pri takem položaju se je sodišče druge stopnje pri ugotavljanju, da je šlo za funkcionalno stanovanje, utemeljeno oprlo na ugotovitve prvega sodišča. V nobeni od sodb glede te okoliščine ni pomanjkljivosti in nasprotij, ki bi pomenile uveljavljani revizijski razlog po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh dejstvih, ki so odločilna za razsojo.

Dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje tožeča stranka z revizijo ne more izpodbijati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Glede na ugotovitve, da je šlo za funkcionalno stanovanje, je sodišče druge stopnje zavzelo pravilno stališče, da v nobenem primeru niti tožnika niti ne bivši tožničin mož, kateremu je bilo stanovanje dodeljeno, ne bi mogli kupiti stanovanja po Stanovanjskem zakonu. Narava funkcionalnih stanovanj je bila taka, da pravice tudi po odselitvi tistega, ki mu je bilo stanovanje dodeljeno, niso prešle na zakonca oz. ostale uporabnike po 16. in 19. členu ZSR. Za lastnika stanovanja ni veljal prekluzivni rok iz 18. in 19. člena ZSR in tako tudi tožnika s prebivanjem v stanovanju po odselitvi tožničinega moža, na stanovanju nista pridobila nobenih samostojnih pravic. Tako tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Zaradi navedenih razlogov za zavrnitev obeh zahtevkov se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z zatrjevanimi nepravilnostmi v zvezi z okoliščinami, kako se je uporabljalo sporno stanovanje in kdo je stanoval v stanovanju v C., ki je bilo dodeljeno tožnici pred uveljavitvijo SZ v letu 1989 in za katerega je v teku tega postopka sklenila najemno pogodbo.

Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).