Jedro

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov. Z delom prvostopenjske upravne odločbe o ugotovljenem preplačilu nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo od 5. 9. 2011 do vključno 31. 1. 2013, izdane v rednem postopku, je namreč poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje na način, za katerega v procesnem smislu ni zakonske podlage. Četudi je tožena stranka menila, da je v zvezi s pravnomočno sodbo delovnega in socialnega sodišča, po kateri je bil tožnik tudi od 16. 5. 2011 do 24. 7. 2011 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, potrebno odmeriti in izplačati denarno nadomestilo za to obdobje ob upoštevanju 31. člena ZZVZZ, tako da se kot osnova uporabi povprečna mesečna plača in nadomestila iz koledarskega leta pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost z dela, torej iz leta 2009 in ne 2010, bi bilo mogoče zakonito na takšen način denarno dajatev odmeriti le za navedena 2 meseca. Za naknadni preračun že izplačanih nadomestil od 5. 9. 2011 do 31. 1. 2013 pa v predmetnem rednem predsodnem postopku ni bilo mogoče ugotovljati preplačila. Gre namreč za poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je dopusten le izjemoma, ob uporabi katerega izmed izrednih pravnih sredstev iz ZUP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. stavku I. točke izreka spremeni tako, da glasi: „Odločbi št. ... z dne 2. 7. 2013 in št. ... z dne 16. 4. 2013 se odpravita in zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem zavrnilnem delu glede odškodninske terjatve (2. stavek I. točke izreka), potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo posamičnih upravnih aktov, citiranih v izreku te sodbe z utemeljitvijo, da je tožena stranka pravilno obnovila postopek in v skladu z določili ZZVZZ preračunala višino nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo tako, da je kot osnovo upoštevala podatke iz leta 2009, ki je nižja kot iz leta 2010, zaradi česar je pravilno izrekla tudi, da je prišlo do preplačila v višini 1.910,03 EUR nadomestila, ki ga je tožnik dolžan vrniti (1. stavek I. tč. izreka).

Zavrnilo je tudi vtoževanih 30.000,00 EUR odškodninske terjatve, ker je zaključilo, da ta že po temelju ni izkazana, saj ni podan niti element protipravnosti (2. stavek I. tč. izreka).

2. Zoper cit. sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga ugodno rešitev pritožbe.

Navaja, da je v zadevah V Ps 1797/2010 in V Ps 1563/2011 iz spora o začasni nezmožnosti za delo uspel, zato je izpodbijana sodba katastrofalna. Zaradi zahtevanega vračila 1.910,03 EUR nadomestila, ga spravlja v brezizhoden položaj, ker tega zneska preprosto ne more plačati. Opozarja na stiske malega in socialno ogroženega človeka ter brezobzirno hlastanje in pohlep elit, kar naj bi bilo vse v skladu z zakoni in predpisi. Absurdni primeri, kot je tudi njegov, silijo ljudi v samomore, nad slovenskim narodom pa se izvaja genocid. Smiselno predlaga še oprostitev plačila sodne takse v višini 222,30 EUR, saj tega ni zmožen plačati.

3. Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve procesnega prava in pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je prišlo do zaključka, da je pritožba zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na izpodbijana posamična upravna akta utemeljena, v zvezi z odškodninsko terjatvijo pa neutemeljena, in sicer iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

K zavrnilnemu delu sodbe, ki se nanaša na izpodbijana posamična upravna akta:

6. Pravilno je sicer izhodišče prvostopenjskega sodišča, po katerem se v obravnavani zadevi glede na 63. člen v zvezi 58. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZDSS-1), presoja pravilnost in zakonitost upravnih aktov, izdanih v predsodnem upravnem postopku. Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča ni pogojev za izdajo zavrnilne sodne odločbe, saj ni mogoče zaključiti, da bi šlo za zakonit predsodni upravni postopek, in da bi v okoliščinah konkretnega primera bila izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita.

Ni namreč jasno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje sploh prišlo do zaključka, da je tožena stranka pravilno obnovila postopek v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča, in ker je bil tožnik kontinuirano začasno nezmožen za delo od 30. 11. 2010, posledično zakonito preračunala višino nadomestil za celotno obdobje ob upoštevanju osnove iz leta 2009, ki je nižja od predhodno uporabljene iz leta 2010, ter hkrati odločala o t.i. verzijski terjatvi.

7. Iz prvostopenjske odločbe z dne 16. 4. 2013 namreč povsem jasno in določno izhaja, da je izdana na zahtevo zavarovanca (v tem sodnem postopku: tožnika). Z njo je izrečeno, da je bil tožnik od 16. 5. 2011 do 24. 7. 2011 glede na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, začasno nezmožen za delo zaradi bolezni (1. točka izreka), da mu je bilo obračunano in izplačano nadomestilo plače za mesec februar 2013 v neto znesku 339,01 EUR in od 1. 9. 2011 do 4. 9. 2011 v neto znesku 24,43 EUR (2. točka izreka), da je za obdobje od 5. 9. 2011 do vključno 31. 1. 2013 neupravičeno prejel nadomestilo plače v višini 1.910,03 EUR (3. točka izreka), in da je neupravičeno prejeti znesek dolžan vrniti v 30 dneh od dokončnosti odločbe (4. točka izreka). Z drugostopenjsko izpodbijano odločbo z dne 2. 7 2013, je bila pritožba zavrnjena.

Torej gre za odločbi, izdani na zahtevo stranke v rednem postopku in ne po uradni dolžnosti ob uporabi izrednega pravnega sredstva, kot protispisno zaključuje sodišče. Med ostalim je odločano celo o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 6. 5. 2011 do 24. 7. 2011, o čemer je bilo že pravnomočno razsojeno(1).

Iz obrazložitve navedenih upravnih aktov sicer izhaja, da sta izdana zato, ker je po pravnomočno razsojeni zadevi o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni tudi od 16. 5. 2011 do 24. 7. 2011, podana kontinuirana zadržanost z dela že od 30. 11. 2010. V njih je nadalje obrazloženo, da je denarno nadomestilo v skladu z 31. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZZVZZ) in Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/1994 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: Pravila), potrebno za celotno obdobje na novo odmeriti tako, da se kot osnova upošteva povprečna mesečna plača in nadomestila iz koledarskega leta pred letom nastopa bolniškega staleža, torej iz leta 2009, in ne iz leta 2010. 8. Vendar je za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih posamičnih upravnih aktov, bistven odgovor na vprašanje, kakšna je narava odločb z dne 2. 7. 2013 in 16. 4. 2013, in ali je za njihovo izdajo podana pravna podlaga.

Glede na to, da je prvostopenjski upravni akt izdan na zahtevo stranke zaradi nestrinjanja z odmerjenim nadomestilom plače za začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni za nekaj dni meseca septembra 2011 in februar 2013, zagotovo ni bilo podlage za ponovno odločanje o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 16. 5. 2011 do 24. 7. 2011, niti v rednem postopku, uvedenem na zahtevo stranke, za postopanje v njeno škodo z ugotavljanjem preplačila v višini 1.910,03 EUR.

Z delom prvostopenjske upravne odločbe o ugotovljenem preplačilu nadomestila od 5. 9. 2011 do vključno 31. 1. 2013, izdane v rednem postopku, je namreč poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje na način, za katerega v procesnem smislu ni nobene zakonske podlage. Četudi je tožena stranka menila, da je v zvezi s pravnomočno sodbo V Ps 1563/2011 z dne 11. 1. 2013, po kateri je bil tožnik tudi od 16. 5. 2011 do 24. 7. 2011 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, potrebno odmeriti in izplačati denarno nadomestilo za to obdobje ob upoštevanju 31. člena ZZVZZ tako, da se kot osnova uporabi povprečna mesečna plača in nadomestila iz koledarskega leta pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost z dela, torej iz leta 2009 in ne 2010, bi bilo mogoče zakonito na takšen način denarno dajatev odmeriti le za navedena 2 meseca. Za naknadni preračun že izplačanih nadomestil od 5. 9. 2011 do 31. 1. 2013, pa v predmetnem rednem predsodnem postopku seveda ni bilo mogoče ugotavljati preplačila.

Gre namreč za poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je dopusten le izjemoma. Po 158. členu Ustave RS je v pravnomočno urejena pravna razmerja mogoče posegati z odpravo, razveljavitvijo ali spremembo upravnega akta le v primerih, po postopku ter na način, določenim z zakonom. Torej eventualno ob uporabi katerega izmed izrednih pravnih sredstev iz Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUP).

9. Že iz predhodno navedenih procesnih, materialnopravnih in ustavnopravnih razlogov pritožbeno sodišče zaključuje, da z izpodbijanim delom sodbe tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov, ni utemeljeno zavrnjen. Pritožbi v tej smeri je zato na temelju 1. odstavka 351. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št 73/ 2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) potrebno ugoditi in sodbo sodišča v tem obsegu spremeniti tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodne odločbe.

V ponovljenem upravnem postopku bo potrebno ponovno odločanje o tožnikovi „pritožbi“, zoper obračunska lista o nadomestilu za začasno nezmožnost za delo od 1. 9. 2011 do 4. 9. 2011 in februar 2013, ki jo glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo iz upravnega spisa, tožena stranka sama šteje kot zahtevo za izdajo odločbe. Potrebno bo izhajati le iz zahteve stranke in glede na ZUP upoštevati, da v tem primeru ni mogoče odločati v njeno škodo. Upoštevati bo potrebno tudi, da je v pravnomočno urejeno pravno razmerje o že izplačanih zneskih nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo od 5. 9. 2011 do vključno 31. 1. 2013, dopustno posegati le, če so izpolnjeni pogoji za uporabo katerega od izrednih pravnih sredstev iz ZUP-a. K zavrnilnemu delu sodbe o vtoževanih 30.000,00 EUR iz naslova odškodninske terjatve:

10. S tem delom izpodbijane sodbe je tožbeni zahtevek na plačilo 30.000,00 EUR ob pravilni uporabi 131. člena Obligacijskega zakona (Ur. l. RS, št. 83/2001; s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju OZ), že po temelju zakonito zavrnjen. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni kumulativno predpisani pogoji odškodninskega delikta, saj ni elementa protipravnosti. Prav tako pa tožnik ni dokazal škode niti vzročne zveze me domnevnim škodnim dogodkom in vtoževano odškodnino.

11. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da bi glede elementa protipravnosti moralo biti ravnanje zaposlenih v predsodnem postopku takšno, da bi iz njega izhajal namen izigravanja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi ravnanje stranke bilo mogoče šteti za samovoljno ali arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da zavod, kot nosilec javnih pooblastil, pri izvajanju svoje funkcije odstopa od potrebne skrbnosti do te mere, da je bilo njegovo ravnanje protipravno. Takšno dejstvo v obravnavani zadevi po pravilni presoji sodišča prve stopnje, ni podano. Tožnikova pritožba, ki zaključka prvostopenjskega sodišča v navedeni smeri niti ne prereka, je zato morala ostati brezuspešna.

12. Zaradi predhodno obrazloženega je bilo potrebno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe o vtoževani odškodninski terjatvi na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in v tem obsegu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

13. O pritožbi v delu, ki se nanaša na sodno takso, pritožbeno sodišče ni odločalo. O tem je že odločeno s prvostopenjskim sklepom opr. št. V Ps 2302/2013 z dne 31. 3. 2015 tako, da je tožnik oproščen plačila sodne takse.

(1) Pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Ps 1563/2011 z dne 11. 1. 2013.