Jedro

Zgolj statistično število rešenih zadev sodnika ne more biti edini pokazatelj obsega opravljenega dela sodnika.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Sodnega sveta št. 2/11-262 z dne 23. 6. 2011 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 80,00 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog tožnice za hitrejše napredovanje in imenovanje na položaj okrožne sodnice svétnice na Okrožnem sodišču v Mariboru. V svoji obrazložitvi navaja, da iz dokončne ocene sodniške službe Personalnega sveta Višjega sodišča v Mariboru izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Pojasnjuje, da Zakon o sodniški službi (ZSS) ureja napredovanje sodnika na položaj svetnika v 27. in 34. členu, napredovanje na položaj svétnika okrajnega ali okrožnega sodišča pa ureja tretja alineja tretjega odstavka 34. člena ZSS. Sodni svet pa je dolžan in upravičen, glede na kriterije iz 29. člena ZSS, presoditi ali je izpolnjen pravni standard izpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje po prvem odstavku 32. člena ZSS in ni vezan na ugotovitev Personalnega sveta v oceni sodniške službe. Pri tem se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 533/2001 in X Ips 1390/2004 in na sodbo Upravnega sodišča RS št. U 109/2009-21. Ocenjuje, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za hitrejše napredovanje in imenovanje na položaj svétnice okrožnega sodišča. Iz predloženih podatkov o tožničinem delu namreč ni mogoče spregledati, da tožnica v ocenjevalnem obdobju ni dosegla povprečnega obsega dela primerljivega sodnika. Zato je bilo ob ugotavljanju izpolnjevanja kriterijev, ki jih za hitrejše napredovanje določa drugi odstavek 32. člena ZSS, to je izpolnjevanje vseh kriterijev, ki jih opredeljuje prvi odstavek 29. člena ZSS, zaključiti, da sodničine delovne sposobnosti niso izkazane na zakonsko zahtevanem nivoju in zato celostna ocena njenega dela ne daje podlage za hitrejše napredovanje na položaj svétnice okrožnega sodišča. Po pritožbi tožnice je tožena stranka zavrnila tudi njeno pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Sklicuje se na enotne kriterije, ki jih je v postopkih odločanja o napredovanju izoblikovala v daljšem časovnem obdobju, in sicer je oblikovala načelo enakega obravnavanja sodnikov, ki se odraža v primerjavi sodnikov, ki v daljšem časovnem obdobju rešujejo primerljivo število zahtevnih zadev. Razumno in pravično je vrednotiti opravljeno delo ocenjevanega sodnika v luči podatkov o delu primerljivega sodnika. Le primerjava sodnikov s podobno delovno obremenitvijo je ustrezna podlaga za objektivno oceno sodnikovih delovnih sposobnosti. Sprejema pritožbene navedbe, da primerljive podlage za ocenjevanje tožničinega dela ne more predstavljati delo sodnikov po razporeditvi na posamezen oddelek in zato pri ponovnem izračunu ni upoštevala dela sodnikov, ki so reševali le pravdne oziroma le družinske zadeve, sodnikov, ki so reševali tudi Kpr zadeve ter sodnikov, ki so bistveni del pričakovanega obsega dela dosegli z opravljanjem vodstvene funkcije. Vendar pa je tudi pri ponovnem izračunu na podlagi statističnih podatkov, ki izhajajo iz poročil sodišč in so del njenega arhiva, ugotovila, da tožnica v triletnem obdobju od leta 2008 - 2010 ni dosegla triletne povprečne storilnosti sodnikov, ki so opravljali vsebinsko podobno delo. Različnost pripada zadev posameznemu sodniku pa po oceni tožene stranke ne more biti upoštevna kot kriterij za identifikacijo primerljivega sodnika in povprečna storilnost sodnikov, ki so v ocenjevalnem obdobju opravljali delo po vsebini primerljivo s tožničinim, predstavlja ustrezno primerjalno podlago. Tožena stranka tudi ne deli pritožbenega stališča, da je pri ocenjevanju tožničinih delovnih sposobnosti nepravilno spregledala njeno odlično sposobnost razreševanja pravnih vprašanj ter velikost vloge pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov, saj sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, če na ravni nadpovprečnosti kumulativno izkazuje določene kriterije po prvem odstavku 29. člena ZSS. Ugotovitev o tožničinih povprečnih delovnih sposobnostih tako ne dopušča sklepa, da zasluži hitrejše napredovanje.

Tožnica se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da so bili predloženi dokazi zmotno presojeni oziroma da so bila določena dejstva nepopolno ugotovljena iz razloga, ker v odločbah tožene stranke z dne 23. 6. 2011 in 6. 12. 2011 ni razvidno, kateri sodniki predstavljajo vzorec, na podlagi katerega je bil izračunan procent pričakovanega obsega dela primerljivega sodnika, zaradi česar ne more preizkusiti, ali dosega ali ne dosega povprečnega obsega dela, ker primerjava primerljivih sodnikov zahteva hkratno primerjavo le-teh tako po količini izdelanih odločb, kot po kvaliteti izdanih odločb. V zvezi s podatki, iz katerih izhaja povprečni obseg dela sodnikov pravdnega oddelka in ki so bili poslani toženi stranki, ter je le-ta na podlagi teh podatkov izračunala procent pričakovanega obsega njenega dela v obdobju 2008 - 2009, ko je delala na pravdnem oddelku in procent pričakovanega obsega njenega dela v letu 2010, odkar je razporejena na družinski oddelek, navaja, da ne vidi razloga, da se vodi skupna statistika za pravdni in družinski oddelek in izpostavlja, da v obdobju 2008 -2009 vsi sodniki, zavedeni pod številko od 1 do 14, niso sodili zgolj v pravdnih zadevah, kot tudi v letu 2010 vse štiri sodnice družinskega oddelka niso sodile zgolj v družinskih zadevah. Tako iz podatkov, iz katerih je izračunano povprečje pravdnega oddelka, ni razvidno, kdo je sodnik pod določeno zaporedno številko. Ker ne ve, pod katero številko so navedeni kateri sodniki, ne more opraviti preverke povprečja obsega dela primerljivega sodnika. Glede njenega dela na družinskem oddelku navaja, da pripad zadev štirih sodnic, ki na tem oddelku sodijo, ni enak, na kar je opozorila tudi Personalni svet Višjega sodišča v Mariboru z dopisom z dne 6. 4. 2011, v katerem je pojasnila, da sta imeli dve sodnici v letu 2010 40 % pripada družinskih zadev, medtem ko sta ona sama in še ena sodnica imeli le 10 % pripad teh zadev, saj rešujeta P zadeve, ki so jima bile dodeljene na pravdnem oddelku, na katerem sta imeli pripad do konca leta 2009. Razen tega je bila v letu 2010 ena sodnica dalj časa v bolniškem staležu in je reševala še eno kazensko zadevo, zato je imela v mesecih marec, april in junij ustavljen pripad, zaradi česar so si njen pripad v enakem obsegu razdelile preostale tri sodnice. Ker je ena od njih v letu 2010 delala še na kazenskem oddelku, zopet ne more biti upoštevana pri izračunu primerljivega sodnika. Poleg tega pa se je v letu 2011 tudi spremenilo vrednotenje dela na pravdnem oddelku nasproti družinskemu oddelku. Tako ostane le še ena sodnica, ki pa je bila v letu 2010 tudi vodja družinskega oddelka in je temu ustrezno imela dodatek za vodstveno funkcijo. Tudi izračuna za leto 2010 ne more opraviti, ker ne ve, katere tri sodnike iz seznama pravdnih sodnikov je tožena stranka upoštevala kot tiste, ki delajo na družinskem oddelku. Poleg tega je po njeni oceni potrebno upoštevati ne samo količino, ampak tudi kakovost dela, torej primerjati sodnike, ki so primerljivi, po obeh kriterijih hkrati. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravi ter jo spremeni tako, da odloči, da tožnica izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje in se z dnem 23. 6. 2011 imenuje na položaj okrožne svétnice oziroma da prvostopno odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Meni, da je očitek tožeče stranke, da je tožena stranka zmotno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje, neutemeljen. Ponovno poudarja, da je pri vsebinskem napolnjevanju pojma nadpovprečnosti v postopkih odločanja o napredovanju v daljšem časovnem obdobju izoblikovala enotne kriterije, v luči katerih vrednoti podatke o delu sodnika. Pri vrednotenju statističnih podatkov o tožničinem delu je tožena stranka izhajala iz povprečne storilnosti primerljivega sodnika in zato ne sprejema tožničine ocene, da je v postopku odločanja o napredovanju napačno zamejila kriterije za določitev primerljivega sodnika. Meni, da je povprečna storilnost sodnika, ki je v ocenjevalnem obdobju reševal zadeve s pravdnega oziroma družinskega področja primerna primerjalna podlaga. Velikost vzorca odpravlja pomanjkljivosti primerjave znotraj številčno omejenega civilnega oddelka Okrožnega sodišča v Mariboru; vključevanje sodnikov s podobnim pripadom enake vrste zadev v primerjalni vzorec vodi glede na raznolikost dela in pripada dela k nezadostni reprezentativnosti, ki ne zagotavlja razumnega in pravičnega vrednotenja delovnih rezultatov sodnice. Tožena stranka se navedenega v daljšem obdobju izoblikovanega pravila brez izjeme poslužuje v vseh postopkih odločanja o napredovanju sodnikov. Za nadpovprečnost se po 29. členu ZSS zahteva izpolnitev vseh kriterijev, določenih v 29. členu ZSS (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS II U 41/2010 z dne 13. 4. 2011).

Tožnica v pripravljalni vlogi ponovno zatrjuje, da iz izpodbijanih odločb ni razvidno, kateri sodniki predstavljajo vzorec, na podlagi katerega je bil izračunan odstotek pričakovanega obsega dela primerljivega sodnika, zaradi česar ne more sprejeti zaključka tožene stranke, da v ocenjevalnem obdobju ni dosegla povprečnega obsega dela primerljivega sodnika. Strinja se s tem, da ustrezno primerjalno podlago pri ocenjevanju njenih delovnih sposobnosti predstavlja povprečna storilnost sodnikov, ki so po vsebini opravljali delo, primerljivo z njenim, ne strinja pa se s stališčem tožene stranke, da različnost pripada ni kriterij, ki ga je treba upoštevati za identifikacijo primerljivega sodnika; ravno nasprotno, treba ga je upoštevati zaradi različne vsebine oziroma zahtevnosti spisa, kar je tudi podlaga za različno vrednotenje zadev na oddelku oziroma med oddelki, tako da je tudi razlika ali so sodniku dodeljeni tudi stari ali zgolj novi spisi.

Tožba je utemeljena.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločba tožene stranke, s katero je le-ta zavrnila tožničin predlog za hitrejše napredovanje in imenovanje na položaj okrožne sodnice svétnice.

Na podlagi tretje alinee 3. odstavka 34. člena ZSS sodnik napreduje na položaj svétnika okrožnega sodišča v skladu s četrtim odstavkom 27. člena ZSS. Le-ta določa, da okrožni sodnik pridobi položaj svétnika pri prvem napredovanju po dopolnjenem 45. letu starosti, če je z oceno sodniške službe ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Po 2. odstavku 32. člena ZSS se ocena o izpolnjevanju pogojev za hitrejše napredovanje izda, če personalni svet ugotovi, da sodnik izpolnjuje vse kriterije, določene v 29. členu ZSS, ter izkazuje nadpovprečno strokovno znanje, nadpovprečne delovne sposobnosti in nadpovprečne sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ter nadpovprečno uspešno opravlja delo pri odpravi in preprečitvi zaostankov (1. do 4. točka prvega odstavka 29. člena). V obravnavanem primeru je sporen kriterij iz 2. točke 29. člena ZSS, to je ali je tožnica izkazala nadpovprečne delovne sposobnosti.

Po 2. točki 29. člena ZSS se ocena sodniške službe sestavi ob upoštevanju kriterija delovne sposobnosti, pri čemer se upoštevajo zlasti doseženo razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela, ali sodnik strnjeno razpisuje in strnjeno vodi obravnave, pravočasnost pisne izdelave sodne odločbe in pravočasnost postopanja v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi. Glede na takšno vsebino navedene zakonske določbe se torej pri ugotavljanju delovne sposobnosti kot podkriterij ne upošteva samo doseženo razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela, temveč tudi drugi, primeroma navedeni podkriteriji, ki bi jih zato ocenjevalec tudi moral upoštevati in oceniti (gl. sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1543/2011 z dne 19. 4. 2012).

Tožena stranka je svojo ugotovitev, da tožnica ni izkazala nadpovprečne delovne sposobnosti, oprla zgolj na statistične podatke, da je tožnica v ocenjevalnem obdobju (kljub temu, da je dosegla in tudi presegla pričakovani obseg sodnikovega dela) rešila manj zadev od povprečja rešenih zadev primerljivega sodnika. Ker zgolj statistično število rešenih zadev po prepričanju sodišča ne more biti edini pokazatelj obsega opravljenega dela sodnika (tako tudi zgoraj navedena sodba), je tožena stranka že iz tega razloga napačno uporabila 2. točko 29. člena ZSS. Skrb za enotno uporabo pravil, ki zagotavljajo enako obravnavanje v postopkih hitrejših napredovanj, na katero se sklicuje tožena stranka, napačne uporabe materialnega prava ne more opravičiti. Poleg tega se sodišče strinja s tožnico, da v izpodbijani odločbi vzorec, na podlagi katerega je bil izračunan odstotek povprečne storilnosti primerljivega sodnika, glede na specifično situacijo konkretnega primera, da je tožnica v letih 2008-2009 sodila v pravdnih zadevah, v letu 2010 pa v družinskih in v pravdnih zadevah, ni v zadostni meri opredeljen in se ga zato ne da preizkusiti. To pa pomeni pomanjkljivo odločbo. Pomanjkljiva odločba pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 214. člena ZUP in tožnici tudi onemogoča učinkovito sodno varstvo. Sodišče pa pritrjuje tudi tožničini navedbi, da je za identifikacijo primerljivega sodnika, ob pripadu sicer iste vrste zadev (pravdnih in družinskih), kot kriterij treba upoštevati tudi bistveno raznolikost številčnega pripada ene ali druge vrste zadev, glede na to, da navedeni vrsti zadev gotovo nista enako zahtevni. Ob bistveno večjem pripadu zahtevnejših zadev namreč ni mogoče govoriti o podobni delovni obremenjenosti. Če pa delovna obremenjenost ni približno enaka, tudi ni mogoča primerjava delovne storilnosti.

Po navedenem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožena stranka bo morala o tožničinem predlogu za hitrejše napredovanje ponovno odločiti, s takšno identifikacijo vzorca, ki bo omogočala njegov preizkus in ob upoštevanju tudi drugih podkriterijev iz 29. člena ZSS. Svojo odločbo pa bo morala tudi ustrezno obrazložiti, skladno s standardi obrazložitve odločb po 214. členu ZUP.

Ker je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani odločbi odpravilo, je presodilo tudi, da ji mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožnici prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in tožnica v postopku ni imela pooblaščenca.