Jedro

Izvajalec je odgovoren le za škodo na delu hiše, ki jo je saniral, ne pa na celotnem objektu, ki je bil saniran z drugo sanacijo tudi zaradi nestrokovne gradnje tožeče stranke v lastni režiji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožnicama plačati 210.923,30 SIT z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je glede tega dela pritožbo tožečih strank zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo. Sodišči sta svojo odločitev oprli na 190. v zvezi z 269. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ter 619., 644. in 646. člen ZOR. Ugotovili sta, da je tožena stranka neuspešno sanirala gradbeni objekt tožnic in tako ni preprečila nadaljnjega propadanja stavbe. Sanacijo je izvajala na podlagi mnenja Zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij, ki strokovno ni bilo ustrezno, in gradbene pogodbe z dne 08.11.1988. Zaradi nestrokovne sanacije je tožeči stranki nastala škoda v prisojeni višini.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka iz vseh revizijskih razlogov. Izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povrnitev stroškov podbetoniranja stavbe v znesku 1.966.824,00 SIT. Predlaga, da revizijsko sodišče v izpodbijanem delu obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji trdi, da sta sodišči zmotno uporabili 155. člen ZOR, ki kot škodo opredeljuje vsako prikrajšanje na premoženju. Podana je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker obrazložitev nasprotuje ugotovitvam izvedenca. Podbetoniranje zidov je bilo potrebno zaradi nestrokovnega dela pri prvi sanaciji.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da očitana kršitev ZPP med postopkom ni nastala. Nobenega nasprotja ni med obrazložitvijo v sodbah sodišč druge in prve stopnje ter izvedenskim mnenjem. Tožeča stranka s svojim ugovorom delno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, delno pa graja materialnopravni pristop k rešitvi spora med strankama. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dopolnitev izvedenskega mnenja A. S. z dne 30.09.1999, v katerem je izvedenec specificiral postavke stroškov in posebej obrazložil, za koliko so bili stroški nove sanacije višji, kot bi bili, če pred tem ne bi bilo prejšnje neuspešne sanacije. Nato je ugotovilo, da znaša škoda zaradi trajne manjvrednosti 61.065,00 SIT, večji stroški druge sanacije pa za dodatna zemeljska dela 36.225,00 SIT in dodatna zidarska dela 100.000,00 SIT, kar skupaj in valorizirano na 04.11.1999, znaša 210.923,30 SIT. Sodišče druge stopnje se je s prvostopenjskimi ugotovitvami in presojo strinjalo. Tožeča stranka pa se opira na izvedensko mnenje z dne 30.07.1998, ki navaja celotne stroške nove sanacije. Dokazna presoja obeh mnenj sodi v dejansko podlago spora, ki je revizijsko sodišče zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, ne sme več preizkušati.

Tudi revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Materialnopravni pristop k odločitvi o tem tožbenem zahtevku je bil pravilen. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju oprlo odločitev na drugi odstavek 644. člena ZOR in 646. člen ZOR. Presodilo je, da je tožeča stranka upravičeno razdrla pogodbo in upravičeno zahteva povrnitev škode (619. člen ZOR). Pri odmeri odškodnine za manjvrednost je sodišče pravilno upoštevalo mnenje izvedenca tudi glede porazdelitve odgovornosti za nastalo škodo. Pravilen je nadalje pristop, da je izvajalec, torej tožena stranka, odgovoren le za škodo na delu hiše, ki jo je saniral, ne pa na celotnem objektu, ki je bil saniran z drugo sanacijo tudi zaradi nestrokovne gradnje tožeče stranke v lastni režiji. Pravilno je tudi izhodišče, da ima tožeča stranka v tem sporu pravico le do tako imenovanega negativnega pogodbenega interesa, kar pomeni, da ima pravico do povrnitve tistih stroškov nove sanacije, ki so bili višji, kot bi bili, če pred tem ne bi bilo neuspešne (sporne) sanacije. Sodišče druge stopnje pri tem pravilno izhaja iz primerjave s 190. v zvezi z 269. členom ZOR.

Zaradi vsega navedenega revizija ni utemeljena. Po 378. členu ZPP jo je revizijsko sodišče zavrnilo.