Jedro

Navedena opredelitev rekonstrukcije kaže, da to obliko gradnje predstavlja skupek gradbenih in drugih del, s katerimi se spreminjajo konstrukcijski elementi, zmogljivost ter se z njimi izvedejo druge izboljšave objekta. Sem torej niso zajeta le dela, ki pomenijo poseg v konstrukcijo objekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da je tožnik dolžan plačati denarno kazen v višini 40.000 EUR, ki mu je bila zagrožena s sklepom istega upravnega organa št. ... z dne 4. 6. 2008, in da bo v primeru, če bo še naprej ravnal v nasprotju z odrejeno obveznostjo (takojšnjo ustavitvijo rekonstrukcije stavbe na naslovu ... ulica št. … v A., na zemljišču parc. št. 866/1 k.o. A.), kot prisilno sredstvo ponovno uporabljena denarna kazen v višini 50.000 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo na inšpekcijskih pregledih 2. in 4. 6. 2008 ugotovljeno, da gradbeni delavci nadaljujejo z rekonstrukcijo, čeprav gradbeno dovoljenje zanjo še ni bilo izdano. Zato je gradbeni inšpektor v skladu z določbo 2. odstavka 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izdal sklep, s katerim se izterja zagrožena denarna kazen, tožniku pa se določi nov rok za izpolnitev obveznosti in zagrozi z višjo denarno kaznijo.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da v ustavitev gradnje, ki je bila izrečena tožniku z izvršilnim naslovom, spadajo različna gradbena dela, saj rekonstrukcija pomeni praviloma izvajanje različnih gradbenih in drugih del. Odreditev takojšnje ustavitve rekonstrukcije zato obsega tako takojšnjo ustavitev morebitnih tekočih del kot tudi prepoved nadaljevanja vseh začetih oz. novih posegov. Zaradi tega ni mogoče upoštevati, da naj bi tožnik izvajal le dela, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno. Bistvena je ugotovitev, da so se določena dela nadaljevala, kar pomeni, da rekonstrukcija ni bila ustavljena. Izdaja izpodbijanega sklepa je zato pravilna in zakonita.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ne opredeljuje rekonstrukcije objekta, ki po tožnikovem mnenju pomeni poseg v konstrukcijske dele stavbe. Po drugi strani ZGO-1 določa, kaj so investicijska vzdrževalna dela, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno. Ker se upravni akt, ki naj se izvrši, glasi na ustavitev rekonstrukcije, ne pa na ustavitev vseh gradbenih del, pomeni, da dela, ki jih je izvajal tožnik in so zapisniško ugotovljena, ne predstavljajo posega v konstrukcijo, ampak gre za investicijska vzdrževalna dela, ki jih inšpektor ni prepovedal. Pri tem ni mogoče mimo 2. točke izreka inšpekcijske odločbe z dne 28. 5. 2008, v kateri je navedeno, kaj mora tožnik odstraniti. Dela, ki so zapisniško ugotovljena, pa niso dela v smislu navedene točke inšpekcijske odločbe. Zato je sklep o izvršbi s posredno prisilitvijo presegel upravni akt, ki je podlaga za njegovo izvršljivost. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo (pravilno: sklep) in zadevo vrne v ponovno odločitev. Priglaša tudi stroške postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je bila z izpodbijanim sklepom izrečena denarna kazen, ki je bila kot način izvršbe v zvezi z odrejeno ustavitvijo rekonstrukcije spornega objekta tožniku določena s sklepom (o dovolitvi izvršbe) z dne 4. 6. 2008. Med strankama ni sporno, da je tožnik na objektu v ... ulici št. ... v A. kljub prepovedi rekonstrukcije opravljal gradbena dela, ki pa po njegovem zatrjevanju ne predstavljajo rekonstrukcije objekta, ampak zgolj investicijska vzdrževalna dela. Zaradi tega ni kršil odrejene prepovedi in je zato izrek denarne kazni neutemeljen.

Po določbi 7.2. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) je rekonstrukcija objekta spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oz. izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, zunanji izgled in namembnost objekta, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivosti ter izvedejo druge njegove izboljšave. Tudi spremenjena definicija rekonstrukcije, ki jo je prinesel ZGO-1B (Uradni list RS, št. 126/07) poudarja, da gre za dela, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost objekta (prostornina se ne sme spremeniti za več kot 10 %), spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave.

Navedena opredelitev rekonstrukcije kaže, da to obliko gradnje predstavlja skupek gradbenih in drugih del, s katerimi se spreminjajo konstrukcijski elementi, zmogljivost ter se z njimi izvedejo druge izboljšave objekta. Sem torej niso zajeta le dela, ki pomenijo poseg v konstrukcijo objekta, kot to meni tožnik. Tudi inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1 zaradi nelegalne gradnje se nanaša na odreditev ustavitve gradnje, ta pa je po določbi 7. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 izvedba gradbenih in drugih del in obsega gradnjo novega objekta, rekonstrukcijo objekta, nadomestno gradnjo in odstranitev objekta. Ker je bila tožniku odrejena ustavitev rekonstrukcije, to glede na omenjeno določbo pomeni ustavitev gradbenih in drugih del, katerih skupni namen je dokončanje objekta v smislu njegove rekonstrukcije. Tožnikova zahteva, da bi vsakega od posegov obravnavali parcialno in ga presojali v smislu definicij iz 1. odstavka 2. člena ZGO-1 zato ni utemeljena. Tako kot je to poudaril že pritožbeni organ, je namen izreka inšpekcijskega ukrepa in naložitve, da se gradnja takoj ustavi, v tem, da investitor preneha z vsemi posegi, saj gre za situacijo, ko izvaja gradnjo brez zahtevanega gradbenega dovoljenja.

Glede na navedeno je pravilna odločitev, da se tožniku zaradi kršitve odrejene prepovedi izreče denarna kazen, zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 4. 6. 2008. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1).