Jedro

V obravnavanem primeru gre za specifično situacijo saj so bila sredstva neposredno z bančnega računa tožeče stranke pri banki nakazovana na vplačilne račune za javnofinančne obveznosti, pri tem pa je bil sporni znesek prispevkov namesto na račun XXX (pravilni račun) nakazan na račun YYY (napačen račun), na katerega so bila tako sredstva nakazana dvakrat, in sicer pravilni del prispevka (prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za posebne primere zavarovanja iz drugih pravnih razmerij) in napačen del prispevka (prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Ker v obravnavanem primeru niti ni sporno, da je vsa sredstva prejel ZPIZ, ki je prejemnik obojih prispevkov, prav tako so bila sredstva tudi razporejena (vplačana) z računa tožnice na vplačilni račun ZPIZ, je po presoji sodišča v tem primeru moč šteti, da je bila davčna obveznost poravnana z dnem, ko je banka prenakazala sredstva z računa tožnice na vplačilni račun prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa čeprav ne na v celoti pravilni vplačilni račun. Sodišče pa ob tem še pripominja, da je eden od bistvenih namenov obračuna zamudnih obresti (poleg kaznovalnega) tudi v vplivanju na dolžnika, da redno izpolnjuje svoje obveznosti. V obravnavanem primeru je pri vplačilu prispevkov prišlo do očitne pomote, sredstva pa je pravočasno (brez zamude) prejel pravi prejemnik (ZPIZ), ki je v postopku tudi izrecno predlagal, da naj se tožnici ne zaračuna zamudnih obresti, zaradi česar bi bila, ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin obravnavanega primera, po presoji sodišča, tožeča stranka s plačilom zamudnih obresti obremenjena v nasprotju z namenom zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti kot tudi ZDavP.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada, A, št. ... z dne 3. 6. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada št. ... z dne 31. 1. 2002, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za vračilo plačanih zamudnih obresti v višini 5.473.683,90 SIT. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka v obdobju od aprila do septembra 2001 pomotoma nakazovala prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje delodajalca po stopnji 8,85 % na napačen žiro (pravilno vplačilni) račun in tako plačala 71.941.093,50 SIT prispevkov. Po tem, ko je bila napaka ugotovljena, je tožnica po navodilu davčnega organa 2. 10. 2001 plačala celotno obveznost v višini 71.941.093,50 SIT na pravilen račun, davčni organ pa je vrnil napačno vplačan znesek, ob tem pa je tožnici naložil plačilo zamudnih obresti v višini 5.473.683,80 SIT, ki jih je tožnica pred vračilom sredstev v celoti plačala. Po presoji prvostopnega organa, ki mu pritrjuje tožena stranka, so bile obresti tožnici utemeljeno naložene v plačilo in tožnica do njihovega vračila, glede na določbo 101. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98-odl.US, 82/98, 91/98, 108/99 in 100/00, v nadaljevanju: ZDavP) ni upravičena. Na podlagi določb 100. člena in 1. odstavka 101. člena ZDavP mora od davkov, ki jih zavezanec oziroma izplačevalec dohodkov ni plačal v predpisanem roku, plačati zamudne obresti v skladu z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti. Šteje se, da je davčni dolg poravnan z dnem vplačila dolgovanega zneska davčnemu organu oziroma na predpisan račun pri pošti, banki ali hranilnici. Na podlagi 99. člena ZDavP se davki plačujejo na davčne račune, ki jih predpiše minister, pristojen za finance, predpisani računi za posamezne vrste obveznosti so določeni v Odredbi o računih ter načinu vplačevanja in razporejanja javnofinančnih prihodkov (Uradni list RS, št. 81/94, 48/99, 74/99, 110/99, 37/00 in 100/00, v nadaljevanju: Odredba). Tako se skladno s 15. členom Odredbe prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačuje na račun XXX, prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za posebne primere zavarovanja iz drugih pravnih razmerij pa se vplačuje na račun YYY. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnica prispevke plačevala na račun YYY namesto na račun XXX. Ker je davčni dolg poravnan šele takrat, ko je dolgovani znesek vplačan na predpisan račun pri pošti, banki ali hranilnici ni mogoče šteti, da je davčni dolg poravnan, če je plačan na račun, ki ni predpisan za to vrsto obveznosti, čeprav je bil vplačan na račun, ki predstavlja prihodek proračuna, kar pomeni, da je tožnica kot davčna zavezanka, dolžna plačati tudi zamudne obresti, obračunane od dneva nastanka obveznosti do plačila na predpisan račun.

Tožeča stranka se z odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Priznava, da je prišlo do napake pri navedbi številke računa, vendar ni sporno, da je bil račun, na katerega so bili nakazani prispevki račun Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v celoti razpolagal s prejetimi sredstvi. Tudi kontrolne službe za nadzor nad prilivi pri Davčni upravi RS niso ugotovile napake v celotnem obdobju napačno nakazovanih sredstev in so tožeči stranki celo izdale uradno potrdilo, da ima vse obveznosti poravnane. Tožeča stranka je po ugotovitvi, da je prišlo do napake pri navedbi računa, sama predlagala prenakazilo sredstev iz računa 843-13955 na račun XXX, vendar s predlogom ni uspela, zato je morala najprej nakazati celotni znesek na pravilni račun, nato pa zahtevati vračilo preveč plačanega prispevka z računa YYY. Tožena stranka je tožeči stranki za obdobje od aprila do vključno septembra 2001 obračunala zamudne obresti v višini 5.473.683,90 SIT, ki jih je bila tožeča stranka prisiljena poravnati, saj ji v nasprotnem primeru prvostopni davčni organ DURS ne bi refundiral preveč vplačanih sredstev. Ker se tožeča stranka ni strinjala s plačilom zamudnih obresti, je dne 5. 10. 2001 in ponovno 14. 11. 2001 vložila zahtevek za vračilo neupravičeno plačanih zamudnih obresti, ki pa ga je prvostopni organ z odločbo z dne 31. 1. 2002 zavrnil. Tožena stranka napačno razlaga določbo 1. odstavka 101. člena ZDavP, saj je očitno, da je ta določba namenjena določitvi časa, kdaj se šteje da je davčna obveznost poravnava, ne more pa se razlagati v smislu, da se šteje, da je obveznost poravnana, če je vplačana na pravilni račun. Bistveno je, da se šteje obveznost za poravnano takrat, ko zavezanec izvrši vplačilo in ne takrat, ko sredstva prispejo na račun upravičenca. Za presojo, ali je prispevek plačan na pravilni račun ali ne je pomembno, ali je plačilo izvršeno na račun, ki zagotavlja, da sredstva prejme pravi upravičenec. Vplačilni računi, določeni z Odredbo so zelo razčlenjeni predvsem zaradi spremljanja posameznih prihodkov in njihovega razporejanja. Za presojo, ali je bilo plačilo izvršeno in kdaj, pa je pomembno, da je davčna obveznost vplačana na vplačilni račun ZZZ, to je na račun, na katerega se plačujejo prispevki za Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: ZPIZ), ni pa pomembno, na katerega od nadaljnjih številk računa je prispevek plačan. Upravičenec do sredstev je sredstva pravočasno prejel in z njimi razpolagal, zato ni nikakršne osnove, da bi se zavezancu-tožeči stranki obračunale zamudne obresti. Da tožnik ni bil v zamudi s plačilom, je razvidno tudi iz potrdila Davčne uprave RS, oddelek za kontrolo, odmero, registracijo in informatiko z dne 20. 8. 2001, ki potrjuje, da ima tožeča stranka svoje obveznosti poravnane. Da je tožeča stranka poravnala svoje obveznosti, izhaja tudi iz dopisa ZPIZ-a z dne 1. 10. 2001, št. ..., ki je tudi predlagal, da se tožnici obresti ne zaračunajo, saj je ZPIZ prejel sredstva na svoj žiro račun v pravilnih zneskih isti dan, kot da bi bili le-ti plačani na pravilni račun. Tožena stranka je svoje stališče v izpodbijani odločbi oprla le na 101. člen ZDavP pri tem pa popolnoma zanemarila 95. ZDavP, ki določa, da se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti itd. plačal več, kot je bil dolžan plačati, preveč plačan znesek vrne v 30 dneh oz. da se davčnemu zavezancu, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov vrne preveč plačan davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila. Tako tožena stranka ni ravnala po veljavni zakonodaji, saj tožeči stranki ni vrnila preveč plačanega davka, izkazanega na račun št. YYY, temveč je z njim neopravičeno razpolagala več mesecev. Kolikor bi davčni organ ravnal po 95. členu ZDavP, bi moral tožeči znesek, nakazan na račun št. YYY vrniti oziroma presežek plačila prenakazati na račun št. XXX, iz česar sledi, da do plačila zamudnih obresti v primeru spoštovanja zakonskih določil sploh ne bi moglo priti. Sodišču predlaga, da razveljavi (pravilno: odpravi) prvostopno in izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži vračilo zneska 5.473.683,90 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožnik v obdobju od aprila do septembra 2001 prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje delodajalca v skupnem znesku 71.941.093,50 SIT plačeval na napačen račun in da ga je nato dne 2. 10. 2001 vplačal na pravilni račun, pred tem pa plačal tudi zamudne obresti v višini 5.473.683,80 SIT. Prav tako ni sporno, da je bil tožniku celoten napačno vplačan znesek (71.941.093,50 SIT) vrnjen. Sporno med strankama je, ali je bila tožeča stranka dolžna plačati tudi zamudne obresti za prispevke, ki so bili vplačani na napačen račun oziroma ali je ta obveznost zanjo sploh nastala, saj so bili prispevki (sicer na napačen račun) plačani.

Tožeča stranka nima prav, ko zatrjuje, da je določba 1. odstavka 101. č1ena ZDavP namenjena le določitvi časa, kdaj se šteje da je davčna obveznost poravnana. Tudi po presoji sodišča se, glede na določbo 101. člena ZDavP (davčni dolg se šteje za poravnan z dnem vplačila davčnemu organu oziroma na predpisan račun pri pošti, banki ali hranilnici) šteje, da je davčna obveznost plačana, ko je vplačana na predpisan račun davčnega organa. Vendar gre v obravnavanem primeru za specifično situacijo saj so bila, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, sredstva neposredno z bančnega računa tožeče stranke pri banki (AAA d.d.) nakazovana na vplačilne račune za javnofinančne obveznosti, pri tem pa je bil sporni znesek prispevkov namesto na račun XXX (pravilni račun) nakazan na račun YYY (napačen račun), na katerega so bila tako sredstva nakazana dvakrat, in sicer pravilni del prispevka (prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za posebne primere zavarovanja iz drugih pravnih razmerij) in napačen del prispevka (prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Ker v obravnavanem primeru niti ni sporno, da je vsa sredstva prejel ZPIZ, ki je prejemnik obojih prispevkov, prav tako so bila sredstva tudi razporejena (vplačana) z računa tožnice na vplačilni račun ZPIZ, je po presoji sodišča v tem primeru moč šteti, da je bila davčna obveznost poravnana z dnem, ko je banka prenakazala sredstva z računa tožnice na vplačilni račun prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa čeprav ne na v celoti pravilni vplačilni račun. Sodišče pa ob tem še pripominja, da je eden od bistvenih namenov obračuna zamudnih obresti (poleg kaznovalnega) tudi v vplivanju na dolžnika, da redno izpolnjuje svoje obveznosti. V obravnavanem primeru je pri vplačilu prispevkov prišlo do očitne pomote, sredstva pa je pravočasno (brez zamude) prejel pravi prejemnik (ZPIZ), ki je v postopku tudi izrecno predlagal, da naj se tožnici ne zaračuna zamudnih obresti, zaradi česar bi bila, ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin obravnavanega primera, po presoji sodišča, tožeča stranka s plačilom zamudnih obresti obremenjena v nasprotju z namenom zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti kot tudi ZDavP.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo tožena stranka ponovno preverila način plačila sporne obveznosti (prenakazilo z bančnega računa tožnice na vplačilni račun) in z upoštevanjem vseh dejanskih okoliščin, ugotovljenih v konkretni zadevi, ponovno ocenila pravočasnost izpolnitve obveznosti ter upoštevaje stališča te sodbe ponovno odločila v roku iz 3. odstavka 60. člena ZUS.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov je sodišče zavrnilo na podlagi določbe 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri v primeru, kadar sodišče v upravnem sporu odloča samo o zakonitosti izpodbijanega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške.